7 zgodovinsko avtentičnih vesternov

Zagotovo si je že oz. si še bo vsak izmed nas v svojem življenju ogledal kakšen vestern. Ti vsem znani filmi nabiti z akcijo in avanturo, v katerih ni prostora za nežnejši spol, kjer moški jahajo po prostranih prerijah s kavbojskim klobukom na glavi in pištolo za pasom, ali pa v lokalnem salunu hazardirajo, popivajo, obračunavajo med seboj,… Gre torej za svet, v katerem sta edina prijatelja glavnega lika konj in/ali pištola. V njem neprizanesljivo velja zgolj pravilo najmočnejšega oz. najhitrejšega. Svet v katerem ni prostora za romantične ljubezenske zgodbe, ki ne bi bile predpogoj maščevanju. Svet, ki ga zaznamujejo nasilje, alkohol, Indijanci, sončni zahodi, poulični strelski obračuni, šerifi, tolpe razbojnikov,… Pa je bilo v drugi polovici 19. stoletja na Divjem zahodu res tako? Zagotovo ne. In tukaj je nekaj tistih vesternov, ki se trudijo ovreči mit v katerega je ovito omenjeno obdobje.





Zaenkrat zgodovinsko najbolj avtentičen in relevanten vestern kar jih je uzrlo moje do dotičnega žanra še posebej pedantno oko. Gre namreč za film o Divjem zahodu, ki nam že v svojem naslovu obljublja, da ne bo neko pretenciozno akcijsko streljanje in dirjanje, ampak nam bo poskušal kar se da resnično prikazati obdobje, ko je po širnih prerijah postopala ena izmed legend, Jesse James. Tako se pred nami znajde počasna zgodba z izvrstno fotografijo in zgodovinsko nadvse dovršeno scenografijo (tako rekoč vsa orožja, obleke, stavbe, pripomočki,… odražajo duh časa katerega ekranizirajo), ki nam popisuje zadnje leto Jessejevega življenja. 











Brata Jesse in Frank James sta s pomočjo svoje tolpe leta 1866 izvedla prvi rop izvršen sredi belega dne v času miroljubne Amerike. Bila sta vodji najbolj opevane bande v zgodovini Divjega zahoda, bande ki se je specializirala za ropanje bank in vlakov. Za tolpo so se stvari zapletle ob poskusu neuspelega ropa leta 1876. Trije člani tolpe so bili ubiti, še trije pa zajeti. Jesse se je za nekaj časa potuhnil ter reorganiziral tolpo. Leta 1882 je Jesse spoznal, da viteštvo kakršno je bilo opevano v novelah in kasneje v filmih na Divjem zahodu ne obstaja. Pokosil ga je namreč strel v hrbet, strel ki je prišel iz pištole njegovega pajdaša.
















Pred letom 1990 je bila ideja o tem, da bi vestern prikazoval strahote, ki so jih Anglo-američani prizadejali domorodcem ob svoji širitvi na Zahod, precej radikalna. Pri snemanju filma Dances With Wolves (1990) pa so si ustvarjali zadali nalogo, da bodo dejstva o Indijancih plemena Suji, prikazali kar se da zgodovinsko korektno. In tega so se lotili tako, da je večina dialoga posnetega v jeziku Lakota, Indijance igrajo pravi Indijanci, oblačila pa so oblikovalci skreirali po slikah Karla Bodmerja (1809 - 1893) in Gerorga Catlina (1796 - 1872). Kljub temu, da je film na splošno podajal oceno, da je bil beli človek slab pa si je vseeno pustil malček rezerve s tem, ko je nakazoval, da je bil glavni protagonist v podobi belega poročnika dober.










  
Je pa ta film o krizi identitete belega človeka tudi tisti, ki je obravnavanemu žanru po skoraj 60. letih ponovno prinesel Oskarja v kategoriji za najboljši film leta (pred njim je to davnega leta 1932 uspelo zgodbi, ki govori o naseljevanju zvezne države Oklahoma in je polna ameriškega samopoveličevanja, Cimarron (1931)). Gre torej za izjemen režiserski prvenec Kevina Costnerja, ki ga do sedaj še ni uspel preseči in ga bo roko na srce tudi zelo težko. Omenjeni film je namreč prava epska klasika, ki vsebuje vse tisto potrebno. Se pravi akcijo, avanturo, ljubezenski zaplet, melodramo,… vendar kar je najbolj pomembno, to počne na zgodovini prijazen način.
















Tokrat edina kavbojka iz obdobja tistega klasičnega vesterna, ki je trajal med leti 1939 in 1960 in ga omejujeta filma Stagecoach (1939) in The Magnificent Seven (1960), kar pa niti ne čudi, saj so bile zgodbe o osvajanju Divjega zahoda v tem obdobju najbolj kičaste in mitizirane. No, omenjenemu vesternu, ki ga je režiral legendarni Howard Hawks (sicer bolj znan po svojih screwball komedijah) pa se je tej zgodovinski zanki popačenosti uspelo izogniti in to kljub temu, da ima glavno vlogo v filmu ikona omenjenega žanra John Wayne. Red River (1948) namreč zelo dobro povzame in prikaže nevšečnosti, ki so na poti spremljale gonilce črede.

















In če zgodbi odvzamete še nepotrebni akcijski in melodramatski balast dobite podobo pravih kavbojev. Le - ti so bili namreč preprosti kmečki fantje in ne junaki s pištolo vedno pripravljeno na strel. Opravljali so težka in tvegana dela, postavljali so se po robu prostrani, pusti in veličastni deželi, ki jim prav ničesar ni dala zlepa. Na poti so spali zelo malo, jedli slabo hrano, vseskozi je bila prisotna tudi nevarnost stampeda, grožnja pa je prežala tudi pri prečkanju raznih rek, ki so križale poti za gonjo goveda. Za takšno dvo-, tro- ali celo šestmesečno življenje je kavboj zaslužil le borih 30 dolarjev na mesec, po drugi strani pa so lastniki črede lahko zaslužili mastne denarce.























Drugi in zaenkrat tudi zadnji režiserski izdelek sicer neutrudljivega igralca Eda Harrisa je še en izmed tistih, ki poskušajo duh časa ujeti predvsem s pomočjo izjemno številčnih in avtentičnih kostumov in scenografije, vendar pri vsem tem napravi še korak dalje. Hkrati nam poskuša namreč tudi dopovedati, da so majhne pločevinaste zvezde, ki so bile na Divjem zahodu simbol šerifove avtoritete, prejemali tudi ljudje, ki bi jih z lahkoto umestili tudi onkraj zakona (kar ni nič nenavadnega za vesterne v katerih si zvezdo pripne Clint Eastwood) ter da strelski obračuni niso bili nikakršni epski spopadi častivrednih vitezov.











Obračuna, ki se dogodita v tej sicer prenapihnjeni in na prvi pogled precej hollywoodski zgodbi, mineta kot bi trenil. Še posebej tisti prvi, ko si nasproti stojijo 4 smrtonosni revolveraši ter šerif in njegov pomočnik, je zelo dober pokazatelj, kaj se je onkraj civiliziranega vzhoda zares dogajalo. Med 587 revolveraškimi spopadi, ki so opisani v delu Encylopedia of Gunfighters, jih je namreč večina predstavljena kot brezglavo streljanje enega in/ali drugega dvobojevalca oz. skupine, pri katerih je bil smrtni izid prej izjema kot pravilo, medtem ko je bilo streljanje v hrbet nasprotnika prej pravilo kot izjema.
















Če ste že pri prejšnjem filmu, ki govori o osvajanju prerij onkraj civilizacijske meje čudno pogledali in zastrigli z ušesi, češ kakšne akcijske filme postavljam za vzor zgodovinsko avtentičnih in relevantnih vesternov, ste si po vsej verjetnosti, ko ste prebrali tokratni naslov, sami pri sebi rekli:« Dokončno se mu je skisalo.« Vendar vam moram omeniti, da je ta hollywoodski izdelek hitropoteznih potegov pištol in še hitrejših enovrstičnic, eden izmed najbolj natančnih prikazov življenja opevanega Wyatta Earpa in Doca Hollidaya ter v kar debel ovoj mita ovit spopad pri staji OK. Resnični spopad, ki se je s pomočjo vesternov tekom let spremenil v znanstveno fantastiko.











Razlog za to gre iskati v enem izmed protagonistov tega dogodka in sicer v Wyattu Earpu. Le - ta je namreč že za čas svojega življenja spoznal, da filmski ustvarjalci pograbijo prav vsako zgodbo, najraje pa pograbijo tiste, ki ponujajo akcijo in na podlagi te ugotovitve je Earp pričel s samopromocijo mita o spopadu pri staji OK. Resnični strelski obračun 26 oktobra 1881 trajal približno 30 sekund, poleg tega pa je bila primarna želja Earpa in njegovih pajdašev ohranitev zaslužka in ne ohranitev časti. Poleg tega pa je bilo nekaj članov bande Clanton, ki je stala nasproti Earpu in njegovim pajdašem, celo neoboroženih. Ja, resnica Divjega zahoda je bila tudi v tem primeru mnogo bolj črna kot jo prikazujejo večina vesternov.
















OK je že res, da večino filma spremljamo brezglavo vandranje prikupnega in nazorsko zelo različnega para ter da je finalni masaker močno stiliziran in precej over the top kar se tiče nazornosti, ampak zgodovinska resnica se tokrat skriva predvsem v sporočilu, ki nam ga film podaja in ne toliko v vizualnih in narativnih prvinah. Pa čeprav je podatek, ki nam ga navrže mična Cresta in se nanaša na sklapiranje zgodovinsko povsem resničen. Splošno mnenje je, da so nekatera plemena na vzhodu zahoda prakticirala skalpiranje že pred 16. stoletjem, razširilo pa se je kasneje, ko so Angleži in Francozi sprožali medplemenske spore ter ponujali nagrade za skalpe nasprotnikov. Neizpodbitno pa je dejstvo, da se Apači ter Navahi te trofejne tehnike niso nikoli posluževali. 











Še bolj pomemben pa je že omenjeni končni obračun. Leta 1864 se je namreč zgodil eden izmed velikih črnih madežev ameriške zgodovine. Takrat so prostovoljci pod vodstvom polkovnika Johna Chivingtona pri Sand Creeku pobili okoli 200 šajenskih mož, žena in otrok. Po masakru se je četa sprehodila po bojišču, kjer je pobijala ranjene, jih skalpirala ter se spolno izživljala nad mrtvimi. In eden izmed boljših vesternov, ki prikazuje te okrutnosti, je ravno Soldier Blue (1970). Oziroma povedano drugače, zgodovina osvajanja Divjega zahoda je bila v bistvu zgodovina genocida, vendar so si le redki vesterni to upali povedati naglas. Tokratni je eden izmed takih.
















Kljub temu, da gre za najbolj poetičen vestern, kar jih je navrgel Hollywood (razlog za to gre pripisati predvsem umetniški fotografiji ter melanholični glasbi melodičnega Leonarda Cohena), je McCabe & Mrs.Miller (1971) eden izmed filmov o Divjem zahodu, ki se ne zoperstavlja zgodovinskim dejstvom, temveč jih spretno vkomponira v svojo zgodbo. In to ne zgolj zaradi dejstva, da se je režiser Robert Altman že pred samim snemanjem odločil, da bo s pomočjo omenjenega filma opravil z mitom herojstva, ki se vesternov v večini primerov oklepa kot pijanec plota, temveč predvsem zaradi drobnih malenkosti, ki sestavljajo to fantastično celoto. 











Zgodba se dogaja v majhnem rudniškem mestecu daleč od prostranih prerij, kjer so se dogajala »herojska« dejanja ameriških kolonistov. In praktično edini dogodek, ki se ga ljudje v tem blatnem gorskem mestecu poslužujejo je obiskovanje prostitutk, kar je nadvse dobro predvideval McCabe, ki jih je med te preproste ljudi tudi pripeljal. Vendar na žalost ni bil edini, ki mu je v tistih časih, ko je gonja po denarju na Zahodu šele dodobra začela cveteti, dišal lahek zaslužek. Že v tistem obdobju so namreč na male oportuniste prežale velike korporacije in postavljale podobne pogoje kot jih postavljajo danes. Ali se nam podrediš ali pa te ni.











4 komentarjev:

Sadako pravi ...

So ostali ored vrati tokratnega zapisa, čeprav bi si ga zaslužili. :D

A Man Called Horse se dogaja malo prezgodaj in ne spada ravno v obdobje Divjega zahoda, ki ga v grobem omejujeta letnici 1865 in 1890.

Namesto Little Big Man sem v seznam uturil Soldier Blue, saj oba opisujeta isti pokol.

Hm... na Unforgiven nisem niti pomislil. Zgleda nekako a priori zavračam avtentičnost vesternov v katerih igra legenda Clint Eastwood.

Kar pa se tiče Dead Mana, je pa tisti, ki je za las izpadel iz seznama in ga je kot vesteren, ki nekako v celoti odlično zajema duh časa nadomestil Appaloosa.

Sicer pa so vsi štirje odlični vesterni in tudi zgodovinsko gledano med tistimi najbolj avtentičnimi in releavantnimi. Dober izbor.

Sleipnir pravi ...

Meni je bilo ful škoda, da so se pri Jamesu toliko potrudili z vsem grajenjem atmosfere, kinematografijo, izgledom, ....
Potem pa grejo skozi film ves čas uporabljat izraz gunslinger, ki takrat ni obstajal (recimo pri Winchester 73 me ni motilo, da rečejo dead mans hand. Ali pač karkoli je narobe pri over 9000 westernih) in pustijo Pittu imeti vse prste na roki tudi po letu 1863. Da ne omenjamo ves čas predse strmečega pogleda dasiravno je igral človeka, ki ves čas mežika.
Drugače me take stvari ne zmotijo, čeprav sem kurba na divji zahod, tu pa so me :/
Preprosto predober film, da bi imel takšne osnovnošolske napake.

Sadako pravi ...

Vidim, da si Jesseja naštudiral v nulo. Kot kaže je mene sama atmosfera kar dobro posrkala glede na to, da sam nisem opazil napak, ki si jih naštel. No priznam za gunslinger niti vedel nisem, da je tako sodobna skovanka, ki je neadomestila bolj avtentične izraze v stilu Bad man, gunman, pistolerr,...

Sadako pravi ...

Bom dodal v moji diplomski tvoje popravke sleipnir :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji