7 idealističnih prfoksov

Odločil sem se, da se s pomočjo filmov dotaknem tudi svojega poklica. Predstavil vam bom torej 7 filmov, v katerih vse svoje pedagoške spretnosti na preizkus postavijo idealistični učitelji, največkrat vrženi v na prvi pogled nemogoč razred ali pa v nadvse konservativno ustanovo. Vendar te divje razmere jim ne vzamejo poguma. Odločeni so namreč, da bodo spremenili življenja ozkogledi mladini in ker gre za film, jim to kakopak tudi vedno uspe.

ps. Zaradi krčenja sredstev v javni upravi oz. šolstvu, vam lahko pričujoči izdelki služijo tudi kot izobraževanje. Morda boste od njih odnesli celo več kot pa od raznih seminarjev, ki so često sami sebi namen. 






Prisrčen in prikupen film, čigar gonilna sila je zagotovo Sydney Poitier. Prvi temnopolti igralec, ki je prejel Oskarja za glavno moško vlogo in sicer za film Lilies Of The Field (1963). Na filmskem platnu namreč deluje izredno naravno ter kljub svoji stoičnosti izžareva neko posebno energijo in toplino. Nič čudnega, da tako zlahka osvoji na prvi pogled nemogoč razred, katerega se otepajo vsi učitelji, kot tudi naše filmsko srce. In ne, to niso nikakršne floskule. Filmski studio Columbi Picture je namreč zaradi nenadejanega uspeha filma sprožil raziskavo, s pomočjo katere so želeli ugotoviti vzrok za tako topel sprejem filma med občinstvom. Odgovor je bil zelo preprost. Sydney Poitier.  













Ker ne more najti dela znotraj svoje branže, se Mark Thacheray (Sydney) odloči, da bo po sili razmer poprijel za mesto učitelja na problematični šoli v Londonu. Šoli, na kateri pristanejo učenci, ki so jim druge šole predvsem zaradi njihovega nemogočega obnašanja, obrnile svoj hrbet. Na šoli tako vlada brezupno vzdušje, ki bi znalo marsikoga posrkati vase. Vendar ne idealističnega Marka. Le-ta se namreč odločil, da bo mladostnike, ki meni izgledajo malček prestari za svoja leta, vcepil nekaj bontona. S pomočjo spoštovanja in odkritosrčnosti mu to kakopak tudi uspe. Je že res, da se vse začne pri spoštovanju, ki mora biti obojestransko, toda film se tematike vseeno loteva preveč klišejsko in poenostavljeno. Manjkajo prehodi.


















Tole pa je češnjica na vrhu filmskih stvaritev o idealističnih in hkrati prevratniških učiteljih, ki se ne strinjajo s konservativnim kurikulumom. Kar ga dela tako posebnega in izstopajočega je poleg fantastične igre Robina Williamsa, porazdelitev igralnega časa tudi med učence oz. gojence, ki tokrat niso zgolj nekakšne površinske karikature, ampak resnično zaživijo pred našimi očmi. Njihovo navdušenje nad poezijo, življenjem in ljubeznijo, rine iz vseh por filmskega platna. Šola niso namreč zgolj učitelji kot si zamišljajo nekateri filmski ustvarjalci. Ravno obratno. Šola so učenci, njihovi problemi, želje, pričakovanja, drobne skrivnosti, strasti,… 












In ravno to zavedanje je tisto, ki loči povprečnega učitelja od perfektnega. Robin se nam tokrat predstavi kot učitelj vešč nekonvencionalnega a celostnega pristopa k poučevanju. Pristopa, katerega nekatere šole še danes jemljejo za preveč revolucionarnega, v 50. letih prejšnejga stoletja pa je na nekaterih prestižnih in uglednih šolah veljal za pravo herezijo. Zatorej se je moralo zgoditi žrtvovanje grešnega kozla pa čeprav so učenci z njegovo pomočjo mentalno dozorevali in postajali samostojni osebki zmožni kritične presoje. Včasih se namreč za institucijo znanja skriva strašen birokratski aparat, ki se požvižga na načela kakovostnega izobraževanja. Papir namreč prenese vse.

















Povsem identična štorija, le da je tokrat glavna protagonistka ženska v podobi (vedno) čustvene Julie Roberts. Glavna razlika se skriva v dejstvu, da se tokratni film še bolj posveča družbenim razmeram določenega obdobja, poleg tega pa so v glavni vlogi ženske. Govora je o povojni ženski emancipaciji, ko so nekatere pripadnice nežnejšega spola uvidele, da lahko zlahka shajajo tudi brez moških. Ja, 2. svetovna vojna je imela daljnosežne posledice. Ena izmed teh na novo osvobojenih žensk je bila tudi učiteljica umetnostne zgodovine, ki se je odločila, da bo poleg znanja, svojim učenkam ponudila tudi vpogled v življenje na novo odkritih ženskih obzorij.













Je pa bila njena naloga pri razsvetljevanju mladostniškega uma težja, kot tista, ki jo je v filmu malček višje imel Robin Williams. Vloga ženske je bila kljub nekaterim posameznim prebliskom v prvem desetletju po 2. svetovni vojni mnogo bolj zacementirana, kot pa vloga moških. Ameriške ženske so bile na svetu pač zato, da so z vsemi svojimi čari in sposobnostmi ugajale svojim moškim. Njihove lastne želje so bile sekundarnega pomena, vse dokler v njihovo sredino ni vstopila subverzivna učiteljica drugačnih nazorov. Dobrodošli torej v svet pokvarjenega višjega sloja povojne Amerike. Svet, ko se je pričelo obdobje moške kastracije, ki danes dosega vrhunec.



















Simpatičen družinski film v katerem za naše dobro počutje skrbi Jack Black, čigar kvaliteta filmskih nastopov se spreminja iz filma v film. Tokratni je eden izmed boljših, v katerem Jack dokaže, da z lahkoto nosi praktično celoten film, kar je odlika le redkih. Je že res, da gre za podžanr mladinske komedije, toda tudi tu so tla zelo spolzka. Morda celo najbolj. Samo pomislite kateri žanr vas je do sedaj največkrat razočaral in ni zadovoljil vaše filmske sle. Mene zagotovo komedija (čeprav bi si moral za novodobna skrpucala izmisliti kašno drugačno poimenovanje, saj s svojim debilizmom mečejo zelo slabo luč na včasih tako cenjen žanr). Zatorej so taki pozitivni prebliski dan danes še toliko bolj cenjeni.














Jack se tokrat prelevi v die hard rokerja, ki nikakor ne želi odrasti in morda se ravno zaradi tega dejstva, med osnovnošolci počuti tako domače. Ali pa zaradi tega, ker so ga edini pripravljeni poslušati? Kdo bi vedel. Dejstvo je, da na konservativno in zategnjeno šolo prinese prepotrebno svežino in sproščenost v obliki rokenrola. Za razliko od ostalih učiteljev na tokratnem seznamu pa je Jack edini srečnež, ki prispe na osnovno šolo z nadpovprečno pridnimi in nadarjenimi učenci in je v bistvu njegova naloga ta, da jih malček »pokvari«. No, pa tudi po izobrazbi ni ravno učitelj, kar samo dokazuje, da je za delo v šoli, prej kot karkoli drugega potreben čut za otroke.



















Še eden v množici tistih šolskih filmov posnetih po resničnih dogodkih. Pa naj še kakšen nejeverni Tomaž reče, da šolski sistem ne deluje. Samo poglejte izbiro tokratnega podžanra in poizkusite izbrati tistega, ki ni osnovan na resnični štoriji. Naloga bo zelo težka (pustimo ob strani dejstvo, da v večini primerov »po resničnih dogodkih« pomeni zgolj to, da so avtentična zgolj imena ustanov, zaposlenih in učencev). Je pa naloga malček lažja, če poizkušamo poiskati tistega učitelja, ki je največji bad ass med inspirativneži. To je zagotovo profesor Jaime Escalante, ki mu do živega ne pridejo niti prepotentni in dokaj nevarni člani latino tolp.   

















Odlično ga je upodobil Edward James Olmos, ki si zasluži tudi daleč najboljšo oceno v tem sila povprečnem filmu. Tako kot pri ostalih filmih tovrstne tematike, je tudi tokrat največja hiba manko vzročno posledične zgodbe. Film za prikrivanje svojih scenarističnih lukenj uporablja vse preveč zgodbovnih elips. Tako nam ni kaj dosti jasno, kako so se učenci, ki so sprva dajali videz ne ravno najbolj nabrušenega orodja v orodjarnici, lahko naučili perfektnega operiranja z logaritemskimi računi. Je že res, da je celotno šolsko leto praktično nemogoče spraviti v slabi dve urici, toda to vseeno ne bi smel biti izgovor za tako prerešetan scenarij.   























Pozor, kljub temu, da gre za film v katerem nastopajo neugodni karakterji iz razno raznih tolp in je v filmu prisoten celo umor (res, da na zelo šlampast in posiljen način), lahko ob ogledu tokratnega chick flicka kasirate sladkorno bolezen. Izdelek v katerem si je delo učiteljice na svoja drobcena pleča naložila Michelle Pfeiffer je namreč predoziran z emotivnimi glasbenimi vložki, otožnimi pogledi, scenarističnimi manipulacijami in predvsem rasnimi stereotipi. Jp, predoziran celo za tokratni osladni podžanr. Je pa po vsej verjetnosti to tudi razlog, da je med podžanrskimi izbranci tudi najbolj poznan. Da najbolj sluzastega rap komada Gangsta's Paradise sploh ne omenjam.












Žal pa ponavadi v filmski industriji velja nekakšna nenapisana formula o obratnem sorazmerju, ki ima na eni strani enačaja pocukranost in čustveno manipulacijo, na drugi pa avtentičnost in kvaliteto. Tako je tudi tokrat. Je že res, da zna zgodba na dan privabiti kakšno solzico in je na prvi pogled prežeta z grenko-sladko realnostjo, toda nikar ne nasedajte. Saj sploh ni posneta po resničnih dogodkih. Šalo na stran. Filmsko zgodbo sestavljajo zgolj skupki stereotipov oz. kar karikatur mladostniških marginalcev, ravnatelja in kakopak tudi učiteljice. Za zabiti kakšne dve dolgočasni urici deževnega nedeljskega popoldneva več kot idealno.  


















Pa končajmo tokrat na začetku, ko je bil Sydney Portier še problematični mulc, ki bo kasneje postal eden najbolj idealističnih učiteljev. Njegova inspiracija je bil kot kaže Glenn Ford, ki v tokratnem začetniku samega podžanra idealističnih in zagnanih učiteljev proti težavnim in delinkventnim mulcem, igra zagnanega in nepopustljivega krotilca razganjajoče mladine (pustimo ob strani dejstvo, da se je večina igralcev bližala svojim 30. letom, ko je igrala srednješolce). Gre za enega najboljših filmskih izdelkov o idealističnih učiteljev, ki je sčasoma pridobil kultni status, vendar bolj zaradi svoje zaključne pesmi kot pa zaradi filma samega.














Gre za film, ki se dejansko zaveda glavne naloge in hkrati težave učitelja. Seveda je to širjenje obzorij, toda za tako početje je potrebno upoštevati nekaj osnovnih pogojev. Učilnica mora postati svetišče, katere vodja je učitelj in tokrat je pred vami film, ki se najbolj približa realnemu poučevanju, ko se pred vami znajde nadvse težaven razred. Na svojo stran ga boste le stežka pridobili z raznimi psihološkimi triki in nadvse zabavnimi uvodnimi motivacijami, tudi razno prilizovanje kako k00l učitelj ste, ne bo ravno vžgalo. Ne, za prevlado v razredu morate pošteno garati in premagati do tedaj vodilne alfa samce. Zlepa ali pa morda tudi zgrda, kajti druge rešitve ni.













Objavljeno pod |

22 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Dober prispevek!!
A tega si mogoče že gledal?

http://www.imdb.com/title/tt0093780/

Ni ravno najbolj idealističen profesor, je pa zato daleč najbolj odločen. Pravi srednješolski Dirty Harry. :))

Sadako pravi ...

Ne, ne poznam. Sem pa imel v paci po mojem nekaj podobnega Lean On Me (1989) oz. sem imel celo že spisan prispevek o filmu pa sem se nazadnje odločil, da se posvetim res zgolj in samo učiteljem. Ravnatelje sem pustil ob strani.

Anonimni pravi ...

Kaj pa Bad Teacher? =P
Si bom pa vsekakor ogledal kakšnega od zgoraj omenjenih filmov. Hvala za še en super seznam.

Anonimni pravi ...

kaj pa whoopie goldberg v sister act 2 looo

Sadako pravi ...

Ja takle mamo. Filmov je skoraj vedno preveč za tako kratek seznam, mi je pa všeč, da takole s pomočjo komentarjev dopolnjujete seznam. :happy:

filmoljub pravi ...

Si gledal Mr. Holland's Opus (1995) ?

DeKo pravi ...

Jurgen Vogel iz Die Welle (http://www.imdb.com/title/tt1063669/) bi si mogoče zaslužil mesto na lestvici ;)

jst pravi ...

Od Filmoljuba omenjeni Holladnov opus je super! Na podobno štorijo je tudi Glasba mojega srca s Streepovo Meryl. Drugače je pa moj najljubši Društvo mrtvih pesnikov (ga vzamem z lesenim Ethanom Hawkejem vred). ;)

Sadako pravi ...

O moj bog, kdaj si bom je vse to pogledal :D Videti so namreč sami super predlogi.

Bye bye še tistemu procentu mojega social lajfa.

Filip pravi ...

Pa Les Choristes je tut en tak lep film, čeprav res malo diši po Društvu mrtvih pesnikov.. :)

Cosmopapi pravi ...

Še nekaj tudi z moje strani..
http://vtrgan-film.atspace.com/teden/ucitelji.htm

Cosmopapi pravi ...

Aja, pa seveda Entre les murs

t-h-o-r pravi ...

educating rita

Sadako pravi ...

Cosmopapi, kaj maš to za eno stran? Zgleda povabljivo :D

Cosmopapi pravi ...

Uf, to pa še je s časov, ko še blogi sploh niso obstajali:) Namen je bil podoben mojemu trenutnemu blogu, v prvi vrsti pa predlog 100 (z opisom) + 200 spregledanih filmov (sedaj v večini to več niso) od leta 1990 do 2005.

t-h-o-r pravi ...

carsko


všeč mi je early 90's look

Anonimni pravi ...

Indijski film Taare Zameen Par je tud kar zanimiv, čeprav je pomojem prevelik poudarek na čustvih in premalo na vlogi idealističnega učitelja. Pa še prihod Amirja Khana je meni osebno grozen.

Sadako pravi ...

Ampak zgleda zelo zanimivo. Hvala za predlog, kajti indijska kinematografija zadnje časa zelo preseneča.

Anonimni pravi ...

Sej je zelo zanimiv, ampak mogoče premalo karakterno dodelan in je poudarek večinoma na čustvih. Pa prihod tega novega učitelja je tako neverjetno kičast, da sem parkrat prestavil naprej. Sicer mi je bila zelo všeč tudi večina glasbenih vložkov, na koncu filma se mi pa skoraj prišle solze v oči.

Sadako pravi ...

To ni panike, itak sem pri indijski kinematografiji navajen, da cilja predvsem na čustva. To je pač njihov zaščitni znak poleg plesa in barv.

Band3 pravi ...

Jaz bi na seznam uvrstila še Renaissance Man. Danny DeVito je v vlogi ne ravno prostovoljnega anarhistično-idealističnega prfoksa res razred zase.

+ top 7 motivacijski speech ever http://www.youtube.com/watch?v=ApcrdI-XPdU

Sadako pravi ...

Filma z De Vitom še nisem videl, si mi pa dala zanimivo idejo za nov zapis na Filmskem platnu št. 7.

Hvala :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji