7 zlobnih lutk
Morda se vam bodo spodaj opisani filmi zdeli malček smešni ter privlečeni za lase, vendar sem trdno prepričan, da ste se kot majhni otroci prav zaradi večine njih v temnih večerih stiskali k svojim staršem in s strahom v očeh pogledovali proti omarici, kjer je imela prostor vaša najljubša igrača. Na vrsti je torej poklon filmom v katerih imajo glavno vlogo lutke, tiste plastične, keramične, ventrilokvistične, za odrasle,... skratka lutke vseh vrst, katerim se po glavi podijo morilski nameni.
Spominjam se, da mi je kot majhnemu mulotu eden izmed delov v katerih razgraja in straši psiho lutka Chucky, povzročil kar nekaj nemirnih noči in nič kaj prijetnih nočnih mor. Saj veste, kateri 7 ali 8 letni pob bo pa priznal, da ga je strah neke plastične igrače. Jaz zagotovo ne. Vsaj takrat. Z lahkoto pa priznam danes, ko mi brezglavo postavljanje pred mojimi sovrstniki ni več tako pomembno, da me rdečelasa lutka steklenih oči in zlobnega nasmeha, ne pusti ravnodušnega. In če mi je ob ponovnem ogledu, ko imam za seboj že lepo število razno raznih grozljivk ponovno zmrazilo kosti, si raje sploh ne upam pomisliti, kako je bilo takrat, ko sem bil še zelen pod nosom.
V prvem izmed (pre)mnogih delov se seznanimo z otroško igračo, katero s svojimi zadnjimi izdihljaji obsede notorični zlikavec (roko na srce, meni se je zdela igrača v podobi govorečega fantiča, ki se izjemno rad crklja, creepy že preden je v njeno telo penetrirala duša preminulega kriminalca). Odločen, da se bo maščeval svojim krvnikom ter da bo zapustil to anatomsko nepravilno telo ter naselil novega, se odpravi na svoj morilski pohod. Vse to zaradi tega, da bi nam sporočil, da niso ravno vse igrače primerne za vaše otroke, ter da starši nemalokrat postopajo povsem napačno, ko ugotovijo, da ima njihov otrok nadvse bujno domišljijo.
Za razliko od zgoraj omenjenega filma Child's Play (1988), ki je čistokrvna grozljivka, je tokratni film ako mu nadenemo žanrski kolut, bolj psihološki triler, morda celo ljubezenska drama. V njem namreč nastopa shizofrenični Anthony Hopkins, ki se s pomočjo svojega ventrilokvističnega pajaca spopada s težavami sveta ter peca ljubezen iz svojih mladostniških let. Pri vsem tem pa je najbolj nenavadno to, da kot gledalci ne moremo biti povsem prepričani ali je lutka obsedena ali pa je za vse zločine in pripetije kriv zgolj in samo Hopkinsov sprevrženi um. Indici predstavljeni tekom filma nas namreč napeljujejo na oboje.
Vendar ker obstaja dovolj očiten namig, da se za plastično prevleko skriva zloba neslutenih razsežnosti (če boste dovolj pozorni vam ga morda uspe zapaziti), je potrebno v zakup vzeti, da asocialni Hopkins ni povsem sam odgovoren za zločine, ki se dogajajo v njegovi bližini. Glede na moč osebnosti bi lahko celo rekli, da je lutka on sam, saj je ventrilokvistična spaka odgovorna praktično za vsa njegova bolj možata dejanja. Vse lepo in prav, toda sam nisem najbolj prepričan, kako nam lahko to, da globoko v lutkino rit porinemo svojo roko ter začnemo premikati usta kot da poskušamo imitirati momljajočega Marlona, pomaga pri naši samozavesti oz. poskrbi za naš ego boost.
Prvi del zaenkrat neustavljive filmske franšize, ki je navrgla že kar deset delov, zaenkrat zadnjega Puppet Master: Axes Of Evil (2009) celo nedavno tega. Pri vsej tej nadvse cheesy seriji pa je mnogo bolj zabavno kot razvoj same zgodbe, spremljati novitete v podobi zlobnih lutk. V prvem delu namreč vidimo zgolj sedem od enaindvajsetih zloveščih umotvorov (narejeni so zares posrečeno in prav z veseljem bi na svoje police položil njihovo zbirko) med katerimi imajo nekateri nadvse nenavadne sposobnosti kot je na primer bljuvanje pijavk. Skratka resnični kult za vse ljubitelje filmov o zlobnih lutkah, bolj zabaven kot pa grozen.
Kreator teh nenavadnih lutk je stari izdelovalec, ki skrivnost o vdahnitvi življenja odnese v svoj grob (polastiti se je namreč želijo zlobni nacisti, katerim ne uide prav nič). Nekaj desetletij kasneje se do njegove skrivnosti dokoplje podli paranormalnež, ki pa si povsem identično kot njegov predhodnik v glavo požene kroglo in na njegovem pogrebu se zberejo ljudje prav tako unikatni kot že omenjene lutke. Vendar stvari niso take kot se zdijo na prvi pogled. En za drugim so namreč prišleki obdarjeni s posebnimi sposobnostmi žrtve samohodečih in smrt želečih figuric (glavna je narejena po podobi Klausa Kinskga). In to na kakšne bizarne načine.
Kako narediti solidne ali pa vsaj dokaj spodobne imitacije miniaturnih lutk, če nisi ravno glavna svinja pri ameriškem koritu, v katerem plavajo zelenci rezervirani za filmske blockbusterje? Zelo preprosto. Mehiški režiser Alazraki se je namreč domislil naravnost fantastične ideje in je namesto, da bi se ukvarjal z zapletenimi specialnimi učinki, ki bi zaradi manka financ po vsej verjetnosti izgledali povsem amatersko ter smešno, v svojo igralsko zasedbo vpoklical nekaj pritlikavcev in le - ti so s pomočjo mejkapa nato prevzeli vlogo zloveščih lutk. Hja, amaterstva in smešnosti se režiser s to domislico sicer ni znebil, toda globok priklon za idejo.
Sicer pa v tej kar se razpoloženja tiče precej temačni mehiški grozljivki, najdemo kar nekaj za ta žanr tako značilnih motivov. Opravka imamo namreč z okultnim vračom, ki se ukvarja s črno magijo in je posledično odgovoren za oživitev lutk ter njihovega liderja v podobi zombija. Na drugi strani pa imamo skupinico nejevernih znanstvenikov, ki je s krajo plemenskega totema prekršila njihova pravila in jih zatorej čaka kruta smrt, lovi pa jih ravno od vrača k življenju obujena banda lutk. Film iz dežele tekile in tortilj z dobro atmosfero, lepimi ženskami, klišejskimi situacijami ter nadvse človeškimi zlobnimi lutkami, ki so željne vonja po maščevanju oz. človeški krvi.
Filmu se kar precej pozna, da ga je zrežiral oče kultnega splatterja Re-animator (1985), saj je v njemu moč zaznati zametke, ki bi lahko privedli do nove carske gore komedije. Toda ne, vmes so mogli kot že ničkolikokrat poseči filmski producenti s svojimi željami, katere vodi zgolj in samo tista po zaslužku. Posledično naj bi bil film Dolls (1986) oškrtnjen za kar nekaj precej brutalnih scen. Vendar ne skrbite. Kljub temu je tokratni celuloidni izdelek nadvse gledljiv predstavnik obravnavanega podžanra, saj vsebuje obilico smiselno uporabljene krvi v podobi nekaj skromnih gore efektov, zanimivo ter z nesmiselnimi montažnimi preskoki podkovano zgodbo ter stereotipne karakterje. Cheesy.
Tečen fotr ter še bolj tečna krušna mati in nedolžna mala punčka, s po mnenju prejšnjih dveh osebkov preveliko mero domišljije, se znajdejo sredi huronske nevihte. Edino zaklonišče daleč naokoli je v pajčevine in skrivnosti odet dvorec, ki je postavljen sredi ničesar (tako, da mi ni povsem jasno kako jim je uspelo sploh priti do njega, vendar pustimo malenkosti). Izkaže se, da je to prebivališče na prvi pogled prijaznega in ostarelega parčka. OK, ostarelega že, ampak prijaznega?! Hm, glede na to, da sta premožna upokojenca lastnika ziljona unikatnih lutk, bi jaz rekel, da je nekaj gnilega v deželi Danski. Morda pa iz mene govori samo predsodek o izdelovalcih razno raznih lutk. Ne vem ne vem.
Tako kot se prejšnjemu filmskemu izdelku pozna pečat, ki mu ga je pustil njegov ustvarjalec, je enako razpoznavnost moč opaziti tudi pri filmu Dead Silence (2007). Tisti znani deja vu občutek, ki vas je po vsej verjetnosti spreletaval tekom ogleda filma, ima svoj izvor v tri leta poprej posnetemu filmu Saw (2004). A, zato torej tako znana filmska glasba, sprana in temačna ter rahlo stilizirana fotografija, motiv morilskih lutk (če posedujete sokolje oko, ste morda opazili celo famoznega gonilca tricikla), eksplicitni prikazi krutih smrti ter tisti dih jemajoči finalni preobrat, ki pa ne dopušča katarze, temveč nas zgolj pusti odprtih ust? Ja, zato.
V Maleziji rojeni James Wan je torej poskrbel za zagotovo najbolj grozljivega ter hkrati tudi najbolj napetega ameriškega predstavnika filmov o zlobnih lutkah. Zaradi gonje po razrešitvi skrivnostnega in brutalnega umora, ki nas šokira že kmalu po uvodni špici pa se ta srhljiva napetost pretkano stopnjuje vse do finalnega obračuna v katerem padejo vse maske. Če torej niste ljubitelj opevane bledolične grozljivosti, ki vam jo ponujajo številni azijski tehno horroji, si omenjenega filma raje ne oglejte, saj je le - ta njihova nadvse solidna kopija v kateri kraljuje kopica BU! efektov. In ne pozabite, da karkoli že naredite, nikar ne zakričite.
Če prejšnji film v svojih rokah drži ameriško titulo za najbolj scary evil dolls film pa naj vam za konec predstavim še svetovnega prvaka v tej kategoriji. In kje drugje bi lahko našli takega kandidata kot pa v vzhodnoazijski kinematografiji, ampak tokrat začuda ne v deželi vzhajajočega sonca Japonski (čeprav so filmske reference, ki nakazujejo na zelo velik vpliv domovine tehno horrorja, neizpodbizne), ampak južno od 38. vzporednika. Dolgi črni lasje, bledo napudrani obrazi v živobarvnih kimonih, ki so že sami po sebi povsem identični lutkam, nenadni in čudni telesni gibi, želja po maščevanju,… so tudi tokrat sestavine recepta, zaradi katerega se boste usrali. Od strahu seveda.
Pet mladih ljudi je povabljenih v samotni dvorec na fotoshooting s pomočjo katerega bodo naredili lutke po njihovih podobah. Sumljivo? Dvorec upravlja na pol mutava in strašno mrka ter na invalidski voziček prikovana gospodarica. Sumljivo? Na dvorišču se prikazuje skrivnostno dekle milih oči in nedoločljivega porekla, v kleti pa je zaprt neznani bradač, ki je postavljen pred nekakšen ultimat. Zdi se mi, da ni potrebna niti beseda več. V dvorcu bo šlo nekaj hudo narobe in le redki bodo tisti srečneži, ki bodo dočakali še kakšen sončni vzhod. Omenim naj še, da so tokrat ljudje tisti, ki so jih obsedle lutke in ne obratno kot je to v navadi pri večini ostalih filmih podžanra o zlobnih lutkah.
4 komentarjev:
Haha, bravo! Sam jih ne bi uspel našteti 7 :)
Ne boš verjel ene dva, tri sem mogu še spustit (če seveda ne upoštevam vseh nadaljevanj) :D
Ampak jih bom vsen zdej tuki navrgu, ker se mi zdijo kar zanimivi:
Das Clown (1999): super zadeva, če mate 10 min časa.
Black Devil Doll (2007): lutke + joške = hud film
Love Object (2003): tudi odrasli imajo lahko svoje lutke :D
...
Na lestvici pogresam Lars and the Real girl ;)
Ah, zlobne lutke, povrsno berem...
Objavite komentar