7 kultnih mjuziklov

Priznajte, da (skrivaj) obožujete filmske mjuzikle in da na ves glas prešerno prepevate ob raznih glasbeno-plesnih sekvencah. Tudi jaz. Zatorej sem se odločil tokratni zapis posvetiti tej dobronamerni, optimistični in poživljajoči filmski zvrsti. Toda predstavil vam bom tiste bolj nekonveniconalne mjuzikle, ki jih morda ne pozna ravno vsak in ki v sebi skrivajo pridih kultnosti. Za tiste bolj tradicionalne pa malo pobrskajte po Filmskem platnu št. 7, tudi ti so namreč že našli svoje mesto na mojem blogu.

ps.: Prav tako kultni mjuzikli kot npr. Pink Floyd The Wall (1982), The Doors (1991), Tommy (1975)... bodo dobili svoje mesto v nekem drugem zapisu.






Kult v pravem pomenu besede. Film je namreč ob premieri neslavnostno pogorel (žolč so po njemu zlili tako obiskovalci in še bolj kritiki) in ni dosti manjkalo, da bi za vedno odšel na smetišče filmske zgodovine, brez kakršne koli širše prepoznavnosti. Na našo srečo se je filmski vodja za marketing Tim Deegan v upanju za cekini oklenil še zadnje rešilne bilke. Film The Rocky Horror Picture Show (1975) je spravil na redni program polnočnih matinej v obskurno newyorško filmsko dvorano. Vse ostalo je zgodovina. Film ima namreč še danes lepo število fanatičnih privržencev, ki redno obiskujejo neštete reprize (nemalokrat oblečeni v groteskni stil glavnih karakterjev), v svoji lasti pa ima tudi izjemen filmski rekord.














Film, ki je nastal po istoimenskem mjuziklu, se namreč na filmskih platnih nepretrgoma vrti že dobrih 36 let. Kapo dol. Skratka gre za pravi (anti)kulturni fenomen, prepoln grotesknega kiča za katerega poskrbi predvsem kostumografija v navezavi s delikatnimi tabu temami. In ko zraven dodamo še catchy pesmi, je kult rojen. Glavna zvezda v tem transeksualnem mjuziklu je zagotovo Tim Curry (za vlogo naj bi bil sprva mišljen celo Mick Jagger), ki naokoli prepeva in paradira v precej kurbiš opravi. Mene osebno pa je bolj kot spakasti Tim rajcala v konservativno spodnje perilo odeta Susan Sarandon. Še posebej takrat, ko se začne prepuščati svojim fantazijam in motu filma: Don't Dream It, Be It.



















Pri tokratnem mjuziklu, ki je leta 1979 postavil rekord v najdaljšem predvajanju na broadwayskih deskah (do danes ga je sicer na tej hvale vredni lestvici prehitelo že 13 mjuziklov – vodilno mesto trenutno zaseda The Phantom Of The Opera, ki se nepretrgoma predvaja že od leta 1988 – toda svoj čas je bil številka ena) me moti zgolj ena stvar. To so leta karakterjev. Zgodba je namreč postavljena v zaključno srednješolsko leto, toda igralci vizualno nikakor ne pašejo v to načeloma najstniško okolje. Olivia Newton-John in John Travolta sta bila namreč stara že 29 oz. 24 let, ko sta nastopila v omenjenem glasbenem filmu. Toda kot srednješolci so nastopili še starejši igralci. Dokaj neprepričljivo.














OK, Travolti lahko zaradi njegovega zapeljivo mičnega miganja z boki, pri njegovih letih pogledamo skozi prste, medtem ko pri Oliviji ne moremo biti tako popustljivi. Njena igra je namreč dokaj bleda in še zdaleč ne dosega šarma njenega soigralca in resnično zažge le v zadnjem prizoru, ko nase navleče oprijete usnjene hlače. Toda resnična zvezda tokratnega šova je John Travolta. On in izredno spevne melodije Barry Gibba, trenutno edinega še živečega od trojice bratov, ki so ustanovili legendarno skupino Bee Gees. Veliko teh melodij zaradi plesnih točk in domiselnih kadrov ni potrebovalo nikakršne transformacije, ko je kmalu po premieri filma nastopila era videospotov in tudi z njihovo pomočjo je nastal kult.




Provokativen izdelek, ki pa je bil veliko bolj piker in nezaželen med ameriško politično elito še kot broadwayski mjuzikl. Najbrž vsi filmofili in tudi tisti bolj hobi ljubitelji filma veste, da se celotna zgodba tako odrskega kot filmskega mjuzikla vrti okoli antipropagande vojne v Vietnamu. Leta 1979 je imela Amerika na svoji grbi že mnogo drugih problemov in vojna v Vietnamu je bil le še slab spomin, po drugi strani pa je odrska stvaritev svojo premiero doživela ravno na vrhuncu ameriškega posredovanja v komunističnih džunglah JV Azije leta 1968. Poleg pacifističnih elementov pa se mjuzikl oklepa tudi okoljevarstvenih, rasnih, religioznih, spolnih… tematik. Pravi hipi mjuzikl.














V tem nostalgičen mjuziklu Miloša Formana se zgodba vrti okoli preprostega fantiča iz Oklahome, ki se odloči, da bo svoje življenje posvetil domovini. Odpravi se proti prvi frontni liniji.. Na svoji poti v vojaški kamp naleti na gručo svobodomiselnih hipijev, ki skačejo po Central parku in prepevajo tisti znani štiklc Aquarius. Naš mladenič je popolnoma očaran nad še ne videno subkulturo in že po parih skupaj preživetih uricah, se družno predajajo užitkom prepovedanih substanc. Za nekaj dni postanejo nerazdružljiva družbica, katere veselje prekine odhod Bukowskega (John Savage) med vojaške mladiče. Kmalu zatem smo priča enemu izmed najbolj domiselnih in sladko bridkih koncev, ki se odreka vsakršnemu sentimentalizmu. Vkrcanje na vojaško letalo, pokopališče, pesem. Super!
















Sweeney Todd: The Demon Barber Of Fleet Street (2007)


Filmski projekt, ki je se je razvijal in zorel kar 25 let, zatorej ni čudno, da se je za glavno vlogo zamenjalo ogromno število potencialnih imen. Še manj čudno pa je to, da je glavno vlogo navsezadnje dobil lepi kameleon Johnny Depp. Film je namreč režiral njegov dobri prijatelj Tim Burton in to je bilo že njuno šesto skupno sodelovanje. Od takrat sta naštancala še dva filma, nenazadnje Dark Shadows (2012). In fantastična sta bila prav v vseh skupnih filmskih projektih, ki so večinoma precej gotsko ter groteskno naravnani in vedno bizarni. Johnny namreč odlično razume Timove vizije, in zna njegove domislice izvrstno prenesti v svoje karakterje.














Tudi tokrat sta zadela žebljico na glavico. Tako kot vedno se glavni Burtonovi aduti skrivajo v natančno dodelani kostumografiji in scenografiji, ki nas popeljeta v nek povsem nov, temačen svet. Tokrat pa je Burton naredil še korak dlje. Njegovi filmi kljub svojim grotesknim in temnim karakterjem v prikazovanju nasilja niso pretirano eksplicitni, tokratni pa vas zna z obilico krvi šokirati. Bolj krvavega mjuzikla namreč ne boste zlahka našli in tudi sam sem bil (prijetno) presenečen. Johnny ponovno blesti v svoji vlogi, pohvale vredno pa je tudi dejstvo, da sta skupaj s Heleno Bonham Carter, ki se v filmu bohoti z izredno dopadljivim dekoltejem, sama odpela svoj del zgodbe.

















Moulin Rouge! (2001)



Kar dotični mjuzikl zame osebno naredi za kultnega, je predvsem pretkana uporaba mnogoterih bolj modernih ter znanih rock in pop komadov. Navsezadnje je zgodba postavljena v boemsko razuzdanost Pariza, na prelomu 19. in 20. stoletja. Prostor in čas, ki bi ga le stežka povezali z imeni kot so Queen, U2, Nirvana, Madonna… Toda ustvarjalcem filma Moulin Rouge! (2001) je uspelo. Poleg tega, da so prirejene pesmi pravi balzam za ušesa (le kdo si v mjuziklu ne bi želel slišati Smeels Like Teen Spirit ali pa Show Must Go On?), odlično sovpadajo tudi z dogajanjem na odru, s svojimi kultnimi besedili pa v dobršni meri pripomorejo k dramatizaciji same zgodbe.   











Ta je sicer tipično cmerava ljubezenska štorija o nedosegljivi in prepovedani ljubezni. Tokrat med boemom (Ewan McGregor) in kurtizano (Nicole Kidman), ki se kljub oteževalnim okoliščinam ne moreta upreti drug drugemu. Jp, štorija je tisti najšibkejši del tokratnega izdelka. Režiser je mnogo več pozornosti namenil drugim filmskim prvinam, med katerimi poleg že omenjenih pesmi prevladujeta še scenografija in kostumografija (kako nenavadno za mjuzikl kajne?). Le-ti sta tako kičasti, da boste zaradi konstantnega vizualnega bombardiranja s pomočjo kičastih barv in hitrih rezov, nemalokrat pozabili na samo zgodbo. Nič ne de, scena in glasba sta fantastični in to je pravzaprav tisto, kar v mjuziklih zares šteje.

















Predporodna pot dotičnega mjuzikla je bila izjemno zanimiva. Najprej je bil nizkoproračunski film, ki ga je ustvaril guru lowbudget eksploatacijskih skrpucal Roger Corman, The Little Shops Of Horror (1960). Idejo so kasneje pobrali ustvarjalci mjuziklov, tako da je film dobil svojo (sicer ne broadwaysko) odrsko adaptacijo. Nazadnje pa so to odrsko adaptacijo na grbo naložili Franku Ozu, ki je režiral tokratni film. Proračun se je med tem povzpel iz skromnih 25k zelencev na 25m zelencev. Presenetljivo pa je kljub temu visokoletečemu finančnemu preskoku filmu uspelo ohraniti svoj prvotni šarm, ki se skriva v trapastih karakterjih in še bolj  trapasti zgodbi, poleg tega pa je bil nominiran tudi za 2 Oskarja. Neverjetno.
















Morda še bolj kot glavna dva lika izstopajo stranski med katerimi prepoznamo tako eminentna imena filmske komedije kot so Steve Martin, Bill Murray, John Belushi in John Candy. Gre tudi za enega izmed redkih filmov, kjer je sprememba konca iz bridkega v veselega, bila izredno posrečena. V mjuziklu je bil zaključek zgodbe namreč izredno črnogled in po mojem mnenju ne bi lepo zaokrožil simpatične celote, ki jo ponuja pričujoča traparija. Živ dokaz, da so lahko tudi preprosti mjuzikli, ki govorijo o ljudožerskih rastlinah, zabavni. Še več. »Kraja« idej kultnemu Rogerju Cormanu, je omogočila, da se tudi rimejk Little Shops Of Horror (1986) zapiše med nesmrtne.  




Praktično vsak projekt, ki se ga lotita Trey Parker in Matt Stone je če že ne kulten, vsaj izjemno trapast. Na prvi pogled. Tistim, ki znajo videti preko s kletvicami in gravžem često zakrinkane površine pa se razkrije povsem nov svet, poln družbene satire in tu se skriva tista njuna prava dodana vrednost. Sta namreč mojstra pronicljivosti, ki se rada pozabavata iz nesmislov zahodnega sveta, naših kompleksov in paranoj. Tokrat je bila na udaru zaskrbljenost staršev nad neprimernimi filmi, ki uničujejo našo brezmadežno mladež. Saj veste kako lep bi bil naš svet, če ga ne bi kontroliral troedini hudič v podobi videoiger, Marilyna Mansona in filmov. Proti takim temnim silam so nemočni tudi starši.














Ta animirani mjuzikl v katerem se neprestano preklinja je obvezen za vse ljubitelje kolaž serije South Park (1997 - ?), čeprav težko verjamem, da še obstajajo navdušenci nad druščino iz Kolorada, ki ga ne bi bili videli. Za tokratno ogorčenje v sicer spokojnem South Parku s svojim vulgarnim filmom, ki ni dosti drugačen od novodobnih skrpucal, poskrbita Kanadčana Terrance & Phillip. Na to za otroke sicer prepovedano predstavo se pretihotapi štiriperesna deteljica, ki v trenutku podleže neokusnemu humorju in se ga tudi naleze. Na tej točki stopijo v akcijo starši, ki poskušajo svojim otrokom iz glave izbiti neprimerne izraze ter za njihovo lepšo prihodnost odstraniti potencialno grožnjo. Z vojno.














Objavljeno pod |

17 komentarjev:

Sadako pravi ...

Objection overruled!

No čeprav je pojem kultnega dokaj širok se mi je zdel preveč mainstream (čeprav mi je bil zelo všečen in čeprav navdih črpa iz kultne skupine Abba in čeprav v njem igra kultna Merly Streep) za na lestvino.

Šef pravi ...

haha demon barber je res najbolj nor mjuzikal vseh časov, hands down


ampak v mojem srcu ima posebno mesto vseeno south park :), vsi ostali so pa meh

Šef pravi ...

uf, mamma mia ... tukaj bi se kar strinjal s sadakom, da je čisto lepa mainstream zadeva, ki je bila očitno všeč prav vsem, ki smo jo gledali :)

Paucstadt pravi ...

Še en fan Mamme mie! :D

Meni je seznam pogodu. Edinole tale Moulin Rouge! me ni prepričal. Rocky je kult kultov, pri Briljantini sem pa v tistih odraščajočih časih res oboževal Newtonovo, no ne zaradi igre ali petja, to drži.

Primoz pravi ...

pohvale za South Park!
super izbor

Taši pravi ...

Jst pa ugovarjam, lepo prosim, ker ni tegale: http://www.imdb.com/title/tt0078754/ :). Kolk smo dobri ann... vedno nekaj ugovarjamo in kritiziramo. Sicer pa ponovno, super zapis! :D

Sadako pravi ...

Evo, takole se lepo dopolnjuje seznam kultnih mjuziklov.

jst pravi ...

Hehe, a naj se še jaz oglasim, kaj bi bilo vredno dodati? :P

Sweeney Todd je zame še vedno svetlobna leta od kultnega. Ne vem, ampak potrebuje še par let, da dozori v kult, ki lahko parira prvim trem na seznamu. Ampak se strinjam s tvojo mejo, da je nekonvencionalen. Enako velja za South Park.
Moulin Rougue me ni prepričal v ničemer, razen v kostumografiji in karizmatičnosti gospodiča McGregorja.

A je že cajt, da dodam predloge? ;)
Jesus Christ Superstar, Oklahoma, Cabaret, Annie, morebiti Fiddler on a roof, od novejših recimo omenjena Mamma mia, Evita, malce slabši Chicago, Rent ...

Kaj pa lestvica mjuziklov po znanih izvajalcih? Glede na PS predvidevam, da je ta naslednja. :P

P.S.:Uf, čist si me premamil s temi mjuzikli, šibam zdaj na youtube. :D Aja, pa Hair si po mojem skromnem mnenju zasluži višjo oceno.

Šef pravi ...

če že vsak doda nek svoj predlog, potem bi bil na mojem seznamu vsekakor romance in cigarettes

totalno usekan :)

Sadako pravi ...

Res je ja, le redki filmi že na začetku svoje kariere postanejo kultni in Sweeney Todd:... rabi čas da dozori, prav tako Moulin Rouge! pri katerem mi je uganka to, da vam ni bil pretirano po godu. Meni je namreč noro dogajalo ob znanih komadih in še posebej ob slednjem prizoru: http://www.wat.tv/video/elephant-love-medley-moulin-ca3j_2ftct_.html

I came.

Kar pa se tiče The Wizard Of Oz mi je bolj sedel pod 7 brezčasnih mjuziklov in tam ima svoje mesto.

Unknown pravi ...

malo sme se nakremzil, ker ima briljantina visjo oceno kot lasje. in ja, tudi meni se MR ne zdi bas kultna zadeva, sploh z oskarji, ki jih je pobiral. pa imam zbirateljsko edicijo doma ker sem fan:) Prej bi med kultne reci uvrstil The Wall, pa je bolj videospot kot muzikal. (kot flash gordon i highlander):P

Sadako pravi ...

God Damn Hippies!!!

Ne morem se upreti miganju Travolte. On je tisti, ki zame dvigne oceno temu sicer dokaj povprečnemu mjuziklu.

Sicer pa kot sem omenil je pojem kultnega zelo rišok in se da v njega szbasat kar precej filmov. Od tistih bolj obskurnih do mega uspešnic. Od tistih, ki so jih avtorji popljuvali, do tistih, ki so jih kovali v nebesa....

In ja Pink Floyd The Wall je vsekakor kulten toda (glej drugi odstavek).

jst pravi ...

Haha, zdaj pa vemo, kaj ''dvigne'' vrednost filmu pri Sadaku. ;P

Anonimni pravi ...

Dancer in the Dark bi bil mogoče loh zraven na seznamu :)

Sadako pravi ...

Mogoče pa res :D

Sicer pa kar se travolte tiče tukaj ni nikakršne dileme. SWAG!

Še bolj kot njegovo miganje v Grease mi je všeč njegova celotna frajerska pojava v Saturday Night Fever.

He has the moves!

http://www.youtube.com/watch?v=MZfJaKTWS5E

Kaj si ja nor. Kjeri disco movi :poklon:

Iztok Gartner pravi ...

Kaj pa Alferd Packer: The Musical in Les parapluies de Cherbourg?

Sadako pravi ...

Tegale drugega si mi rinil že, ko sem predstavil 7 brezčasnih mjuziklov. Takrat sem ti zaupal, da ga žal ne poznam, tokrat pa bom uporabil Jurčkovo strašno domiselno obrambo. :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji