7 risank moje mladosti

Tako kot prvo tudi drugo sezono Filmskega platna št. 7 začenjam z malček bolj osebnim zapisom. Ponovno sem se namreč vrnil v tiste, danes tako oddaljene dni, ko je bila na dnevnem urniku predvsem brezskrbna zabava. In ko sem tako nostalgično brskal po svojem spominu, so na dan privrele vse tiste živo pisane podobe, ki so mi krajšale zgodnje večere in nedeljska jutra. Tudi njim gre poklon in zahvala, da sem danes to kar sem.
 


He-Man a.k.a. He-Man And The Masters Of The Universe (1983 – 1985)

Zagotovo naj risanka mojega otroštva. In kako to vem, vas zanima? Stvar je zelo preprosta. Ko sem bil še mali mulo star kakih 6 ali 7 let in je po sindikalnih obdarovanjih okoli novega leta še hodil možakar s kučmo in brado, se je zgodila naslednja reč. Med tem, ko so ostali otroci sodelavcev moje mami, Dedku Mrazu v zameno za darilo prepevali razne otroške pesmi v stilu Kuža pazi in Mali zvonček, sem mu sam kar se da suvereno zrecitiral uvodno špico omenjene risanke. Jp, tako močno sem bil obseden z fantastičnim svetom princa iz Eternije in še danes se mi naježijo vse kocine, ko Adam potegne svoj meč in zavpije:« By The Power Of Grayskull!« oz. »Pri Grejskalu!« oz. Sive lubanje silom!«

















Če se sedaj ozrem nazaj v tiste nedolžne dni in poskusim z neko analizo, kaj je bilo pri tej risanki, ki je bila ena izmed redkih nastala na osnovi že izdelanih igrač in ne obratno, tisto kar me je pritegnilo, pridem do naslednje ugotovitve. Zagotovo mistično izrisana fantazijska pokrajina, zanimivi liki na čelu z zlobno režečim se Skeletorjem in že omenjenim He-Manom ter predvsem uporaba udarno hipnotične glasbe v ključnih akcijskih trenutkih, med katerimi prednjači tisti, ko Adam poprime za svoj magični meč (za tiste dobronamerne nasvete ob koncu risanke pa mi je bilo prav malo mar). Morda pa k vsemu temu pripomore tudi dejstvo, da je moje ime strašansko podobno najmočnejšemu človeku v vesolju. LP, Kle-Men.























Če sem komunističnemu dobrosrčnemu bradaču zrecitiral najavno špico serije o razgaljeni gori mišic in za nagrado prejel neko neuporabno igro, ki je nisem niti razumel pa sem ob nekem podobnem obdarovanju v otroškem vrtcu v dar dobil sestavljanko o Smrkcih. Nikoli ne bom pozabil tistega razočaranja, ko sem doma končal s sestavljanjem in ves nesrečen ugotovil, da manjka eden izmed koščkov, kljub temu, da je bila škatla povsem nova. Situacija je bila nekako taka, kot da bi v dar dobil figurico He-Mana brez njegovega meča, kajti po priljubljenosti mala modra simpatična bitja v mojem otroškem svetu niso prav dosti zaostajala za princem iz Eternije. 

















In tudi dandanašnje izjave raznih šankovskih ideologov oz. političnih fanatikov, da so bili Smrkci zgolj dobro premišljena politična propaganda za komunizem, me ne ganejo kaj dosti. Kot da smo mi otroci dojemali tako imenovano zahrbtno pranje možganov s strani "rdečkarjev" (mislim svet nekaterih odraslih se je res izpridil do nerazpoznavnosti). Sam sem v tej risanki nastali po belgijskem stripu videl zgolj skupinsko rajanje in veseljačenje Ata Smrka in njegovih »otročičkov« (Glavca, Klada, Lenko, Zviti,…) ter Smrkete, ki so se srčno zoperstavljali zlobnemu Gargamelu. Kot je rekel že Kreslin v prav tako legendarni stvaritvi za otroke:« Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen«.   






















Kot otroka me je pogosto spremljal občutek, da vedno znova gledam iste dele o dveh žabicah, ki kar malček nesramno karikirata življenje v Mehiki. Na začetku vsakega dela namreč ležerno poležavata in se zganeta le v primeru, ko jima preži smrtna nevarnost ali še pogosteje, ko jima mimo nosu prileti potencialna pojedina. No, če se vrnem na tisto začetno ugotovitev sem dandanašnji ugotovil, da me občutek ni varal. Ustvarjalci so namreč narisali zgolj 17 delov, vendar ne vem koliko od njih jih je dobilo slovensko sinhronizacijo. Je  pa v enem izmed teh delov, svoj prvi televizijski nastop dočakal, še eden izmed risanih likov moje mladosti, Modri Dirkač.

















Le – ta je kasneje zaradi priljubljenosti dobil svojo risano serijo Modri Dirkač a.k.a. The Blue Racer (1972 – 1974), ki je prav tako dočakala zgolj 17 delov. Medtem ko me je sikajoča kača navduševala s svojo govorno napačo in iznajdljivostjo pa sta me velepomembna debelušna krota in njegov srborito suhljati pajdaš zabavala predvsem s svojo borbenostjo in neustrašnostjo, s katero sta se širokoustila predvsem ob prvih srečanjih z robustnejšimi nasprotniki kot je bil npr. veliki rumeni ptič. Vendar glej ga zlomka, kadarkoli sta se zoperstavila močnejšemu nasprotniku sta odnesla celo kožo, medtem ko njuno lovljenje vizualno šibkejših nasprotnikov ni obrodilo nikakršnih sadov. Otroški svet se ne ozira kaj dosti na zakonitosti narave in tako je tudi prav.






















Kot kaže sem bil v svojih ranih letih precej obseden s super junaki. Med risanimi je mojo mladost poleg že omenjenega He-Mana in tokratnega Banananjama zaznamoval vsaj še Supermedo a.k.a.SuperTed (1982 – 1984), da tistih filmskih sploh ne omenjam. In da pritrdim strokovnjakom, ki zagovarjajo tezo, da risanke iz našega otroštva močno oblikujejo našo osebnost in tudi navade (bogi današnji otročiči), lahko na tem mestu povem, da še vedno vsako jutro za zajtrk med drugim po grlu spustim tudi banano. Jp, kar je Popaj s pomočjo špinače naredil za zelenjavo, je Banananjam s pomočjo banane naredil za sadje. Torej otroci, če želite postati krepki in čvrsti veste kaj vam je storiti.


















So pa po drugi strani odrasli tako kot v večini ostalih risanih izdelkov tudi tokrat za povsem nedolžno risanko našli negativno simboliko in Banananjama okronali za gejevsko ikono. Sam v svoji mladosti izraza gej še niti nisem poznal, zato se s takimi izprijenimi podtikanji nisem obremenjeval. Raje sem užival ob batinah, ki jih je Erik po transformaciji v Banananjama delil Generalu Fuju in njegovemu zlobnemu pajdašu. Danes pa z lahkoto priznam, da mi je bila ta kot tudi vse ostale risanke o super junakih všeč predvsem zaradi dejstva, da so povsem »navadni ljudje« že s preprosto gesto postali nekaj nepremagljivega. Le kdo si ni v svojem življenju vsaj za hip zaželel, da bi postal nepremagljivi super junak? 
























Shoe Shoe Shoe Shoe People, šubi dubi dubi dubi du… in raskavo božajoči glas legende Jurija Součka, ki me je v otroških letih navduševal tudi v že omenjenem filmu/mladinski nadaljevanki Čisto Pravi Gusar (1987) kot guverner Alonzo De Portes. Zmagovalna kombinacija, ki te popelje v povsem drugi svet že kmalu po začetku ogleda. Svet, kjer kraljujejo zabavni Šolenčki, ki pa niso prav nič drugega kot nekakšna projekcija karakterjev svojih bivših lastnikov. Kajti povej mi kakšno obutev nosiš in povem ti kdo si. Ja, lepo je bilo verjeti, da naša ponošena in pošvedrana obutev ne konča zgolj na smetišču, ampak se preseli v nek pravljičen svet, poln zabavnih dogodivščin. 


















Otroci smo bili na pošvedranega Švedro, preudarnega Škrip Mojstra, šaljivega Čarlija, graciozno Margo, godrnjavega Nadškornja Škripa, izmuzljivega Škrpeta,… tako navezani, da so se v naših razmetanih sobicah, često znašle tudi razne pobarvanke in knjigice z njihovimi motivi. Je pa za to risano serijo, ki izvira iz VB veljalo podobno kot tudi za večino ostalih kratkih a sladkih 5 minutnih risank. Naredili so mnogo premalo delov. Šolenčki so se namreč pojavili zgolj v 26 različnih delih in kot že tolikokrat poprej smo imeli otroci občutek, da vedno znova gledamo iste dele. Vendar to vsaj mene osebno ni motilo. Raje si 10 × pogledam isti del ene izmed risank moje mladosti kot pa npr. 10 različnih delov novodobnih skropucal.






















Včasih je že uvodna špica kakega filma dovolj, da se porodijo nove in sveže ideje, ki bodo zaznamovale filmski svet. Tako je bilo tudi v primeru filma The Pink Panther (1963), v čigar uvodni in odjavni špici se je pojavil danes tako znani Rožnati panter. In čeprav gre za film slovitega Blakea Edwardsa, v njem pa je nastopil tudi nepozabni virtuoz filmske komedije Peter Sellers, sem prepričan, da je animirana franšiza mnogo bolj znana od tiste filmske pa čeprav je slednja navrgla že kar nekaj izdelkov (od nadaljevanj preko rip offov pa vse do rimejkov). Navsezadnje je že prvi izmed animiranih izdelkov The Think Phink (1964) osvojil Oskarja za kratki animirani film.














Za razliko od večine tokratnih »risank« je lik suhljatega panterja doživel kar 124 repriz in tako smo lahko otroci znova in znova uživali v novih norčijah pretkanega na roza usekanega panterja in razdražljivega belega možiclja. Po vsej verjetnosti tudi zato, ker Pink Panter (1964 – 1980) ni potreboval nikakršne sinhronizacije. Je pa zanimivo, da je bila kljub dejstvu o nemih animiranih karakterjih v tokratni risanki, tista najbolj razpoznavna komponenta prav zvočna. Govora je seveda o naslovni in tudi glavni glasbeni temi slovitega Henrija Mancinija, ki je tako nalezljiva, da se vam že ob prvem poslušanju za vedno zapeče v možgane in nato ob katerem koli spominu na Pink Panterja privre na dan. Kajne?


















Pri tej risanki pa morem na prvem mestu nujno izpostaviti naravnost odlično sinhronizacijo Majde Potokar, ki je kar sama vdahnila glasovno življenje vsem karakterjem. In čeprav je s svojim globokim glasom in dokaj počasnim načinom govorjenja pripomogla k že tako ležernemu tempu same risanke, ji ne gre prav nič očitati. Saj se še spomnite dragi bivši otroci, da je po risankah čas za spanje kajne? In poleg Jurija Součka je ravno Majda Potokar tista, zaradi katere so moje male očke dostikrat postajale preklemano težke, dokler niso dokončno zagrnile zaveso, za katero so se nadaljevale otroške pravljice. Ah ti brezskrbno preprosti dnevi igranja in spanja. 


















Po drugi strani pa le kateri mali pobalin ne bi oboževal risanega karakterja (trenutno se ne spomnim ali je bil Vili raca ali gos), ki za zajtrk pomalica osje kosmiče za kosilo pa si privošči pajkovo torto s slastnim polževim prelivom? Morda sem ravno zaradi njega kot otrok v svoja usta vtaknil vse živo (od peska do raznih deževnikov) in tako kot Vili sem tudi sam živel preprosto a zabavno otroško življenje, v katerega so s svojimi očitki in pravili posegali odrasli. Ah kako pogrešam te čase, ko sem nestrpno čakal tiste večerne urice okoli 19. ure, oziroma zgodnje nedeljske, ko je bil na sporedu kralj mladinskih oddaj, ki je slišal na ime Živ Žav.



Objavljeno pod |

17 komentarjev:

filmoljub pravi ...

O, si še živ. Lepo. :D

Tole so pa moji junaki iz otroštva.

Sadako pravi ...

Pa ja evo me spet med živimi. Sm si privošču en oreng dopust (matr je sedu) :D

Se pa pri najinih junakih iz otroštva dobro vidi, kako vpliva lokacija odraščanja na tisto kar spremljamo po televiziji. Al je to sam razlika zaradi tistih treh cifer v EMŠOtu? :p

paucstadt pravi ...

E, mislim, da sva midva nekje ista generacija :D

Seveda He-man in smrkci, to je najlepši spomin, lepo, da so risanke o smrkcih (živ žav) tudi sedaj spet postale aktualne, sinhro je enostavno odličen. Moj mali se po toliko letih spet vrača k smrkcem in jaz z njim ;)) banananjam se mi pa danes zdi še nekoliko bolj bizaren kot tedaj, hahaha, lets do a movie!

Sadako pravi ...

Pa sej ne morem verjet. Kako sem lahko pozabil Ninja želve. Jojme... :(

jst pravi ...

Pozdravljen nazaj! :)

Ob objavi so mi privrele solze na oči, pa tudi premnogi citati (''To je ulica tisočerih dimnikov in to je Erik, kratkohlačnik, ki živi dvojno življenje ...) in glasbene špice (znamenita smrčja ''na na na na na na'') se mi sedaj vrtijo v ušesih. K mojim draguljem pa še spada Medvedek Uhec (Souček se je kar namatral s sinhronizacijami), Čebelica Maja, Zgodbe starega medvedka, Pojoča travica, Gasilec Samo ... joj, raje ne začnem. :) Srečni mi, otroci, ki smo dejansko gledali risanke v pravem pomenu.

P.S.: Zanimivo, da si kar dvakrat omenil slovensko mladinsko mojstrovino Čisto pravi gusar. Ah, gledala sem Florestana in De Porteza tolikokrat, da se je trak na videokaseti popolnoma ''znucal''. :)

Sadako pravi ...

Ja teh risank je bilo še kar nekaj in spomini nanje so res prečudoviti. No pa saj se ponovno vrnemo tja, ko bomo v tisti fazi v kateri je sedaj Paucstadt.

Čisto pravi gusar sem pa kar dvakrat omenil zato, ker je bil to med drugimi film moje mladosti (katerim sem tudi že posvetil zapis). :D

Paucstadt pravi ...

Ninja želve seveda! To je bilo pa skoraj ob He-Manu, super so bile.

Sadako pravi ...

Jp, je bilo obdobje, ko smo se za maškare vsi želeli transformirati v zelene junake. Pa tiste borbe, katera ninja je najboljša :D

Iztok Gartner pravi ...

Uf, Vili Ga Ga, čisto sem ga pozabil, lepa risanka, res dobra nostalgija. Nimaš kaj, mi smo imeli Vilja Ga Ga, današnja mladina pa ima Lady Ga Ga.

Saj res, kaj pa Gustav, Hrabri mišek, Lolek in Bolek, Stripy, Mumbly, Badumdabum in tiste žuželke, ki se jim zdajle ne morem spomniti imena?

Sadako pravi ...

Pod žuželke nanbrž misliš Liliput Put. Sem sicer gledal večino naštetih, vendar se me niso dotaknile tako močno kot te, ki sem jim namenil prostor na mojem blogu. Je pa zanimivo, da se mi je Gustav ob nekakaj bolj recentih ogledov zdel ena izmed najbolj psihopatskih risank. Daleč od tega, da bi bil namenjen otrokom.

Je pa še zanimivo kako so pri Viliju Ga Ga mnenja močno deljena. Ali ga ljubiš ali pa ga sovražiš. Vmesne poti kot kaže ni.

Sadako pravi ...

Stripy=risanka za zadetke

Anonimni pravi ...

Wow, me prav ponese nazaj vrsto let res. Kakor bi bilo tisto drugo življenje. Kako so bili tisti dnevi res brezskrbni in preprosti.
Super spisan prispevek, jaz se ne bi spomnil toliko podrobnosti. In sedaj, če pomislim, so tudi meni bolj pasale te, kot ostale. Madona, da so bile nekatere druge pa res kar že kar malo psiho (ne le ena).

Sadako pravi ...

Mogoče smo ravno zaradi teh risank v stilu Liliput Put, Gustav, Kolca Mož,... malček čez les oz. malček bolj odprtih misli. :D

Anonimni pravi ...

Omg,Omg,Omg.Carsko

ninja pravi ...

to vse, sam najbolj nor sem bil na sport billyja in tarzana

Sadako pravi ...

To ste mel vi nek krožnik na bajti montiran.

ninja pravi ...

obe risanki sta bili v živ žavu


pa še hrabrega miška sem pozabu

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji