7 maščevanj na južnokorejski način

Kinematografija Južne Koreje je že nekaj časa moja najbolj priljubljena. Ideje, ki jih na filmski trak oz. bolje rečeno na digitalni format prenašajo ti njihovi filmski geniji, so namreč fenomenalne, nenavadne, odbite, sveže,... skratka perfektne. Odločil sem se, da vam ponudim enega izmed bolj razpoznavnih korejskih podžanrov in sicer film maščevanja, vendar pozor, ko enkrat ozrete južnokorejski filmski svet, poti nazaj ni več.

Oldboy a.k.a. Oldeuboi (2003)



Film, ki je dokončno ponesel južnokorejsko filmsko baklo razpoznavnosti širom sveta. Baklo, ki jo je leta 1999 prižgal Shiri a.k.a. Swiri (1999). Pri tokratnem celuloidnem izdelku me najbolj fascinira to, kako pomembno je, da imaš kot filmski ustvarjalec srečo v podobi kakšnega filmskega botra. Prepričan sem namreč, da bi le redko kdo izmed tistih bolj »kolosejskih« filmoljubcev poznal omenjeni film, če mu leta 2004 na festivalu v Cannesu svojega žegna ne bi stisnil filmski fanatik Quentin Tarantino. Le – ta je tistega leta predsedoval filmski komisiji in že ena sama pohvala in podeljena nagrada je bila dovolj, da je ta korejski biserček dobil status kultnega.











OK, da ne boste mislili, da ga je dobil po pomoti ali nezasluženo. Kje pa. Gre namreč za izvrsten film o maščevanju (ki je med drugim tudi postavil trende za ta južnokorejski podžanr), poln surovosti, brutalnosti, odlične fotografije in še boljše zgodbe (maščevanje zaradi maščevanja). Zgodbe, ki vas bo pretresla do obisti in vam bo še dolgo ostala v spominu. Je pa res, da to velja za vse tokratne filme. Zato me še toliko bolj čudi dejstvo, da moram še vedno prepričevati večino mojih prijateljev in znancev, da si pogledajo kakšen južnokorejski film. Torej zaupajte mi in le pogumno. Odsvetujem le ljudem, ki ne prenesejo eksplicitnega prikaza nasilja in vegetarijancem.










Vsake toliko časa sem pošteno jezen na razno razne filmske omejitve, ki nam vse prepogosto odžirajo ideje nastale v režiserjevi glavi. Najpogosteje se le – te pojavijo v obliki producentskih in studijskih zahtev ali pa kot v tokratnem primeru v obliki različnih certifikatov, ki jih more pridobiti film za svojo mirno plovbo po mainstreamu. Režiser Jee-woon Kim se je tako moral odpovedati mnogim scenam, ki so vsebovale preveč ekspliciten prikaz nasilja, če je hotel svoj film vrteti po južnokorejskih kinematografih. In glede na to, da je film kljub tem izrezanim sekvencam še vedno zelo krvav, si kar težko predstavljam kakšna je bila režiserjeva različica.













Si bi jo pa zelo močno želel ogledati, saj je omenjeni režiser zame osebno pravi filmski genij korejskega polotoka. V svoji kratki režiserski karieri nam je namreč na pogled navrgel že take mojstrovine kot so:  A Tale Of Two Sisters (2003), A Bittersweet Life (2005), The Good, The Bad, The Weird (2008),…Gre za filme, ki vam bodo zaradi svojih markantnih karakteristik za vedno ostali v spominu (dva izmed njih sta že našla pot na moj filmski blog). Tako kot tokratni korejski revenge izdelek, ki besedni frazi igra mačke z mišjo, doda povsem nov, ekstremno brutalen pomen. Do katarze namreč vodijo različne poti in tokratna je ena izmed najbolj krvavih.

















Škoda za precej neizkoriščen potencial, ki ga s seboj nosi ta izmed tokratne sedmerice najbolj čustveni filmski izdelek. Za svoji slabi dve urici si namreč naložil preveč materiala s katerim želi operirati. Scenarist je namreč sestavil odlično zgodbo, ki pa zaradi manka filmskega časa na nekaterih področjih nekako obvisi v zraku oz. nam ne predstavi vseh želenih faktov. Za kaj takega bi se morala tokratna prigoda o emotu, ki se odloči, da bo prenehal furati safr, pred našimi očmi odvijata vsaj še enkrat več časa. Je pa po drugi strani zelo impresivno to, da je kljub tej glavni pomanjkljivosti režiserju uspelo zgraditi precej močne karakterje na katere se boste tekom ogleda močno navezali in z njimi trpeli vse do končnega zadoščenja.











Naslednja stvar, ki je vredna zadovoljnega prikimavanja je odlično stopnjevanje tempa skozi celotni filmski prikaz. Vsa stvar se namreč prične dokaj ležerno in zmedeno, vendar iz kadra v kader pridobiva na svoji racionalnosti in tempu. Edina stvar, ki me je zmotila pri tokratnem ogledu, so dokaj slabo zrežirane fight scene. Le – te so namreč preveč podobne MTVjevskim enosekundim kadrom, ki jih najdemo v večini današnjih skrpucal. No pa tudi malček več eksplicitnosti ne bi škodilo, kajti ostali korejski režiserji tokratnega podžanra so me s svojo krvavo brutalnostjo že dodobra razvadili. Je pa omembe vredna predvsem orgazmična sekvenca v kateri naš junak med begom skoči skozi okno. Škoda torej za neizkoriščen potencial. 















Prvi del izmed tako imenovane trilogije maščevanja, ki si jo je zamislil že omenjeni južnokorejski režiser Chan-wook Park ter med drugim tudi film, ki je začrtal smernice za vse nadaljnje južnokorejske filme maščevanja. Kot smo že navajeni gre za pretresljivo in hkrati bizarno zgodbo, zavito v izjemno všečno fotografijo. Je pa pri tokratnem filmu pomembno predvsem to, da je imel režiser zaradi izjemnega uspeha filma J.S.A.: Joint Security Area a.k.a. Gongdonggyeongbi guyeok JSA (2002) povsem proste roke. Njegovi peruti so studijski mogotci pristrigli le ob ideji, da bi film tekom svojega predvajanja iz barvnega prehajal v črnobelega.










Kar pa bi roko na srce bila zelo posrečena ideja, ki bi odlično ponazarjala, kako se zaradi želje po maščevanju izgubljata toplina in barva sveta. No, je pa tudi res, da bi se v tem primeru film lahko tudi že začel s povsem bledimi barvami ali pa v povsem črnobeli varianti. Življenje glavnega protagonista je namreč že v samem startu tako morbidno, da bi tudi največji pesimisti stežka verjeli, da gre lahko še slabše. Vendar življenje gluhonemega tovarniškega delavca, ki skrbi za svojo na smrt bolno sestro, ki jo lahko reši le presaditev organov, že po nekaj uvodnih kadrih, dobi še bolj trpek priokus. Dobrodošli v svet kjer se spopadeta maščevanje zaradi smrti sestre in maščevanje zaradi smrti hčerke. Le katero bo zmagovalno?




Podobno zamisel kot v prvem si je režiser Chan-wook Park zamislil tudi v zadnjem delu trilogije in tudi tokrat so studijski šefi odkimali z glavo. Na srečo je Park vzel stvari v svoje roke, tako da si lahko »Gospoda« kot »Gospo« ogledamo v režiserjevi različici, kjer barve tekom filma izgubljajo na svojem sijaju. Je pa potrebno opozoriti, da če je bila zgodba v Sympathy For Mr. Vengenace (2002) predstavljena kronološko, medtem ko so dogodki v filmu Oldboy (2003) že malček skakali sem ter tja po časovnem traku, je zgodba v Lady Vengeance (2005) že dodobra zbrkljana. Zatorej bo predvsem na začetku potrebna odlična koncentracija, če želite dojeti v čem je catch.











Ker pa sem sam tako dobra dušica in želim, da ljudje kar se da kvalitetno preživijo svoj čas, ki ga namenijo uživanju v filmih, vam bodem malček pomagal. Vsa poanta v filmu se vrti okoli po nedolžnem obsojene Geum-ja Lee, ki že znotraj zapora sestavlja načrt, kako se bo na prostosti maščevala nepridipravu, ki jo je postavil za rešetke. Ob izpustitvi začne svoj pretkani načrt tudi izpeljevati, vendar kaj kmalu na dan privrejo stvari, ki si jih ni ni predstavljala in film dobi povsem nov zagon. Zagon, ki svoje gorivo črpa iz antičnih kolektivnih zarot ter umorov in se pri tem sprašuje, ali kolektivna odgovornost pri zločinu pomeni deljenje krivde in vesti ali ne.















Pretresljiva in krvava štorija o emancipaciji ženske, ki trpi zaradi sadističnih patriarhalnih vezi. Štorija, ki odlično gradi osebnosti glavnih akterjev in se ne zaleti kar takoj v maščevalno fazo zgodbe. Le – ta nastopi šele v drugi polovici filma, ko fizično zlorabljanje in medosebni odnosi dosežejo vrhunec. In ko izbruhne vse to, kar je bilo leta in leta zatirano, sledi eno najbolj krvavih ženskih maščevanj, ki črpa večino svojih idej iz legendarnih rape & revenge filmov. V tem trenutku smo gledalci že tako močno navezani na glavno junakinjo, da ob njenem iskanju in deljenju pravice, doživljamo pravi filmski orgazem in stiskamo pesti, da bi nepridipravi dobili tisto kar si zaslužijo.














Je pa to edini izmed tokratnih maščevalskih filmov v katerem glavno težo nosita dve ženski. Le – ti sta bivši najboljši prijateljici iz otroštva, ki pa sta tekom let izgubili tako rekoč vsak kontakt. Ena izmed njiju se je namreč rešila iz krvoskrunskega in sadističnega otoka ter se preselila v Seul, medtem ko je druga ostala ujeta v patriarhalne vezi zloveščega otoka (in ja, taki »otoki« so prav zares obstajali oz. bi jih z malo truda našli še danes). Ob ponovnem snidenju nikakor ne moreta vzpostaviti tistih pristnih otroških vezi, ki bi bile za obe odrešilne in tako druga drugi počasi a zanesljivo kopljeta jamo. Škoda, pa tako simpatično in zadovoljno sta izgledali v svojih otroških letih. Ja, čas spremeni vse.


















Podobno kot v prejšnji mojstrovini, se tudi tokrat najprej dodobra spoznamo z glavnim karakterjem in s tem kaj mu špila v njegovi na osamo navajeni glavi. S to razliko, da je tokrat ponovno v ospredju moški in temu primerno so zrežirane tudi akcijske sekvence, ki v vsej svoji krvavi poetiki spominjajo na meni tako ljubega John Wooja, ko je le – ta še imel v svojih hlačah hongkonška jajca in ne ameriških pirhov. Oz. povedano drugače, akcijski prizori so naravnost fantastični. Fantastična pa je tudi fotografija, ki nam predstavi predvsem nočni Seul, da o naravnost perfektnih južnokorejskih igralcih sploh ne izgubljam besed (tokrat predvsem v podobi glavnega akterja).











Le – ta je osamljeni in na smrt zvesti »bodyguard« mafijskega šefa, čigar lojalnost kot kaže ne more omajati praktično nič. Praktično nič, razen ljubezni oz. strašansko močne privlačnosti. Vse lepo in prav, če ne bi ta afekcija bila namenjena gospodični, ki je v lasti njegovega šefa in ko se enkrat zameriš mafijskemu šefu… OK, po vsej verjetnosti veste kam pes taco moli. Skratka gre za odličen film o človeški izolaciji, ki ne more trajati večno, saj vsak izmed nas potrebuje toplino in bližino nekoga drugega. Škoda le, da ta tako želena toplina največkrat pride v zelo neprimernem času ali pa v skrajno neprimerni in nedostopni podobi. Jah, življenje ni potica. 










8 komentarjev:

filmoljub pravi ...

KOREJSKA HRANA :D

Tista hobotnica v mojem favoritu Oldboyu (ugotavljam, da sem videl skoraj vse iz tvojega seznama, čeprav nisem tak specialist za korejsko oz. azijsko filmografijo kot Goodfella in PaucStadt) je seveda real shit, v smislu, da zmešani rižojedi pritlikavci to v resnici žrejo živo, kot eno svojih specialitet. Še najmanjše od njihovih mnogih čudaštev.

Goodfella pravi ...

Sami odlični filmi. V Parkovi maščevalni trilogiji poleg očitnega Oldboya mi je še posebej všeč Lady Vengeance. Američanom je končno uspelo Parka prepričati v angleško govoreči film, tako da mojster pravkar snema tole.

Sadako pravi ...

@filmoljub: seveda je the real shit (in Jadranka Juras pade v jok (nije zime za Eskima oz. ne obstaja čudna stvar za odpičene Azijce)).

@Goodfella: Neki me sarkazem detektor zajebava tako da ne vem ali misliš resno ali si se malo pošalil.

Drugače pa sem včeraj v priporočilo dobil še: The Yellow Sea. Zgleda privlačno.

Goodfella pravi ...

Nič sarkazma. Rumeno morje je vsaj zame razočaranje, sploh po izjemnem Najevem prvencu The Chaser.

paucstadt pravi ...

Super izbor kajpada, sej pri korejcih je težko zgrešiti. Sem dobil zdele spet kar nekaj naslovov na ogled, bom kmalu kaj več poročal. Sicer meni trilogija Vengeance ni bila najbolj-najbolj po godu, ampak ok, še vedno dostojen filmski produkt, Oldboy kajpak prvovrstna klasika in še danes se spomnim kako me je film, sploh konec, držal v krču. I saw the devil je pa seveda odličen odfuk!

Anonimni pravi ...

jk je nabita z odlicnimi filmi, tko za teaser tele z razprsenih zanrov

mother - thrill
silmido- war
castaway moon - romance
going by the book - comedy

Sadako pravi ...

Thanks za tole, ker kot sem rekel je jožnokorejska kinematografija kar se tiče nacionalnih kinematografij pri meni že nekaj časa z naskokom na 1. mestu.

Anonimni pravi ...

res je dobra ja. poglej marathon ce ti znese. tema je izpeta a karakterji izdelani in scenarij oprijemljiv

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji