7 vzhodnoazijskih sabljačin a.k.a. wuxia

Vzhodnoazijska kinematografija je prepolna razno raznih filmskih biserov. Nekateri izmed njih se skrivajo v podžanru wuxie, ki je prepreden z dih jemajočimi stiliziranimi dvoboji, mistiko ter predvsem s fantastično fotografijo prepolno živih barv in simbolike. Med drugim gre tudi za filme ob katerih nekateri jamrajo, češ kako nerealni so zaradi vseh leteče pretepajočih se mojstrov borilnih veščin. Takim tokratni opis žal ne bo po godu, tisti ki pa se zavedate, da je film izrazno sredstvo mnogih idej med katerimi prednjači fikcija pa le vstopite v ta specifičen svet predvsem kitajske in hongkonške kinematografije imenovane wuxia. Ne bo vam žal.



Crouching Tiger, Hidden Dragona.k.a. Wo Hu Cang Long (2000)


Redkokdaj kakšnemu neameriškemu filmu uspe prebuditi takšno globalno zanimanje kot je to uspelo tokratnemu. In to s kakšnim bumom. Kar naenkrat so vsi govorili o tistih natreniranih Kitajcih, ki se fajtajo medtem ko letijo po zraku. Nekaterim je bilo to všeč, spet drugim preveč nerealistično. Toda važno je, da se je o filmu govorilo in govorilo se je toliko, da je bil Crouching Tiger, Hidden Dragon (2000) nominiran kar za 10 Oskarjev (rekord za neangleško oz. bolje rečeno neameriško govoreči film) oz. kar je za filmske ustvarjalce še bolj pomembno, bil je prvi izven ameriški film, ki je po svetu uspel zaslužiti preko 100 milijonov zelencev. Ni slabo za film o letečih mojstrih borilnih veščin.











Vendar izdelek v sebi skriva mnogo več kot samo epske spopade. V prvi vrsti je tu zagotovo dih jemajoča fotografija, ki so jo nekateri kasnejši wuxia film pripeljali do popolnosti. A pri tem so pozabili na en zelo pomemben filmski element, in to je zgodba. Tokratni koprodukcijski produkt režiserja Tajvanskih korenin Anga Leeja se lahko pohvali z bolj ubogo zgodbo melodramatskih razsežnosti, vendar kaj ko so bili njegovi nasledniki na scenarističnem področju praviloma še slabši oz. so vse preveč kopirali od svojega predhodnika. Toda kaj č'mo. Navsezadnje gre vendarle za žanrske izdelke in le-ti znotraj svojih okvirov stežka ponudijo kaj zelo revolucionarnega.  















Vse se je začelo davnega leta 1966, ko je Hongkonški režiser King Hu posnel tokratni film, ki dandanašnji velja za klasiko in za tistega, ki je širšemu občinstvu predstavil pravila podžanra. Toda čeprav se večina kritikov strinja, da gre za izjemen film, vreden vsemogočih superlativov, se moram sam tokrat postaviti na tisti drugi, bolj povprečni breg. Je že res, da ima izdelek neko zgodovinsko vrednost znotraj filmskega razvoja, toda zame to ni zadosten razlog, zaradi katerega bi ga koval v zvezde. V filmu je namreč vse preveč šlampastih posnetkov krvavih borb, katerih solidno fotografijo in koreografijo vse prepogosto kvarijo hitri posnetki v stilu burlesk.












Tudi sama zgodba je zreducirana na kritični minimum, ki še zadostuje da se vsa stvar sploh premika. Sta pa po drugi strani velik plus filma njegova simpatičnost in toplina, ki vejeta predvsem iz njegovih igralcev (over the top face in obrazna mimika v teh legendarnih kung fu filmih so res nekaj posebnega) ter studijske scenografije. Le-ta doseže svoj vrhunec v idilični pokrajini onkraj meglic žuborečega slapa, kjer svoje zatočišče poišče glavna akterka z nadvse dvoumnim imenom Golden Swallow (se mi zdi, da sem podobno ime zasledil v nekih divjih nemških filmih za odrasle). Film, ki se ga torej pogleda predvsem zaradi njegovega odtisa, ki ga je pustil na poti filmskega razvoja.  

















Tri leta kasneje (za film so posneli dva dela, ki so jih kasneje združili v enega in zaradi tega se kot leto predvajanje upošteva 1971 in ne 1969), se je isti režiser odločil, da dokončno zacementira filmske prvine mečevalsko spiritualnega podžanra. Če je v filmu Come Drink With Me (1966) nakazal kako morajo izgledati dvoboji ter da je v zgodbo vsekakor potrebno vključiti vsaj malček lunine gravitacije, se je tokrat odločil, da bo filmu dodal spektakularno fotografijo, epskost, mistiko ter pretep v bambusovem gozdičku. Škoda, da ni obeh omenjenih filmov združil zgolj v enega. Ustvaril bi namreč perfekten izdelek vreden samega trona filmskega Olimpa, tako pa nam je navrgel zgolj dva za ščepec nadpovprečna izdelka.   











Kot sem že omenil jima kritiki sicer priznavajo posebno mesto v filmski zgodovini, toda roko na srce, epskost tokratnega filma se vleče kot ponedeljek po najbolj prekrokanem vikendu. Z lahkoto bi bil mnogo krajši (traja namreč dobre 3 ure), s čimer bi poskrbel, da se nam gledalcem zaradi silnega zehanja ne bi izpahnila čeljust. Samo fantastična fotografija namreč ni dovolj za izvrsten wuxia film, potrebna je tudi akcija. In tokrat je največji problem v tem, da še takrat, ko pride do redke akcije (malo bolj radodaren z njo je film v svoji drugi polovici), se le-ta večinoma dogaja ponoči v skoraj popolni temi. Tako boste morali uporabiti kar precej domišljije, da si boste ob žvenketanju mečev sestavili epske dvoboje.















S tem filmom pa je kinematografija wuxie doživela svoj vrhunec kar se tiče stilizacije, fotografije in tudi koreografije. Gre namreč za pravi vizualni orgazem, ki pride do svojega resničnega izraza na velikem filmskem platnu po možnosti v kar se da naviti ločljivosti. Pokrajina, kostumi, barve in nenazadnje tudi božanska milina glavne igralke Ziyi Zhang so prava paša za oči, tako da človek z lahkoto oprosti ponovno zelo preprosti zgodbi, ki postaja proti samemu koncu kar maček preveč prisiljena. Morda je glavna hiba filma zgolj manko masovnega finalnega spopada med vladnimi vojaki in Hišo letečih bodal, na katerega nas drugo polovico pripravlja filma. 











To lahko razumemo na dva načina. Ali so filmski ustvarjalci ves svoj proračun skurili že za vse vizualne bombončke, ki jih v tem filmu res ni malo (najbolj fascinantni sta sceni spopada v bambusovem gozdu ter finalni fight epskih razsežnosti) ali pa so se odločili, da je tokrat zgodba posameznikov bolj pomembna od odločujočih zgodovinskih dogodkov na ozemlju Kitajske. Sam sem prepričan, da je bila v igri slednja ideja, saj je film naravnan precej romantično in gre skozi vse tiste značilne faze, ki pritečejo hollywoodskim romancam. Toda tokratni film je precej več kot to in če imate priložnost si ga oglejte na velikem platnu ali pa vsaj na velikem zaslonu. Ne bo vam žal.   















Mladinska wuxia prepolna najstniške želje po dokazovanju in slabega CGI-ja. Če ste torej izoblikovali malček bolj sofisticiran filmski okus, ki presega postavne mladeniče v svetu BUMA in TRESKA, tokratni izdelek po vsej verjetnosti ne bo zadovoljil vaših filmskih brbončic. Tudi mojih ni. Na lestvici se je znašel predvsem zaradi dejstva, da gre za tistega predstavnika, ki je na filmsko platno prenesel wuxio v obliki stripa. Je že res, da mu je potrebno priznati, da se je na vse kriplje trudil z avtentičnostjo stripovske izvedbe, toda rezultat kot sem že omenil, očem ni preveč prijazen. Razen seveda, če spadate v  povsem nekritično najstniško publiko.











Najsvetlejša točka tokratnega z obilico magije prepredenega hongkonškega izdelka je zagotovo legendarni Sonny Chiba. Sonnyev lik je namreč tako k00l, da se nam z lahkoto prikupi in kljub temu, da gre za glavnega negativca, brez težav zasenči mladostniško emo trojico. Jah, v filmski industriji izkušnje pomenijo ogromno. Zgodba se koncentrira o dveh mladostnikih, ki jih je zlobni mojster borilnih veščin že v rani mladosti iztrgal iz očetovskega naročja. Zgolj zaradi želje, da bi z njuno pomočjo postal številka 1. Toda usoda wuxie ima za zahrbtne zlikovce pripravljene drugačne načrte. Priporočljivo za ljubitelje animejev. Mogoče?  















Če sem čisto iskren, bi se na tem mestu z lahkoto znašlo tudi nadaljevanje tokratnega filma Swordsman II a.k.a. Xiao Ao Jiang Hu Zhi: Dong Fang Bu Bai (1992) (obožujem poenostavljene angleške prevode), ki je kar se tiče koreografije spopadov, daleč nad svojim predhodnikom. Brž ko ne zaradi dejstva, da v njem nastopa legendarni Jet Li (nekajkratni državni prvak v borilni veščini Wushu in to v državi, ki ima preko milijarde prebivalcev in je hkrati tudi zibelka prenekaterim borilnim veščinam). Razlog, da sem se odločil za prvi in ne drugi del, se skriva predvsem v dejstvu, da je tokratni film tisti, ki je predstavil danes tako popularni wire fu.












Sicer pa je sam film dokaj šegav in norčav z nekaj fantastičnimi popevkami, vendar vsebuje nekaj, kar mene kot gledalca neizmerno moti. Prehiter tempo znotraj katerega nam zgodba ponudi vse preveč likov. Tako je dogajanje precej zmedeno in mu je ob prvem ogledu zelo težko slediti (sploh zaradi tega, ker so si nekateri akterji podobni kot jajce jajcu, z njihovimi imeni pa si tudi bolj težko pomagamo). Pa vendar, gre za zelo simpatičen in smel poskus mešanice wuxie in komedije, nekaj kar boste dandanes le stežka zasledili (danes so namreč v ospredju romantične wuxia melodrame), ki svoj vrhunec doseže v že omenjenem nadaljevanju. Nadaljevanju, ki je prekosilo izvirnik.


















In kar je začel prejšnji film, je do perfekcije pripeljal tokratni. Govora je seveda o že omenjenem wire fuju (dvoboji koreografirani s pomočjo žic), pri katerem je do izraza prišlo predvsem znanje borilnih veščin Jet Lija. Le-ta namreč s pomočjo letečih sekvenc (posebej zapomnljiva je tista, ki se dogaja na jezeru) dobi tiste prepotrebne mistične lastnosti, ki sestavljajo glavne akterje tako rekoč vseh wuxia filmov. Poleg tega pa film krasijo tudi za te vzhodnoazijske spiritualno borilne filme precej razburljiva zgodba, dih jemajoča fotografija ter do potankosti zrežirani dvoboji. In zaradi vseh teh prvin je to film, ki pri meni zaseda najvišjo pozicijo tokratnih izbrancev.      











Med drugim pa film tudi dokazuje, da se Azijci veliko bolje znajdejo znotraj okvirjev domače kinematografije (kar je nedavno tega ponovno dokazal tudi Jackie Chan) kot pa v ne preveč posrečenih filmih onkraj velike luže. Jet Li je namreč igralec čigar prezenca v vsej svoji veličini zaživi šele v vzhodnoazijskih pretepačinah. Tako je tudi tokrat, ko igra skrivnostnega brezimnega mojstra borilnih veščin s prav posebno nalogo. Čeprav v filmu bolj kot ne sedi povsem pri miru ali pa se pretepa, je njegova igra fenomenalna. Je pa tudi res, da ni težko biti glavni na vasi, še posebej če je vas ena sama perfekcija, ki praktično ne pozna nikakršne pomanjkljivosti. Fantastično.  










5 komentarjev:

Anonimni pravi ...

The Blade poznaš? Bil je tud na Tarantinovih top 20.

Sadako pravi ...

Nope, sam glede na to da je od Harka Tsuija + to da je na Tarantinovi top 20 listi, more da je k00l. Sam med kjerih top 20 je pa bil, k ta možakar praktično vsako leto eno lestvico vn vrže?

filmoljub pravi ...

:D Ahhhh. Vewy good, bi rekel Hattori Hanzo.

Anonimni pravi ...

http://www.filmjunk.com/2009/08/17/quentin-tarantinos-top-20-films-of-the-past-17-years/
Evo tukaj. Sicer je pa dost uredu film, ampak ga je zelo težko dobit, sploh v dobri kvaliteti.

Anonimni pravi ...

Tale Yimou Zhang mi je eden od top režiserjev, oba na listi sta odlična!

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji