7 povabljivih miganj ob štangi
Film je medij, ki je bil prvotno narejen za draženje naših vizualnih čutov. Nekateri režiserji se še danes zavedajo tega in za draženje predvsem moškega dela občinstva poskrbijo z razno raznimi erotičnimi posnetki, v katerih lahko ob zvokih zapeljive glasbe občudujemo čutno valovanje ženskih oblin. In zakaj se v vsej tej poetični čustvenosti nahaja velika pokončna, trda in trdna štanga? Ja zaradi ravnotežja vendar.
Krivec zaradi katerega mi je kapnila ideja o tokratnem blog vnosu in zaradi katerega se vam bodo posledično cedile sline. Film katerega že naslov pove vse, zatorej o njem ne gre razpredati na dolgo in široko. V njem se lahko naslajamo nad perfektnim in atletskim vendar ne povsem naravnim telesom bodoče cougarke Demi Moore. Naslajamo pa se lahko tudi nad skorajšnjim koncem njene igralske kariere, saj je film Striptease (1996) pri gledalcih povsem pogorel, medtem ko so ga kritiki dobesedno raztrgali na koščke ter ga odvrgli na odpad filmskih polomij. Mene osebno to ne moti kaj dosti, zame ima film neko povsem drugo vrednost.
Krivec zaradi katerega mi je kapnila ideja o tokratnem blog vnosu in zaradi katerega se vam bodo posledično cedile sline. Film katerega že naslov pove vse, zatorej o njem ne gre razpredati na dolgo in široko. V njem se lahko naslajamo nad perfektnim in atletskim vendar ne povsem naravnim telesom bodoče cougarke Demi Moore. Naslajamo pa se lahko tudi nad skorajšnjim koncem njene igralske kariere, saj je film Striptease (1996) pri gledalcih povsem pogorel, medtem ko so ga kritiki dobesedno raztrgali na koščke ter ga odvrgli na odpad filmskih polomij. Mene osebno to ne moti kaj dosti, zame ima film neko povsem drugo vrednost.
Zgodba, ki nam v tem primeru služi zgolj kot izgovor, da lahko Demi razkazuje svoje na novo pridobljeno oprsje, gre nekako takole. Novopečena ločenka na sodišču zaradi pristranskosti sodnika izgubi skrbništvo nad svojo mlado hčerkico. Ker je pred tem izgubila tudi službo pri FBIju, ji jasno ne preostane nič drugega kot, da se spoprime z delom striptizete (kot kaže dalo pri FBIju ne prinaša nikakršni delovnih referenc oz. priporočil). V zgodbo se vključi še izprijeni senator, ki… Mah, pozabite na zgodbo. Raje se osredotočite na druge darove, katere vam ponuja ta film, ki je s tem, ko je zanetil ogenj v premnogih moških hlačah, pogasil kariero seksi Demi Moore.
V tej neoskubljeni verziji drugega filma v double bill eksploataciji z naslovom Grindhouse (2007) kultnih filmskih sodelavcev ter tudi prijateljev onkraj prižganih objektivov, imata glavno besedo seks in akcija (ne nujno v tem vrstnem redu). Seks je posredno impliciran z žensko garderobo, saj so le - te oblečene v oprijete oz. za nekaj številk premajhne krpice oz. v uniforme, ki burijo fantazijo slehernemu moškemu, medtem ko je na drugi strani neposredni prikaz akcije predvsem tiste najbolj krvavo nagravžne narave. Dodamo še kanček humorja in pred nami se znajde eden najboljši splatstickov (gravž/komedija), kar jih je navrgla tista bolj odpiljena stran filmske zgodovine.
V pravem kontrastu z bruhico vzbujajočim potekom filma pa je uvodna špica v kateri nas s svojimi ženstvenimi čari in povabljivimi gibi zapeljuje Rose McGowan. Predlagam vam torej, da si v teh nekaj uvodnih minutah dodobra spočijete oči, kajti od tu naprej vas povečini čakajo zgolj še bljuvanje lastnega drobovja, pokajoči gnojni mehurji, odprta glava v kateri manjkajo možgani, sveže kastrirana moda shranjena za ozimnico, zaradi okužbe topeče se genitalije Q. Tarantina, po zraku leteči deli telesa, razpolovljene glave, truplo mladega otroka,… Fantastična moderna eksploatacija posneta z old school jajci. Bravo maestro!
Zagorela latino dekleta, ki izžarevajo nekakšno mistično eksotično strast, so vedno pravi balzam za oči. In ker sem taka dobra filmska dušica sem se odločil, da v tokratnem zapisu ne sme manjkati predstavnica ene izmed latinsko ameriških držav. Na pomoč mi je priskočila sicer malček suhljata, vendar greha vsekakor vredna Portoričanka Roselyn Sanchez (še ena izmed tistih deklet, katerih kariera temelji predvsem na vizualnih in ne igralskih danostih). Njeno natrenirano telo ter čut za zapeljivo gibanje bokov v stilu sambe, lahko občudujete v preredkih prizorih nočnega kluba, ki nam jih ponuja predstavljeni film Yellow (2006).
Rožica Amaryliss, ki jo igra omenjena latino seks bomba, je z vseh strani zapuščena in izdana deklina. Zapusti jo namreč tako njen oče, ki se kot prava mevža zaradi povsem banalnih stvari odloči narediti samomor, kot tudi njena zapita mama in njen prekupčevalski fant, ki se odločita za skupno romanco. Še več, zapustijo jo tudi otroške sanje. Kot mlada deklica si je na vse kriplje želela postati prima balerina. Vendar nič hudega. Njen plesni talent je še kako dobrodošel na pisti v nočnih lokalih. In kdo ve, kakšne vrste fakini se skrivajo v zakajenih in temačnih kotičkih teh barov. Morda je med njimi tudi princ na belem konju.
Ojoj, upam, da ne obstaja produkcijska hiša, ki je dejansko plačala za odkup scenarija, ki je bil predpogoj za snemanje tokratnega filma. Niti v primeru, da je piscu tega umotvora, ki bi ga z lahkoto prekašal kateri koli spis povprečnega osnovnošolca, plačala s sendviči in sokom. Zgodba je namreč tako nesmiselna in za lase privlečena, da je za leseno in zmedeno igro igralcev med katerimi prednjači dekadentna Lindsay Lohan, povsem oproščeno. Ok, dovolj godrnjanja. Film se namreč na tokratni lestvici ni znašel zaradi prvovrstne scenografije ali igralskih presežkov Lohanove, temveč zaradi njenih bolj pregrešnih atributov.
Kleptomanska, popivajoča in snifajoča Lindsay se tokrat preizkusi kar v dvojni vlogi, vlogi enojajčnih dvojčic (kot da ni že en igralski hlod povsem dovolj). Na eni strani imamo milo, frigidno in zgledno srednješolko Aubrey ter na drugi njeno zrcalno podobo, ki jo predstavlja divja, razuzdana nimfomanka Dakota. Več pa vam na tem mestu ne želim razkriti. Ne bi vas namreč rad prikrajšal za finalni twist, zaradi katerega se vam bodo pokonci postavile vse konice. Malček sem se pošalil. Vam pa zna guzenje Lohanove pokonci postaviti kaj drugega in po vsej verjetnosti je bil to tudi tisti glavni point filma.
Močno opevani film vedno bolj cenjenega D. Aronofskega je poleg ponovne priložnosti, ki jo je ponudil od plastičnih operacij ter destruktivnega življenja že povsem deformiranemu enfant terriblu Mickey Rourku, ponudil tudi razgaljeno in pri 40+ letih še vedno nadvse seksi telo Marise Tomei. Tako, da v njenem primeru vsekakor drži tisti znani rek:« Stara koka, dobra supa.« Njene predstave v vlogi eksotične plesalke so sicer zelo kratke, a zato tudi toliko bolj sladke in vsak njen gib poželenja še kako vreden. Zatorej je povsem na mestu želja, da se Aronofsky, sedaj ko je že opravil s profesionalno rokoborbo ter baletom, posveti še filmu o življenju striptizete.
Je pa poleg Marise gledalce fasciniral tudi oz. še bolj, že omenjeni bivši seks simbol Mickey (oba sta bila tudi nominirana za prestižni goloriti kipec). Njegova igra je namreč zaradi povsem identičnih čustvenih izkušenj, ki jih je doživel in pretrpel ob propadanju njegove kariere, tako iskrena in naravna, da kot gledalci z njim čutimo in trpimo prav na vsakem njegovem koraku. Še posebej takrat, ko se kljub temačni prognozi ki ga čaka, ne preda, temveč trmasto vztraja pri svoji zastavljeni poti. Spreobrniti pa ga ne more niti mikavna ponudba njemu najljubše plesalke. Sunset Blvd. (1950) za novi milenium. Temačno, čutno in seksi.
Eden izmed bolj spregledanih ensamble filmov (saj veste, to so tisti filmi v katerih so navidez nepovezane zgodbe protagonistov, prepletene bolj kot bi si sprva mislili), ki pa si vsekakor zasluži vašo pozornost. Pa ne samo zaradi rajcajočega nastopa po mojem mnenju ženske, ki si lasti enega izmed najbolj popolnih teles v filmski industriji, ampak tudi zaradi filma samega. Le- ta vam bo s pomočjo zelo znane igralske zasedbe ponudil dokaj pretresljivo podobo sodobne buržoazije na poti v lastnem propad. Morda pa ima pri vsej stvari velik pomen tudi dejstvo, da ti zgodbovno zamotani ter prepleteni filmi na splošno le redko razočarajo. No vsaj mene zaenkrat še niso pustili na cedilu.
Kritiki so sicer omenjeni film ob njegovem izidu dodobra popljuvali in tako rekoč zapečatili njegovo usodo. Pripisovali so mu premalo emocij, za katere manko so bili krivi sicer sami izvrstni igralci. Po mojem mnenju neupravičeno. V zgodbi, ki govori o medčloveški odtujenosti (kako ironično, da se praviloma skoraj v vseh ensemble filmih kot lajtmotiv pojavlja ravno nepremostljiva distanca med ljudmi), so se igralci na čelu z že omenjeno Penelope, katere zapeljivo miganje je kot češnjica na vrhu odlične torte, odrezali nadvse solidno. Saj vem, da vas to ne zanima kaj dosti, vse odkar ste prebrali, tisto o rajcajočem miganju popolnega telesa, pa vseeno.
Ker mi je kristalno jasno, zakaj ste si na skrivaj ogledovali tisto dolgočasno krščansko nadaljevanko 7th Heaven (1996 - 2007) in zakaj so vas fascinirale samo tiste začetne sezone, sem se odločil, da vam predstavim tudi zgoraj omenjeni film. Tokrat vam bodo sline tekle v potokih predvsem zaradi dolgonoge Jessice Biel. Jp, mala Mary je odrasla, postala legalna, pridobila pa je tudi tiste prave ženske obline, ki obnorijo prav vsakega moškega. Poleg tega pa je Powder Blue (2009) tudi film v katerem lahko na velikih filmskih platnih še zadnjič občudujemo igro nedavno preminulega verižnega kadilca Patricka Swayzeja, ki nam je v spominu ostal predvsem zaradi svojih migetajočih bokov.
Vendar je tokrat v ospredju predvsem miganje Jessice, ki v filmu upodablja razočarano plesalko v nočnih klubih, njen šefe pa je ravno tisti, ki se najbolje spozna na ples, se pravi legendarni Patrick. Sama zgodba se dogaja v dnevih pred božičem in posledično govori o upanju, ki preveva zatirane ter osamljene. Škoda le, da ta ni malenkost daljša. V filmu nastopa namreč kar lepo število fascinantnih likov z na prvi pogled nenavadni a hkrati tako vsakdanjimi problemi in prav zanimivo bi bilo videti ozadje dogodkov, ki jih je pripeljalo do tako rekoč brezihodne situacije. Vendar nič ne de. Še vedno je tu Jessica v erotičnem perilu, ki se pozibava ob ritmih erotične glasbe.
6 komentarjev:
Hvala! Sicer bi bilo lahko več sličic, ampak ok... :D
Hi, hi..."I Know Who Killed Me " - si me kar nasmejal:)
Ta zapis se sicer drži bolj štange, vseeno pa ne gre pozabiti na Salmo Hayek (vsi vemo, katera VHS kaseta oz. del kasete, je bila najbolj znucana). Ali pa na stare "grehe" Halle Berry (striptizira tudi v novem Frankie & Alice) iz enega Bruce Willis filma in Teri Hatcher iz Tango & Cash ali po naše Polka & D'nar.
Dragi filmski kolega verjemi, da je Salmino miganje pripravljeno za nek povsem drug zapis. Tisti, ki ne bo vključeval štang. No vsaj ne tistih na oni strani filmske kamere :D
Štangi? Slovenska beseda je drog.
Jah, gre za blog, ki je bolj sproščene narave in se zato v dobršni meri poslužuje slengovske internetne šprahe (govorice).
Kaj niso droge prepovedane?
Objavite komentar