7 podmornic, part I

Že od nekdaj sem bil fasciniran nad podmornicami. V sebi nosijo nek poseben čar, ki pride do izraza predvsem v tistem srhljivem trenutku, ko te pošasti globin izginejo pod vodno gladino in se potopijo v črnino oceanov. Sovražnik, ki vas opazuje iz nevidene zasede je pač najbolj nevaren. Lahko ga čutite, vendar ga ne morete povsem natačno locirati in če k temu dodamo še utesnjenost, dobimo enega izmed najstrašljivejših občutkov.



Das Boot a.k.a. The Boat (1981)



Po I. svetovni vojni so antantne sile Nemčiji naložile ogromno kazen. Med drugim je le-ta narekovala, da imajo Nemci v svoji mornarici lahko zgolj 6 bojnih ladij, 6 križark in 12 rušilcev. Toda Nemci ne bi bili Nemci, če ne bi prefrigano zaobšli naloženo kazen, ki so si jo prislužili kot glavni krivec za I. SV. Vse svoje vojaške sile so namreč uprli v izdelavo podmornic in pred začetkom II. SV so imeli v svoji lasti daleč najbolj zastrašujočo podmorniško floto. Posledično so  zaradi tega dejstva in poteka bitk, med samo vojno utrpeli tudi največje izgube. Skoraj 800 podmornic in blizu 30.000 članov posadk. Morda so tudi zaradi te kolektivne izkušnje ustvarili najboljši film o podmornicah.














Pravijo namreč, da je najboljša oz. najbolj pristna umetnost tista, za katero se skriva izkustvo v obliki bolečine. In ravno pristnost je tisto, kar vas bo pri tokratnem filmu najbolj pritegnilo. Postali boste član posadke. Skupaj z njimi se boste borili, trpeli, se veselili in razglabljali o nesmiselnosti vojaških operacij ter same vojne. Sam sem se med ogledom filma celo zalotil, da sem vstal iz svojega sicer dokaj udobnega dvoseda in šel skupaj s posadko na juriš. K temu je med drugim pripomogla izvrstna glasbena podlaga z dvema glavnima motivoma. Prvi bo poskrbel, da boste s svojimi mislimi zapustili vsakdanji svet ter se odpravili v prostranstvo oceanov, medtem ko bo drugi poskrbel, da bodo razburljivi trenutki napeti kot struna. 




















Američani si postavljajo vojne spomenike in se zadovoljno ter odobravajoče trepljajo po rami tudi takrat, ko iz vojne niso izšli kot zmagovalci. Kaj šele, ko so na zmagovalni strani. Takrat se zgodi nekaj takega kot je tokratni film, tipični hvalospev ameriškim vojakom med II. svetovno vojno. Celo tako hipokritski, da si zavaruje hrbet s tem, ko pokaže, da so bili nemški vojaki celo tako zlobne pošasti, da so kar na vsem lepem postrelili svoje pomoči potrebne pajdaše. Ja, Američani ne bi življenje vzeli nikomur drugemu kot samemu hudiču, kar so Nemci med II. svetovno vojno tudi bili. Zgodovinsko precej neavtentičen film, ki bi se lahko marsičesa naučil od Das Boot (1981).











Da pa bi vsaj malček oprali svojo krivdo, nam na začetku odjavne špice zaupa, drobno skrivnost. Ne, niso bili Američani tisti, ki bi prvi zasegli famozno kodirno napravo Enigma (naprava, ki je imela okoli 150 bilijonov možnih kombinacij in je bila brez priročnika praktično neuporabna), ampak so bili to pripadniki Kraljeve mornarica, se pravi Britanci. Ja, kljub temu, da gredo Američani v filmu skozi pravo kalvarijo in nam dajejo vtis kot da so bili oni tisti, ki so prvi zasegli famozno napravo. Da ne omenjam, ne ravno velikega pomena le-te akcije, saj so prebrisani Nemci šifre za dekodiranje menjali iz meseca v mesec. Pa dobro, so vsaj poslali celotno podmorniško posadko, da zmaga vojno. Spomnite se filma Rambo: First Blood Part II (1985) in Rambo III (1988).
















Dobrih 50 let kasneje na Zahodu nič novega. Američani si namreč še vedno ližejo rane in se šopirijo s svojim vojnim arzenalom. Toda tokrat imajo v svojih vrstah dvomljivca, ki ne verjame ravno v filozofijo vojne oz. si le-to razlaga rahlo drugače od ostalih vojaških lutk. In le kdo bi lahko bil ta izdajalski pacifist, ki ne verjame v vojno filozofijo, ki nas uči, da moramo v borbi za preživetje udariti prvi? Jp, prav ste uganili to je lahko le črnec. Pred vami se bo torej odvrtel še en film poln stereotipov in klišejev, nekakšen podvodni Top Gun (1995).  












V njem bosta svoje tiče pomerila že omenjeni racionalist Denzel Washington in trigger happy Gene Hackman. Odrezana od sveta bosta nekaj ducat metrov pod morsko gladino gonila vsak svoj prav o tem, ali je treba prevratniške rdečkarje odstraniti iz obličja Zemlje takoj ali pa malček kasneje. Med drugim se bosta prepirala tudi o tem od kod izvirajo lipicanci. Gene bo trdil, da iz Portugalske, toda ne skrbite, preudarni Denzel ga bo hitro popravil, da ne izvirajo iz Portugalske temveč iz Španije. Ja, še dobro da imamo tudi IMDb, ki nas opomni, da oba živita v zmoti in da lipicanci v bistvu izvirajo iz Avstrije. Za Slovenijo kot kaže ni slišal še nihče. Le kako tudi bi, ko pa je edino kar slišijo vpitje, kako awsome so.

















Pričujoči film je omenjen v prejšnji podmorniški pustolovščini in ne povsem brez razloga. Tudi tokrat se namreč na krovu znajdeta dva velikanska ega, ki želita med posadko uveljaviti svoj prav. Prvega v podobi Clarka Gablea za lahkoto primerjamo z Genom Hackmanom, medtem ko še ena legenda Burt Lancester povleče bolj na Denzela Washingtona. Vendar tokrat poteka petelinjenje v precej bolj umirjenem tonu in kapitan ter prvi častnik sta celo zmožna kakšnega dogovora. Po vsej verjetnosti zato, ker je zunanji sovražnik mnogo bolj realen in otipljiv kot tisti v Crimson Tide (1995). Ko gre zares Američani kakopak stopijo skupaj.














Dogajanje je postavljeno na pacifiško bojišče v čas II. svetovne vojne, ko so se po prostranem oceanu in okoliških otočjih preganjali Japonci in Američani. Zgodba je napeta in verodostojna, kar pa je tisto najlepše je to, da se ji tudi dobrih 5 desetletij kasneje ne pozna zob časa. Japonci so predstavljeni kot preudarni in dobro natrenirani vojščaki, medtem ko Američane velikokrat v boju vodijo predvsem čustva. Iz tega z lahkoto sklepamo kdo so bili tisti, ki so zares ljubili svojo domovino ter se zanjo borili s srcem. Toda nima veze, kajti te samohvale smo se tekom filmske zgodovine že dodobra navadili. Bolj pomembno je, da gre za dokaj spregledano filmsko klasiko, ki si vsekakor zasluži vaš ogled.  



















Tega ne pravim velikokrat (morda je tokrat celo prvič), ampak zdi se mi, da (filmoljub raje se usedi in globoko vdihni) bi tokratni film potreboval rimejk. Gre namreč za izdelek čigar gonilna sila je predvsem vizualna fascinacija s pomočjo podmornice Nautilus in tukaj se filmu pozna, da ga je povozil čas. Podvodne sekvence so namreč nadvse puste in tudi ko pride do tistega famoznega spopada med gigantskim lignjem in podmornico ter njeno posadko, je dvoboj prej kislo smešen kot razburljiv. Edino težavo vidim v tem, kateri igralec bi lahko nadomestil legendarnega Kirka Douglasa. Izžarevanje pravega moškega šarma, je namreč dandanašnji težko dobavljiva roba. 











Ima pa ekranizacija romana francoskega pisatelja izjemne domišljije Julesa Verneja seveda tudi globljo poanto. In to je, da nasilje rodi zgolj novo nasilje, če se ne pojavi nekdo, ki je pripravljen prekiniti ta začaran krog. Kliše, ki pa v filmu ni edini. Tu je namreč še nori, na cel svet jezni znanstvenik ter njegov alter ego dobri znanstvenik. Imamo tudi razigranega in često pijanega mornarja ter doktorjevega skromnega in malček trčenega asistenta (zahajajoča zvezda Peter Lorre). Oh, in ne pozabimo na nuklearno energijo ter njeno potencialno nevarnost. Jp, v 50. letih prejšnjega stoletja hladna vojna ni zaobšla niti filmskega studia Walt Disney.
















Tole pa je bil zame kar majhen šok: Američani so sposobni priznati, da so Sovjeti imeli naprednejšo tehnologijo oz. še več. Sposobni so priznati, da imajo tudi komunisti dušo in občutek za pravičnost. Hja res da leta 1990, ko so morda trepljali razpadajočo državo in jo vabili v svoja nedrja turbo kapitalizma, pa vseeno. Lik prikladnega komunista upodobi všečni Sean Connery in zatorej se mi je že na začetku filma zdelo malček čudno, da bi za hrbtom skrival kakšen podel načrt kot nam je namigoval film. Film, ki na nek način ruši stereotipe in nam sporoča, da se znotraj vsake še tako markantne skupine skriva posameznik, ki ima povsem svoja prepričanja in dojemanja.










Film je režisiral mojster akcijskih filmov s konca 80. let prejšnjega stoletja kot sta Predator (1987) in Die Hard (1988), John McTiernan. Tokrat pa nam v nasprotju s krvavimi streljačinami ponudi dovršen vojni triler, ki ga na svojih ramenih nosijo glavni in stranski liki na čelu z že omenjenim S. Conneryem ter (presenetljivo dobrim) Alecom Baldwinom, Samom Neillom, Jamesom Earlom Jonesom… Morda se edina pomanjkljivost filma skriva v tehnični plati, ki skrbi za specialne efekte. Medtem, ko je notranjost podmornice nenavadno prostorna in scenografsko dokaj dovršena, pa je njena zunanjost zastavljena precej amatersko, da torpedov in drugih izstrelkov niti ne omenjam.





Podmornice se kar same po sebi ponujajo kot primeren prostor kjer se lahko vsak trenutek zgodi nekaj grozljivega. Gre namreč za zelo omejen prostor odrezan od vsakdanjega sveta iz katerega je pobeg praktično nemogoč. Že najmanjša nepravilnost oz. napaka lahko privede do okolja v katerem se začno dogajati nenavadne stvari. Čudi me torej, da je Below (2002) edini meni znan film, ki je podmornice popeljal v žanr grozljivke. Toda pri tem ni bil najbolj uspešen. Namesto, da bi se ustvarjalci zanašali na klavstrofobično, temačno in napeto atmosfero, ki se ponuja kar sama po sebi, so se raje oprijeli že dodobra zlajnanih BU! efektov. Saj veste, kamera nazumira igralca ravno toliko, da ne vidimo njegove okolice, potem pa nam ob glasni zvočni spremljavi in hitrem odzumiranju pokaže nekaj »presenetljivega«. Lame.













Utaplja pa se film tudi na tistem delu, ko želi plavati po vodah nekakšnega psihološkega trilerja. Že takoj na začetku nam namreč predstavi nekaj potencialno zanimivih karakterjev z misterioznim ozadjem, a kaj ko se prav nobeden od njih ne razvije niti za ped. Ali hitro svoj kruti konec dočakajo ali pa scenarist na njihov karakterni razvoj preprosto pozabi. Škoda za ves ta neizkoriščen potencial. Glede na to, da se na podmornico vkrca tudi ženska, ki kot kaže prinese nesrečo in pogubo celotni posadki, bi morda bilo bolje, da bi se film prekvalificiral ter prenaslovil v Gangbang Bellow. Edina svetla točka videnega je dejstvo, da ne vemo ravno natančno kaj se je zgodilo na podmornici. Vsaj nekaj skrivnostnega in nedorečenega.  













Objavljeno pod |

5 komentarjev:

filmoljub pravi ...

:avadodo: bigtime

:)

filmoljub pravi ...

p.s.
Aha, zdaj sem videl meni namenjen disclaimer. :D Ha ha, awesome, ampak ne boš verjel: sem za ta rimejk. Samo ne bi ga smeli narediti Michael Bay ali Petersen ali Emmerich, kakšen Scorsese v slogu Hugota bi moral bit. ;)

t-h-o-r pravi ...

lipicanci niso

portugalski

goddemit


:D

filmoljub pravi ...

Jp, prav ste prebrali.
:agree:

http://filmoljub.blogspot.com/2009/11/crimson-tide-1995.html

Sadako pravi ...

Ti, a veš da mi je bilo malo sumljivo kaj počnejo te reference na ostale filme tukaj notri. E, sedaj mi je jasno.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji