7 srednje in južnoameriških staroselskih plemen

Čeprav so bila plemena Srednje in Južne Amerike še precej bolj raznolika in civilizacijsko napredna kot plemena Severne Amerike, je zgodovinski razvoj povzorčil, da je število filmov o njih precej skopo. Jah, Hollywood je pač lociran v ZDA, zato nas ne sme čuditi dejstvo, da filmi o severnoameriških plemenih tako močno prevladujejo. 








Maji so ameriški staroselci, ki še danes živijo na območju polotoka Jukatan v Srednji Ameriki in sicer v Gvatemali, Mehiki, Belizeju in Hondurasu. V nasprotju s splošnim prepričanjem torej niso izumrli. V predkolumbovskem času naj bi namreč tu živelo okoli 8 milijonov Majev, medtem ko jih območje danes poseljuje približno 7 milijonov. Izraz Maji se v bistvu nanaša oz. se je nanašal na vsa plemena omenjenega območja, ki imajo skupno kulturno tradicijo. Eno izmed njih je predstavljeno tudi v pričujočem filmu. Gre za preprosto ljudsko zgodbo o težkem majevskem vsakdanu. Le-ta postane še precej težji, ko je malo skupnost prizadela uničujoča suša, ki napoveduje pomanjkanje živeža.














Za pomoč se obrnejo k svojemu bogu dežja Chacu in ga prosijo, da naj s svojo sekiro v podobi strele preseka nebo, da bo začelo deževati. Ker njihove prošnje niso uslišane, se odpravijo na dolgo pot proti samotarskemu šamanu, ki bi jim morebiti znal pomagati. Le-ta jim obljubi, da bo v roku treh dni začelo deževati, a stvari se ne razpletejo ravno po načrtih. Kot že omenjeno gre za silo preprosto premiso, ki pa ponudi doživeto filmsko izkušnjo. Pri tem je najpomembnejše dejstvo, da so vsi igralci naturščiki, ki uporabljajo enega oz. nekaj izmed kopice majevskih jezikov. Noben profesionalni igralec v takem filmu ne bi deloval pristno in ravno pristnost je največja odlika pričujočega filma.




















Čeprav so iz evropocentrične perspektive Ameriko odkrili že Vikingi, je šele ponovno odkritje Krištofa Kolumba konec 15. stoletja sprožilo nesluten zgodovinski tok, v katerem so daleč najkrajšo potegnili ameriški staroselci. Med leti 1492 in 1503 je Kolumb opravil štiri popotovanja preko Atlantskega oceana ter pričel s kolonizacijo v imenu španske krone. Opisani španski film spretno prepleta to obdobje kolonizacije Novega sveta in novodobne probleme Latinske Amerike. Skupna točka je seveda izkoriščanje domače sile. Ja, tudi po več kot 500 letih se stanje v Srednji in Južni Ameriki ni bistveno spremenilo. Človek je še vedno sam svoj največji sovražnik. 











Prepletanje zgodovinskih obdobij je prikazano s pomočjo snemanja filma. Mehiška filmska ekipa se namreč odloči, da bo na filmska platna spravila prikaz zgodnje kolonizacije in pokristjanjevanja. Pri tem sta kakopak glavna režiser (Gael Garci Bernal) ter izvršni producent (Čuis Toasr), ki se odločita, da bosta zaradi minimalizacije stroškov film posnela v najrevnejši državi Južne Amerike Boliviji pa čeprav Krištof Kolumb ni nikoli niti od daleč videl omenjene države (njegova odkrivanja so namreč omejena na Karibsko morje). Snemanje filma je kmalu po začetku prekinjeno zaradi lokalnih protestov proti privatizacije vode v mestu Cochabamba (tretje največje mesto v Boliviji).


















Odlična kinematografska izkušnja za katero kot režiser poskrbi Mel Gibson. Tako kot pri njegovem The Passion of the Christ (2004) je tudi v Apocalypto (2006) dialog posnet v precej avtentični verziji, v jeziku ki so ga dejansko govorili Maji. Izjemno pomembna podrobnost, saj si le stežka predstavljam, da bi predstavljeni film videl v angleškem jeziku. Zagotovo bi ta v tem primeru izgubil na svoji kakovosti. Tako pa gledalec po koncu filma zadovoljen obsedi in si sam pri sebi lahko reče, da je dejansko videl nek dokument časa pa čeprav filmi praviloma niso najboljše učilo za učenje naše preteklosti. A pričujoči zna biti pri tem celo izjema.














Poleg omenjenega jezika je Mel Gibson film namreč snemal na dejanskih lokacijah, za ustvarjanje scenografije, je dal zgraditi ogromne piramide in celotne vasi, glavne like igrajo dejanski staroselci oz. vsaj njihovi potomci, poleg tega pa so tudi sami dogodki povezani s kulturo Majev prikazani na precej avtentičen način. Je že res, da tu Mel Gibson poskuša predvsem šokirati, saj se glavni kulturološki del nanaša na najbolj krut element kulture Majev, t. j. žrtvovanje. A dejansko je Mel Gibson dodobra preučil ta aspekt in se dokaj dosledno držal zgodovinskih dejstev. Gre torej za zgodovinsko akcijo, ki vas bo na trnih z lahkoto držala preko dve uri.




















Zgodovino so praviloma pisali zmagovalci, zato je še toliko bolj vredno, če naletimo na vir, ki prihaja iz vrst pokorjenih. Do enega izmed takih virov, ki se je prenašal iz roda v rod se je dokopala brazilska režiserka in aktivistka Lucia Murat. Zgodbo ji je povedala pripadnica staroselskega plemena Kadiweu (pleme, ki danes naseljuje zgolj še štiri vasi v brazilskem pragozdu). Le-ta pripoveduje o njihovih prednikih, plemenu Guaicuru, ki je izkusilo najtemačnejše momente tako portugalske kot tudi španske kolonizacije Novega sveta. Njihovo ozemlje se je namreč nahajalo v bližini demarkacijske meje med Španijo in Portugalsko, ki jo je določil papež Aleksander VI. 















Zgodba se dogaja približno 250 let po začetku portugalske kolonizacije ozemlja današnje Brazilije. V glavno vlogo je postavljen čutni portugalski kartograf, ki se med enim izmed pokolov staroselskih plemen zagleda v eno izmed mladenk (kar mu seveda ne prepreči, da jo pod pritiskom ostalih konkvistadorjev ne bi posilil). Sčasoma mu tudi ona začne vračati naklonjenost, kar pri nekaterih zavojevalcih sproži nelagodje. Gre za precej neznan brazilski film, ki pa bi si vsekakor zaslužil širšo prepoznavnost. Dialogi staroselcev niso podnaslovljeni, kar vsekakor pripomore k avtentičnosti. Še toliko bolj kadar se spevna govorica plemena Guaicuru prepleta z glasovi Amazonskega pragozda.





















Álvar Núñez Cabeza de Vaca je bil eden izmed zgodnejših španskih raziskovalcev Novega sveta. Zgodovinarji ga najbolj pomnijo po njegovem nesrečnem brodolomu, ki se je zgodil v bližini današnjega mesta Tampa Bay na Floridi. Leto poprej je bila namreč ekipa približno 600. mož med katerimi je bil tudi de Vaca zadolžena za kolonizacijo španske Floride. A že omenjeni brodolom je omenjene kolonizatorje zdesetkal, dokončni davek pa so pobrala naslednja leta. De Vaca se je namreč skupaj še s peščico preživelimi ob obali Mehiškega zaliva prebijal proti španskim postojankam v današnji Mehiki. Na cilj so prišli zgolj štirje. Med njimi tudi de Vaca, ki je kasneje o svoji odisejadi napisal knjigo. 

















Le-ta velja za izjemen zgodovinski vir, saj staroselska plemena predstavlja v precej objektivni luči. De Vaca je namreč tekom svojega osemletnega popotovanja, kar nekaj let preživel z različnimi plemeni; nekje kot suženj, spet drugje celo kot šaman. Tudi film staroselce prikazuje na dokaj avtentičen način, a je pri tem potrebno upoštevati, da gre morda za rahlo nadrealističen filmski izdelek, kar za mehiško kinematografijo niti ni tako nenavadno. Zgodba je tako precej slabo povezana in je bolj kot ne sestavljena iz surrealističnih epizod. Škoda je le-to, da so tiste najboljše (kot npr. epizoda, ko de Vaca postane ujetnik šamana in njegovega pingvinastega pomočnika) postavljene na sam začetek filma.























Film, ki bi lahko bil še precej več kot skupek fantastičnih posnetkov, če bi se le scenaristi malenkost bolj potrudili ter dodelali junake in povezali njihove zgodbe. Tako pa mistična fotografija posneta v tropskih gozdovih Južne Amerika ostaja daleč največji adut filma in močno odstopa od ostalih filmskih elementov (morda se ji še najbolj približa igra glavnih protagonistov Jeremyja Ironsa in Roberta De Nira). Dogajanje je postavljeno nekam na sredino 18. stoletja na območje Argentine in zahodnega Paragvaja, kjer se za še nepokorjene staroselce borita dve svetovni velesili. Španija in Portugalska, znotraj samih držav pa seveda krona in križ. Predstavniki prve bi jih radi prodali, predstavniki druge odrešili.











V sendvič njihovih interesov pa so ujeti nesrečni Guarani. Njih namreč ne interesira ne Jezus Kristus, še manj pa to, da bi bili prodani v suženjstvo belim gospodarjem. A konkvistadorjev njihove želje ne zanimajo kaj dosti in posledično se jim ne obeta prav nič dobrega. Edino svetlo luč, ki prihaja iz Evrope, morda predstavljajo Jezuiti (le-ti so omenjeni staroselski skupini tudi nadeli ime Guarani in sicer tistemu delu ljudstva, ki se je spreobrnil v krščanstvo), ki se še edini nekako trudijo pri ohranjanju njihove kulture. A da ne bo pomote, The Mission (1986) niti ni toliko film o izginjanju staroselske kulture, kot je film o poti odrešenja belega človeka, v tem primeru Roberta De Nira.


















V odročnih kotičkih tropskega deževnega gozda Amazonije, naj bi še vedno obstajala pristna staroselska plemena, ki še vedno živijo v popolni izolaciji od modernega sveta. Le-ta burijo domišljijo najbolj zagnanih raziskovalcev, znanstvenikov in naravovarstvenikov, vsake toliko časa pa služijo tudi kot podlaga za filme. Resda v veliki meri zgolj za dokumentarne, a tu pa tam se najde tudi igrani film, ki se ukvarja z mističnimi plemeni novodobnega sveta. Eden izmed takih je npr. The Emerald Forest (1985), čigar ustvarjalci celo trdijo, da naj bi nastal po resničnih dogodkih. Seveda je treba pri tem upoštevati, da ti resnični dogodki pomenijo zgolj zelo grob okvir, znotraj katerega si nato filmski ustvarjalci privoščijo precej svobode.















Ta ideja pravi, da mladega »civiliziranega« dečka ugrabi pleme in ga s pomočjo asimilacije napravi za svojega. Všečna ideja, ki se na prvi pogled zdi precej kruta, a pričujoči film z njeno pomočjo ponudi precej hrane za naše možgane. Kot prvo je potrebno vedeti, da vzrok za ugrabitev ni zgolj preprosto maščevanje belemu človeku za uničevanje staroselskega habitata, ampak strah pred tem, da deček ne bi odrastel v zanj najbolj optimalnem okolju. Staroselci nas »civilizirane« ljudi vidijo kot termite oz. uničevalce sveta in le kateri človek pri zdravi pameti bi hotel, da mladež odrašča v takem okolju. Ja, ne glede na to za kako napredne in civilizirane se imamo, so staroselci v nekaterih pogledih še vedno svetlobna leta pred nami.















1 komentarjev:

filmoljub pravi ...

The mission (1986) :avadodo:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji