7 živali žrtvovanih za filmski užitek

Najprej opozorilo, da tokratni zapis ter priloženo slikovno gradivo ne bo najbolj pogodu tistim z bolj slabim želodcem, tako kot tudi ne tistim, ki v kakšnem kotičku svoje denarnice hranijo člansko izkaznico organizacije PETA. Predstavil vam bom namreč 7 filmov, katerih filmski ustvarjalci se niso prav nič zmenili za pravice živali in so na filmsko platno prenesli resnične poboje.
Preden začnete po meni zlivati žolč in greznico naj vas opomnim, da jaz nisem eden izmed tistih filmskih ustvarjalcev. Don't shoot the messenger.

Iz lestvine sta izključena podžanra kanibalskih filmov ter šokumentarcev, saj bi drugače ti filmi zasedli vseh 7 mest.

Vse pritožbe lahko naslovite na bralca bloga Chenierja, ki mi je ponudil idejo, katero so mu na 4. stopnji sanj vsadili člani društva za mučenje živali. Good 1 Chenier.





Glede na popite količine alkohola ter zaužite halucinogene substance, ki naj bi se konzumirale na snemanju tega popotovanja v brezno norosti, me prav nič ne čudi, da se je ekipi scufalo in je privrela na dan ideja o posnetku, na katerem bi gledalci lahko uzrli žrtvovanje pravega vodnega bika. Nad posnetkom so bili kot kaže celo tako navdušeni, da ga lahko opazujemo v kar nekaj različnih kadrih posnetih iz različnih zornih kotov. In to vse zaradi tega, da je lahko tedaj že velecenjeni režiser Francis Ford Coppola takrat že rahlo odsluženemu Marlonu Brandu s pomočjo filmske umetnosti povedal, da je navadno govedo, ki ni dobro za drugega kot za zakol.












In če vam omenim, da v filmu zasledimo vojake, ki so prišli v Vietnam jahati valove in hvatati braun boju, shiranega Laurenca Fishburna, piflarskega Harrisona Forda, Roberta Duvalla, ki že na vse zgodaj zjutraj obožuje vonj po napalmu, Francoze, ki se ne morejo sprijazniti s svojo polpreteklo zgodovino vojaških podvigov, že od rojstva zadetega Dennisa Hopperja, prekomerno okroglega Merlona Brenda, ki si sredi pragozda zgradi svoj kult božanstva, Martina Sheena, ki se odloči, da bo svoj post vietnamski sindrom ozdravil še z eno misijo, katere glavni cilj je eksekucija,… vse to ob hipnotični glasbi The Doorsov se žrtvovanje bika kar naenkrat zdi povsem logična kulminacija.
















 Če hočete uživati ob dotičnem hongkonškem filmu, ki si vsekakor zasluži oznako »video nasty«, boste morali meje svoje ali pa kolektivne morale prestaviti kar za nekaj stopenj onkraj sprejemljivega. Gre namreč za film, ki se za prikaze mučenj poslužuje nadvse realnih posebnih učinkov, celo tako realnih, da si niti filmski poznavalci niso enotni ali gre za posnetke, ki so realni ali za posebne efekte. Eden izmed takih prizorov je tudi kruta smrt lepega belega muceka, katerega japonski sadisti vržejo med mnogotero mesa željnih podgan, med katerimi muc seveda nima nikakršnih možnosti. Ali gre za resnični uboj ali za režijo presodite sami. Meni izgleda avtentično.













Kot pribito pa drži dejstvo, da so hongkonški ustvarjalci, ki so s pomočjo filma hoteli prikazati krutost svojih čezmorskih sosedov Japoncev, odgovorni najmanj za mučenje živali, saj se maček resnično znajde med tropom podgan. Ta in podobni odpuljeni eksperimenti (lupljenje kože s telesa, drobljenje zmrznjenih okončin, obdukcija živega dečka, zapiranje ljudi v dekompresijsko komoro,…) se dogajajo tekom II. svetovne vojne v nekakšnem koncentracijskem taborišču, ki ga Japonci posedujejo na ozemlju Mandžurije. Mogoče vam bo malček lažje pri srcu, če vam izdam, da tudi ubijalske podgane na koncu doleti kruta smrt. Film posnet po »resničnih« dogodkih.



















Za mnoge najboljši film vseh časov ter za premnoge najdolgočasnejši film vseh časov. Takšna ekstremno polarizirana mnenja med katerimi zeva pravi prepad so predvsem posledica dejstva, da Andrey Rublyov (1966) ne spada v kategorijo filmov, kateri so primarno narejeni za zabavanje množic. V njem namreč ne boste videli hitro montažnih rezov nabitih z dozo brezsmiselne akcije, ne boste videli niti postavnih ter urejenih novodobnih metroseksualcev, niti 50 kilogramskih deklin z oprsjem, ki se ga ne bi sramovala nobena punčara,…Boste pa po drugi strani videli nadvse počasno popotovanje človeka, ki se odpravi iskat notranji mir. Aja, pa še eno gorečo kravo ter konja, ki pade po stopnicah. 










Medtem, ko so kravo preden so jo zažgali prekrili z azbestom, da ji plameni nebi povzročili nikakršne fizične poškodbe pa najboljši prijatelj mož z Divjega zahoda ni imel take sreče (nasploh so statistično gledano konji najbolj nasrkali v obdobju snemanja filmov). Njegova smrt, ki se odvije pred vašimi očmi je namreč resnična. Konj je smrtno ranjen že preden pade po stopnicah (ustvarjalci filma so ga namreč pred začetkom kadra ustrelili v vrat) oz. preden ga eden izmed Tatarov prebode s sulico. Po koncu kadra so konja s strelom v glavo milostno odrešili ter ga poslali nazaj v klavnico, kjer so ga tudi vzeli. Če vam je kaj lažje bi torej v vsakem primeru pristal na vašem krožniku.
















Nizkoproračunsko gory skropucalo za katerega je odgovoren zahodnonemški režiser Jörg Buttgereit, ki je med drugim navrgel tudi Schramm (1993), Nekromantik II (1991), Der Todesking (1990), Corpse Fucking Art (1987),… se pravi filme, katere premnogi kritiki ocenjujejo kot izjemne predstavnike sedme umetnosti (v smislu družbene kritike). Sam te tako hvaljene undercover družbene kritike nikakor ne uspem zaznati in tako je bilo tudi v tokratnem primeru. Name je namreč film vplival zgolj s pomočjo izjemno neposrednih prizorov, ki jih v bolj konvencionalnih filmih ni moč zaslediti. Največ kar sem od njega odnesel je to, da bi morda znal sam ubiti, odreti ter otrebiti zajca.

















Jp, prav ste prebrali. Znotraj filma namreč zasledimo nekakšen schnellkurs, kako spedenati zajca, da je le - ta pripravljen za v pečico. Sam prizor za pripovedni del filma nima nikakršnega bistvenega pomena. Tu je zgolj zato, da šokira (razen za tiste filmske artfage, ki prav vsaki še tako banalni ali še raje ekstremni zadevi iščejo neko globljo simboliko). Me prav zanima kašno razsvetljenstvo bi ti filmski zanesenjaki doživeli, ko bi v filmu zagledali menage a trois, v katerem bi eno izmed vlog imelo tudi že dodobra nagnito truplo ali pa ko bi spolni izprijenec tekom harakirija doživljal orgazem ali pa ko bi gospodična ob ločitvi od partnerja poleg kovčkov spakirala tudi truplo,… Ja, Nekromantik (1987) ni za vsakogar.























V tej priredbi brezčasne Grimmove klasike Janko in Metka, ki so jo poustvarili v deželi tam spodaj, prevladujeta predvsem dve stvari. Kot prvo je moč opaziti dokaj neprikrito namigovanje na povezavo med neizpetim poželenjem in divjino onkraj civilizacije, kjer sčasoma padejo vsi tabuji, kot drugo pa nas skoraj na vsakem koraku spremlja eden izmed mnogoterih predstavnikov brezmejne avstralske palete živali. Nekateri izmed njih se na filmskem traku nahajajo zgolj kot opomin, kako drugačna in divja je pokrajina Avstralije, spet drugi so tam s tem namenom, da jih kamera ujame tik preden jim ljudje kruto smrt storijo. Kot npr. tale kenguru spodaj.













Sicer pa je walkabout oznaka, ki opisuje popotovanje Aboriginov, katerega morajo le - ti kot dokaz moškosti opraviti, ko dopolnijo 16 let. Opremljeni zgolj z orožjem in svojim znanjem se morajo spopasti s pusto pokrajino žgoče Avstralije. Zaradi zapitega očeta pa se na taki sagi znajdeta tudi povsem nedolžna mestna otroka (dolgonoga Jenny Agutter v nadvse zapeljivi šolski uniformi ter sin režiserja filma), katera pred zagotovo smrtjo reši ravno Aborigin, ki opravlja svoj iniciacijski obred. Kljub jezikovni barieri začno skupaj odkrivati nepokvarjenost rajskega sveta. Sveta, ki se kakor utrinek pojavi zgolj za hipec, v njih pa prižge željo po življenju, ki je znotraj mestnega sveta ni mogoče.



















Leta 1980 je ta epski vestern (režiserjeva različica traja skoraj 220 minut) na blagajnah kinematografov pridelal za 38 milijonov ameriških zelencev izgube in tako lastnoročno za nekaj let pokopal žanr vesterna. V vsej svoji vizualni pretencioznosti je namreč film pozabil na tisto najbolj važno, se pravi na smiseln in razburljiv razvoj zgodbe ter na karakterje, ki ne bi bili tako enoplastni. Jah, režiser Michael Cimino je mislil, da bodo dih jemajoči posnetki, dokaj avtentična zgodba, ljubezenski trikotnik in masaker konj (enega izmed njih raznese dinamit, kateri eksplodira direktno pod njim v večna lovišča pa poleg živali odnese tudi njenega jezdeca) dovolj za uspeh, a se je opekel.











Glede na to, da zgodba o Divjem zahodu traja skoraj 4 ure, bi človek od nje pričakoval pravil rollercoaster (ne vidim kako bi lahko drugače brez nekih nenehnih dražljajev ter napetosti, gledalec sploh ohranil primerno mero koncentracije), vendar ga ne dobi. Namesto tega spremljamo dolgočasno izkoriščanje priseljencev s strani zgodnjih kapitalistov na območju Wyominga. Tudi ljubezenski trikotnik, ki naj bi ustvarjal nekakšno dramatično napetost je bolj zeh (čeprav v njem nastopata taka asa kot sta Kris Kristofferson ter Christopher Walken). Skratka film, ki je takoj za neverjetnim uspehom filma The Deer Hunter (1987) poleg kariere režiserja pokopal še vestern, najmanj 4 konje ter enega statista. 
















Če svetovno kinematografijo razdelimo kontinentalno, so Azijci zagotovo tisti, ki vlečejo voz filmske bizarnosti novim mejnikom naproti. Do nedavnega so ta voz na katerem prednjači predvsem seksualna izprijenost potiskali predvsem Japonci, v zadnjem času pa so jim na pomoč priskočili tudi Južnokorejci (nasploh v zadnjem obdobju korejska kinematografija velja za nekakšnem filmski čudež). Tako se je režiser Ki-duk Kim (kot zanimivost naj navržem, da se skoraj 40 % Južnokorejcev piše Kim) odločil, da v nadvse nenavadno ljubezensko zgodbo med drugim vključi tudi vtikanje trnkov v raznorazne človeške odprtine, utopitev ptiča, filiranje in elektrificiranje živih rib,… 














Toda vsa ta nečloveška dejanja dodajo svoj košček v mozaik katerega celota se gleda kot film z neverjetno kinematografijo. Največje koščke med drugim doda lokacija, ki jo predstavlja majhno plavajoče ribiško naselje na jezeru, minimalistična igra glavnih protagonistov ter lirična kamera, ki pripomore k temu, da imamo ob ogledu filma občutek kot da beremo poezijo. Skratka film, ki nas šokira v vsej svoji bizarni lepoti in nam dopušča nemalo lastnih interpretacij (posebna hrana za možgane cinefilov je predvsem zelo simbolični konec), tako da mučenje sladkovodnih prebivalcev kaj hitro utone v pozabo. Toda hej, tudi ribe imajo čustva.














3 komentarjev:

Iztok Gartner pravi ...

Dodajam kruti umor pingvina s trani Johna Turturra v filmu Five Corners.

iztok gartner pravi ...

Dodajam pasavca iz filma Texas Chainsaw Massacre 3 :)

Anonimni pravi ...

Js se spomnim da mi je bila smrt tega pasavca v TCM3 res neverjetno disturbing, ker je bla prva smrt živali kar sem jo videl na TV, pomoje.

Spomnim se sicer, da je videokaseto s tem filmom stric privlekel iz USA, kjer je delal čez poletje :D
Abbot.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji