Zaradi manka časa se vse več staršev odloča, da varstvo in tudi vzgojo njihovih otrok prevzemajo varuške. Pa res vedo, koga spuščajo v svoj dom?

Obstajajo igralci, ki s svojo karizmatično persono ponavadi ukradejo celoten film in brez kakršnih koli zadržkov lahko rečemo, da je med njih spadal tudi nedavno preminuli Robin Williams. V tokratnem filmu je dokazal, da je mojster igre in mojster komedije, saj je njegov lik Mrs. Doubtfire v enaki meri smešen kot tudi avtentičen. Gledalec na trenutko dejansko pozabi, da se pod obleko in masko skriva moški. Za svojo vlogo je Robin prejel tudi kar nekaj nagrad, med katerimi je omembe vreden predvsem zlati globus za najboljšega igralca. Tudi sam film je bil deležen lepega števila nagrad, med drugim tudi oskarja za najboljšo masko pa čeprav ob svoji premieri ni bil najbolje sprejet. 

Komedija se sicer dotika neprijetne a vse bolj pogoste teme, govori namreč o ločitvi. Daniel Hillard (Robin Williams) je imitator, ki obožuje svoje otroke, a žal pri izkazovanju ljubezni nemalokrat prekorači mejo dobrega okusa. To gre v nos njegovi ženi Mirandi (Sally Field) in ko Danile še enkrat več izkaže za neodgovornega zahteva ločitev, ki jo tudi doseže. Da pa bi bila stvar še hujša si pribori tudi skrbništvo nad njunimi tremi otroki. A iznajdljivega Daniela to ne ustavi. S pomočjo bratranca, ki je mojster za masko, se preobrazi v ostarelo varuško in se vtihotapi v ženin novi dom. Tam s pomočjo komedije in velikega ter iskrenega srca ponovno prične z osvajanjem svojih najbližjih.

Zagotovo je že vsak izmed vas slišal za najbolj znano knjižno oz. filmsko varuško, ki sliši na ime Mary Poppins. Najprej se je kakopak pojavila v knjižni različici in sicer v osmih otroških delih v Avstraliji rojene Angležinje Pamele (rojene Helen) Lydon Travers (rojene Goff). Po njih je nastal tudi s petimi oskarji nagrajeni film Mary Poppins (1964). Zakaj to omenjam? Ker me Nanny Mcphee (2005) močno spominja na zgoraj omenjenega. Seveda v precej bolj temačni različici, ki morda ni najbolj primerna za tiste najmlajše otroke. Varuška (Emma Thompson, ki je tudi napisala scenarij) je namreč bolj kot varuški podobna kakšni čarovnici, poleg tega pa je tudi goreča nasprotnica permisivne vzgoje.

Seveda je to le krinka, ki tekom filma postopoma izginja (povsem na koncu se pred nami prikaže »prava« Emma Thompson), a kljub temu nosi preprosto, toda silo pomembno resnico. Brez starševske avtoritete doma ne bo reda in miru. Dober dokaz za to je oče sedmih otrok (Colin Firth), ki je vse preveč pomehkužen. Otroci se tega zavedajo in ga ne spoštujejo oz. ubogajo. Njegov manko vzgoje pripelje do te mere, da so otroci že povsem razpuščeni in polni sami sebe. Obvladati jih ne more prav nobena varuška, vse dokler se na vratih pravljične graščine ne prikaže že omenjena Nanny Mcphee z vzgojnimi prijemi iz časa Marije Terezije. Poučna filmska pravljica predvsem za odrasle.

Filmi o varuškah so že sami po sebi precej predvidljivi, še toliko bolj, če vlogo varuške prevzame mišičasti gorostas kot v tokratnem primeru Vin Diesel. Tako lahko do konca filma pričakujemo njegovo preobrazbo iz trdosrčnega in rutine vajenega zadrteža, ki ne prenese otrok, v prijaznega in ustrežljivega dobrosrčneža, ki mu otroci pomenijo vse na svetu. Seveda bo med to preobrazbo rešil še vse probleme, ki pestijo otroke katere varuje, se spopadel s sumljivimi sosedi in v primeru, da je mama otrok samska, osvojil še njeno srce. Če se spomnite še kakšnega klišeja o filmih z varuškami, ga zagotovo najdete v pričujoči Walt Disneyjevi komediji za vse generacije. 

Seveda je tu tudi nekaj stranskih zgodb, da ne bi bil celoten film tako predvidljiv in le-te dejansko vžgejo, a žal niso dovolj dobro dodelane. Naj omenim zgolj skrivnostno življenje najstarejšega sina, ki v šolski omarici hrani uniformo ali pa rahlo trčenega trenerja rokoborbe. A kljub tej svoji predvidljivosti film z lahkoto doseže svojo ciljno publiko, t. j. nezahtevno družinsko občinstvo. Razočarani pa ne bi smeli biti niti bolj zahtevni gledalci. Le kaj pa se lahko pričakuje od filma v katerem Vin Diesel igra varuško? Nekaj prisiljene akcije, še bolj prisiljenih šal in mišičaka, ki večino časa preživi v kar se da tesno oprijetih mikicah. The Pacifier (2005) vse to z lahkoto dostavi.

Naloga varušk naj bi bila, da staršem olajšajo delo ter v njihovi odsotnosti poskrbijo za nadobudno mladež. Vse lepo in prav dokler ne začnejo varuške prevzemati vlogo staršev. A v novodobnem svetu grebatorstva in ostalih zgrešenih vrednot, se taki stvari dogajajo vse bolj pogosto. Starši preobremenjeni s svojim delom si vedno težje najdejo čas za kvalitetno preživet čas s svojimi družinskimi člani. Seveda tu ni govora zgolj o tistem najpremožnejšem sloju, ki je tarča pričujočega filma. Zaradi tempa življenja in borbe za preživetje se podobne zadeva dogajajo tudi v nižjih slojih, le da tam starše namesto varušk nadomeščajo bližnji sorodniki. Največkrat kar stari starši, strici in tete ali pa kar starejši bratje in sestre.

Annie (Scarlett Johansson) je 21-letna mladenka, ki je ravnokar končala s študijem (ne spoznam se ravno na ameriški izobraževalni sistem, ampak vau). Tako kot večina mladostnikov njenih let tudi sama ne ve, kaj želi v življenju dejansko početi, a pritisk družbe ji nekako veleva, da se mora poizkusiti v finančnih vodah. Toda tok usode jo odnese povsem drugam in tako Annie postane varuška v premožni, a disfunkcionalni družini. Le-ta je sestavljena iz deloholika (Paul Giamatti), ki si vsake toliko raje kot za družino privošči čas za skoke čez plot; snobovske matere (Laura Linney), ki si s pomočjo šoping oddihov zatiska oči pred resnico; ter malega Grayerja, ki je pri vsem tem še največja žrtev. Predvidljivo in v smislu potenciala ne povsem izkoriščeno.

Takšno varuško imel bi tudi jaz. No ja ali pa morda raje tisto iz višje opisanega The Nanny Diaries (2007). V obeh namreč nastopata precej mični gospodični; Scarlett Johansson in žal prekmalu preminula Brittany Murphy. Tudi zgodbi sta si na nek način precej podobni, saj v obeh primerih vlogo matere nase prevzameta varuški. Poleg tega mični gospodični postaneta varuški zgolj po sili razmer, saj zaradi finančnih težav ne zmoreta več prenašati bremen, ki jih na njuna ramena nalaga razsipno življenje višjega ameriškega sloja. S to razliko, da je Molly (Brittany Murphy) precej bolj razvajena in nedorasla kot Annie (Scarlett Johansson). Na srečo svojo proti utež najde v otroku, ki ga čuva. 

Ray (Dakota Fanning) je namreč mlada hipohondrična deklica, ki je bila zaradi težkega življenja primorana prehitro odrasti. Kot že omenjeno se njena mama za njo ne briga kaj dosti, da pa bi bila stvar še hujša njen oče leži v komi. Nič čudnega torej, da disfunkcionalni dekleti druga v drugi kaj hitro najdeta uteho, ki kmalu preraste v iskreno prijateljstvo. Gre torej za precej pocukrano zgodbo o varuški in otroku, ki se pridoma poslužuje precej poceni filmske fore, t. j. manipuliranje z gledalčevimi čustvi. A le kdo bi mu lahko zameril, saj je že ob prvem srečanju med Molly in Ray v katero smer se bo razvijala zgodba pa čeprav v rokavu skriva nekaj zanimivih preobratov.

Povsem generičen filmski izdelek, kjer je praktično vsaka naslednja poteza glavnih protagonistov več kot predvidljiva, prav tako pa ni v tančico skrivnosti ovit niti sam konec. No vsaj tistim, ki so že videli kakšno R rated novodobno namenjeno tupastim najstnikom. Tako kot edini unikat filma lahko omenimo to, da gre za prvo R rated komedijo, ki se ukvarja s tematiko čuvanja otrok. Jp, v tej komedijo so droge, seks, orožje … pomešani z varuško in otroki. V vlogo varuške je postavljen vedno topli in prisrčni (v tem primeru pa tudi še debelušni) Jonah Hill, ki je vsaj po mojem mnenju prevelik (pun intended) za tako trapast film. Narejeno na silo in težko prebavljivo, a vseeno v hollywoodskem povprečju. Takle mamo.

Noah (Jonah Hill) je vsem dobro poznani dobrosrčni fant, ki pa v želji po sprejetju kaže zlagano mačo podobo. Živi z mamo samohranilko, oče se jima je odrekel, dekleta ga izkoriščajo in vlečejo za nos, je brez denarja, prihodnosti … Skratka idealna varuška. A kljub svoji ležernosti bo le stežka kos nalogi, ki se je loti zgolj zato, da bi njegova mama lahko odšla na toki želeni ples. V premožni hiši ga namreč pričakujejo tri prav posebne mlade zverinice. Najmlajša Blithe je prisrčna deklica, ki želi prehitro odrast; Slater je čudaški hipohonder; Rodrigo pa je posvojeno dete, ki je mahnjeno na eksplozije. Pred njimi je noč polna nepričakovanih dogodkov, ki jim bo življenje obrnila na glavo.



Klasičen triler 90. let prejšnjega stoletja, ki od vas ne bo zahteval pretiranega miselnega naprezanja. Tako si ga kljub svoji žanrski oznaki lahko privoščite takrat, ko vam sede nekaj lahkotnejšega. A pozor, po drugi strani je The Hand That Rock the Cradle (1992) zelo učinkovit pri spravljanju gledalca ob živce in sicer s pomočjo svoje glavne antagonistke (Rebecca De Mornay). Le-ta je namreč tko antipatična, da ji boste kljub težki življenjski izkušnji, tekom celotnega filma privoščili kar se da mučen konec (tudi sam se ob gledanju gojil podobne ubčutke). To pa po drugi strani pomeni, da je vsaj njen karakter dobro premišljen, a po drugi strani tudi precej stereotipno enoplasten.

Zgodba se sicer odvija okoli drugega ženskega lika in sicer okoli Claire (Annabella Sciorra), ki jo med enim izmed rutinskih ginekoloških pregledov spolno zlorabi njen ginekolog. Nezmožna mirno nadaljevati svoje življenje se potoži možu ta pa ji predlaga prijavo na policijo. Claire le-to tudi stori in opogumijo se še druge ženske s podobno izkušnji, kar ginekologa privede do samomora. Tu pa na sceno stopi že prej omenjena Mrs. Mott, ginekologova žena, ki si želi maščevanja. Pod pretvezo varuške se vtihotapi v Clairin dom in počasi začne z uničevanjem njene družine. Speljati ji hoče tako moža kot otroke in to na precej bolesten način. V filmu najdemo tudi Julianne Moore na začetku svoje filmske kariere.