7 rape & revenge

Ženske so tako v resnični kot tudi filmski zgodovini velikokrat žrtve izprijenih moških dejanj, toda na srečo znajo vsake toliko časa udariti nazaj in si zagotoviti vsaj malček notranjega zadoščenja in katarze, nam gledalcem pa ponuditi užitek s pomočjo elementov filmske (s)eksploatacije.






Nezanimiv in enoličen scenarij, izjemno slaba fotografija in še slabša montaža, lesena igra,… Ne sliši se precej obetavno kajne. Jp, če vsem tem sestavinam režiser Meir Zarchi ne bi dodal šok elementa s pomočjo približno 25 minutnega pregona in posilstva, bi tokratni film le stežka postal kult. Tudi ob premieri in prvih predvajanjih mu ni šlo najbolje. Šele kot so dokaj nezanimiv naslov v začetku 80. let prejšnjega stoletja spremenili v nadvse udarnega in eksploatacijskega I Spit On Your Grave, je film začel žeti uspeh. In ko so svoje dodali še cenzorji širom sveta in film v nekaterih državah prepovedali, je bila kultnost dotičnemu zmazku zagotovljena. Ja čudna so pota obskurnih filmskih bruhic.













Camille Keaton igra newyorško pisateljico liberalnih nazorov, ki se na svoj oddih odpravi v odročne in bolj preproste kraje. Na njeno žalost pa pride na njenem dopustu do trka kultur. Ko jo namreč pri sončenju opazijo lokalni hillbillyi, ta dogodek v njihovih preprostih glavicah dobi povsem drug pomen. Za njih je namreč to, da se ženska na dopustu ob reki sonči, enako temu, da jih vabi na grupni seks. In ker večina ponavadi zmaga, obvelja njihovo prepričanje. Toda dekle si morajo vzeti na silo. Sledi zelo mučen prikaz skupinskega posilstva, zaradi katerega je film tudi obče znan. Maščevanje, ki sledi temu živalskemu izživljanju nad človeškim telesom in dostojanstvom, je tako nadvse katarzično.



















V filmu je moč zaslediti enega izmed najbolj brutalnih prikazov posilstva, ki se z lahkoto kosa tudi s tistim iz Irréversible (2002). Tako po svoji dolžini, s svojo eksplicitnostjo pa ga celo nadgradi. Naj vam omenim, da gre za film v katerem boste deležni kar nekaj hardcore prizorov (penetracije, felacije, ejakulacije), po drugi strani pa boste prikrajšani za kakršno koli umetniško vrednost. Ta francoski celuloidni izdelek je namreč narejen izredno ceneno in njegov edini namen je šokirati in povzročiti erekcijo ali dve. Zaradi prisotnosti porno igralk in digitalnih posnetkov, vsa stvar izpade dokaj realno, toda to je bolj ali manj vse kar ima film za ponuditi.


















Tudi sama zgodba je postavljena na dokaj majave temelje. Ko se prekrižata življenski poti dveh seksualno osvobojenih žensk (ena izmed njiju je bila skupaj s prijateljico deležna brutalnega skupinskega posilstva), katerima je skupno predvsem to, da sovražita moške, se začne brezglavo pobijanje. Spremljamo nekakšno porno mešanico med filmoma Thelma & Louise (1991) in Natural Born Killers (1994), čeprav si film ne zasluži omembe v istem stavku z omenjenima mojstrovinama. Sam sem bil namreč, kljub temu, da sem vedel, na katere note igra film, ob prikazu odjavne špice precej razočaran. Pa ne slovim ravno po visokih kriterijih. Razglašeno in amatersko.  























Navalite na neoskubljeno verzijo in poleg prečudovite švedske kinematografije boste deležni tudi prečudovitega golega telesa švedske seksploatacijske ikone Christine Lindberg. Za nameček pa se boste lahko naslajali ob nazornih vaginalnih in analnih penetracijah, v katerih so (pre)očitno uporabljeni dvojniki, s samim filmom pa nimajo kaj dosti skupnega. Toda le kdo bi se lahko uprl prizorom seksa? Je pa poleg vseh teh razgaljenih prizorov film znan še po eni dokaj nagnusni sekvenci. V njej smo priča rezanju očesnega zrkla s skalpelom. Toda za razliko od prizora v Un Chien Andalau (1929), je tokratni mnogo bolj realen. In ne brez razloga. V prizoru je bilo namreč uporabljeno oko trupla. Crazy. 















Toda kljub vsem tem eksploatacijskim prvinam je tokratni film povsem soliden kinematografski dosežek. Pozna se mu, da prihaja iz dežele z bogato filmsko tradicijo. Poleg vseh šok terapij nam namreč ponuja všečno fotografijo, v najbolj zateženih delih pa se že nevarno nagiba onkraj meje artfagovstva. Meni so namreč nekateri slowmotion kadri povsem odveč (posebej tisti s policistoma). Sicer pa je zgodba kot v vseh tokratnih filmih precej preprosta. Mlado Friggo že v rani mladosti spolno zlorabi stari izprijenec, toda tudi kasneje njeno življenje ni ravno postlano z rožicami. Ugrabijo jo, ter jo s pomočjo heroina prisilijo v prostitucijo. Toda nekega dne ima Frigga dovolj in začne se krvavi pohod.





















Gre za nekakšen ameriški spin-off že omenjenega švedskega filma Thriller: A Cruel Picture (1974). Tudi tokratna deklina, ki sprva izžareva nedolžno simpatičnost je namreč nema. Da jo posilijo in se kasneje maščuje najbrž ni potrebno omenjati. Glavna razlika s švedsko heroino je predvsem v tem, da se Zoë Lund, ki je svoj prerani grob dočakala zaradi prevelikega odmerka mamil, maščevalnih vrlin nauči izredno hitro. Takoj, ko namreč v roke zagrabi pištolo kalibra 45, je pripravljena na svoj pohod maščevanja. Toda nje ne zanima le njen posiljevalec, za njo so krivi vsi ljudje (predvsem moški), ki so posledično odgovorni, da je newyorška družba tako gnila. 














V spominu mi je ostala predvsem sekvenca povsem na koncu, ki je v svoji krvavi katarzi nadvse podobna meni tako ljubemu finalnemu zaključku Carrie (1976). Krvava poetika nabita s seksualnimi podtoni dominantnih žensk. Sicer pa gre za grafično ne tako ekspliciten film kot je večina tokratnih. Tako kot v švedskem »izvirniku« tudi tokrat vsa teža sloni na glavni igralki, ki kljub svojemu nememu nastopu deluje nadvse prepričljivo. Toda ob samem ogledu sem bil tudi malček razočaran. Mična Zoë se je namreč odločila, da nam ne bo razkrila mnogo čarov svojega seksi telesa. Škoda, ker se ni zgledovala po Christini Lindberg. Navsezadnje gre za (s)eksploatacijski rape & revange film.



















Japončki se v svojih filmih nadvse radi izživljajo nad nežnejšim spolom, toda redki so filmi v katerih se ženske maščujejo svojim napadalcem. Raje kot to, se v njih zaljubijo. Vsaj tako si življenje predstavlja moška populacija režiserjev, kar pa glede na razne raziskave o spolnem kriminalu, ki se dotikajo dežele vzhajajočega Sonca, niti ni tako daleč od resnice. Ne malokrat je namreč moč prebrati, da japonske ženske vse prepogosto sprejemajo vlogo žrtve in se resignirano vdajajo v usodo. Tudi tokratni film, ki se zaradi omenjenega dejstva gleda tudi kot kritika japonske družbe, se začne na podoben način. Mlado dekle je deležno brutalnega skupinskega posilstva, vendar se s krutim dogodkom ne obremenjuje prav dosti.














Tudi ko jo 5 let kasneje obišče eden izmed posiljevalcev, vdre v njen dom, jo ponovno posili in se meni nič tebi nič v njenem stanovanju tudi naselil, se brhka mladenka ponižno vda v usodo. Da ne bi njena resnica prišla v javnost, se je pripravljena odreči tako svojemu stanovanju, službi kot tudi zaročencu, skratka življenju. Vse dokler ni nekega dne potlačene preteklosti dovolj in le-ta na dan privre v efektu jeze, ki se za posiljevalce (zasluženo) konča klavrno. Klavstrofobičen film posnet v tipični japonski maniri, kjer se mešata lucidno življenje in norost. Velik plus predvsem za stas kot tudi za pogum glavne igralke. Scena v kadi je res dih jemajoča.



















Prvenec režiserja, ki je širnemu svetu znan predvsem po Nightmare On Elm Street franšizi, Wesa Cravena. Tudi tokrat je govora o nočnih morah, ki se spremenijo v resničnost. Film namreč prikaže uresničitev največjih strahov staršev. Le spomnite se kolikokrat so vam tekom vaše mladostniške razposajenosti zabičali, da za božjo voljo ne hodite v tiste temačne ulice in se v nobenem primeru ne pogovarjajte s tujci. Deklinama v tej strašljivo realni uprizoritvi občih strahov nasveti niso zalegli in tako sta v zakotni ulici naleteli na napačnega tipa, ki ju je s pomočjo svojih pajdašev popeljal skozi kalvarijo. Otroci, vaši starši že vedo kaj govorijo pa čeprav nemalokrat pretiravajo.














Film povzroča srh in grozo predvsem zaradi nadvse realnega odseva resničnega sveta. Zlikovce sestavlja na prvi pogled povsem navadna druščina in tudi deklini sta povsem naravni in vsakdanji. Ko svoje dodata še fotografija v stilu dokumentarnih filmov in preprosta a efektivna igra, je šok povsem na mestu. Le-ta doseže svoj vrhunec v psihičnem in fizičnem posiljevanju sredi idiličnega jesensko obarvanega gozda. Jp, Wes Craven nas vsake toliko časa zavede in spelje na kriva pota. Med ogledom celo pozabimo, da se pred našimi očmi odvija izredno brutalen film. To počne predvsem z glasbenimi vložki ter z vključitvijo burleskno nesposobnih policistov. In ko se že dodobra sprostimo, udari nadvse sunkovito. 


















Jp, tudi mojster vseh mojstrov gospod Ingmar Bergman se ni mogel upreti tokratnemu podžanru. Seveda pa je njegov izdelek daleč nad vsemi tokratnimi in je vse prej kaj drugega kot eksploatacijski in to kljub obravnavani tematiki posilstva in maščevanja. G. Bergmanu se pač ni bilo potrebno posluževati poceni šokantno populističnih prijemov. Njegov film je prava umetnina, ki jo odlikuje predvsem dih jemajoča črno-bela fotografija. Prav vsak kader je namreč vreden občudovanja. Navsezadnje pa gre tudi za film, ki je g. Bergmanu prislužil enega izmed treh Oskarjev za najboljši tuji jezični film. Poleg tokratnega sta nagrado pobrala še Through A Glass Darkly (1961) in Fanny And Alexander (1982). 


















V filmu prirejenem po srednjeveški baladi trije švedski hillbillyji napadejo zafnano in v iluzije ujeto najstnico. Sledita kruto skupinsko posilstvo in umor. Maščevanje je torej rezervirano za nekoga drugega. Lahko vam namignem, da je film zgodbovno na las podoben prvencu Wesa Cravena The Last House On The Left (1972), tako da tudi tokrat hudodelstvo storjeno nad dekletom, maščujeta starša. Ni dvakrat za reči, da se g. Craven ni zgledoval ravno po ikoni švedske kinematografije, medtem ko se je le-ta v tem obdobju odkrito zgledovala po ikoni Japonske. The Virgin Spring (1960) je tako po svoji narativni kot tudi vizualni plati precej podoben filmu Akire Kurosawe Rashômon (1950), prav tako mojstrovini. Vredno ogleda. 


















Objavljeno pod |

19 komentarjev:

differenxe pravi ...

Kako tako nizka ocena za The last house on the left (glede na opis)?

Sadako pravi ...

Pa saj ga nisem preveč v zvezde koval, je pa res, da izpade malo čudno, ker ima Day Of The Woman isto oceno, kljub temu, da sem ga dodobra popljuval. Jebat ga, tole ocenjevanje je vedno dokaj nehvaležna reč. Morda bi si film morda res zaslužil 4, ampak greh je storjen, Nič hudega, kultni filmi itak ne rabijo odličnih ocen.

Sadako pravi ...

Ti, kot da bi se zmenila :D

t-h-o-r pravi ...

what bout death wish

Sadako pravi ...

Fanta v Death Wish ni posilstva ;) Malo ji rito posprejajo, to je pa tud vse.

chenier pravi ...

sm te prijavu na spletno oko

Sadako pravi ...

Tell your mama to page me.

Iztok Gartner pravi ...

Zadnja hiša na levi je grozno slab film. Okej, je prelomen in kulten in je vplival na tone podobnih filmov, toda je sterilen, lesen, porazno odigran in dolgočasen.

Death Wish je film, kjer se maščuje moški. Kako to, da kolega Filmoljub tega ne ve in celo svoj link lepi. Pa dajta še Dirty Harryja pa Punisherja pa Mad Maxa jebemti no. Thoru kiksa seveda ne zamerim, saj mu je vse odpuščeno odkar je izjavil, da je posran rimejk Noči čarovnic boljši od mojstrovine originala. Joj pre joj.

Glede tvojega seznama pa bom posebej pohvalil Bergmana, ki je eden mojih najboljših filmov ever in tudi njegov top film v karieri po moje.

Sadako pravi ...

Pa sej to, da se maščuje oče/mož sploh ni problem. Problem je, da posilstva sploh ni, čeprav ima večina ljudi po moje v mislih, da je do njega prišlo. Tudi v Last House On The Left ali pa v The Virgin Spring se npr. maščuje družina posiljene in ne dekle, ki je bilo posiljeno.

The Last House On The Left je tako kot je. Surov in kulten. Me pa zanima, če je kdo videl povsem neporezane verzijo, kajti sam je nikakor ne najdem. Glede na IMDd obstaja tudi 91 minutna verzija, predvidevam pa di smo vsi videli tisto 84 minutno.

Jungfrukällan je pa itak mostrovina pri kateri filmofili doživljamo spontane ejakulacije. Že tako je Bergman znan po izvrstni fotografija, ampak tole zna mogoče poleg Wild Strawberries res biti njegov TOP film. Vsaj zame seveda.

Sadako pravi ...

Sem zdej še enkrat pogledal sceno in morem reči, da argument o eksplicintnosti ne zdrži vode, kajti sam prizor je ekstremno ekspliciten in če bi hoteli prikazati posilstvo bi to tudi storili.

Je pa res, da ga deklina po vsej verjetnosti faše v usta, kar pa tudi lahko smatramo kot neke vrste posilstvo.

Tako da...

Chenier pravi ...

Da ne bom samo spamal o Spletnem očesu, priporočam branje članka

"The Critical Reception of the Rape-Revenge Film"

, ki sem ga nekaj let nazaj zasledil v eni online reviji, ampak sem pozabil kateri. Je predstavila dost zanimive izsledke. Bom pozneje pobrskal, če ga kje najdem, razen seveda, če bo ga kdo našel prej.

Sadako pravi ...

Ja glede na to, da si dal naslov članka... :D

Google saves

Iztok Gartner pravi ...

Sadako, s primitivnim idiotom, ki že dve leti piše popolnoma iste komentarje na moje komentarje, se ne bom ubadal, tebi pa rečem, da ga serješ z argumentom zakaj ne Death Wish. Potem se pa odloči kaj je sploh tale seznam, ali gre za filme, kjer kako žensko pač posilijo, ali za filme, kjer se ta ženska potem divje maščuje in se dotakne tudi eksplotacije kot si zapisal v uvodu. Ker rape&revenge je uradni podžanr in sem ta zapis tudi razumel v tem kontekstu, kar pomeni, da Death Wish nima kaj iskati v nobenem primeru zraven, pa če bi 300 žensk posilili notri. Bistvo je, da se posiljena ženska uživaško maščuje storilcem. Če to ni bistvo, potem pa spremeni uvod in naslov zapisa, pa dodajmo še Mad Maxa, Punisherja in Dirty Harryja, pa Nepovratno in še milijon podobnih filmov. V Deviški izvir pa se nisem vtaknil, ker je predober, pa četudi dejansko nima kaj iskati na tem seznamu, ki je sestavljen iz tipičnega B filma, torej eksplotacijskega treša. Ampak okej, če že pardoniram Deviški izvir in tudi Baise Moi, ki prav tako ni v isti špuri, je pa debata, če Death Wish sodi zraven in zakaj ne sodi zraven povsem butasta. Da o mnenju idiota zgoraj, da leto 1974 še ni bilo primerno za filmsko eksplicitnost, raje ne začnem govoriti, ker me bo srat od smeha. Fak no, ko se ljudje s premalo ogledanimi filmi spuščajo v filmofilske debate, joj no. Pa saj ni čudno, da potem Death Wish pade v kategorijo rape&revenge filmov, Blood Sport pa v špuro Razjarjenega bika in Punčke za milijonv dolarjev.

Iztok Gartner pravi ...

Fak no, pa kaj res ne spraviš skupaj enega preprostega filmskega argumenta in moraš biti vedno znova tak dojenček :)

Pri rape&revenge movies rukneš Death Wish, potem pa namesto, da bi se skril v luknjo od sramu, raje bluziš o meni :)

Stari, čedalje bolj nor postajaš, jebemti no :)

Sadako pravi ...

Iztok, tokrat si ga pa pihnil mimo. Za rape&revenge žanr ni pomembno kdo se maščuje in za koga se maščuje. Važno je, da imamo posilstvo, ki posledično rodi maščevanje. Zatorej spadajo vsi filmi, ki sem jih dal na tokratno lestvino, v ta podžanr.

Pri Death Wish je bil/je edini problem ali imamo posilstvo ali ne, maščevanje je namreč več kot očitno. Zdej, če smo pikolovski do vaginalnega posilstva ni prišlo, je pa iz posnetka razvidno oz. le-ta nakazuje, da ga eden od pridaničev tišči ženski v usta. Zdej ali je to posiltvo ali ne, pa je spet stvar interpretacije posameznika. Zagotovo pa ne gre za tako posilstvo kot gre v ostalih, tukaj predstavljenih filmih.

Sadako pravi ...

Tale Death Wish pa je zagonetka ja in to kljub svoji eksploatacisjki preprostosti. :D

Sicer pa Chenier kar se tistega članka tiče, sem ga začel prebirati, ampak me ni in ni potegnil not, tako da...

tl;dr :P

Iztok Gartner pravi ...

Sadako, izhajal sem iz tvojega uvodnega teksta, ki pravi takole:
"Ženske so tako v resnični kot tudi filmski zgodovini velikokrat žrtve izprijenih moških dejanj, toda na srečo znajo vsake toliko časa udariti nazaj in si zagotoviti vsaj malček notranjega zadoščenja in katarze, nam gledalcem pa ponuditi užitek s pomočjo elementov filmske (s)eksploatacije."

Če tu najdeš Death Wish in še kaj podobnega, pa svaka čast :)

Anonimni pravi ...

kaj pa irreversible???

Sadako pravi ...

Poglej pod 7 brutalnih posilstev ;)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji