7 sedmic

Verjeli ali ne, pričenja se že šesta sezona Filmskega platna št. 7. Blog je začel nastajati pred dobrimi petimi leti in seveda je bilo sprva potrebno izbrati njegov naslov. Ideja o le-tem se je v moji glavi kar hitro izkristalizirala in z njo sem še vedno več kot zadovoljen. Je kratek, jedrnat, preprost in smiseln. Prvi zapis predzadnje sezone Filmskega platna št. 7 je torej posvečen samemu imenu in predvsem magični številki 7.









Kultni neo-noir Davida Fincherja, ki je izjemen v vseh filmskih prvinah. Najprej je tu temačno in deževno vzdušje neimenovanega ameriškega mesteca (film je bil sicer sneman v Los Angelesu), v katerem neprestano dežuje. V to morbidno atmosfero je ujeta šokantna zgodba o izprijenem serijskem morilcu, ki s svojimi žrtvami opozarja na sedem smrtnih grehov in izprijenost človeške rase. V to njegovo zgodbo pa sta ujeta detektiva Somerset (Morgan Freeman) in Mills (Brad Pitt), ki se na vse pretege trudita, da bi okrutnim umorom prišla do dna. Zaradi svoje forme film precej spominja na policijske uspešnice iz začetka 70. let prejšnjega stoletja, kot sta npr. The French Connection (1971) ali pa Klute (1971).











Morda je še največja slabost filma sam scenarij pa še to zgolj zaradi ene same težavice, ki pa je kaj hitro pozabljena. Govora je o načinu oz. metodi, ki privede do odkritja preračunljivega morilca. A hvala bogu tej šlampariji takoj sledi odlična šest in pol minutna sekvenca pregona. Potrebno pa je tudi opozorilo, da je Se7en (1995) kljub vsem svojim odlikam film, ki ga ni prav lahko pogledati, saj zna zaradi opisane forme in vsebine pri gledalcu vzbuditi precej nelagodne občutke. Kar se namreč začne kot preprosta policijska zgodba in se nadaljujejo kot pretresljiv triler, se namreč zaključi kot šokantna grozljivka, katere nihilistični konec bo še dolgo ostal v vaši glavi.


















Obstajajo filmi, ki so širšim množicam znani zgolj zaradi tega, ker vsebujejo kakšen ikonični popkulturni moment. Še večkrat pa se zgodi, da so mase ljudi zgolj seznanjene z zgoraj omenjeno podobo, a je nikakor ne znajo umestiti v pravilni filmski izdelek. Točno tako, kot je v primeru dotičnega filma. Le kdo namreč ne pozna podobe Marilyn Monroe, ki v drzni beli obleki stoji nad zračnikom metroja in to ravno v momentu, ko pod njo švigne vlak, katerega piš nagajivi Marilyn privzdigne oblekico? Gre namreč za najbolj znano podobo omenjene igralke, ki pa je v filmu malenkost drugačna od tiste v naši predstavi. Le-to je namreč v nas usidral filmski poster, ki kaže celotno Marilyn, v filmu pa je žal uporabljen rez.















Ideja drame po kateri je osnovan film temelji na psihološkem terminu, ki časovno opredeljuje območje največje nevarnosti za razpad ljubezenske zveze. Sedemletna prelomnica naj bi bil namreč čas, ko partnerja kljub ugašajoči strasti dokončno sprejmeta drug drugega ali pa se razideta. Film se tako ukvarja z dokaj pikantno tematiko varanja, a žal pri tem ni tako pogumen kot odrsko delo. Seveda ne po svoji krivdi, ampak zaradi puritanskega Haysovega kodeksa, ki je film oropal njegove začinjenosti. Nekaj pikantnih namigovanj na spolnost je sicer ostalo in tu je tudi seks bomba Marilyn Monroe, a kaj ko je izdelek ujetnik svojega časa. Dejstvo nad katerim je tarnal tudi sam režiser Billy Wilder.





















Haysov kodeks oz. Motion Picture Production Code uveden leta 1930 (leta 1968 ga je nadomestilo MPAA-jevo rangiranje, ki je v veljavi še danes) je bil precej konservativen in rigiden, ko je šlo za omejevanje filmov. A kljub temu so skozi njegovo strogo sito vsake toliko časa padli tudi filmi precej dvomljive vsebine. Kot npr. tokratni. Njegova zgodba je namreč osnovana na kontroverzni legendi o ugrabitvi Sabink (besedica rape v angleškem prevodu je zgolj konvencionalen prevod latinske besede raptio, ki pomeni ugrabitev). V njej so si prebivalci zgodnjega antičnega Rima v katerem je primanjkovalo deklet. Le-ta z ukano »sposodili« pri sosednjem plemenu Sabincev.












A to še ni vse, v mjuziklu najdemo tudi precej pikantne pesmi. Med drugim tudi take s sledečim besedilom: »a man can’t sleep when he sleeps with sheep.« Dokaj kočljive zadeve celo za današnje čase, kaj šele za konservativna 50. leta prejšnjega stoletja. A filmskim ustvarjalcem je vse to uspelo zapakirati v sila simpatičen mjuzikl, ki se ponaša z nekaj res neverjetnimi plesnimi točkami (najbolj zapomnljiva je zagotovo tista, ki se vrti okoli gradnje skednja). Nekateri filmu sicer očitajo, da zaradi studijske scenografije izpade preveč izumetničeno. Mene osebno to ni nikoli motilo, saj je mjuzikl najbolj doma ravno na odrskih deskah, katere praviloma obdaja umetna scenografija.


















Ljubitelji kriminalke prepredene s črnim humorjem In Bruges (2008) režiserja ter scenarista Martina McDonagha (za pričujoči film je v kategoriji izvirnega scenarija prejel oskarja) smo od navdušenja zastrigli z ušesi, ko je na dan priplavala novica, da se je Anglež lotil novega filmskega projekta. Glede na njegov prvenec so bila pričakovanja zelo visoka. Le-ta pa so še narasla ob omembi imenitne igralske zasedbe. Poleg že preverjenega Colina Farrella je McDonagh k sodelovanju povabil še Sama Rockwella, Christopherja Walkena, Woodyja Harrelsona, Harryja Deana Stantona … Žal nadaljevanje ni povsem doseglo svojega predhodnika, a je kljub temu zadovoljilo visoka pričakovanja.












Tako kot prvenec je tudi Seven Psychopaths (2012) prepleten z obilico črnega humorja, nasiljem in nabritimi dialogi. Skratka, gre za precej tarantinovski film, ki je poln epizod znotraj samega filma (včasih je le-te precej težko ločiti od »pravega« filma). Osebno me je najbolj navdušila sekvenca, ki pripoveduje zgodbo o maščevalno nastrojenem kvekerju (kratko, jedrnato in precej grozljivo). Spet drugi prisegajo na finalni obračun, ki je posnet v vestern stilu. A glavna nosilca zgodbe sta prav gotovo odlična igralska zasedba, ki je upodobila odbite filmske like (naslov je tukaj povsem na mestu) ter domiseln scenarij. Komaj že čakam naslednjo McDonaghovo filmsko svaritev.

















Film posnet po avtobiografski zgodbi ene izmed legend alpinizma Heinricha Harrerja, enega izmed štirih kerelcev, ki so leta 1938 kot prvi preplezali severno steno Eigerja in tako opravili s še zadnjim velikim problemom Alp. Za svoj podvig je četverica (sestavljali sta jo nemška in avstrijska naveza, ki sta se povsem naključno srečali nekje v steni) prejela celo olimpijske medalje, kar je bila in še vedno je zelo redka čast (v alpinizmu so olimpijske medalje podelili zgolj še za osvojitev najvišje gore na svetu Mount Everesta ter preplezano severno steno Matterhorna, ki je leta 1932 postal prvi odkljukan zadnji veliki problem Alp). Kot pravega alpinista pa so kljub veličastnemu podvigu Harrerja mikali novi, še večji izzivi.












Tako je Avstrijec leta 1939 postal član majhne štiričlanske odprave, ki se je odpravila proti takrat še neosvojenemu vrhu Nange Parbat (mimogrede, poleg K2 ostaja Nanga Parbat še edini izmed 14. osemtisočakov, na katere še ni bil izveden zimski vzpon). Poleg slabih razmer je njihovo ekspedicijo prekinil tudi izbruh 2. svetovne vojne in alpinisti so pristali v britanskem vojnem taborišču. Harrerju in vodji odprave Petru Aufschnaiterju je iz ujetništva v Indiji uspelo prebegniti v Tibet. Po nekajletnem romanju sta se znašla v svetem mestu Lhasa, kjer sta si ustvarila novo življenje. A zgodovina se ponavlja in njuno srečo je kmalu prekinila Kitajska reokupacija Strehe sveta. Film zaradi katerega je Bradu Pittu prepovedan vstop na Kitajsko.


















Budd Boetticher je kljub dejstvu, da so se mu v svojih filmih poklonile ikone ala Sergio Leone, Peter Bogdanovich, Quentin Tarantino … širšemu občestvu (neupravičeno) precej neznan. Vrhunec njegove kariere predstavlja sedem vesternov, ki jih je posnel v obdobju med leti 1956 in 1960, prav v vseh izmed njih pa je nastopila legenda filmskega Divjega zahoda Randolph Scott. Tokratni, ki se lahko pobaha s preroškim naslovom, je bil njuno prvo sodelovanje. Njuno sodelovanje je obema akterjema na široko odprla vrata v Hollywood, a ju nobeden izmed njiju ni želel prestopiti. Boetticher se je raje posvetil svoji strasti, B filmom o bikoborbi, medtem ko se je Scott povsem upokojil.















Tako kot vsem omenjenim sedmim vesternom, daje tudi tokratnemu ton stoična igra Randolpha Scotta (le-ta je morda bolj kot po svojih vlogah znan po tem, da naj bi bil ljubimec Caryja Granta). Visokorasli kavboj prodornega sinjemodrega pogleda in izmučenega obraza je bil kot rojen za vestern, a kljub temu so bili njegovi filmi ob premierah praviloma ignorirani in so si kultni status priborili šele tekom let. V tokratnem igra bivšega šerifa, ki po pustinjah Divjega zahoda išče maščevanje za morilce svoje žene. Družbo mu delata surova odpadnika (enega izmed njiju je upodobila še ena ikona vesternov legendarni Lee Marvin) ter neizkušena mladoporočenca. Odličen uvod v Ranown vesterne.





















Film presenečenj. Kot prvo naj omenim to, da zna Will Smith prekleto dobro igrati in da je njegova igralska paleta čustev precej raznolika. Poleg tega pa je sposoben tudi precej hitro in učinkovito menjati nje nianse. Glede na njegove vloge, ki so bolj ali manj zreducirane bodisi na akcije ali komedije (oz. še najraje kombinacijo obojega) vsekakor presenetljiva zadeva. Nadalje me je presenetilo dejstvo, da je večina filmskih kritikov ta precej soliden filmski izdelek ob njegovi premieri precej popljuvala. Nenazadnje pa je tu tudi samo presenečenje, ki ga v svoji zgodbi skriva film in moje osebno presenečenje nad dejstvom, da ga večina gledalcev ni razkrila po prvih 15. minutah ogleda.












Je pa res, da je Will Smith svoje igralske sposobnosti pokazal prav vsakič, ko so mu filmski ustvarjalci zaupali kompleksnejše vloge. V mislih mi odzvanjata predvsem Ali (2001) in The Pursuit of Happyness (2006) (za igri v obeh filmih je bil Smith nominiran za oskarja). Slednjega je tako kot Seven Pounds (2008) režiral italijanski režiser Gabriele Muccino, ki kot kaže zna iz omenjenega igralca izvleči najboljše. Tokrat mu ob boku ponovno stoji prelestna Rosario Dawson in skupaj tvorita eno izmed bolj pretresljivih ljubezenskih zgodb sodobne kinematografije. Pred ogledom si torej pripravite robčke, kajti film bo zaigral na vaše najobčutljivejše note.










Objavljeno pod |

7 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Hm, kaj pa Sedem samurajev (1954), klasika Akire Kurosawe? Pa Sedem veličastnih (1960), vestern klasika Johna Sturgesa? Ali pa Sedmi pečat aka Det sjunde inseglet (1957) by "you know who"? ^_^

filmoljub pravi ...

https://www.youtube.com/watch?v=yulmgTcGLZw
:))

Sadako pravi ...

Same mojstrovine kakopak. Nič čudnega, da so torej že našle prostor na Platnu :D

Anonimni pravi ...

Predzadnja sezona?
Ne no. Format, ki ga pičiš, je unikat, nabor filmov iz teme je vedno zanimiv za raziskovanje,branje navdihujoče.
Pa vedno je hecno, ko v komentarjih omenjajo naslove iz drugih Sedmic.
Razen Gartnerja, po mojem ni prebral uvodnih blogov.

paucstadt pravi ...

Wov, celo konec si napovedal. Kot nekatere serije, še to posnamemo in nehamo. Kakorkoli, z veseljem te bomo brali še te dve sezoni :)

Izbor zanimiv, nadpovprečne ocene. Se7en kajpak klasika. Bi si ga veljalo spet ogledati.

Iztok Gartner pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
Sadako pravi ...

Seven Years in Tibet Iztok ima tako visoko oceno, ker sem tudi sam pripravnik za alpinista in se z zgodbo z lahkoto poistovetim. Da ne omenjam prečudovite fotografije in zgodovinskega momenta ujetega v film.

Drugače pa ja, že od začetka sem si zamišljal 7 sezon, čeprav nisem bil povsem prepričan, da mi bo uspelo tako zavzeto in ažurno skupaj metati zapise.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji