7 podmornic, part II
Tudi Rusi so imeli v svojih vrstah kar nekaj podmornic, ki so jih kopičili predvsem v času hladne vojne, da bi se z njimi šopirili in zoperstavljali Američanom. Še posebej ponosni so bili na tiste, ki so bile opremljene z jedrskim orožjem in med njimi je bila tudi famozna K-19. Jp, tokratni film o podmornici je posnet po resničnih dogodkih in prikazuje rusko oz. sovjetsko plat zgodbe. Toda posneli so ga Američani. Bolj natančno tista gospa, ki je leta 2010 kot prva dama prejela Oskarja v kategoriji najboljših režiserjev, Kathryn Bigelow. Glavni vlogi pa sta odigrala Harrison in Liam Neeson. Težko prebavljivo. Še posebej kar se tiče njunega sfejkanega ruskega naglasa.
Film je na trenutke sicer dokaj napet in tudi začne se zelo obetavno, a kaj ko je celotna zgodba preveč razvlečena in vsebuje obilico nepotrebnega balasta. Isto poanto, se pravi to, da imajo tudi nekateri komunisti čut za pravičnost, je na mnogo bolj prefinjen način povedal že The Hunt For Red October (1990) in tudi bitke med kapitanom in prvim častnikom so bile že mnogo bolj napete. Npr. v Crimson Tide (1995) ali pa v Run Silent Run Deep (1958). Pa tudi žrtvovanje za svoje kamarate smo videli že v nešteto filmih. Najbolj pozitivna stran je tako sam prikaz dejstva kako nevarno za posameznika, kot tudi za celotno človeštvo je jedrsko orožje.
Pri igralcih, ki več let igrajo en in isti lik, se čestokrat pojavi težava, da jih gledalci le stežka sprejmemo v drugačnih vlogah, še zlasti kadar so le-te še kako podobne njihovemu najbolj markantnemu liku. Slična situacija se je pripetila tudi Kelseyu Grammerju, ki ga večina njegovih oboževalcev pozna kot uglajenega radijskega voditelja Frasierja. Tudi meni osebno je bilo ob tem njegovem filmskem debiju zelo težko preklopiti na lik, ki ne bi bil povezan z zgoraj omenjenim. Pred mojimi očmi se je ves čas vrtel doktor Crane in zato se mi je njegova igra zdela močno prisiljena, medtem ko se mi zdi v nanizanki, ki je bila na sporedu dobro dekado, tako naravna.
Sam film je dokaj preprost in močno spominja na Police Academy (1984) in to ne brez razloga. Mož, ki je napisal scenarij za tokratni film, je namreč režiral zgoraj omenjeno kultno komedijo. Zaplet je torej na las podoben. Gruča na prvi pogled nemogočih in na neuspeh obsojenih posameznikov se vkrca na zarjavelo in odsluženo podmornico. Pod svoje okrilje jih vzame ekscentrični kapitan, odločen da bo iz njih naredil pošteno in ponosa vredno posadko. Dodamo še seksi blondinko, za seksistični skeč ali dva ter obvezen in na moč predvidljiv happy end in recept za uspešnico je tu. Jok brate, odpade. Že prevečkrat videno, toda za kratkočasenje ob deževnem popoldnevu čisto OK.
Kratka zgodovina podmornic: čeprav so bila ta plovila sprva namenjena podvodnemu raziskovanju, so svojo pravo veljavo in svetovno razpoznavnost doživela šele v času prve svetovne vojne, ko so trosila strah v bitki za Atlantik. Sam sem bil presenečen nad podatkom, da so podmornice kot vojno sredstvo uporabljali že za časa ameriške državljanske vojne (1861 – 1865). Z njimi je predvsem Konfederacija poskušala prebiti pomorsko blokado Unije, vendar ji to nikoli ni uspelo. Tokratni film se ukvarja ravno s tem bratomornim zgodovinskim obdobjem, ko je podmornica H. L. Hunley izvedla prvi uspešen napad podmornic na bojno ladjo.
Televizijski filmi velikokrat presenetijo s svojo odličnostjo in tudi tokratni ni nikakršna izjema. Gre za izjemen, a spregledan film, čigar ogled vam toplo priporočam. Poleg izvrstne igre ter razvoja karakterjev ga odlikuje predvsem zgodovinska avtentičnost, kar je pri filmih o podmornicah prej izjema kot pravilo. Zgodba se vrti okoli devetih članov posadke (ja samo toliko se jih je lahko vkrcalo v to 12 metrov dolgo in zgolj dober meter široko plovilo) ter njihovih pripravah na vojaško operacijo. Ekspedicija se za njih konča precej klavrno, toda s svojo srčnostjo in borbeno požrtvovalnostjo (podmornica je delovala na ročni pogon) so se zapisali tako v ameriško kot tudi svetovno zgodovino.
Prijetno presenečenje. Predvsem zaradi dejstva, ker se film The Enemy Below (1957) ni ujel v past zeitgeista, v katerega se je ujela večina ameriških vojnih filmov posnetih med II. svetovno vojno in po njej ter kasneje v obdobju hladne vojne. Tokrat sta kapitana, ki si stojita na nasprotnih bregovih južnega Atlantika in se borita pod skreganima se zastavama, povsem enakovredna. Morda je na trenutke nemški kapitan podmornice celo bolj spreten kot njegov ameriški kolega (Robert Mitchum) na rušilcu. Najbolj zanimivo pri vsem pa je to, da sta oba povsem človeška oz. že kar pacifistična. Gre torej za eno izmed antivojnih propagand ameriške filmske industrije.
Po drugi strani pa gre tudi za pravo vojaško študijo. Celoten film spremljamo namreč zgolj le eno bitko, v kateri vse svoje mojstrstvo pokažeta zgoraj omenjena kapitana. V tej igri mačke z mišjo je enkrat v prednosti ameriški junak, spet drugič nemški heroj. Toda bolj se film bliža koncu, bolj je jasno, da protagonista nista kaj preveč provojno usmerjena, kljub temu, da sta voditelja svojih plovil in posadke. Morda je pri tej vojni mržnji še bolj izrazit ameriški poveljnik rušilca. Ja, kaj pa ste mislili, da bodo Američani res skozi celoten film nakazovali, da so si z Nemci enakovredni? Toda kljub temu, tokrat so se izredno izkazali in ustvarili zelo gledljiv podmorniški film.
Mojster blockbusterjev James Cameron se je lotil že kar nekaj zelo zahtevnih, revolucionarnih ter predvsem proračunsko mega zajetnih filmskih projektov kot so The Terminator (1984), Aliens (1986), Terminator II: Judgment Day (1991) ter predvsem The Abyss (1989), Titanic (1997) ter Avatar (2009). Ampak vedno z zelo pozitivnim ROI-jem. Kot vidimo je večino cekinov namenil predvsem žanru znanstvene fantastike in tudi tokratni ni pri tem nikakršna izjema. Toda podrobnejši pogled nam razkrije, da praktično za še tako futurističnimi stvarmi (izvzemši nezemeljska bitja) stoji že preizkušeni patent. Ja, tako podvodne ploščadi kot tudi dihanje tekočine (LiquiVenta) niso nič novega.
Vendar kljub vsej tej moderni tehnologiji je sporočilo filma povsem preprosto in se skriva v metafori brezna. Brezna v katerega vedno hitreje polzi človeška vrsta in iz katerega nas na površje lahko dvigne zgolj ljubezen do sočloveka. Toda pozor, najnižje točke še vedno nismo dosegli, a ko jo bodemo, zna biti že prepozno. Rešitev se skriva nekje na poti in ne na cilju. To nam želi s svojo fantastično avanturo sporočiti g. Cameron, toda kaj ko mnogo ljudi kljub prozornosti ne vidi preko fasade. No morda pa nas avtodestrukcije reši vesoljska inteligenca. Vprašanje je le, ali je ljubezen sestavni element kozmosa. Srčno upam, toda za enkrat kaže slabo.
Dilema filma se tokrat glasi: ali v vojnem času kot posameznik na prvo mesto postaviti svojo družino ali domovino. Vojni fanatiki, patrioti, tu-je.si-jevci… bi seveda z lahkoto izstrelili, da brez domovine tudi družine ni. Ja pa kaj še. Kot kaže pa zgornje vprašanje ni prav nobena dilema za domoljubne Američane. Kapitan podmornice Barney Doyle (Glenn Ford) se namreč tako rekoč brez obotavljanja odloči, da bo na prvo mesto postavil domovino in s tem celo tvegal smrt svoje družine. Je že res, da ob tehtanju odločitve malček zašvica, ampak to je bolj ali manj tudi vse. Pritisne na sprožilec in tako pošlje svojo tako ljubljeno družino rakom žvižgat.
Bolj pomembno kot obvarovati svojo družino je namreč takojšnje uničenje Japoncev. Kot kaže Američani res niso sposobni preboleti tistega zahrbtnega napada na Pearl Harbor (spomnite se samo raznih komentarjev ob jedrski nesreči v Fukošimi). Škoda, kajti film je imel super iztočnico, okoli katere bi lahko zgradil odlično vojno dramo, ki bi premlevala zgoraj omenjeno dilemo. Tako pa so se ustvarjalci raje odločili, da se raje podajo v že stokrat preplute vode, znotraj katerih se šopiri ameriški vojni aparat. Še dobro, da v filmu nastopata zvezdi kova Glenn Ford in Ernest Borgnine, kajti drugače bi film še hitreje potonil na dno filmske zgodovine.
Za zadnje razpoložljivo mesto na tokratni lestvici sta se srdito borili dve rumeni podmornici in sicer tista iz halucinonega LSD filma Yellow Submarine (1968) legendarne skupine The Beatles ter podmornica v lasti disfunkcionalne družine, Stevea Zissouja, ki si jo je omislil Wes Anderson. Kot vidite je zmagovalec znan, ampak kljub temu ne bi odsvetoval ogleda poraženca, še posebej če imate željo po kakšnem surealnem tripu. Naj vam na tem mestu izdam razlog, ki je vplival na mojo odločitev. To je igralska legenda Bill Murray, ki praktično sam nosi celoten film in to kljub temu, da mu ob boku stoji kar nekaj znanih igralskih obrazov.
Vsi ljubitelji Wesa Andersona veste kaj lahko pričakujete in to boste tudi dobili. Subtilen in zasanjan humor ekscentričnih junakov, ki živijo v nekem svojem pravljično nadrealističnem svetu in se za zunanjo banalnost ne menijo kaj dosti. Je pa po drugi strani škoda, da tokratni film sestavljajo zelo slabo povezani delčki mozaika, ki se kljub naprezanju nekako ne sestavijo v celoto. Gre torej za film, ki ga sestavljajo drobni momenti, a so ti tako simpatično bebavi, da kljub zgoraj omenjeni pomanjkljivosti film izpade nadvse simpatično. Preprosto ni variante, da vam le-ta ali pa njegovi junaki ne bi prirasli k srcu. Dobrodošli v svet disfunkcionalne rumene podmornice.
0 komentarjev:
Objavite komentar