7 spominov na holokavst

27. januarja 1945 je bilo s strani sovjetske armade osvobojeno zloglasno koncentracijsko taborišče Auschwitz - Birkenau. Na pobudo generalne skupščine se ta dan od leta 2006 dalje obeležuje kot mednarodni dan spomina na holokavst. V opomin in opozorilo, da se taka grozodejstva ne bi več ponovila.

Hitro sem zagorela.

Del mene se je spremenil v gost dim, ki se je pomešal z dimom drugih.
In potem so ostale kosti, ki so se sesule v prah.

Pometli so ga na kup in odpeljali k reki. Ostali so delci našega prahu,
ki so lebdeli v zraku, okoli novih delavcev.

Ti delci prahu so sivi. Posedemo se na njihove čevlje,
na njihove obraze in v njihova pljuča.

In tako se navadijo na nas, da ne kašljajo več
in nas ne pometajo stran.

Enostavno se samo premikajo,
dihajo in premikajo.
Kot kdorkoli drug, še živ, v tistem kraju.

In tako se delo nadaljuje.








Roman Polanski se je sicer rodil v Franciji, a sta se njegova starša skupaj z njim že kmalu po njegovem rojstvu (leta 1933) vrnila na Poljsko (leta 1936). Ne preveč pametna odločitev glede na to, da sta bila tako oče Ryszard kot mati Bula judovskega porekla, Evropa pa je bila tik pred izbruhom 2. svetovne vojne. Le-ta se je leta 1939 tudi dejansko začela in to ravno z napadom na Poljsko. Družina je bila zaradi holokavsta razbita (mati je bila odpeljana v Auschwitz oče pa v Mauthausen) in Roman Polanski je kot mali deček taval po razdejani deželi. Grozodejstva, ki jih je videl med svojim begom in skrivanjem pred nacističnimi silami, so se priznanemu režiserju za vedno vtisnila v spomin.














Tako se zdi, da je Roman Polanski celo življenje s seboj nosil potrebo, da ustvari film o holokavstu. Ideja je začela dobivati konkretno podobo, ko je naletel na avtobiografsko delo poljskega pianista Władysława "Wladeka" Szpilmana, ki je bil deležen podobnih muk kot mladi Polanski. Njegovo vlogo v filmu je zaupal Adrienu Brodyju, ki je s svojo minimalistično in zadržano igro opravil odlično delo, za katero je bil tudi nagrajen z oskarjem za glavno moško vlogo. Nagrado je prejel tudi Roman Polanski in sicer za režijo, The Pianist (2002) pa se lahko pohvali še z oskarjem za prirejen scenarij in še štirimi nominacijami. Moj osebni favorit na pričujoči lestvici.





















Najbolj znan Jud, ki se ukvarja s sedmo umetnostjo, je zagotovo Steven Spielberg. Gre za mojstra  filmske pripovedi, kar je še enkrat več dokazal s pričujočim filmom pa čeprav so bili mnogi skeptični, da mu film o holokavstu ni pisan na kožo. Tudi sam se je režije kar dolgo otepal in kot producent s pomočjo studia Universal iskal  režiserja, ki bi se lotil ekranizacije romana Thomasa Keneallyja Schindler's Ark. Ni mu ga uspelo najti in naposled se je odločil, da bo sam poprijel za režisersko taktirko. Vse ostalo je zgodovina. Schindler's List (1993) namreč velja za enega najboljših filmov vseh časov. Na podelitvi oskarjev je slavil kar sedemkrat, nominiran pa je bil v kar 12. kategorijah.














Za malo mu je spodletelo, da bi osvojil velikih pet (brez oskarja je namreč ostal Liam Neeson v vlogi svoje kariere). A nagrade so deževale tudi na drugih filmskih prireditvah. Nič nenavadnega, saj je ogled dotičnega filma neverjetna filmska izkušnja. Ne le, da dokaj natančno odseva območje krakovskega geta med drugo svetovno vojno (svari, ki so o Schindlerju zamolčane, bomo Spielbergu oprostili pa čeprav bi dodale h kompleksnosti lika), ampak s pomočjo dokumentarnega sloga, le tega še poudari. Tako gledalec kaj hitro pade v Spielbergov filmski svet, se poistoveti z liki, z njimi sočustvuje, se veseli in trpi. Ne bodite torej presenečeni, če vas ob ogledu oblijejo solze.





















Še en film, čigar dogajanje je postavljeno v varšavski geto. Kako tudi ne, saj je bilo omenjeno območje največji zapor evropskih judov, v katerem je ostalo ujetih približno 400.000 Judov. Samo poleti 1942 pa so jih približno 250.000 odpeljali v koncentracijsko taborišče Treblinka. Če seštejemo žrtve, ki so svoje življenje zaradi katastrofalnih razmer končale že znotraj geta in tiste, ki so življenje izgubile v taborišču, se številka ustavi nekje okoli 300.000. Med njimi najdemo tudi poljskega pisatelja Henryka Goldszmita, bolj znanega pod psevdonimom Janusz Korczak. Korczak je bil med drugim tudi direktor lokalne sirotišnice in je znan kot eden izmed največjih humanitarcev druge svetovne vojne.















Njegova največja ljubezen so bili ravno otroci, ki jih ni želel zapustiti niti v najhujših trenutkih pa čeprav je imel kar nekaj možnosti. Tragično zgodbo iz temačnega obdobja človeške zgodovine je na filmsko platno prelil najbolj znan predstavnik poljske filmske šole Andrzej Wajda. Resnične tragične zgodbe pišejo najčutnejše scenarije in tudi Korczak (1990) ni nobena izjema, tako da se vas zna filmska zgodba dotakniti. Še toliko bolj, ker je podana s pomočjo osupljive črno-bele fotografije. Skratka zelo soliden komplet za katerega je sam Steven Spielberg dejal, da gre za enega najpomembnejših evropskih filmov o holokavstu. Lahko samo prikimamo.






















Eden najdražjih madžarskih filmov je nastal po knjižni predlogi Imreta Kertésza, ki je pri filmu sodeloval tudi kot scenarist. To, da je tudi sam preživel holokavst, je moč čutiti skozi celoten film. Zgodba v njem se osredotoča na 14-letnega madžarskega juda, ki se po spletu naključij znajde v zloglasnem koncentracijskem taborišču Auschwitz, proti koncu vojne pa pristane v enem izmed prvih in največjih taborišč imenovanem Buchenwald. Mladi igralec Marcell Nagy je opravil odlično delo, še posebej če v zakup vzamemo dejstvo, da je igranje v filmih o holokavstu zelo zahtevno tako iz psihičnega kot fizičnega vidika. Le-ta praviloma od njih zahteva pravi roller coaster. 











Poleg mladega igralca je glavna odlika filma to, da brez kakršnega koli eksplicitnega nasilja vzpostavi vseprisotno pretečo nevarnost, kar je v filmih o holokavstu še kako pomembno. Če se ne motim v filmu namreč ni prikazan niti en umor, a gledalec ima popolnoma drugačen občutek. To film doseže tudi s pomočjo fotografije, ki se poslužuje zgolj spranih rjavo-sivih barv in deluje precej morbidno. Manjšo vlogo v filmu ima tudi angleški igralec Daniel Craig, ki ga najdemo v še enem filmu o holokavstu in sicer v Defiance (2008). A če je v omenjenem filmu več kot soliden, je njegova vloga v pričujočem filmu povsem odveč, saj s svojo prepoznavnostjo poruši do tedaj zgrajeno filmsko avtentičnost.

















Kot že ničkolikokrat je bila najprej knjižna predloga, ki se je spremenila v knjižno uspešnico. A v primeru romana irskega pisatelja Johna Boyna The Boy in the Stripped Pyjamas lahko govorimo kar o tako imenovanem best sellerju, saj je knjiga glede na prodajo zasedla prvo mesto v kar nekaj državah. Na nek način bi lahko rekli, da gre za mladinsko knjižno delo, saj je zgodba ne glede na temačno zgodovinsko ozadje v katerega je postavljena, precej lahkotne narave. A pozor, vse to se spremeni v nekaj zaključnih filmskih sekvencah, ki po mojem mnenju nikakor niso primerne za tiste najmlajše gledalce. Je že res, da mora človek poznati tudi temačen del svoje zgodovine, a vse ob svojem času.














V prvem delu je zgodba podana skozi oči osemletnega Brunota, ki se skupaj s starši in sestro zaradi očetovega vojaškega napredovanja iz Berlina preseli na nemško podeželje. Je zelo zvedave narave, kar v kombinaciji z osamljenostjo in dolgočasjem hitro privede do tega, da začne raziskovati bližnjo in daljno okolico novega doma. Na nesrečo svojih staršev kaj hitro odkrije, da se na njihovem zemljišču dogajajo okrutna dejanja, ki pa jih na njihovo srečo zaradi svoje mladostniške naivnosti še ni zmožen prepoznati. Nekje na tej točki preloma se zgodba iz Brunotove perspektive premakne na perspektivo staršev in gledalec že lahko čuti, da ta »mladinski« film ne bo imel srečnega konca.





















Ker opevanega films Son of Saul a.k.a. Saul fia (2015) še nisem videl, sem se odločil, da posežem po filmu, ki se ukvarja s podobno tematiko. Tudi v pričujočem filmu so namreč v ospredju tako imenovani sonderkommandos, se pravi tisti Judje, ki so bili v koncentracijskih taboriščih posredno odgovorni za smrt sotrpinov. Njihova naloga je namreč bila, da so obsojene na smrt pospremili v plinske celice, jih prepričevali, da jih bodo zgolj očedili, nato pa so njihova trupla prenesli v krematorije, kjer so jih sežgali. V zameno so dobili razne privilegije v obliki cigaret, alkohola, hrane in morda kar je najpomembnejše, nekajmesečnega podaljšanja življenja. Kako bi vi ravnali v podobni situaciji? 














Film je do neke mere osnovan na resničnih dogodkih, saj se je upor Judov v koncentracijskem taborišču Auschwitz II - Birkenau dejansko zgodil. Mimogrede, v nasprotju z zmotnim mišljenjem večine Auschwitz ni bilo zgolj eno taborišče, ampak je ime predstavljalo tri glavna koncentracijska taborišča in približno 50 manjših. Daleč najbolj grozovita dejanja so se dogajala ravno v zgoraj omenjenem in The Grey Zone (2001) se tega še kako zaveda. V nasprotju z večino pa ne bo poskušal zaigrati na vašo noto sočutja, ampak vam bo zgodbo taboriščnikov predstavil na precej objektiven način, kar pa zna gledalca še bolj zmraziti. Posebno omembo pa si zasluži tudi konec, ki na prefinjen način graja našo ignoranco.




















Veliko ljudi je italijanskemu režiserju Robertu Benigniju očitalo, češ kako je lahko iz tako občutljive teme kot je holokavst, napravil romantično dramedijo. Popolna neumnost. Je že res, da je za potrebe svojega filma v katerem je poleg režiserskega stolčka zasedel še glavno moško vlogo, precej omilil podobo koncentracijskih taborišč, a brez te poteze njegova vizija filma o holokavstu sploh ne bi bila mogoča. V prvi vrsti gre namreč za film o upanju, edini stvari na katero se je opiralo na tisoče Judov, ko so pristali v taboriščih smrti. Gre za film o nezlomljivosti človeškega duha in pri prikazovanju le-tega je Life is Beautiful (1997) preprosto mojstrovina. Najlepši film o holokavstu, kakorkoli čudno se to že sliši.














Glavna zvezda filma je Guido (Roberto Benigni). Italijan judovskih korenin, ki je ob izbruhu vojne skupaj s svojim sinom deportiran v koncentracijsko taborišče. Da bi sinu prihranil grozodejstva taborišča se domisli bistroumne ideje. Taborišče in celotno dogajanje povezano z njim sinu predstavi kot igro, v kateri sta se znašla. Glavna nagrada: čisto pravi tank. Tako sinu s pomočjo nedolžne prevare ohrani razigrano otroštvo ter upanje v prihodnost. Seveda v resničnih taboriščih prostora za naivno živahnost Guida in njegovega sina ni bilo, a kot že omenjeno to filmu, ki je bil nagrajen z dvema oskrajema (najboljši tuji celovečerec in glanvna moška vloga) ne jemlje njegove kvalitete.













Objavljeno pod |

6 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Če bi sam sestavljal tako lestvico, bi bila verjetno identična. Tudi meni je Pianist ne le najboljši znotraj tematike o holokavstvu, temveč tudi eden od treh najboljših filmov Polanskega nasploh. Schindler je mestoma patetičen, moralizatorski in zavajajoč, Pianist pač nikoli in nikjer. Mojstrovina.

Ter eden najmočnejših, najbolj ganljivih prizorov v zgodovini filmske umetnosti:

http://www.youtube.com/watch?v=jHfQCfUTlXE

jst pravi ...

Zame sami ''tearjerkerji'', zlasti zadnja leta. In tudi meni je Pianist malenkost boljši od Schindlerjevega seznama. Mogoče imajo Poljaki vseeno malce bolj realen in recimo temu ''nezamerljiv'' odnos do holokavsta, za razliko od njihovega odnosa s Sovjeti.
Moj prispevek na lestvico: W ciemności od Hollandove. :)

Sadako pravi ...

Problem je IMO, ker ne glede na to, kako dober pripovedovalec filmskih zgodb je Spielberg, se vse prevečkrat poslužuje čustvene manipulacije, kar pride pri takih filmih, ki naj bi bili kar se da objektivni, še posebej do izraza.

Tudi sam uvrščam The Pianist na sam vrh filmskega opusa Polanskega, pred njega bi postavil zgolj še, verjeli ali ne, Dance of Vampires. Pa mogoče Chinatown.

Alja Margon pravi ...

Eh, jaz bi vrgla ven tearjerkerskega Schindlerja in dala noter Pontecorvovega Kapòja. Poleg tega, da je fantastičen film, ki ga je mogoče "brati"na več nivojih, je tudi malo "naš".

Sadako pravi ...

Potem bi jaz raje katerega drugega, ker iskreno povedano, si ne znam predstavljati lestvice o holokavst filmih brez Schindler's List.

Alja Margon pravi ...

No, prav. Samo potem ne se pritoževat, ko misica na vprašanje o najljubšem pesniku odgovori s "Prešeren".

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji