Vem, da sta se že oba bralca bloga pošteno sekirala, čemu tako dolga in nenapovedana odsotnost, za kar se jima iskreno opravičujem. Še več, da potešim pregovorno slovensko radovednost, podajam tudi razlago. 

Film, ki se je svojčas nemalokrat vrtel na naših komercialnih TV postajah, se je v spomin usidral vsakomur, ki je odraščal v 90. letih prejšnjega stoletja. Ne le zaradi pogostega predvajanja, ampak predvsem zaradi uvodne špice, ki je hudomušno, a precej nazorno prikazala osemenitev ženskega jajčeca in pa seveda govorečega oz. na glas mislečega dojenčka (glas mu je posodil sam Bruce Willis). Danes me pri opisanem filmu impresionirajo povsem druge stvari. Na prvem mestu je tu neverjetna kemija med glavnima igralcema Johnom Travolto in Kirstie Alley (le-ta naj bi se glede na njene spomine med snemanjem celo zaljubila v Travolto, a je ostala zvesta svojemu možu).

Nadalje je tu interakcija tako med mamo (Kirstie) in dojenčkom kot tudi nadomestnim očetom (John) in mulcem. Na filmski trak je tako ujetih nekaj najbolj iskrenih in prisrčnih trenutkov, ki jih lahko ponudi igre nevešča mladež. Sicer pa gre za precej predvidljivo filmsko zgodbo (najmanj predvidljive od vseh so ravno misli dojenčka), ki nam ponudi nemalo klišejev romantične komedije. Od naključnega srečanja dveh na videz nezdružljivih ljudi, do faze postopnega zaljubljanja, preko skorajšnjega konca zveza do srečnega konca. Tisti najbolj vztrajni pa boste po odjavni špici videli celo napovednik za filmsko nadaljevanje, ki pa je bilo roko na srce povsem nepotrebno. Takisto velja za zaključek trilogije.

Dokumentarec čigar naslov pove vse. V njem lahko spremljate začetno obdobje štirih novorojenčkov brez razlage voiceoverja in z minimalnim vmešavanjem staršev. Vsak izmed njih je na svet privekal v različni državi, a jih lahko kljub temu razdelimo v dve kategoriji. Dečka Ponijao (Namibija) in Bayarjargal (Mongolija), sta luč sveta ugledala v tako imenovanih državah v razvoju, medtem ko sta deklici Mari (Japonska) in Hattie (ZDA) svoj prvi jok spustili v razvitih državah. Dokumentarec nam tako ponuja možnost, da sami potegnemo črto pod tem, katero okolje je za odraščanje mladeži bolj primerno. Neprivilegirano ali privilegirano. Lahko pa tudi zgolj uživate v simpatičnih posnetkih malih srčkov.

Se pa zna zgoditi, da bo marsikateri v vato zaviti starš med ogledom tudi precej zgrožen. Seveda zgolj nad sekvencami, ki prikazujejo odraščanje afriškega in mongolskega dečka. Le-ta namreč živita v povsem nesterilnem okolju, ne prisostvujeta jogi za novorojenčke in nista včlanjenja v bralni krožek z Nietzschejem do mirnega spanca. Še več, povsem gola se igrata s kamenjem in palicami. Socialna kje si? A glede na to, da prihajam iz poklica, kjer se vsakodnevno srečujem z otroki, ki imajo motnjo pozornosti (in teh je vedno več), lahko z lahkoto zatrdim, hvala bogu, da je dojenčkom in otrokom kdaj tudi dolgčas in da se morajo znati zabavati sami. Pa magari s palicami in kamenjem. Tko, zdaj me pa lahko prijavite.

Preprost zaplet, ki sproži predvidljive, a kljub temu komične vložke. Tu je seveda obvezno nakupovanje otroške hrane (med katerim smo gledalci poučeni o marsikateri skrivnosti starševstva), hranjenje (problem, ki je prikazan precej realno) ter seveda previjanje. Na veliko presenečenje se pri vseh teh komičnih sekvencah izkaže Tom Selleck, ki smo ga gledalci bolj kot v komedijah navajeni iz akcijskih filmov. A njegova interakcija z dojenčico je tako pristna, da z lahkoto poseka precej bolj izkušenega komedijanta Steva Guttenberga. Tretji člen očetovske verige pa je večji del filma neopazni Ted Danson. Simpatično, za to še toliko bolj čudi dejstvo, zakaj so v film vsilili povsem nepotrebno in medlo zgodbo o prepovedanih drogah.

Za prvi hollywoodski film francosko-poljskega režiserja Romana Polanskega je imela kritiška srenja visoka pričakovanja. Kako tudi ne, saj je Polanski pred tem že večkrat dokazal, da je še kako vešč filmske obrti, poleg tega pa si je kot podlago za svoj prvi film onkraj luže izbral prodajno uspešnico, roman Rosemary's Baby Ire Levina. Če k temu dodamo še dejstvo, da bil producent filma kralj grozljivk William Castle ter da v igralski zasedbi najdemo Mio Farrow (takrat gospo Sinatra) in prav tako prominentnega Johna Cassavetesa, so nam visokoleteča pričakovanja še toliko bolj jasna. Polanski pritisku ni podlegel in je dostavil klasiko, ki se je v hipu zapisala v filmske anale.

Rosemary (Mia) in Guy Woodhouse  (John Cassavetes) sta mlad in zaljubljen par, ki se je ravnokar vselil v luksuzno stanovanje na Manhattnu. Obkrožena sta s prijaznimi sosedi med katerimi še posebej izstopata Minnie (Ruth Gordon, ki je za svojo stransko vlogo prejela celo oskarja) in Roman Castevet. A njuna pravljica se kaj hitro začne spreminjati v nočno moro, ko Rosemary v sedaj že zimzeleni in kultni sceni sanja, da jo je posilil sam satan. Pa so bile res zgolj sanje? Kljub temu, da je film klasificiran kot grozljivka, bodo v njej uživali le redki ljubitelji novodobnih filmov naphanih s cenenimi BU! efekti. Marsikdo izmed njih bo morebiti celo pripomnil, da Rosemary's Baby (1968) sploh ni grozljivka. Morda bi imel celo prav.

Brata Coen, Joel and Ethan, sta precej specifična filmska ustvarjalca, zato njuni filmi ne bodo po godu vsakemu. Svojo filmsko kariero sta začela v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja, ko sta sodelovala pri ustvarjanju neodvisne filmske scene. Joel je npr. sodeloval z Raimijem in tako pomagal pri nastajanju kultnega The Evil Dead (1981). A tudi to sodelovanje ni navrglo dovolj cekinov, da bi brata lahko posnela svoj celovečerni prvenec. Zato so s svojimi donacijami na pomoč priskočili prijatelji in sorodniki. Tako je luč sveta ugledal odlični kriminalni triler Blood Simple (1984), ki je že napovedal samosvoj coenovski svet. S svojim drugim celovečercem, Rasing Arizona (1987), pa sta bila Coena pripravljena, da zakorakata v bolj mainstreamovske vode.

Seveda film ni bil nikakršen blockbuster, a je kljub temu z lahkoto dosegel kultni status. K temu je vsekakor pripomoglo coenovsko vesolje, prepolno odbitih in nekonvencionalnih likov, ki komunicirajo s pomočjo nenavadnih in unikatnih dialogov. To vesolje je nemalokrat, tako kot tokrat, podprto z vizualnimi gagi. Za njih so v pričujočem filmu odgovorni predvsem Nicholas Cage (morda v svoji najboljši filmski vlogi) in njegova dva pajdaša John Goodman in William Forsythe. Najbolj legendarne scene pa poleg omenjenih igralcev vsebujejo še dojenčka oz. dojenčke. Zaplet celotne zgodbe je predstavljen že 11-minutni sekvenci pred uvodno špico. Predlagam, da jih reskirate in se potem odločite ali je vesolje bratov Coen po vašem okusu.

Zgodba je sila preprosta in jo lahko razdelimo na dva dela. V prvem delu spremljamo relativno uspešen rop trojice odpadnikov, ki se sprevrže v neusmiljeno zasledovanje ubežnikov. Pretkani šerif jim na poti uničuje zaloge vode in jih tako počasi, a zanesljivo vodi v svojo past. Nekje na polovici filma se potek zgodbe povsem spremeni. Takrat se na prizorišču pojavi novorojenček, ki je ravnokar izgubil svojo mater. Trije banditi ga v hipu vzamejo za svojega in od tu naprej spremljamo nekakšno biblično parabolo, ko se trije modreci (v tem primeru niti ne tako modri) podajo na romanje proti obljubljeni deželi (v filmu je to Novi Jeruzalem). Je pa to žal tudi trenutek, ko film precej izgubi na svoji ostrini.

Ginger Rogers brez Freda Astaireja ni ravno najbolj posrečena ideja, ne glede na to, če ob njenem boku stoji sam David Niven. Med njima je sicer moč čutiti pristno kemijo, še kako potrebno pri screwball komedijah, a karizmo, ki sta jo skupaj oddajala Fred in Ginger je pač nemogoče ponoviti. Gledalec skozi celoten film tako pričakuje kakšno plesno točko in jo tudi dočaka. V njej Ginger sicer nakaže nekaj svojih plesnih veščin, a brez Freda to preprosto ni to. Tako lahko brez težav zaključim, da bi ta sicer simpatična romantična screwball komedija še precej pridobila na svoji kvaliteti, če bi v njej namesto Davida Nivena nastopil Fred Astair, film pa bi imel tudi elemente mjuzikla. 

Morda najbolj zanimivo pri samem filmu pa je vprašanje, kako se je uspel izmuzniti strogemu Hayesovemu kodeksu. Zgodba se namreč vrti okoli lahkoživega playboyja (Niven) in prav tako hedonistične Polly (Rogersova). Slednja kot (pozor!) samska ženska po spletu komedije zmešnjav v last prejme zapuščenega dojenčka. Morda še bolj nenavadno pa je dejstvo, da je ustvarjalcem iz tako težke tematike, kot je na pragu sirotišnice puščeno dete, uspelo napraviti komedijo. Zagotovo je k temu pripomoglo dejstvo, da je šlo že za preizkušeno formulo, saj je Bachelor Mother (1939) v bistvu nekakšen rimejk z oskarjem nominiranega madžarko-avstrijskega filma Little Mother a.k.a. Kleine Mutti (1935).