7 kulinaričnih vesternov

Pojedina svetovnih razsežnosti se je začela v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil klasični ameriški vestern le še bleda senca samega sebe. Na pomoč so mu priskočili italijanski režiserji, ki so se dekado pred tem mojstrili ravno pri svojih ameriških kolegih. Pograbili so ameriški mit o osvajanju Divjega zahoda ter ga odrešili njegovih idealiziranih okov ter mu nadali bolj surov, nihilističen ter predvsem dekadenten obraz. Nastali so tako imenovani špageti vesterni, ki so kmalu zatem dobili posnemovalce širom sveta. Po zgledu Italije pa so ti vesterni, ki so nastajali po celi zemeljski obli dobili predpono, katera se je nanašala na tradicionalno jed države, v kateri je bil vestern posnet. Pa dober tek.




Špageti vestern, ki je zaradi prepoznavnosti in predvsem svetovnega zaslužka povzročil pravo eksplozijo podobnih izdelkov, poleg tega pa je prebudil do takrat spečo kariero nadzemeljskega Clinta Eastwooda (od tega njegovega prvega filmskega hita je Clint igral le še reprize moža brez imena). Zasluge za ta neverjetni uspeh pa gredo med drugim tudi največjemu mojstru špagetov Sergiu Leoneju ter njegovemu glasbenemu sodelavcu Enniou Morriconeju, ki je prefrigano združil motive klasične ter elektronske glasbe. Pri vsej stvari pa je najbolj zanimivo dejstvo, da je celoten film zgolj nekakšen rip-off ali celo rimejk japonskega samurajskega filma The Bodyguard a.k.a. Yôjinbô (1961).











V opustošeno ter prašno mestece, ki ga nadzorujeta dve revolveraški tolpi prispe mož brez imena. Njegov glavni cilj je naščuvati nasprotujoči si skupini, da obračunata ena z drugo ter se tako okoristiti z dobičkom obeh, vendar pa tekom zgodbe izvemo, da se za to oportunistično fasado skriva oseba mehkega srca, ki ni izgubila čuta za pravičnost. Dih jemajoč je predvsem finalni obračun za katerega se mož brez imena dvigne kot Feniks iz pepela. V tem vizualnem ter pripovednem vrhuncu se Clint zoperstavi številčno precej močnejšemu nasprotniku. Njegove možnosti so praktično nične pa vendar take malenkosti špageti vesternov ne motijo kaj dosti. Važno da poka.














Kimchi je korejska tradicionalna zelenjavna jed, ki med drugim poleg svoje raznolikosti ponuja tudi ime za vesterne korejskega polotoka. No, če sem bolj natančen nudi predpono predvsem za vesterne južnokorejske produkcije. Severnokorejska filmska produkcije je namreč zaradi svoje zaprtosti širšemu občestvu neznana in tudi sam kot zagrizen filmofil iz glave ne znam izstreliti niti enega severnokorejskega filma. Po drugi strani pa je filmska industrija »dobre« Koreje po letu 2000 osvojila srca tako domačih kot tudi tujih filmski zanesenjakov. In kimchi vestern The Good, The Bad, The Weird (2008) je eden izmed njenih najboljših žanrskih predstavnikov.












Okvir te vizualno visoko stilizirane zgodbe, si je režiser, ki se kot po čudežu piše Kim, sposodil iz zadnjega dela dolarske trilogije oz. najbolj znanega špageti vesterna The Good, The Bad And The Ugly (1966). Trije revolveraški zlikovci se po brezmejni pokrajini Mandžurije pehajo za skritim zakladom. Vse to z namenom, da si bodo lahko v fantastični finalni sekvenci globoko zazrli v oči in enkrat za vselej dognali, kdo je najhitrejši revolveraš na Divjem zahod…, pardon vzhodu. Ker v filmu ne manjka akcije in je na trenutke tudi zelo zabaven, vam lahko služi kot odličen uvod v južnokorejsko kinematografijo. Vendar pozor: zelo zasvojljivo!















Ob ogledu naključnega števila tortilja vesternov imenovanih tudi Zapata vesterni (ime je posodil mehiški revolucionar Emiliano Zapata), bi kaj hitro dobili vtis, da je Mehika pusta in prešvicana država, katero vseskozi prevevajo revolucije in državni udari, prepredena z vročimi senjoritami oz. vlačugami ter neobritimi ter zanemarjenimi gringosi, ki v zrak lučajo svoje klobuke in pri tem vpijejo »Caramba!«. Vsake kvatre pa mimo prijaha še Zorro in v bližnjem drevesu ali čelu pusti svoj razpoznavni pečat. Našli pa bi tudi kakšen tortilja vestern, ki je nastal s pomočjo italijanske filmske ekipe in bolj kot Mehičane črni njihove severne sosede. In A Bullet For The General (1966) je že eden izmed teh izjem.











Seveda vsi vizualni in karakterni stereotipi Mehičanov ostanejo. Dodan je le kapitalistično skorumpiran Američan, ki vohuni za svojo državo in mehiški vladi pomaga pri zatiranju razpuščenih revolucionarjev. Jp, italijanski režiserji špageti ter tortilja vesternov so povečini prihajali iz revnega in kmečkega italijanskega juga in so se posledično z lahkoto identificirali z mehiškim obdobjem med leti 1911 - 1919, ko je ameriški kapitalistični sever želel prevzeti gospodarsko ter politično pobudo nad obubožanim jugom. Opravka imamo torej z vesternom, ki aluzivno napada domovino lastnega spočetja. Loco!!!




Kljub temu, da je bila dežela vzhajajočega sonca s svojimi samurajskimi izdelki posledično odgovorna za splavitev špageti vesternov pa sama vesternov v klasičnem pomenu besede ni proizvedla niti za prgišče. Zatorej je omenjeni sukiyaki (mesno zelenjavna jed s pridihom sojine omake, sladkorja in blažje različice sakeja) vestern zagotovo eden izmed biserčkov japonske kinematografije. Glede na dejstvo, da gre za tako obskuren žanr kar se tiče Japonske, ne čudi dejstvo, da ga je zrežiral hiperaktivni enfant terribel Takashi Miike, v njem pa med drugim najdemo tudi filmskega čudaka in zanesenjaka Q. Tarantina. 











Zgodba te stilske in vizualne poslastice, ki je v bistvu nekakšen preddel še enega legendarnega špageta Django (1966), je čista kopija že omenjenih mojstrovin v katerih ima glavno vlogo med dve tolpi vkopani nepremagljivi revolveraš. S to razliko, da je japonska verzija, ki je sicer posneta v angleškem jeziku (kljub temu vam na srce polagam, da si ubodete podnapise, če vam je kaj mar za vaša ušesa) mnogo duhovitejša in mnogo bolj eksplicitna. Morda bi celo lahko rekel, da gre za nekakšno parodijo na špageti vesterne in glede na videno, ne bi bil daleč od zadetka. Škoda, da se Japonci niso odločili za večje število vesternov, kajti njihove nore ideje ne poznajo meja.
















Izraz kari vestern je bil posledica ravno filma Sholay (1975), ki se je zgledoval po svojih surovih italijanskih predhodnikih. S to razliko, da je neverjetno dolg, saj traja kar dobre 3 ure (rezultat na silo vrinjenih plesno pevskih vložkov brez katerih bollywoodu živeti ni). Film je bil v Indiji tako uspešen, da je sprožil pravo kratkotrajno poplavo raznoraznih kari vesternov, ki pa svojemu očetu niso segali niti do kolen in zategadelj je sam žanr kaj hitro dočakal svoj kruti konec. Za kratko ga je obudil šele leta 1994 posneti Bandit Queen. Vestern tako nasilen, da se v njegovi krvi z lahkoto utopijo vsi do sedaj posneti špageti. Priporočam oba.
















In kako dobimo prvi kari vestern? Zelo preprosto. Vzamemo zgodbo kultnega The Magnificent Seven (1960) in jo zmiksamo skupaj z zgodbo enega najboljših in zadnjih špageti vesternov Once Upon A Time In The West a.k.a. C'era Una Vola Il West (1968), vse skupaj pa še rahlo začinimo s humornim buddy vesternom Butch Cassidy And The Sundance Kid (1969), dodamo nekaj plesno pevskih točk, mnogo barvila ter še nekaj nesmiselnih montažnih rezov in voila, vestern za ljudi, ki si radi privoščijo nekaj drugačnega je pripravljen. Pa ja niste mislili, da se nacija, ki trenutno navrže največ filmov letno, ne bo lotila tudi snemanja vesternov?  



Kinematografsko izkušnjo, ki vam jo ponuja obravnavani tajski alias tom yum (tradicionalna tajska oz. laoška jed v obliki rahlo začinjene kisle juhe) vestern, ne boste tako zlahka spravili iz svoje glave. Film je namreč tako močno stiliziran (v veliko prizorih so namesto naravne scenografije uporabljene kar odrske kulise), da vsa stvar deluje že kar malček kičasto. Kičasta pa je tudi sama zgodba v kateri se prepletajo melodrama, vestern v stilu špagetov ter ljubezenska zgodba, ki zna zaradi svojega Romeo & Julija stila, v najbolj skrivne kotičke očesa priklicati tudi kakšno solzico. Skratka napad na vaše čute se obeta iz vseh front.













Glavni motiv tega lucidnega vesterna je namreč neuslišana in na propad obsojena ljubezen med hčerko vaškega veljaka in sinom njegovega hlapca, okoli te premise pa je potem kot strupeni bršljan ovit tisti bolj akcijski del same fabule. Lahko bi rekel, da ta brutalen, krvav in od vseh barv kar rahlo omotičen vestern tako kot večina ostalih, gradi svoj imidž na nasprotju med dobrim in zlim, vendar s to razliko, da je The Tears Of The Black Tiger (2000) v vizualizaciji vesterna postavil povsem nove standarde. Gre namreč za vestern, ki se zaradi svojega kadriranja ter že skoraj surrealne stilizacije gleda skoraj tako kot bi brali kakšen Marvelov strip.



















Tudi Nemci niso želeli ostati dolžni podžanrskemu fenomenu špageti vesternov, na nek način pa so celo pripomogli k njihovi začetni splavitvi. Zgodbe o Winnetuju, ki so nastale po knjižnih predlogah svetovno znanega Karla Maya (pisatelj sicer nikoli ni obiskal Divjega zahoda, kljub temu, da je zatrjeval, da zgodbe temeljijo na lastnih izkušnjah), so bile namreč zaradi svoje finančnega uspeha dobra vzpodbuda filmskim ustvarjalcem na apeninskem škornju. Zanimivo pa je tudi to, da so bili prav vsi od uradno enajstih posnetih delov, snemani tudi na ozemlju jugoslovanskega oz. bolj natančno hrvaškega krasa v naravnem parku Paklenica.



Se pa temu sauerkraut (po dolenjsko kisu zele) vesternu katerega je za bodritev svojih vojakov na sovjetski fronti uporabljal tudi sam Hitler precej pozna, da je nastal v tistem najbolj zgodnjem obdobju špagetov. V njem je torej bolj kot vpliv italijanske produkcije moč čutiti vpliv ameriških B vesternov. Stil iz zgodba sta namreč preveč mehka oz. spulirana v njej pa ima - kako klišejsko - glavno besedo prijateljstvo med Indijancem (bojevnik plemena Apači) ter belokožcem (nemški svetlolasi priseljenec). Kljub vsemu svojemu zgodovinskemu potvarjanju pa ima ta predhodnik filma Dances With Wolves (1990), ki je mimogrede mnogo bolj avtentičen, svoje trenutke ter svoj prostor v filmski zgodovini kulinaričnih vesternov.










Objavljeno pod |

6 komentarjev:

Anonimni pravi ...

:D Awesome. Samo mičken tajni wajni popravek: Per un pugno di dollari.

Sadako pravi ...

Tenks anonimni ;)

filmoljub pravi ...

To sem bil v bistvu jaz, sem prehitro stisnil in se pozabil prijavit. Sicer pa zelo okusen prispevek. :D

Mrvice pravi ...

Vse pohvale avtorju. Prispevek me je, kot ljubitelja vesternov, zelo navdušil. Se že veselim odkrivanja tom-yum (tajskih;) vesternov, pa tudi indijski so mi še bolj neznanka.

Moj druga strast so road movies, tako da ti dajem idejo za tvojo naslednjo lestvico (sej veš, kšn Vanishing Point, Duel, Easy Rider itd.)

LP

Sadako pravi ...

Prispevek o road trip movijih lahko pričakuješ nekje v drugi polovici februarja, saj imam že kar natrpan seznam za blog zapise.

Kar se tiče tajskih vesternov te moram opozoriti, da je njihova produkcija bolj bore narave. Je pa zato indijski vodnjak vesternov po drugi strani neizsušljiv izvir. Poleg že omenjenih ti predlagam še Quick Gun Murugun (2009). Se pa lahko vržeš še v britanske, novozelandske, francoske,... vesterne. Lahko pa ti kot ljubitelju vesternov tudi namignem, da imam že sedaj v paci dva zapisa o tem tudi meni zelo ljubem žanru. Upam, da ti bodeta v veselje.

In seveda hvala za pohvale.

Anonimni pravi ...

Mogoče kak Gunless še :) Je malo drugačen :)

Pa divjega zahoda ni brez Earpa, tak da bi jst priporočil še Tombstone!

Aja pa 3 10 to Yuma z Balom in Crowom mi je bil tudi všeč.

Drugače pa tvoja izbira mi je tudi všeč :)

lp, Kinetic

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji