7 seks simbolov francoskega novega vala

Popularnost filmov francoskega novega vala je pripomogla k temu, da je kar nekaj igralcev omenjenega filmskega gibanja dobilo status seks simbolov. Niti ne prav omembe vreden dosežek, glede na to, da je bil predvsem ženski del, dober za prste obliznit. 








Če mislite, da je bila Brigitte Bardot zgolj seks simbol francoske oz. kar svetovne kinematografije, si morate nujno ogledati pričujoči film. V njem vam bo brhka svetlolaska dokazala, da je poleg neverjetnega seksapila posedovala tudi precej igralskega talenta. Po vsej verjetnosti tudi zato, ker se je z lahkoto poistovetila z vlogo seksi lomilke moških src, ki si želi ljubezni, a ji njena divja narava ne dopušča ustalitve. Seveda pa gre ogromna zasluga ikoni francoskega filma Henriju-Georgesu Clouzotu, ki je znal iz nje iztisniti morda celo nastop njenega življenja. Ne pozabimo pa niti na perfektno črno-belo fotografijo, ki je znala poudariti divjo milino BB.



















Film, ki ga je Brigitte večkrat izpostavila kot svojega najljubšega, se je med drugim potegoval tudi za tujejezičnega Oskarja, a (upravičeno) izgubil proti odličnemu The Virgin Spring a.k.a. Jungfrukällan (1960) švedskega cineasta Ingmarja Bergmana. Mimogrede, istega leta je bil v prestižni skupini tudi jugoslovanski Deveti Krug a.k.a. The Ninth Circle (1960) našega Franceta Štiglica. Kot že omenjeno, Brigitte tokrat igra samo sebe. Nemalo dogodkov (vključno poskus samomora) je bilo namreč direktna referenca na njeno življenje in ravno to je preprečilo BB, da bi ljudje opazili njeno odlično igro. Od nekdaj jih je bolj kot njeno filmsko, zanimalo njeno privatno življenje.



Tako režiserji kot igralci francoskega novega vala so v filme nemalokrat vključevali del sebe. Eden izmed lepših primerov je tudi pričujoči izdelek Jeana-Luca Godarda. V njem se namreč močno čuti stiska, ki jo je Godard doživljal zaradi izgubljanja svoje ljubezni in muze Ane Karine (poročila sta se leta 1961, ločila pa leta 1967, a ljubezen je začela ugašati že pred uradno razvezo). Zgodba namreč govori o mladem paru na begu (Jean-Paul Belmondo in Ana Karina), ki je sprva precej zatrapan, a njuna ljubezen hitro izgublja na intenziteti. On bi živel v mirnem kotičku in ustvarjal, ona pa v soju žarometov. Precej podobno kot Godard in Karina, ne glede na to, da gre za film posnet po knjižni predlogi.












Srž problema zaljubljencev (filmskih in posredno tudi tistih iz resničnega življenja se v popolnosti razkrije v naslednji sekvenci. Ferdinand (Belmondo) na plaži v stanju zamaknjenosti piše v svoj dnevnik, medtem ko Marianne (Karina) nestrpno, zdolgočaseno in nejevoljno postopa po morski plitvini in tarna: »What can I do? I don't know what to do.« Ferdinand osorno sikne: » Silence! I'm writing.« Jp, tudi sam Godard je priznal, da je on ustvarjal dramo v filmih, medtem ko je Karina potrebovala dramo v življenju. Sicer pa je film v nasprotju s prvimi izdelki omenjenega režiserja francoskega novega vala posnet v barvah, a kljub temu ohranja vse režiserjeve novovalovske prijeme.



Oče francoskega novega vala Jean-Luc Godard, ki je z À bout de souffle a.k.a. Breathless (1960) postavil temelje za omenjeno filmsko gibanje, se je meni osebno najbolj dopadel, ko se je filmov loteval na lahkotnejši oz. komičen način. Kot naprimer v tokratnem izdelku s pomočjo katerega je svojo kinematografsko premiero dočakala mična Ana Karina. Ta je sicer že leto poprej nastopila v Le petit soldat a.k.a. The Little Soldier (1963), ki pa je bil zaradi problemov s cenzorji za tri leta postavljen na stranski tir. Igralka danskih korenin je največje igralsko priznanje dosegla ravno na začetku svoje kariere, ko je za vlogo razposajene Angele v pričujočem filmu prejela nagrado za najboljšo igralko na Berlinskem filmskem festivalu. 












V tem prvem barvnem filmu Godarda Ana Karina upodobi simpatično striptizeto Angelo, ki si na vse pretege želi imeti otroka, a problem nastane, ko njen partner Emile (Jean-Claude Brialy) ne želi »priskrbeti« potrebnega materiala. Angela mu celo zagrozi, da bo donatorja našla kar v njegovem prijatelju (še ena ikona francoskega novega vala Jean-Paul Belmondo). Zaradi ponosa in trme se Emile dela, ko da ga ta drzna napoved ne preseneča, kar privede do tega, da zatrmari tudi Angela. A komičnost filma ne izhaja iz tega scenarističnega nastavka temveč iz tehničnega eksperimentiranja, ki se ga je Godard poslužil v montažni sobi. Govora je seveda o montažnih skokih ter nasnemavanju glasu.
















Jean-Pierre Léaud je postal filmska zvezda že pri svojih rosnih 14. letih, ko je v filmu Françoisa Truffauta The 400 Blows a.k.a. Les quatre cents coups (1959) upodobil težavnega najstnika Antoineja. Tokratni film je že tretji izdelek o omenjenem dečku (šlo naj bi za režiserjev alter ego), ki tokrat že kot mladenič, še vedno ne najde svojega prostora pod Soncem (med omenjenima izdelkoma se kronološko gledano nahaja še kratek filmček Antoine and Colette a.k.a. Antoine et Colette (1962)). Po vsej verjetnosti ga je ravno ta kultna vloga francoskega upornika brez razloga spremenila v seks simbol francoskega novega vala.















Antoine se tokrat hkrati bori kar na dveh frontah; na poslovnem in ljubezenskem področju. Kot prvo se spopada s težavami prve zaposlitve oz. s tem kako bi le-to obdržal (tekom filma jih zamenja kar nekaj, prav vsako pa spremlja komičen element), poleg tega pa se zaradi razganjajočih se hormonov le stežka skoncentrira le na svojo izbranko. Gre za dokaj svež in lahkoten mladostniški film, ki netipično za Truffauta vsebuje kar nekaj improvizacije, kar še dodatno pripomore k avtentičnosti filma. Toda vseeno je François Truffaut tisti, ki v svojih rokah trdno drži vse vajeti filma in spretno galopira med dramo, romanco in celo slapstick komedijo.




Gre za prvi celovečerni filmski izdelek  Jacquesa Demyja, ki pa je bil restavriran šele po njegovi smrti (za to je poskrbela njegova vdova Agned Varda, tudi sama ikona francoskega novega vala). Vse v njem se vrti okoli prve ljubezni oz. še bolj o posledicah, ki jih le-ta pusti na življenjih glavnih protagonistov. Med njimi najdemo Lolo (seksi Anouk Aimée), kabaretno plesalko, ki s svojim sinom že sedem let čaka, da se domov vrne njen izginuli mož; na drugi strani imamo mladega Rolanda, v katerem se ob srečanju z Lolo ponovno prižge iskrica prve ljubezni; tu pa je tudi ameriški mornar, ki svoje zadnje proste dni v Franciji preživlja v Lolini postelji, vanj pa se zagleda mlada Cécile.












Poleg ideje o prvi ljubezni se film veliko ukvarja tudi z idejo doppegängerja. Zgodba mlade Cécile ste zdi namreč na las podobna zgodbi Lole. S pomočjo tih dveh preprostih filmskih trikov, se pravi motiva prve ljubezni in dvojnikov, film pridobi na svoji kompleksnosti. Tako tudi vsakodnevne banalne zgodbe, ki jih spremljamo v filmu pritegnejo našo pozornost in nas prisilijo, da o njem pričnemo razmišljati intenzivnejše. Sicer pa se je Jacques Demy s svojim prvencem poklonil legendi francoske kinematografije Max Ophülsu, medtem ko je inspiracijo za scenarij dobil kar v svoji dokaj nesrečni mladosti ter v filmu Josefa von Sternberga The Blue Angel a.k.a. Der blaue Angel (1930). 
















Tako kot Brigitte Bardot naj bi tudi Catherine Deneuve v svet filma vpeljal Roger Vadim (glede na to kakšne lepotice je navijal okoli prsta, zagotovo eden večjih šarmerjev) in to pri njenih rosnih 17. letih (sam je imel takrat 33 let). Še več, sad njune avanture je bil sin Christian, ki pa je hkrati tudi pomenil, da je njune romance konec (Rogerja se pač ni dalo ukrotiti). Catherine se je tako že zelo mlada znašla pred zahtevno življenjsko preizkušnjo, ki pa jo je s pomočjo že predstavljenega režiserja Jacques Demy, premostila z odliko. Demy ji je namreč ponudil vlogo v odlično sprejetem novovalovskem mjuziklu The Umbrellas of Cherbourg a.k.a. Les Parapluies de Cherbourg (1964).












Njena igra v omenjenem filmu je spodbudila poljskega režiserja Romana Polanskega, da jo je kot glavno igralko povabil k sodelovanju v filmu Repulsion (1965). Seksi triler s pomočjo katerega je Catherine močno nadgradila svoj filmski seksapil. Po vrnitvi v Francijo je nastopila v kar nekaj novovalovskih klasikah, med drugim tudi v tokratnem mjuziklu, ko je moči ponovno združila z Demyjem. V filmu pa nastopi tudi njena starejša sestra Françoise Dorléac. Skupaj upodobita ljubezni željni dvojčici. Nesreča je hotela, da je njena sestra še istega leta v prometni nesreči izgubila življenje in to ravno v trenutku, ko je Catherine s pomočjo filma Belle de jour (1967) doživela mednarodno slavo.




Claude Chabrol je svojo filmsko kariero pričel veliko potezno, s trilerjem Le beau serge (1958) za katerega je navdih našel v Hitchcockovi mojstrovini Shadow of a Doubt (1948). Zaradi uspeha se je tekom svoje kariere zelo rad vračal k žanru trilerja, ki je med drugim postal tudi njegov zaščitni znak. Prav v vseh njegovih najbolj vidnih predstavnikih omenjenega žanra (z izjemo njegovega prvenca) pa je eno izmed nosilnih vlog odigrala njegova žena Stéphane Audran. Tudi v tokratnem, ki je nekakšen rip off njegovega največjega hita Les couisins (1959), v katerem je prvič skupaj sodelovala s svojim kasnejšim soprogom (Chabrol in Stéphane sta se poročila leta 1964).
















Tako kot v zgoraj omenjenemu je tudi tokrat v ospredju ljubezenski trikotnik z elementi homoseksualnosti (s to razliko, da tokrat homoseksualne iskrice preskakujejo med ženskama in ne med moškima). Njegova oglišča predstavljajo: revna poulična umetnica Why (tudi presneto seksi Jacqueline Sassard, premožna Frédérique (Audranova) ter Lokalni Arhitekt (Jean-Louis Trintignant). Frédérique pokroviteljsko pod svoje okrilje vzame naivno Why. Skupaj se predajata seksualnemu razmerju, v katerem je precej očitno, kdo ima glavno besedo. Težave nastopijo, ko si obe ženski zaželita istega moškega. Le katera ga bo dobila? Morda obe? Morda nobena?















Objavljeno pod |

1 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Brižitka ❤

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji