7 zloveščih otrok

Iz prve roke lahko povem, da znajo biti otroci še prekleto žleht pa naj kdo reče kar hoče. Pa ne samo žleht, znajo biti tudi zahrbtni, kruti, preračunljivi ... in še kar je tistih ostalih negativnih pridevnikov, ki jih zaslepljeni starši (svojim!) otrokom ne bi nikoli pripisali. Spodnji filmi so tako bližje resnici, kot pa bi si marsikdo upal priznati.








Grozljivke z otroki, ki jih je obsedel hudič, so bile konec 60-ih in v začetku 70-ih letih prejšnjega stoletja precej vroča roba, za kar je bil odgovoren predvsem The Exorcist (1973). Veliko trojico omenjenega žanra pa je poleg tokratnega filma zaključil še Rosemary's Baby (1968). The Omen (1976) je tako kot grozljivka Williama Friedkina doživel kar nekaj nadaljevanj, v letu 2006 pa celo rimejk. A prav nobenega greha ne boste naredili, če boste svoj čas posvetili zgolj originalu. Le-ta je namreč daleč najbolj kvaliteten izdelek v The Omen franšizi. Pohvali se namreč lahko s prefinjenim tempom in zloveščo atmosfero, za katero je zaslužen predvsem režiser Richard Donner.











Kljub temu, da pričujoči izdelek ni tako nazoren in nagnusen kot npr. The Exorcist (1973), se film lahko pohvali s kar nekaj šokantnimi momenti. Le-ti so nemalokrat podkrepljeni z zloveščo glasbeno podlago, ki še poudarja utesnjujoče ozračje. V središče dogajanja je postavljen mladi Damien, okoli katerega se pričnejo dogajati precej krute stvari. Vpletenim kaj kmalu postane jasno, da z dečkom ni vse v najlepšem redu. Pojavijo se celo namigi, da dečko srhljivega nasmeška ni človeškega izvora, temveč da je imel pri njegovi kreaciji prste vmes sam hudič in glede na videno se s tako trditvijo ni težko strinjati. Najhuje pri tem pa je, da so za hudička rezervirana visoka politična mesta. Domiselno.














Problem Child (1990)



Praviloma tisti najbolj preprosti filmi namenjeni celotni družini žanjejo največje TV uspehe. Prvo kot prvo so precej poceni, s svojim cenenim humorjem pa se dotaknejo tako mladih kot starih. Odličen primer takšnega trapastega filma je ravno Problem Child (1990), ki je verjeli ali ne, navrgel še dve nadaljevanji, Problem Child 2 (1991) in Problem Child 3: Junior in Love (1995), ter celo animirano serijo Problem Child (1993). Meni osebno je pri filmu najbolj navdušilo to, da je dolg le okoli 80 minut, kar je ravno dovolj malo, da nas humorni vložki v filmu ne začnejo dolgočasiti. A kljub temu se v filmu najde tudi nekaj poučnih notic o problematičnih otrocih.













Glavno sporočilo filma je namreč to, da se za problematičnimi otroci po večini skrivajo travme, ki so povezane z njihovimi starši oz. mankom le-teh. Juniorjeve (Michael Oliver, za vlogo pa se je med drugim potegoval tudi Macaulay Culkin) težave se namreč začnejo, ko ga njegova krušna mati v košari pusti na pragu pred neznanimi vrati. Od tu naprej ga ne razume nihče več, seveda pa k temu pripomore tudi Juniorjevo delinkventno obnašanje. Seveda pa bo tako kritiko neodgovornih staršev v tako lahkotni komediji le redko kdo vzel resno. Večina se bo raje sproščeno krohotala njegovim vragolijam in skečem, ki jih ob tem zganja njegov nadomestni oče (John Ritter).  

















Communion (1976)



Film je doživel kar tri premiere in prav za vsako izdajo so se producenti odločili za drugačen naslov. Poleg zgoraj omenjenega je filma leta 1978 ponovno izšel kot Alice, Sweet Alice, ki je tisti najbolj znani naslov, leta 1981 pa pod imenom Holy Terror. Gre za neodvisni filmski produkt, ki med ljubitelji grozljivk velja za pravi biser oz. kult. V veliki meri zato, ker v sebi nosi surovost, neposrednost in odločnost, ki so jo premogli predstavniki omenjenega žanra v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Stilistično je Communion (1976) precej podoben italijanskemu podžanru giallo, kar mu daje še poseben čar. Škoda, da se je njegov režiser Alfred Sole tako hitro prodal in utonil v morju povprečnosti.













Alice je uporna 12-letnica (odlično jo je upodobila takrat že 19-letna Paula Sheppard), ki jo lokalna skupnost sumi umora svoje mlajše sestrice (Brooke Shields v svoji prvi filmski vlogi). Otrok namreč v sebi nosi ogromno jeze, poleg tega pa kaže tudi znake shizofrenije. Še več, Alice naj bi bila zadnja, ki je videla svojo sestrico živo. A vseeno se poraja vprašanje ali je Alice kljub izbruhom jeze sposobna umora? Za rigidno krščansko skupnost je delinkventno vedenje raztresenega otroka zaznamovanega z ločitvijo svojih staršev dovolj velik dokaz za obsodbo. In roko na srce, z obsodbo se bo strinjala tudi večina gledalcev. Nenazadnje Alice nosi povsem enake obleke kot morilec.  

















Who can Kill a Child? a.k.a. ¿Quién puede matar a un niño? (1976)


Glede na videno v prvih nekaj minutah filma, je odgovor na vprašanje, ki se skriva v naslovu, marsikdo. Uvodne sekvence nas namreč s pomočjo dokumentarnih posnetkov opomnijo, da v raznih grozodejstvih širom sveta umira na milijone nedolžnih otrok. Po dokaj depresivnem, a žal resničnem uvodu, pa nas film popelje na prelepo špansko obalo, kjer se ljudje brezskrbno predajajo radostim poletnega oddiha. A njihovo relaksacijo kaj hitro zmoti truplo, ki ga valovi naplavijo na obalo. Ravno v tem momentu se režiser odloči, da nam predstavi glavna protagonista; poročeni par, ki si je za svoj dopust, kot bomo kasneje izvedeli, izbral sila neprimeren kraj.  













Gre za tipičen 70's filmski produkt, ki je izšel (dokaj pozno po svoji premieri) pod obilico različnih imen. Dogajanje se gradi oz. stopnjuje dokaj počasi, veliko je krvavih šok momentov. Zaradi svoje tematike tokratni film veliko ljudi primerja s filmom, ki je nastal po romanu Stephena Kinga, Children of the Corn (1984). Nekateri celo trdijo, da je ravno pričujoči film velikemu pisatelju grozljivk, ki je svoje posvetilo dobil z zapisom 7 ekranizacij del Stephena Kinga, služil kot inspiracija za knjigo. Čeprav ljudje večjo kvaliteto pripisujejo španskemu izdelku, sta zame oba, ki se ukvarjata z dokaj kontroverzno tematiko, na precej povprečnem nivoju.

















Village of the Damned (1960)



Kultna mešanica med sci-fijem in grozljivko, ki je tako kot večina kvalitativno podobnih izdelkov navrgla še nadaljevanje Children of the Damned (1964) ter rimejk Village of the Damned (1995), za katerega je poskrbel sam John Carpenter (meni najljubši sci-fi horror režiser). A tako kot praviloma, nadaljevanje in rimejk tudi tokrat nista bila dostojna naslednika svojemu izvirniku. Je pa res, da je bila naloga naravnost nemogoča, saj je bilo praktično že vse povedano v originalu. V njem malo angleško mestece Midwich okupirajo nezemljani. Le-ti se med domačine pretihotapijo s pomočjo zarodkov, ki jih podtaknejo (močno me zanima kako) lokalnim ženam.













Otroci, ki se rodijo sprva izgledajo povsem normalno, a zaradi hitrega fizičnega in psihičnega razvoja kaj hitro postanejo presneto creepy. Predvsem na račun svojih (pre)velikih glav in ledenega hipnotičnega pogleda. S svojo inteligenco si kmalu podredijo celotno mestece in še enkrat več dokažejo, da za element grozljivega in strašljivega ne potrebujemo nikakršne krvi. Zgolj nekaj otrok in snemalnih trikov. V našem primeru dvojno ekspozicijo, negativ in zamrznjeni posnetek. Seveda pa lahko film pogledamo tudi skozi politično lečo tistega časa in pred nami se pojavi izdelek, ki odlično sovpada z ostalimi paranoičnimi sci-fi izdelki. Komunisti zastrupljajo naše najmlajše. Zveni znano?  

















The Good Son (1993)



Simpatična in ena najbolj znanih otroških zvezdic iz 90-ih let prejšnjega stoletja, ki je nastopila v filmih ala filmov Home Alone (1990), My Girl (1991) ter Home Alone 2: Lost in New York (1992) je s tokratnim izdelkom povsem zamenjala svojo filmsko persono. Macaulay Culkin je v The Good Son (1993) namreč mladi sadist, ki je odgovoren za smrt svojega mladega bratca, v načrtu pa ima še nekaj okrutnih dejanj. Culkin je bil že pri svojih 12-ih letih tako velika filmska ikona, da je z lahkoto lobiral za spremembo scenarija, kar je tokrat še posebej vidno, saj je praktično celoten film narejen zgolj zanj in za dokazovanje njegovih igralskih sposobnosti.  













Nič nenavadnega in presenetljivega za Hollywood, ki je od nekdaj oboževal otroške zvezde. Bolj me čudi dejstvo, da sta v tako zloveščo vlogo privolila njegova starša, a nekaj let za tem se je izkristaliziral tudi ta misterij. Staršema je šlo namreč zgolj za denar, kar sta dokazala tudi v ločitvenem postopku, ko sta se na vse pretege borila za denar skrbništvo svojega sina. Macaulay se je takrat odločil, da se na filmskih platnih ne bo pojavil vse dokler se njegova starša dokončno ne dogovorita in vsaj navidezno zakopljeta bojno sekiro. Leta 2003 se je ponovno lotil igranja, a kaj kmalu uvidel, da je praktično vsa njegova slava že zdavnaj zbledela. 




Film, ki vam bo zagotovo ostal še dolgo v spominu in to predvsem zaradi fantastične igre smrklje Patty McCormack, ki v filmu upodobi zlobno ter preračunljivo patološko lažnivko Rhodo. Še bolj pa bi se vam izdelek vtisnil v spomin, če bi bilo filmskim ustvarjalcem dovoljeno povsem slediti knjižni oz. odrski predlogi, a Haysov cenzurni kodeks je še enkrat več preprečil svobodno umetniško izražanje. Kljub temu pa gre za 50. leta prejšnjega stoletja dokaj drzen prikaz tega, kako zlobni so lahko otroci. Me je pa močno razveselilo tisto kar je bilo prikazano že po odjavni špici oz. smem zaključku filma, saj na dokaj neposreden način izrazi mišljenje o tem, kako je potrebno postopati z razvajeno in manipulativno otročadjo.
















Kot že omenjeno film odlikuje predvsem odlična igra, za katero je odgovoren zlasti ženski del zasedbe (moški so v tokratnem filmu potisnjeni precej na obrobje). Kar tri igralke so bile namreč nominirane za Oskarja (ena v glavni in dve v stranski vlogi), a ni prav nobeni uspelo nominacije spremeniti tudi v nagrado. Če se vpraša mene bi Kipec z veseljem izročil McCormackovi. Odlično ji je namreč uspelo upodobiti otroka, ki se zaveda tega, kakšno moč nad svojimi starši poseduje in to s pridom izkorišča v svoje dobro. Na trenutke sladka kot med, na trenutke strupena kot kača. Ne prav daleč od velike večine novodobnih otrok tako imenovane permisivne šole. 
















Objavljeno pod |

6 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Hej, kaj pa tista v tvojem avatarju?

Sadako pravi ...

Je že bila na seznamu, ampak sem se odločil, da se ognem duhcom, saj so že resnični pamži dovolj creepy.

filmoljub pravi ...

p.s. Pa še Case 39 (2010), The Children (2008), Orphan (2009), Ils (2006), Eden Lake (2008), Joshua (2007) itd. B)

filmoljub pravi ...

U, saj res, pa tisti brutalni zlobni mulec v rdeči kapuci, ki preganja Kefirja Sutherlanda v Flatliners (1990).

Šef pravi ...

we need to talk about kevin

Aleksander Hropot pravi ...

Adamsa. In demon eyes iz Love Actually

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji