7 ekstremnih kilogramskih preobrazb za filmsko vlogo

Nekateri igralci se (pre)res(no) potopijo v karakter, katerega upodobijo na filmskem platnu in so za njegov (svoj) vizualni izgled pripravljeni iti preko vseh meja zdravega razuma. Tokrat vam ponujam tistih sedem, ki so svoje telo podvrgli resni prehrambeni kuri pa naj bo ta navzgor ali navzdol ter dodobra spremenili svoj zunanji izgled, seveda brez kakršnih koli pretiranih protez (no če se je nekdo zredil za 20 kil, pri tem pa so mu v mejkap sobi pritrdili še umeten nos, mu seveda oprostimo).





Le kdo drug kot stroj za igračkanje s telesno težo, ki sliši na ime Christian Bale, bi bil bolj primeren in bi si zaslužil čast da odpre tokratno lestvico? Absolutno nihče. Le pomislite na njegove metamorfoze od neverjetno izklesanega telesa v filmu American Psycho (2000) do rekordne trlice v tokratnem filmu (C. Bale je shujšal iz približno 78,5 kg na rizičnih 50 kg in tako postavil absolutni rekord pri izgubi teže, ki ga je kateri koli igralec izvedel na račun filmske vloge in morda ni nepomembno dejstvo, da je sam hotel izgubiti še kakšen kilogramček več), nazaj do mišičnjaka v filmu Batman Begins (2005),… V filmu Rescue Dawn (2006) pa shira kar pred našimi očmi. 











Skratka Bale se s kilogrami poigrava tako kot se z Berlusconijevimi jajčki poigravajo mladoletnice (zelo pogosto, intenzivno in precej na robu legitimnega). O sami zgodbi vam tokrat ne bi razpredal na dolgo in široko, saj vam v primeru, da filma še niste videli, le - tega ne želim priskutiti. Lahko vam le namignem, da se ljudem zaradi pomanjkanja hrane, v glavi često začnejo dogajati nenavadne stvari in vice versa. Tudi zaradi ne povsem urejenega podstrešja lahko začne telo zavračati za življenje prepotrebne kalorije. Še kako torej velja rek, zdrav duh v zdravem telesu. Torej Bale kar pogosto ni povsem pri pravi.





Sicer se na drugem koncu skrajnosti nahaja Vincent D'Onofrio, ki je svoji masi za film Full Metal Jacket (1987), kjer igra mentalno krhkega vojaškega pripravnika, dodal slabih 32 kilogramov, vendar se mi njegova preobrazba kljub temu ni zdela dovolj ekstremna oz. memorabilna, da bi mu posvetil celoten zapis. Namesto njega sem se med drugim raje odločil za igralca, ki se je z omenjenim rekordom ponašal pred njim. Ta čast je pred Vincentom pripadala Robertu De Niru, ki se je za filmsko vlogo boksarja Jakea La Motte zredil za okoli 27 kilogramčkov in to po tem, ko je za prvi del te mojstrovine Martina Scorseseja vložil eno leto trdega dela in svoje telo izklesal do potankosti. 














Tako je Scorsesejev ljubljenec s pomočjo vizualnega propada dodobra ponazoril tudi psihični propad, ki se je dogodil boksarskemu prvaku v srednjetežki kategoriji. Boksarju, ki sta ga do lastnega propada pripeljali njegova bolna posesivnost in ljubosumje ter boksarja, ki je v resničnem življenju zaradi igre vlog močno trpel ter se šele v ringu prelevil v to kar je v resnici bil, t.j. podivjanega bika. Gre torej za izjemen portret ter posledično tudi igro, za katero je De Niro prejel tudi svojega edinega Oskarja za glavno moško vlogo (za stransko moško vlogo ga je prejel v filmu The Godfather: Part II (1974)). Bi si pa film zaslužil vsaj še kipec za fotografijo.
 


















Še ena ekstremna metamorfoza, na nek način zelo podobna tisti, ki jo je doživel Gregor Samsa, vendar če sem povsem iskren zame mnogo bolj šokantna. Tako kot se je Gregor iz dokaj (predvidevam) postavnega mladeniča prelevil v nagnusnega hrošča, ravno tako se je zame osebno ena najlepših žensk na svetu (zagotovo pa med igralkami tista, ki zaradi neverjetne kombinacije seksapila, nedolžnosti in elegance z lahkoto zasede sam vrh), s pomočjo izvrstne maske oz. manka le - te ter nekaj dodatnih kilogramov (okoli 13, 5), spremenila v pravo spako, zaradi katere mnogo bolje razumem tisto nagajivo in zbadljivo pesem Tomaža Domiclja. 













No seveda gredo za to nevšečno spremembo pohvale tudi sami Charlize. Njene kretnje in grimase, ki jih poka, namreč še dodatno pripomorejo k temu, da se kot gledalci med ogledom nikakor ne moremo načuditi kako je kaj takega mogoče (za upodobitev znane serijske morilke je ta v Južnoafriški republiki rojena lepotička prejela do sedaj tudi svoj edini zlati kipec). Še več. Upam si namreč trditi, da če ne bi vedeli, kdo v filmu nastopa ali pa bi spregledali uvodno špico, bi le s težavo ugotovili kdo je glavna igralka. Ko pa bi se pred vami odvrtela odjavna špica in bi se na platnu izpisalo Alieen…..Charlize Theron, bi le debelo pogledali in obnemeli.



















Morda ne boste verjeli, ampak povsem identično sem zazijal sam, ko sem tekom odjavne špice (uvodne film pač nima) v omenjenem filmu zapazil, da je eno izmed glavnih vlog igral Benicio Del Toro. Jp, tudi sam se čudim temu in do sedaj je ta krinka uspela le še Mariah Carey v filmu Precious (2009) in ravno zaradi tega dejstva sem film tudi uvrstil na tokratno lestvico. V svoj zagovor lahko le še povem, da se ob ogledu tega acid trip izdelka, znotraj filmskih vod še nisem gibal tako elegantno kot se po razno raznih vodah giblje ultramaratonec in samooklicani hollywoodski zvezdnik Martin Strel. Ja ja , Johnnya sem spoznal v hipu.











Benicio v tem celuloidnem izdelku režiserja tistih ne tako konvencionalnih filmov, ki jih lahko zgolj obožujete ali sovražite, kajti vmesne poti ni, igra svobodomiselnega in na dekadentni žur pripravljenega odvetnika še bolj odkačenega reporterja, ki ga perfektno upodobi že omenjeni Johnny Depp. In kje tiči razlog, da je sicer zelo razpoznavnemu Beniciu uspelo zavesti mladega filmofila? Morda se razlog skriva v tem, da je za vlogo na svoje že tako močnejše telo pridodal še dobrih 18 kg sala, si razkuštral lase ter vzgojil prav simpatične banditos brčice? Morda, vendar se mi zdi, da se glavni razlog skriva v dejstvu, da je v svoji vlogi tako močno užival in posledično zakrinkal svojo pravo vizualno identiteto.
















Se spomnite tistega mišičastega in zagorelega lepotca iz filma Troy (2004), ki ni bil Brad Pitt ali pa Orlando Bloom? Nič hudega tudi sam se spomnim zgolj še prelestne Diane Kruger. Se ga pa spominja moja nežnejša polovica, ki me je ob ogledu filma Chopper (2000) spomnila, da sva glavnega igralca Erica Bano, videla že v zgoraj omenjeni upodobitvi antične mitološke zgodbe. Sam pri sebi sem se globoko zamislil ter napel vse svoje sive celice, vendar se še vedno nisem mogel spomniti za katerega možakarja naj bi šlo, saj v videnem antičnem akcijskem skropucalu ni bilo ljudi, ki bi bili debeli, škrbasti in zanemarjeni oz. povedano drugače iz omenjenega filma se ne spomnim nobenega moškega sploh.














In ko sem strička Googla vedoželjno pobaral, če lahko moje filmsko znanje razširi s pomočjo slikovnega materiala sem bil zelo šokiran a hkrati tudi odločen, da si Eric Bana zagotovo zasluži mesto med tokratnimi izbranci. V filmu iz začetka njegove filmske kariere je namreč naravnost fantastično upodobil nasmejanega, vendar zelo nevarnega kriminalca rahlih živcev Marka Brandona »Chopper« Reada, ki se je veliko naučil iz moderne zgodovine in je posledično vedel, kje se pišejo bestsellerji. V zaporu kakopak. Odlično odigrana vloga, ki je ne več tako mlademu avstralskemu igralcu odprla vrata v mesto sanj.



















Še en hollywoodski filmski lepotec, ki se je povsem zapustil z namenom, da bi čim bolje upodobil želeno osebo, sliši na ime Jared Leto. Na njegova vitka ramena so ustvarjalci filma Chapter 27 (2007), ki nam pripoveduje zgodbo o zadnjih dneh Lennonovega morilca, naložili precej težko breme. Da bi bil kar najbolj podoben psihopatskemu ter neuravnovešenemu možiclju zaljubljenem v troedinega boga in svetovno literarno uspešnico Varuh v rži, se je moral vitki postavnež zrediti za preko 30 kilogramov (to mu je uspelo s pretiranim konzumiranjem sladoleda in sojine omake), žal pa ta požrtvovalna gesta ni obrodila sadov na blagajnah kinematografov.














Kar pa niti ni tako nenavadno, saj je film prej kot ne zaradi monotonih monoloških blodenj, ki se odvijajo v Chapmanovi sprevrženi glavi (večina citatov je pobrana iz že omenjenega knjižnega dela J. D. Salingerja), en velik dolgčas. Kar je nadvse nenavadno, saj psihološko polje morilcev ponuja neslutene možnosti, ki bi jih lahko ustvarjalci filma s pridom izkoristili, vendar jih niso in tako se ne morem znebiti občutka, da je bil film spacan zgolj z namenom, da bi se lahko Jared Leto pošteno nabasal junk fooda. Jah, kot sem že omenil na samem začetku tokratnega zapisa, sama ekstremna preobrazba ni predpogoj za uspešen film. Žal.



















Ob tokratnem slovesu pa še sprememba, ki niti ni tako zelo ekstremna in pompozna, saj je Renée Zellweger za svojo vlogo nesigurne in navihane samice, ki ji po besedah njenih prijateljev in predvsem staršev, že močno tiktaka biološka ura, zredila zgolj za skromnih 11 kilogramov. Finta je bolj v tem, da je po preobrazbi edina izmed tokratnih igralcev in igralk izgledala bolje kot pred njo (na nekaterih slikah, ki so pred tem filmom prišle v javnost in v javnost curljajo še danes, je namreč Renée videti že na meji anoreksičnosti). Omembe vredno pa je tudi to, da je poleg Baleta edina, ki v tokratni lestvici svojih kilogramov ni spreminjala zaradi upodobitve kakega znanega in resničnega lika.











Neverjetno kako temu zlatolasemu dekletu, ki ima v tokratnem tipičnem chick flicku težave predvsem z moškimi (iz katerih posledično izvirajo tudi vse ostale), pašejo polna lička ter oblin polno telo in prav škoda je, da je tisto kar je reklamirala v samem filmu, (da tudi tista dekleta, ki nimajo ravno postave iz Pirellijevega koledarja poleg tega pa še pijejo in kadijo, povrhu vsega pa niso več v svojih najbolj mladostniških letih, dočakajo princa na belem konju), opustila kmalu po koncu snemanja. Brez vsakršne slabe vesti se je namreč vrgla nazaj v svoje shujševalne kure in svoje telo prikrajšala za prepotrebne kalorije in obline. Škoda, nam moškim so še kako všeč.


3 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

lame in 100x prežvečeno ...

Sadako pravi ...

Jah, skoraj bi dal roko v ogenj, da je tale zapis povprečnemu filmskemu gledalcu, mnogo bolj zanimiv kot pa mariskateri drugi zapis na blogu, za nas bolj načitane filmofile pa...

Ampak paše vsake toliko časa tudi nekaj bolj rumenega oz. tračarskega.

Anonimni pravi ...

meni pa ni čisto nič lame ampak precej zanimivo :)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji