7 legendarnih stvaritev mojstra suspenza, part I

Vedno nasmejani, na blondinke usekani mizogin velikega srca ter še večjega obličja, je v svojem plodnem življenju posnel preko 60 filmov in tako rekoč vsi so si zaslužili svoje mesto v filmski zgodovini. Zatorej je bilo iz njegovega opusa izbrati zgolj 7 mojstrovin, praktično nemogoča naloga. Posledično sem se odločil, da bom Alfredu Hitchcocku namenil kar dva blog zapisa in prav je tako. Dobrodošli torej v svet mojstra suspenza,  part I.





Me ne zanima pa če se vsi feni Hitchcocka in njegovih najbolj opevanih mojstrovin ala Psycho (1960), North By Northwest (1959), Vertigo (1958),… postavite na glavo. Meni je njegov najljubši film tisti, ki  tudi začenja tokratno lestvico. No, po moje se tudi navihani okrogli možicelj obrača v grobu, saj je v njegovi filmski karieri film Rope (1948) veljal zgolj kot nekakšen eksperiment, s pomočjo katerega se je mojster suspenza uril v snemanju barvnega filma (gre za njegov prvi v barvah posneti celuloidni izdelek), produkcijskih sposobnostih (prvi film, ki ga je produciral sam) ter predvsem v tem kako posneti film brez enega samega reza. Začetniška sreča? Mogoče.

















Nadvse nenavadno za režiserja, ki je vrhunce svojih kot britev ostrih trilerjev dosegal ravno s pomočjo nadvse domišljene in preračunljive montaže. Tokrat se je v tej ekranizaciji enodejanke, ki govori o človeški prevzetnosti in božjem kompleksu, poslužil zgolj štirih rezov (vendar so le - ti skrbno zakamuflirani). Zgodba se torej odvije v realnem času, svoj čar pa črpa predvsem iz dejstva, da imamo morilca, žrtev ter potencialne razrešitelje misterija, ves čas pred očmi. Gre torej za odlično predstavitev igre mačke z mišjo, ki se stopnjuje iz minute v minuto, tako da se vloge proti koncu filma, obrnejo že povsem na glavo. Fantastično.























Natanko dekado pred meni najljubšim Hitchcockovim filmom, se je ta filmski Mozart še vedno mudil po svoji rodni zemlji, Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. Vendar pritiski podkrepljeni predvsem s finančno vabo, ki so imeli svoj izvor onkraj velike luže, so bili tako mamljivi, da je mojster suspenza pod njihovo težo nenazadnje tudi popustil. The Lady Vanishes (1938) je tako postal eden izmed zadnjih (če sem povsem natančen predzadnji) filmov, ki so še bili posneti na evropskem otoku. V njem je A. Hitchcock dokazal predvsem svoje mojstrstvo za operiranje z relativno majhnim filmskim proračunom.

















Zaradi omenjenega manka se je v Britaniji rojeni filmski virtuoz namesto razkošnim scenografijam, ki krasijo predvsem njegove ameriške mojstrovine, raje posvetil piljenju scenarija. Tako lahko znotraj tega nagajivega trilerja spremljamo nadvse simpatične karakterje, ki s svojo igro in razigranimi dialogi, z lahkoto osvojijo naša srca. Jp, zgodnja dela Hitchcocka so v sebi skrivala mnogo več hudomušnosti kot pa njegove kasnejše in mnogo resnejše stvaritve. Zato ne čudi dejstvo, da je film The Lady Vanishes (1938) po mnenju enega najboljših francoskih oz. kar svetovnih filmskih multipraktikov Francoisa Truffauta, Hitchcockovo temeljno delo.






















Velecenjeni gospod Hitchcock nam je v svojem življenju na ogled ponudil preko 60 bolj ali manj izrednih filmov, vendar zgolj eno samo samcato hčerkico. No, še dobro, kajti roko na srce, kljub temu, da je izdeloval fantastične filme, se mu pri svoji edinki ni ravno najbolje posrečilo (pa brez zamere, kajti vsake oči imajo svojega malarja), kar pa niti ne čudi, saj tudi sam Hitch ni predstavljal nekega grškega ideala lepote. In morda se je tega dejstva zavedal tudi sam režiser, saj je svoji hčerki Patriciji Hitchocock namenil bore malo filmskih vlog. Njena najbolj vidna je bila ravno v tokratnem izredno napetem trilerju. 

















Tako kot v filmu opisanem malček višje, se tudi tokrat glavni zaplet zgodi na vlaku, na katerem se po golem naključju srečata dva moška. Vse lepo in prav, če le ne bi bil eden od njiju tiste malo bolj prismuknjene narave in si ne bi v svoji glavi skoval pretkanega načrta o popolnem umoru. Umoru za katerega sta potrebna dva popolna neznanca, katera drug drugemu naredita drobno uslugico v obliki čistke nezaželene osebe. Še več. Nad lastnim načrtom je tako fasciniram, da se kljub zavrnitvi ogovorjenega neznanca, odloči izpeljati svoj del naloge. In to lahko pomeni samo eno. Zaplet hitchcockovskih razsežnosti. 























Odličen komični akcijski triler, ki bi ga z lahkoto uvrstili znotraj filmske serije 007 pa čeprav je nastal 3 leta pred splavitvijo nadaljevanj o tajnem agentu. Za to ima namreč prav vse potrebne sestavine, od tajnega agenta, zapeljive in na vročo akcijo pripravljene dekline, dih jemajoče pregone (tisti z letalom se je z lahkoto zapisal v filmske anale), agente pod krinko, izprijence, ki želijo škodovati svetu, fighte na znanih lokacijah, namigovanja na spolnost ter povsem bondovski zaključek. Gre torej za film s pomočjo katerega se je Hitchcock poklonil svojim zgodnejšim (angleškim) letom ustvarjanja, ko sta se v njegovih filmih prefrigano prepletala komičnost in akcija.













In ravno zaradi te neprisiljene lahkotnosti gre povečini kritiških mnenj za najbolj gledljiv Hitchcockov film (čeprav so meni osebno praktično vsi nadmočno gledljivi). V njem spremljamo simpatično zmedenega oglaševalskega guruja Carya Granta, ki ga nepridipravi zamešajo za tajnega agenta in tako se začne njegova borba za življenje. Borba v kateri spozna nesramno zapeljivo in greha vredno blondinko v podobi Eve Marie Saint, tako da je vsaka kapljica znoja, ki jo prelije tekom divje dirke za svojo eksistenco poplačan v tistem famoznem zaključnem kadru, ko brzeči vlak zapelje v temen tunel. Oh Alfred, ti navihanec.


















Hitchcockov zadnji črno bel film je bil tudi njegov najbolj vpliven. Gre namreč za mejnik onkraj katerega se je začela doba modernih grozljivk. Z mojstrskimi režiserskimi prijemi, ki vsebujejo predvsem izjemno izbiro snemalnih kotov, creepy glasbo ter montažo, je ta maestro manipuliranja in suspenza, ustvaril enega najbolj srhljivih filmov vseh časov. K temu so pripomogli tudi tako imenovani drobni filmski bonbončki, ki pa jih zaradi nevarnosti, da komu, ki si filma še ni uspel pogledati, le - tega priskutim, na tem mestu ne bom izdal. Tudi Hitchcock je kinodvoranam in gledalcem zabičal: »No one … BUT NO ONE … will be admitted to the theatre after the start of each performance!« 













Zagotovo je najbolj znana scena v tem praslešerju tista, ki se zgodi med nič hudega slutečim tuširanjem (takih nenadejanih presenečenj je v filmu še kar nekaj) in ravno v tem filmskem prizoru je razviden Hitchcockov izjemen občutek za ustvarjanje suspenza ter srhljivosti s pomočjo filmske montaže. Umor pod tušem namreč zavzema le 45 sekund filmskega časa, sestavljen pa je kar iz 90 posnetkov (snemali naj bi ga 7 dni), s pomočjo katerih nam mojster suspenza preko manipulacije v možgane vcepi več kot pa vidijo same oči. In to je šele prvi kruti rez v tem kultnem popotovanju po Hitchcockovem blodnjaku groze.


















Pri Hitchcockovih klasih me znova in znova kot strela z jasnega zadane dejstvo, da so si tiste njegove največje mojstrovine na prvi pogled precej različne, a hkrati s seboj subtilno nosijo avtorski pečat mojstra suspenza. Dvomim, da bi ob prvotnem ogledu filmov Psycho (1960), North By Northwest (1959), Rope (1948), The Birds (1963), Rebecca (1940) in nenazadnje tudi Vertigo (1958), kar tako ugotovili, da gre za dela istega avtorja (seveda, če odštejemo razkritje v najavni špici ali pa posedovanje kakšnih nadnaravnih sposobnosti s pomočjo katerih bi v prav vsakem izmed omenjenih filmov zapazili cameo vlogo samega režiserja).














Omenjeni film se namreč kar precej razlikuje od ostalih del filmskega veleuma. Gre namreč za skoraj že psihedelični izdelek (Hitchcock vizionar?) v katerem močno primanjkuje tistega tako znanega nagajivo inteligentnega humorja, na trenutke pa se zna zgodba celo malček zavleči, kar za ostale s tempom nabildane filme tega ljubitelja blondink ni povsem značilno. Po drugi strani pa se A. Hitchcock v svojih filmih nadvse težko loči od svetlolasih brhkih punčar ter čudnih za Freudovo psihoanalizo nadvse primernih obravnavanj želje po spolnosti. V tokratnem filmu glavni protagonist svojo slo po seksu na primer zadovoljuje tako, da žensko oblači namesto, da bi jo slačil. Svašta.


















Za konec prvega dela zapisa o klasikah mojstra suspenza pa poglejmo še v malo bolj romantične vode. Jp, Hitchcock je doprinesel tudi nekaj kapljic oz. kar konkretnih kapelj v filmsko morje ljubezni, vendar v tistem svoje razpoznaven slogu. Zatorej pred ogledom obravnavanega filma ne pričakujte neke klasično jokave žajfnice, temveč konkretno filmsko zgodbo s preprostim a strašno učinkovitim scenarijem, neverjetni čustveni vihar med glavnimi protagonisti, odlično fotografijo ter nenazadnje tudi tisto najpomembnejšo sestavino, ki jo Hitchcock često dodaja svojim filmskim izdelkom, izjemni smisel za tempiranje napetosti.

Cary Grant in Ingrid Bergman sta tokrat dva izmed treh glavnih akterjev znotraj ljubezenskega trikotnika, ki uokvirja tisto tako znano zgodbo o razdvojenosti med srcem in dolžnostjo oz. med moralno odgovornostjo in čustvi. Oba zvezdnika delujeta odlično pri nehumanem trudu, ko poskušata svoja močna čustva potlačiti in zatreti globoko v sebi, vendar jima to ne uspeva najbolje. Zaradi te svoje pronicljive maske se znotraj filma zgodi celo nenavaden psihološki preobrat, kajti kar naenkrat zaradi svoje iskrene ljubezni postane najbolj simpatični lik ravno glavni negativec. Jp, Hitchcock je v tej vohunski romanci še enkrat več dokazal kakšen mojster manipuliranja z gledalčevimi čustvi je. 


















10 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

"domim, da bi ob prvotnem ogledu filmovkar tako ugotovili, da gre za dela istega avtorja"

oh, sure you could

no, razen če si pač oseba, ki na leto pogleda 3-4 filme


1. north by northwest 2. foreign corespondant 3. rebecca


od pogledanih pa mi ni všeč rear window, malce silly, celo za čas, v katerem je bil posnet

Sadako pravi ...

Tlele bova pa najbrž bolj težko skupi pršla (kar pa seveda ni napak), ampak meni se zdi, da bi težko pogruntal, da se npr. za filmom Psycho, North By Northwest, Rope, Vertigo, Notorious,... skriva isti avtor. No OO jest mogoče bi, ampak nek povprečen gledalec pa dvomim, da bi ga snel tako hitro kot Bergmana al pa Mizoguchija, čeprav po drugi strani maš pa prov, da nek povprečen gledalec takih filmov niti gledal nebi.

Ne vem, ampak zdi se mi, da na prvi pogled niso preveč identični.

t-h-o-r pravi ...

seveda niso identični, v starih časih je originalnost zgodbe in scenarija še nekaj veljala


ampak, hitchcock ma nek svoj stil, postavlja svoje like v težke situacije, napete situacije itd. :)

tudi če pogledaš frenzy, ki je posnet 72' lahko vidiš v njem "hitchocka" in tudi to, kako zelo se razlikuje v slogu od filmov posnetih v sedemdesetih

Sadako pravi ...

hehe prov vedu sm, da boš film Frenzy omenil. Sam ga namreč nism, ker je namreč tipični Hitchcockovski. Sej glede na to, da je posnel okoli 60 filmov, je jasno, da se bo našlo kar nekaj močno podobnih, ampak tiste njegove največje mojstrovine pa si niso podobne kot jajce jacju, kar zelo cenim. Gre namreč za kar precej različne stile.

Cosmopapi pravi ...

Vidiš, tu pa bi si ponovni ogledi filmov kar prilegli, saj moji ogledi njegovih največjih klasik segajo še v prejšnjo stoletje, tako da bi težko ocenil moje trenutno mnenje za tega režiserja. Govorim zato, ker sem v zadnjih letih gledal tiste iz 40-tih (Notorious, Shadow of a Doubt, Strangers on a Train, Spellbound...), za katere menim, da so nekoliko precenjeni (v primerjavi s filmi iz tistih časov). Če odštejem pet večnih klasik (Psycho, Rear Window, North by Northwest, Vertigo, The Birds) bi še najbolj navijal za The Wrong Man-a, ki se mi zdi najbolj popoln, odrasel, oseben... Frenzy pa je way too much british

Kinotečni blog pravi ...

Čeprav bi za moj okus Psycho vedno pobral smetano z vrha, je Rope čisto brilijanten film.

Glede enotnosti sloga ... če bi nek hipotetični povprečno filmsko razgledani TV gledalec pogledal najprej Jamaica Inn pa potem npr. Suspicion (in obakrat zamudil začetno špico), bi kaj stežka rešil enačbo z enim avtorjem ...

Sadako pravi ...

He, tudi pri meni se Psycho počasi prebija proti vrhu in je eden izmed tistih filmov, ki mi je z vsakim ogledom boljši in predvsem bolj strašljiv. Se vidi, da sem ga gledal premlad in dobesedno pod prisilo (ves hype okoli njega, da gre za eno najboljših grozljivk vseh časov in to). Sedaj pa ko se je moj filmski okus izpilil in so z njega odpadli odvečni filmski balasti, lahko vidim film Psycho v vsej svoji srhljivi lepoti in pr mej duš, da gre res za eno najboljših grozljivk evah.

Paucstadt pravi ...

UU, velikega Hitcha sem svojčas požiral na veliko. Videl sem precej filmov, skoraj vse v zelo zgoščenem času. Mi je ljub režiser in se mi zdi, da zna snemati fantastične kadre + suspenz, misterij, njegove filme moraš enostavno imeti rad.

Anonimni pravi ...

Rope ima več kot 4 reze, ker so bili v tistih "daljnih" časih pred digitalizacijo filmski koluti dolgi po 10 minut

Sadako pravi ...

Imaš prav ja. 10 sekvenc oz. 9 rezov je, v kinu pa je izgledalo kot, da so štirje.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji