7 smrtnih kazni

Čeprav se smrtne kazni trenutno poslužuje zgolj (besedica zgolj je uporabljena zato, ker je bila smrtna kazen včasih standardna praksa v praktično vseh državah sveta) okoli petina vseh držav, pa se le-ta izvaja v tistih najbolj obljudenih kot so Kitajska, Indija, Indonezija, ZDA ... kar v bistvu pomeni, da se dotika več kot polovice Zemljanov. Mnenja o tem ali je tak način kaznovanja upravičen ali ne so deljena, zagotovo pa niso v skladu s človekovimi pravicami.







Podoba električnega stola je simbol za izvrševanje smrtne kazni. Na smrt obtoženi je s pomočjo usnjenih jermenov privezan na stol, skozenj pa spustijo več različnih električnih tokov, ki nesrečnika ubijejo. Precej krut način izvajanja smrtne kazni, če vprašate mene. Zaradi tega, ga zgolj kot »ponudbo« pri načinu usmrtitve zapornikom ponujajo le še v redkih državah ZDA. Morda še hujše kot samo jezdenje strele pa je bilo čakanje na izvedbo same kazni, tako imenovani death row. Približno četrtina vseh obtoženih na smrt namreč ne dočaka izvršitve, ampak v zaporu umre naravne smrti. Rekorder je na svojo smrt čakal kar 39 let, nato pa umrl zaradi možganskega tumorja.















Obsojenec v tokratnem filmu (prezgodaj preminuli Michael Clarke Duncan v svoji najboljši vlogi) s čakanjem ni imel težav. Zgodba je namreč postavljena v Louisiano 30. let prejšnjega stoletja, ko zakonodaja še ni bila tako kompleksna kot danes, še posebej takrat, ko je bil obsojeni črne polti. V približno tri ure trajajočem filmu, ki pa se ne vleče niti za trenutek, večinoma spremljamo interakcijo med njim in pazniki zadolženimi za izvajanje smrtne kazni. Gre za enega največjih tearjerkerjev pri katerem se bodo oči orosile tudi največjim brezčutnežem. Tudi za to, ker je za režiserski stolček sedel mojster ekranizacij Kingovih knjižnih del, Frank Darabont.





















Rocky Sullivan (James Cagney v svoji značilno robustni vlogi) je morebiti najbolj prijazen gangster v vsej filmski zgodovini, ki pa se ga drži neznanska smola. Nastradal je že kot mladostnik, ko ju je roka pravice skupaj s pajdašem (Pat O'Brien) zalotila pri kraji nalivnih peres. Ujet je bil le Rocky, ki ni želel izdati svojega prijatelja. Le-ta je tekom let postal duhovnik in se je posvetil borbi proti kriminalu, medtem ko se Rocky ni zmogel otresti kriminalnega sveta. Tekom let se je povzpel po kriminalni lestvici in postal pravi gangster (kar nam na hitro prikaže klasična montaža časopisnih naslovnic). A ob vrnitvi v domači kraj se Rockyjeva smola zgolj stopnjuje.



















Od tu dalje se film prelevi v pravo pridigo o nepotrebnosti kriminalnih dejanj. Rocky namreč postane idol lokalni mladeži (Dead End Kids), ki si želijo hoditi po njegovih stopinjah, medtem ko jih njegov mladostniški prijatelj od takega življenja poskuša odvrniti. To moraliziranje doživi vrhunec v zadnjem dejanju, ko Rockyja pospremijo na električni stol (sekvenca, ki še danes sproža debato o tem na kakšen način je Rocky sprejel svojo kazen). Sicer pa je potrebno omeniti vsaj še dejstvo, da je film režiral legendarni Michael Curtiz, ki pa kljub svojim filmskim mojstrovinam ni bil nikoli deležen avtorskega pečata, ter da v filmu nastopi tudi Humprey Bogart.

























Smrtonosna injekcija naj bi bila najbolj humana izvršitev smrtne kazni. Celotna procedura se namreč odvije tako, da obsojeni na smrt ne čuti nikakršne bolečine. Najprej mu namreč vbrizgajo natrijev tiopental, anestetik s pomočjo katerega nesrečnik v zelo kratkem času izgubi zavest. Sledi odmerek pankuronijevega bromida, ki paralizira telo in pljuča. Zadnji žebelj v krsto pa zabije kalijev klorid, ki poskrbi za ustavitev srca. Celotna procedura, ki je v večini primerov končana v okoli sedmih minutah, pri največjih nesrečnikih pa lahko traja tudi do dve uri, se pred očmi prič izvede v mali varovani sobici. Seveda, ko je govora o ZDA. Kako to npr. naredijo na Kitajskem (državi z največ usmrtitvami) je strogo varovana skrivnost. 















V tokratnem, že 21. filmu, ki ga je režiral Clint Eastwood, le-ta rešuje na smrt obsojenega Franka (v romanu po katerem je film posnet belec, tokrat črnec). Clintu se začne dozdevati, da je človek čigar zgodbo pokriva kot novinar, po vsej verjetnosti nedolžen. Gre za precej klišejski triler, ki togo sledi predvidljivemu scenariju o po krivem obsojenem človeku (vključno z lovom na odložitev smrtne kazni). Hvala bogu, da je tu Clint, ki je sposoben zgolj s svojo prezenco filmu vliti nekaj prepotrebnega žmohta. Njegov lik namreč živi raztreseno življenje, ki je bolj razburljivo od samega pehanja za dokazovanjem nedolžnosti. Eden izmed bolj povprečnih Clintovih filmskih izdelkov.





















Glede na to, da sta v glavnih vlogah na smrt obsojeni redneck (Sean Penn) in nuna, ki mu želi olajšati njegove zadnje dni (Susan Sarandon) bi od filma pričakovali kopico klišejev in predvidljiv konec. A hvala bogu temu ni tako in Dead Man Walking (1995) je posledično eden izmed najboljših filmov o smrtni kazni. Nemalo zahvale gre poleg vseh tehničnih in umetniških aspektov filma (od samega scenarija, preko režije do montaže in nenazadnje tudi glasbe) tudi glavnima igralcema, ki sta še enkrat več dokazala svoje mojstrstvo. Sean Penn v ravno pravi dozi over the top igre, medtem ko je Susan Sarandon svojemu liku vlila neznansko dozo čutnosti ter bila za to nagrajena tudi s svojim prvim in zaenkrat edinim oskarjem.














Poleg izvrstne igre je glavni atribut filma tudi dejstvo, da nam brez podajanja zaključkov in morebitnih namigovanj na to kaj je prav in kaj ne, predstavi oba pogleda, tako žrtve kot storilca. Kot gledalec se boste morali sami odločiti ali je smrtna kazen upravičena ali ne in glede na videno odločitev zagotovo ne bo lahka. Še posebej zaradi mojstrsko posnetega in izredno pretresljivega procesa usmrtitve, ko se s pomočjo križne montaže izmenjujejo kadri, ki prikazujejo ugašajoče življenje obsojenega in krutega zločina, ki ga je zagrešil skupaj s svojim pajdašem. Kljub temu, da končni razplet lahko predvidimo, je pot po kateri nas film pripelje do nje, prava filmska poslastica.




















V ZDA se smrtne kazni trenutno poslužujejo v 32. od 50 zveznih držav. Na lestvici dosedanjih usmrtitev s 519. izvršenimi kaznimi premočno vodi Teksas, saj se na drugem mestu lahko Oklahoma »pohvali« zgolj s 112. usmrtitvami (a vodi, ko je govora o usmrtitvah na prebivalca). A kljub tej na prvi pogled precej visoki številki, usmrtitve v ZDA še zdaleč ne morejo slediti samim obsodbam. V letu 2013 je na usmrtitev čakalo kar 3.088 kaznjencev, usmrtili pa so jih zgolj 39 (kar pomeni približno 2 % realizacijo), od tega skoraj polovico v Teksasu. Nič čudnega torej, da je pričujoči film, ki želi biti kritika smrtne kazni, postavljen v to trigger happy zvezno državo. 












Film je sprožil precej mešane odzive, saj so ga kritiki bolj ali manj raztrgali, medtem ko je povprečnemu gledalcu pošteno dogajal. Razlog za to je povsem preprost. Malo bolj zahtevno občinstvo filmu namreč očita, da gre za kup na silo spacanih twistov, ki gledalca povrhu vsega še pošteno podcenjujejo (kam pes taco moli in kako se bo film končal je namreč jasno že po prvih desetih minutah), medtem ko se nezahtevno občinstvo s tem ne obremenjuje, ampak uživa v povsem spodobnem trilerju, katerega povrhu vsega poganja še precej močna igralska zasedba s Kevinom Spaceyjem in Kate Winslet na čelu. Meni osebno je bil ogleda nekakšen guilty pleasure, ob katerem sem užival, čeprav z grenkim priokusom.


















Truman Capote je eden najbolj cenjenih ameriških pisateljev in njegov roman In Cold Blood je poleg romana Breakfast at Tiffany's zagotovo njegovo najbolj čislano delo. Gre za drugo najbolj prodajano knjižno delo nastalo po resničnem zločinu (večja uspešnica je bil zgolj Helter Skelter, ki je popisoval okrutnosti Charlesa Mansona), v katerem Capote na precej dokumentarističen način popisuje okrutni umor štiričlanske družine Clutter iz Kansasa. Nič nenavadnega, saj je ta pisateljski veleum za nastajanje knjige porabil kar šest let, le-ta pa je nastala na podlagi intervjujev z vpletenimi v umor. Med njimi sta bila tudi obtožena zločina Richard »Dick« Hickock in Perry Smith.












Tako kot knjiga je bila tudi njena ekranizacija dobro sprejeta, saj gre za eno izmed najboljših knjižnih adaptacij. In Cold Blood (1967) se lahko tako med drugim pohvali z eno najbolj temačnih fotografij v stilu film noir, ki odlično dopolnjuje morbiden scenarij. Prav tako gre za zelo krut film (pri tem je seveda potrebno upoštevati letnico izida filma) pa čeprav se večina umorov zgodi izven kadra. Izjema je le finalna usmrtitev, ki sta jo obsojenca dočakala po petih letih ždenja za zapahi. Gre za klasiko, ko je govora o smrtnih kaznih, obešanju. Le-to je dandanašnji kot opcija prisotno le v dveh ameriških zveznih državah, Washingtonu in New Hampshireju, v slednji le v primeru komplikacij s smrtonosno injekcijo.


















Za konec pa še pogled v zakulisje smrtnih kazni, v življenja tistih, ki so prisotni pri njihovih izvršitvah. Zagotovo imajo ti zaporniški pazniki enega izmed najmanj hvaležnih poklicev na svetu. Profesionalnost gor ali dol, mene bi zadnji sprehodi in usmrtitve preganjale do konca življenja. Tudi liki v tokratnem filmu se s pritiskom, ki jim ga nalaga njihovo delo spopadajo na različne načine, za nekatere je breme celo preveliko. A pričujoči izdelek je zastavljen bolj na široko in ni zgolj film o smrtni kazni, ampak film o ljudeh v stiski. V njej se med drugim znajdeta tudi Leticia (Halle Berry v vlogi, ki je črnskim igralkam prinesla prvega oskarja za glavno žensko vlogo) ter Hank (Billy Bob Thornton prav tako v eni zmed svojih najboljših igralskih edicij).












Oba preživljata izredno težke čase. Njej so ravnokar na električnem stolu scvrli moža (eden izmed paznikov je bil tudi Hank), on pa je tudi zaradi omenjenega dogodka izgubil sina. Če omenim še dejstvo, da je ona črnka, on pa rasistični belec, bi si gledalec kaj hitro lahko mislil, da ga čaka klišejev polna zgodba. Pa temu ni tako. Ravno nasprotno. Bolj kot klišeji in stereotipi sta v ospredju oba lika. Tudi scene v zaporu in ljubezenski zaplet (mimogrede, seks scena med Leticio in Hankom je ena najboljših in ne zgolj zaradi tega ker je Halle ena izmed najbolj seksi filmskih igralk) so prikazane na domiselno avtentičen način, da o vrhunskem koncu, ki vam bo dal pošteno misliti, niti ne izgubljam besed.










Objavljeno pod |

4 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Lepa lestvica, sam bi mogoče le zamenjal oceni med miljo in zadnjim sprehodom. Sem pa takoj ob pogledu na naslov tokratne lestvice pomislil na odlični Sin City. :D
btw vem da ga že imaš objavljenega pod 7 veličastnih

Rado Mikolič pravi ...

Mene je doslej najbolj pretresel zaključek iz filma "Plesalka v temi". Res pa je da me ni ravno težko pretresti :)

Odličen izbor!

Sadako pravi ...

Mnja ocene so hudič :D Velikokrat mi je žal, da ima zgolj pet stopenjsko lestvico, ker potem dobita tudi filma, ki sta očigledno različne kvalitete, enako oceno. Polovičke bi prišle zelo prav.

Kar pa se tiče zaključka, ki me je najbolj pretresel; po moje je to Hachi: A Dog's Tale.

Also: jp, tukaj je res zbrana sama smetana (z izjemo True Crime), ko je govora o smrtnih kaznih.

filmoljub pravi ...

Vsi recenzisti™ vemo, kakšen hudič so te ocene in kako hitro je treba jesti zarečeni kruh. ^_^ Drugače pa ja, dobra lestvica, po zastavljenih kriterijih. Kar se tiče smrtne kazni v malce širšem smislu, bi mogoče lahko omenili še Monster (2003) z odlično Charlize, Eastwoodov Changeling (2008) z Angie, podcenjeni Foleyjev The Chamber (1996) z briljantnim Genom Hackmanom (po Grishamovem romanu), pa Scaffidijev Execution (2006) in še kaj.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji