7 nagajivih redovnic

70. in 80. leta prejšnjega stoletja so bila divja leta. Še posebej kar se tiče filmskih vod. V njih so namreč plavale vse mogoče filmske eksploatacije, ki so nam stregle predvsem s seksom in krvjo. Men njimi se je znašel tudi derivat WIP (women in prison) podžanra, imenovan nunsploatacija. Filmski svet seksi redovnic, ki se raje kot bogu posvečajo mesenim užitkom, pri tem pa ne pozabijo, da je po vsakem grehu nujna (telesna) pokora. Bolj je sadistična, lažja je pot v nebesa. Golota zakamuflirana v kritiko predvsem krščanske religije.




The Lady Of Monza (1969)



Na začetku je bil žanr kakopak še precej v povojih, zavite pa so bile tudi nune. V tem filmu, ki velja za začetnika omenjene nunsploatacije boste torej videli bolj malo cerkvene golote. Ustvarjalci so se namreč bolj kot šokiranju filmskega občestva (izuzemši duhovščino) posvetili sami zgodbi filma. Filmski projekt so namreč zastavili dokaj ambiciozno, saj so hoteli v zgodbo o porednih redovnicah, skriti satiro, ki bi subtilno obtoževala cerkev. Za brezveze, kajti kljub izvrstni fotografiji in dodani vrednosti v obliki glasbene podlage, ki jo je spisal sam Ennio Morricone, je ravno zgodba tista, ki ubija film. Nelogična in raztresena. Sicer taka kot mora v tokratnem podžanru tudi biti, toda manjka tisti drugi element.














Zgodba (posneta seveda po resničnih dogodkih) je postavljena v Italijo 16. stoletja, ko je bila le-ta okupirana s strani Špancev. Enemu izmed njih okupacija ni bila preveč po godu in se je odločil ukrepati. Po nepremišljenem umoru španskega odposlanca italijanskih korenin, mu prijatelj pred roko pravice ponudi zatočišče v bližnjem samostanu. In povejte mi, je kaj lepšega za mladega razganjajočega žrebca kot to, da ga zaprejo med same ženske, med katerimi se skriva tudi kar nekaj tistih s sprevrženim umom? Za tak zapor je po vsej verjetnosti pripravljeno ubijati mnogo moških. Ni vrag, da se med nepreglednimi vrstami redovnic ne bi našla tudi kakšna malo bolj žleht.

















The Devils (1971)



Redkokdaj se zgodi, da mi je že pred začetkom ogleda filma, kljub njegovi visoki oceni na za nas filmoljube sveti internetni strani IMDb jasno, da me bo le-ta razočaral oz. mi ne bo povšeči. Tokrat se je zgodilo ravno to. Ne glede na zavidljivo oceno 7.7 ter zgodovinsko pomembnost filma The Devils (1971), za katerega poznavalci obskurnega dela 7 umetnosti pravijo, da naj bi bil tisti prvi pravi nunsploatacijski izdelek, mi je bil ogled dokaj mučen. Ja, tudi ne glede na to, da je v filmu kar lepa kopica razgaljenih deklet. Kaj čem. Pač nisem ljubitelj nekih artistično nadrealističnih filmskih umotvorov. Sem preprost kmečki pob, ki je povsem zadovoljen že z joškami in ščepcem sadizma.















Ponovno imamo praviti z zgodovinsko resničnimi dogodki, ki so tokrat postavljeni na ozemlje Francije, v času protireformacije. Plemiči s pomočjo katoliške cerkve, ki je po kratkem kolapsu ponovno pridobila na svoji moči, iščejo tudi najmanjše razloge, da bi se znebili svojih nasprotnikov. Tako smo priča lovu na čarovnice, ki ga vodi sadistični francoski veljak s pomočjo zvestega in z vero zaslepljenega kardinala. Znotraj teh zgodovinskih okvirjev pa je postavljen surrealistični vizualni trip, ki svoj vrhunec doživi v »posilstvu« božje podobe. Seveda, če boste imeli srečo in se boste dokopali, do neoskubljene verzije. Ne pozabite, gre za angleški film.














Sister Emanuelle a.k.a. Suor Emanuelle (1977)


Ko je govora o seksploataciji oz. kakršni koli izpeljanki le-te, beseda vedno nanese na njune 3 glavne protagoniste. Prva dva sta režiserja. Gospod italijanskega rodu Aristide Massaccesi bolj znan kot Joe D'Amato ter gospod španskega rodu Jesus Franco. Tretja pa je kakopak kraljica seksploatacije, ki ima glavno vlogo tudi v tokratnem filmu, suhljata Laura Gemser (znana predvsem kot Emanuelle, tista z enim m-jem). Ob boku ji v tokratni prigodi Emanuelle stoji nimfomansko razpoložena Monica Zanchi, ki se je istega leta Lauri pridružila še v Emanuelle And The Last Caniballs (1977). Tega leta je ta seski Švicarka posnela kar 5 seksploatacijskih filmov. Dovolj, da je po njih odšla v večno pozabo.
















Zaradi vseh s seksom povezanih grehov, ki jih je v preteklosti zagrešila Emanuella, se zanjo edina možna odrešitev skriva v naselitvi v samostanu. Ja, verjamete ali ne, odloči se, da bo postala nuna. Sam sem videl preveč njenih filmov, da bi lahko verjel kaj takšnega, zato se mi je Laura kot redovnica zdela nadvse neprepričljiva. Je že res, da z obleko na sebi zdrži več kot polovico filma, toda vidi se, da ni navajena takih vlog in kar je še huje, takih njenih vlog nismo navajeni niti mi, njeni zvesti oboževalci. Vse te muke na račun dokaj nadpovprečne zgodbe (seveda, ko je govora o omenjeni filmski zvrsti), ki v kombinaciji s prikritim in razgaljenim ženskim telesom, poskrbi za enega boljših izdelkov pričujoče lestvice.

















Within A Cloister a.k.a. Interno Di Un Convento (1978)


Tudi Poljaki so pristavili svoj košček v nagajivem mozaiku nunsploatacije. Za to je poskrbel poljski cineast Walerian Borowczyk, ki je dobro znano ime znotraj krogov v katerih se gibljejo ljubitelji seksploatacije. Gre za precej razgaljen in na trenutke tudi zelo ekspliciten film, ki svoj vrhunec bogoskrunstva doživi v prizoru, ko predmet ženskega zadovoljstva postane skrbno oblikovana in olupljena lesena veja. Ja, v samostanu je težko zadovoljiti svoje seksualne potrebe, zato je treba biti precej iznajdljiv. Vse lepo in prav bi rekli nekateri, če le na tem improviziranem spolnem pripomočku ne bi bilo podobe odrešenika Jezusa Kristusa. Božanski orgazem zagotovljen.














Sicer pa tudi tokratni film tako kot The Devils (1971) povleče (no pun intended) malo na artfagovsko stran, vendar na mojo srečo ne tako izrazito, da bi me zaradi tega boleli možgani. Spremljamo samostan poln razigranih nun, ki jih »mother superior« le stežka nadzoruje, da ne bi ušpičile kakšno pokvarjeno. Ko jim na primer pobere vse potencialne pripomočke za samozadovoljevanje, se dekleta znajdejo in za seksualni pripomoček uporabijo celo violino. Človeška iznajdljivost torej ne pozna meja. Sicer pa naj se vrhovna nuna še tako trudi zatreti poželenje in igrivost svojih gojenk, ji to nikakor ne uspe. Samostan in cerkev sta namreč polna falusnih simbolov. Sveče anyone?















Love Latters From A Portuguese Nun a.k.a. Die Liebesbriefe Einer Portugiesischen Nonne (1977)

Nihče ni bil hitrejši in spretnejši pri polnjenju svojega mošnjička na račun drugih kot legendarni španski filmski štancar Jesus Franco. Ko je zagledal potencialno tržno nišo, se jo je oprijel kot pijanec plota in jo pomolzel do zadnje kapljice. Toda kljub temu je imel ponavadi s svojimi filmskimi izdelki izgube, vendar mu je zadostovalo že da je na nekaj 10 polomij, uspel skupaj sestaviti gledljiv in uspešen film (v svoji bogati karieri jih je zrežiral že skoraj 200, za enkrat zadnjega leta 2010). Tokratni je hvala bogu eden izmed teh. Po vsej verjetnosti zaradi tega, ker gre za filmsko zvrst v kateri je bil J. Franco najbolj domač in znotraj katere je ustvaril največ filmov.













Časi inkvizicije in neslutene moči cerkve so bili zastrašujoči. Vaše življenje se je lahko v hipu spremenilo že, če je imel kdorkoli za vas pripravljeno kakšno zlo besedo, ki ni bila pri srcu cerkvenim veljakom. Nekaj podobnega se v tokratnem filmu zgodi mladi šestnajst letni Mariji, ki se nekega dne nič hudega sluteča s svojim bratrancem podi po gozdu. Pri njunem igrivem najstniškem početju ju zasači opat iz bližnjega samostana in ker je taka dobra dušica se odloči, da bo Marijo rešil pred njenim pogubljenjem. Odpelje jo samostan, kjer pa se pravi pekel perverznosti šele začne, na zabavo pa je povabljen tudi sam satan. Ena izmed boljših kritik izprijenosti srednjeveške Cerkve.
















Flavia a.k.a. Flavia, La Monaca Musulmana (1974)


Eden izmed ameriških prevodov tokratnega naslova se glasi tudi Flavia, Heretic Priestess, medtem ko originalni naslov ne omenja nikakršnega krivoverstva, zgolj muslimane. Toliko o korektnosti verskih nazorov. Toda če pustimo ta zlonamerni spodrsljaj ob prevodu naslova in se raje posvetimo sami formi in fabuli filma, lahko kaj hitro ugotovimo, da gre za enega izmed boljših primerkov nunsploatacijskega podžanra. Začne se pri zgodovinski avtentičnosti, ki jo sicer obljubljajo premnogi predstavniki tokratne lestvice, a jo le redko tudi izpolnijo.  Flavia (1974) je kar se zgodovinskega ozadja tiče zelo precizen. Vendar to je šele začetek pozitivnih strani tega filma.














Nadalje sta pri filmu zelo všečna tudi glasbeni in vizualni element, tisti največji biserček pa se skriva v sami zgodbi. Le ta v sebi skriva veliko globlje sporočilo od vseh ostalih nunsploatacijskih filmov, pri tem pa ne pozabi na tiste filmske prvine, ki ga delajo za predstavnika kultnih eksploatacijskih. Tako boste v filmu na primer priča povsem nepotrebni kastraciji konja, posilstvu v svinjaku, oblačenju v sveže odrta žival, prebadanju človeških odprtin v stilu Cannibal Holocaust (1980), žganju in rezanju bradavičk,… Vse to skrbno zapakirano v zgodbo o feministki, ki je razočarana nad svetom v katerem vse niti v svojih rokah držijo moški. Ni čudno, da ima tudi Bog lulčka.
















Seijû Gakuen a.k.a. School Of The Holy Beast (1974)


Poleg Evropejcev so se z idejo nagajivih redovnic poigrali tudi Japonci. Ideja o skupini zaprtih žensk v svetih uniformah je bila zanje preveč mamljiva, da bi jo spustili iz svojih rok. Saj veste kako so mahnjeni na vse kar diši po bizarnosti, še posebej takrat, ko je le-ta prepredena s seksom. Še dobro, kajti zame osebno so ustvarili najboljši film, ki govori o pregrehah znotraj zidov samostanov. In to kljub temu, da je zgodba v filmu precej oskubljena ter premočrtna. Manko zgodbe namreč odtehta izvrstna kinematografija ter predvsem erotičnost, ki manjka ostalim izdelkom istega kova. Ja, kljub temu da je govora o razgaljenih redovnicah, je meja med erotiko in neokusnostjo zelo tanka.













Japonski filmski ustvarjalci imajo namreč dar, ki ga nisem zapazil še v nobeni drugi kinematografiji. Sposobni so namreč združiti na prvi pogled nezdružljivo, to je bizarnost, mučenje, seks in nedolžnost. Kljub izprijenim idejam, izpadejo njihovi film nedolžno seksi. Da boste lažje razumeli kaj mislim si oglejte tokratni film (tudi če si ne ogledate nobenega drugega s pričujočega seznama). Težko si je namreč predstavljati kako bi lahko na primer okrutno bičanje ali pa incest bila filmsko lepa. Lepa oz. kar božanska pa je tudi glavna protagonistka Yumi Takigawa, ki se odlično znajde v vlogi maščevalke. Obvezen ogled za vse ljubitelje kultne japonske kinematografije in nunsploatacije.











Objavljeno pod |

6 komentarjev:

Sadako pravi ...

Ja, neki me vleče back to the roots, ko sem tripal na evropsko eksploatacijsko produkcijo vseh vrst.

t-h-o-r pravi ...

lol, sem pričakoval manj ekstremne primere, a la black narcisuss :)

t-h-o-r pravi ...

or is that blue?

:D

Sadako pravi ...

Ah kje. Black Narcisuss je predober in premalo ekstremen za tole lestvico. Sam ga ne štejem pod nunsploatacijo. Premalo jošk in preveč zgodbe. :D

Iztok Gartner pravi ...

Pustimo nune in seksplotacijo, meni je The Devils eden najboljših in najbolj mukotrpnih filmov vseh časov. Mojstrovina Kena Russella.

Sadako pravi ...

Tudi meni. Prav s težavo sem ga pogledal :D

Tako "visoko" oceno sem mu pripopal zgolj zaradi zgodovinske vrednosti.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji