7 obiskov nezemljanov

Nezemljani. Bitja, ki burijo našo domišljijo in so odgovorna za marsikatero teorijo zarote. Nič kaj dosti boljše pa se jim ne godi niti na filmskem platnu, kjer nemalokrat predstavljajo potencialno grožnjo človeški rasi ali pa nam vsaj nastavljajo ogledalo, kar pa tudi ni preveč prijetno. 








Spielberg je mojster pripovedovanja filmskih zgodb, saj so ne glede na obravnavano tematiko, ki ponavadi ni preveč lahkotne narave, njegovi filmi do gledalcev precej prijazni. Večji del njegove čarovnije se skriva v tem, da nam je s pomočjo celotne palete človeških čustev, ki jih najdemo pri njegovih likih, sposoben le-te povsem približati. Tako gledalec ne more ostati ravnodušen pa naj v glavni vlogi nastopa morski pes, arheolog ali pa kot v tokratnem filmu vesoljec. Z njegovo pomočjo je Steven Spielberg postavil nove standarde v sci-fi žanru. Še nobenemu znanstveno-fantastičnemu filmu do tedaj (ali od tedaj) ni namreč uspelo, da bi v svojo zgodbo inkorporiral tako močna in pristna čustva.














Govora je o vsem znanih čustvih kot so ljubezen, pripadnost, prijateljstvo, slovo … skratka čustva, ki so na tak ali drugačen način povezana z družino. Dejstvo, da naj bi Spielberg idejo za E.T. the Extra-Terrestrial (1982) dobil kot otrok ob ločitvi svojih staršev, samo še dodatno pripomore k intenzivnosti omenjenih čustev (nenazadnje tudi sam okvir zgodbe temelji na ideji o slovesu). Še več. Praktično celoten film je posnet iz otroške perspektive (kamera oz. snemalni koti so spuščeni na nivo otroških oči), naključje pa ni niti to, da je tudi E.T. otroške anatomije. Skratka mojstrovina Spielberga, ki je ob izidu postala najbolj donosen film vseh časov, vse dokler je ni prehitel naslednji Spielbergov blockbuster.





















Šele danes ob vseh neuspelih akcijskih poskusih naphanih s specialnimi efekti in hitrimi rezi, otroci poznih 80-ih in 90-ih let prejšnjega stoletja spoznavamo, ob kako kvalitetnih izdelkih omenjenega žanra smo odraščali. Ne glede na to, da do junakov naše filmske mladosti kot so Sylvester Stallone, Jean-Claude Van Damme, Arnold Schwarzenegger, Chuck Norris, Steven Seagal … filmska srenja goji nekakšen porogljiv odnos, bodo njihove podobe v mojem srcu za vedno postavljene na filmski piedestal. Med te najboljše akcije omenjenega obdobja zagotovo spada tudi pričujoči filmski izdelek, v katerem se Schwarzi spopade z izvenzemeljskim ugly motherfuckerjem.














Kot zanimivost naj povem, da je snemanje v Predatorjevem kostumu začela še ena legenda in sicer Jean-Claude Van Damme, a mu ponos ni dopustil, da bi se sprijaznil z neko no name vlogo. Škoda, kajti po mojem mnenju je Predator eden najbolj k00l filmskih negativcev. Film je na kino-blagajnah doživel ogromen finančni uspeh (kritiki so ga pričakovano sprva popljuvali, a so tekom let precej omilili svoje mnenje), kar je v končni fazi pripomoglo tudi k temu, da smo dobili še dve nadaljevanji ter nekakšnega mešanca, v katerem se s predatorji spopadejo alieni. Če samo omenim, da v enem izmed teh naslednikov glavnega badassa odigra Adrien Brody, vam je lahko jasno v kakšno smer so odjadrali akcijski filmi.





















Kmalu po začetku hladne vojne so Hollywood preplavili sci-fi filmi, ki so se napajali s pomočjo paranoje pred rdečo pošastjo z vzhoda. V njih so vlogo komunistov prevzeli nezemljani, ki so si poskušali podjarmiti naš planet in nam vsiliti njihove navade in običaje. S to idejo v glavi in s pomočjo kartic za menjavanje iz 60-ih let prejšnjega stoletja, se je Tim Burton lotil tega visokoproračunskega filmskega projekta. Želel je napraviti parodijo na omenjeno filmsko obdobje, ki bi bila prežeta še s politično satiro. Delno mu je zamisel tudi uspela, a pri vsem tem je pozabil na sila pomembno stvar, ki jo je konec koncev opisoval tudi sam v filmu Ed Wood (1994).












Filmu manjkata srce in žmoht režiserja, tako da vse skupaj deluje precej prisiljeno in umetno (najslabša stvar, ki lahko doleti parodije). Morda k temu pripomoreta tudi (pre)visok proračun in igralska zasedba, ki je sestavljanja iz samih eminentnih imen kot so: Jack Nicholson, Pierce Brosnan, Danny DeVito, Glenn Close, Annete Bening, Sarah Jessica Parker, Michael J. Fox, Natalie Portman … Če k temu dodamo še pretirano uporabo specialnih efektov narejenih v famozni Industrial Light & Magic, Mars Attacks! (1996) izpade kot preveč dodelana komedija zmešnjav. Poleg tega pa filmu kljub dokaj bizarnim Marsovcem, manjka nekaj njegove grotesknosti.


















Kult, ki je le-to postal predvsem zaradi Davida Bowieja in njegove upodobitve nesrečnega nezemljana. Zdi se namreč, da je bil s svojo karizmatično pojavo, ki nemalokrat deluje precej odmaknjeno in mistično, rojen za pričujočo vlogo. Njegov alien tako rekoč ne potrebuje prav nikakršnih efektov in kljub svoji človeški pojavi deluje precej izvenzemeljsko. Žal pa temu legendarnemu nastopu Bowieja ne uspejo slediti ostali elementi filma. Tukaj imam v mislih predvsem scenarij, ki je precej eliptičen in gledalca sili v to, da v upanju po smiselni celoti, od filmskega platna niti za hip ne odvrne pogleda. Posledično gre za filmski izdelek, ki zna biti za marsikoga precej naporen. 












Nekateri so celo rekli, da je bil zaradi nelinearnega podajanja zgodbe The Man Who Fell to Earth (1976) precej pred svojim časom. Sam se s to oznako ne morem ravno strinjati, je pa res, da je film precej nekonvencionalen, a ne zgolj zaradi svojega načina podajanja zgodbe. Na trenutke namreč zaide v precej nadrealistične vode in to kljub dejstvu, da se pred našimi očmi odvije sila preprosta zgodba. V njej se na našem planetu znajde vesoljec (David Bowie), katerega glavna naloga je pomoč domačemu planetu. S svojimi naprednimi patenti se zlahka dokoplje do potrebnega bogastva, a kaj ko se mu po robu postavita dve največji nadlogi našega planeta: odvisnost in človek.


















Kljub temu, da bi potencialno srečanje z izvenzemeljsko vrsto za nas Zemljane predstavljal morebitni konec (sploh če sklepamo po sebi), si ljudje kot kaže na vsak način želimo srečanja z njimi. Navsezadnje smo leta 1977 na pot poslali sondi Voyager I in Voyager II (II je sicer na pot odšel približno dva tedna preje, a ga je I kaj kmalu ujel in tudi prehitel ter je trenutno vesoljsko plovilo, ki je od našega planeta oddaljeno najdlje), ki s seboj nosita zlati plošči z informacijami o našem planetu. V pričujočem filmu Voyager II dejansko prestežejo nezemljani in se zapisanemu povabilu tudi odzovejo. Na našo srečo in njihovo nesrečo gre za obisk z miroljubnimi nameni.












Film je režiral meni eden najljubših filmskih režiserjev John Carpenter, ki je sicer snemal na prvi pogled precej preproste filme, a praktično vsak izmed njih nosi neko dodano vrednost. Tokratni na primer po precej trapastem začetku, zaradi katerega me je bilo že pošteno strah, da utegnem videti enega izmed bolj butastih izdelkov, zavije v precej nepričakovane vode. Začetni sci-fi nastavek se namreč sprevrže v romantični road movie. Gledalci smo tako priča eni izmed boljših igralskih kemij, ki se razvije na filmskem platnu in za katero sta odgovorna Karen Allen in Jeff Bridges. Slednji je bil celo nominiran za oskarja in tako Starman (1984) ostaja edini Carpenterjev film, ki je prejel najbolj prestižno hollywoodsko nominacijo.


















Ostaja prvi in zaenkrat edini film, ki je bil posnet v stilu dokumentarcev, in bil kljub temu nominiran za najboljši film (za tiste, ki morebiti ne veste, dokumentarci imajo na oskarjih kar dve svoji kategoriji, pri čemer je zanimivo, da so najprej imeli tisto za kratkometražne dokumentarce, dve leti kasneje, leta 1943, pa so dodali še kategorijo za celovečerce). No v bistvu gre za podžanr mockumentarcev pa vseeno. Ideja je naravnost fantastična, saj je sci-fi uporabljen v družbenokritične namene. Gre namreč za povsem odkrito aluzijo na rasno segregacijo v JAR-u in na dogodke, ki so se v okrožju Cape Towna (Distrcit Six) dogodili februarja leta 1966. 














Takrat so se bele oblasti odločile, da bodo iz omenjenega okrožja izselile črnsko prebivalstvo, kar so leta 1968 tudi udejanjile. V pričujočem filmu so črnce zamenjali vesoljci, ki jih doleti enaka usoda. Seveda svojega geta ne mislijo zapustiti brez boja, ki je nekakšna osrednja tematika predstavljenega filma. Kljub temu, da je CGI na precej visokem nivoju (izvenzemeljski obiskovalci so namreč prav nagravžna mešanica nekakšnih ščurkov, hroščev in mehkužcev), je za moje pojme tega bojevanja preveč. Večine gledalcev željnih akcije to dejstvo ni pretirano zmotilo, saj je District 9 (2009) predvsem s pomočjo ustne reklame postal pravi kult.




















Zadnja leta na plano prihajajo sci-fi filmi, ki dajejo precej večji poudarek na prvi del zloženke, se pravi science, kot pa na drugega. Trudijo se, da bi bili kljub zahtevni tematiki, ki jo obravnavajo, kar se da avtentični. Seveda večina načitanih gledalcev hitro najde scenaristične luknje in nesmisle ter začne s pljuvanjem po filmskem izdelku. Kot da bi pozabili, da je ena izmed glavnih nalog sedme umetnosti (če ravno nismo artfagi) ta, da nas zabava. To še posebej velja za blocbusterje kot je npr. Independence Day (1996) Rolanda Emmericha. V filmu namreč kar mrgoli nesmislov in znanstvene nedoslednosti, a če le ne bomo preveč pikolovski, se bomo ob ogledu pošteno zabavali.












A pozor, do filmske zabave vas loči še ena, malenkost težja naloga, t. j. ne sme vas motiti ves najedajoči ameriški patriotizem, ki ga v tem filmu res ni malo. Mislim, kaj pa je drugega za pričakovati od filma s takim naslovom in čigar zgodba se dejansko odvije na 4. julij, se pravi na dan neodvisnosti. Govori o samohvali in neuklonljivosti kar dežujejo. Sicer pa je film nekakšna moderna inačica paranoičnih hladnovojnih sci-fi izdelkov, v katerem se želijo našega planeta polastiti vesoljci. S svojo napredno tehnologijo kot za šalo uničujejo in osvajajo vse kar jim pride na pot, a le do trenutka, ko na sceno stopi rešitelj našega planeta v podobi Willa Smitha.











Objavljeno pod |

3 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Cowboys and Aliens. ^_^

Just kidding, film je iztrebek.
Tvoja lestvica pa je nadmočna.
-APPROVED-

paucstadt pravi ...

Wuhu, svoj čas kar obseden s tovrstnimi filmi. Mars napada je čista klasika, obožujem ga. Sramežljivo pa priznam, da kar čakam nadaljevanja Dneva neodvisnosti. Me zanima kaj bodo spacali.

@filmoljub: Cowboys and Aliens, good lord, to je pa res filmski prdec :)

Sadako pravi ...

Jp, tudi meni precej dogajajo, sploh zadnje čase, ko filmske inovacije omogočajo že precej sfrizirane sci-fi filme.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji