7 mišičnih pump upov

Poletje je tik pred vrati in morda še lahko ujamete zadnji vlak za izklesanje svojega telesa, potem ko ste celo zimo delali na masi. Za malček motivacije vam ponujam spodnje filme, za katere so svoja telesa izklesale znane hollywoodske zvezde.








Tole je bil eden izmed bolj pričakovanih naslovov leta 2010. Zato je poskrbela na novo obujena franšiza video igre Prince Of Persia. Sam sem nazadnje igral tisto izredno popularno 2D varianto, v kateri se je bilo potrebno preganjati po zagonetnih blodnjakih, ki so skrivali razno razne pasti v podobi podirajočih se stropov, skritih bodic in celo sabljaško razposajenih okostnjakov. Novodobne serije, ki jo je začela ravno igra z enakim naslovom kot tokratni film, nisem preigraval. Še dobro, kajti že tako me je film pustil povsem hladnega in bog si ga vedi kako močno bi bil šele razočaran, če bi bil eden izmed tistih die hard fanov omenjene igračarske franšize.











Nekateri sicer trdijo, da gre za povsem soliden blockbuster, ampak to zgolj potrjuje kako nizka so pričakovanja današnje mladeži. Film nima poleg privlačnega in tokrat napumpanega Jacka Gyllenhaala ter mične Gemme Arterton za ponuditi prav ničesar izredno pozitivnega. Njegova največja rak rana pa so zagotovo specialni efekti. Le-ti so narejeni tako šalabajzersko, da jih ne rešijo niti MTV-jevski enosekundni kadri (ampak kot kaže to mladičev ne moti kaj dosti, važno da poka in bliska). Naslednja polovičarska stvar je scenarij, ki ga poleg banalne in že stokrat videne preprostosti, krasijo še na silo zakrpane luknje in nesmisli. Tipičen novodobni blockbuster.




Čeprav je G. I. Jane (Demi Moore) uspešno prestala enega izmed najtežjih vojaških treningov na svetu (katero je tisto najtežje pripravništvo je zaradi skopih in nemalokrat skritih informacij izredno težko določiti, toda često se pojavlja ime Britanskega SAS-a), ženske še vedno niso vabljene v vrste Navy SEAL-ov. Kar niti ni tako nenavadno. Predstavljajte si gručo moških z razganjajočo stopnjo testosterona, katerim na izoliranih misijah družbo dela izklesana deklina. Jp, s trdim tičem se je težko boriti in to so vedeli že stari Grki. Zaradi istega dejstva je vstop ženskam prepovedan tudi na podmornice. Razen, če njihov kapitan sliši na ime Rocco Siffredi.












V filmu starejšega in bolj znanega izmed bratov Ridley, je za potrebe karakterja, svoje telo izklesala že omenjena Demi Moore. Ženska je res izredno močna. Me prav zanima kdo izmed vas lahko dela sklece na eni roki. Sicer pa je film kljub svoji dokaj klišejski zgodbi in ne ravno visoki oceni na IMDb, povsem gledljiv. Spretno se izogne feminističnim pastem in še posebej sentimentalnosti. Toda na tem mestu moram ponovno okrcati filmske studie. Gospod Ridley Scott je namreč pripravil dva filmska konca in kljub dejstvu, da je bil med poskusno projekcijo bolje sprejet tisti bolj črn, so se studii kakopak odločili za happy end in s tem dokazali, da imajo mnogo manj jajc kot G. I. Jane.




Izredno močan film, katerega sekvence vam bodo za vedno ostale v spominu. Res da se je režiser za potenciranje prizorov poslužil dokaj cenenih trikov v obliki počasnih posnetkov in melanholično pompozne glasbe, toda hej, to je film. Kot mulcem nam je najbolj ostal v spominu kultni prizor, v katerem nabildani Edward Norton (v eni izmed svojih najboljših predstav, kateri je sledila tudi nominacija za nagrado Oskar) črnca iz lokalne bande prisili, da se uleže na tla in s svojimi belimi zobmi narahlo ugrizne v robnik pločnika. Edward nato sunkovito dvigne nogo in z vso močjo brcne v zatilje nesrečnega pridaniča. Bam! Brutalno in markantno. 












Drugi zapomnljivi prizor je mnogo bolj čustven in sledi ob koncu izdelka, ko se gradi poanta filma, da sovraštvo rodi zgolj še več sovraštva. Suhljati Norton je za dotično vlogo pridobil približno 14 kilogramov in v črno belih posnetkih, ki prikazujejo njegovo skinhead ero, izgleda naravnost zastrašujoče (posebej v prizorih ko naokoli paradira zgolj v boksarkah in bulsih). Filmu nekateri očitajo površnost in bližnjice v scenariju (filmskim kritikom gredo v nos predvsem scene v zaporu)  in tudi sam se strinjam, da bi bil film lahko še krepko daljši. Gre namreč za enega izmed tistih filmskih izdelkov, ki so tako dobri, da si pravzaprav ne želiš njihovega konca. 

















Dokaj podobna štorija kot tista iz začetka lestvice se je dogodila tudi tokratnemu filmu, s to razliko, da so bila pričakovanja v tem primeru izredno visoka predvsem zaradi všečnega prvega dela Blade (1998) in po mnenju mnogih še boljšega nadaljevanja Blade II (2002). Navsezadnje gre za filmsko franšizo, ki je nastala po cenjenem Marvelovem stripu. V njem daywalker Blade čisti ulice pred vampirsko nesnago. Tako strip kot prva dva dela je krasilo temačno in krvavo neogotsko vzdušje, ki se je v dokaj zadovoljivi meri preneslo tudi v tretji del, toda krvnik so bili tokrat predvsem (pre)mnogi akcijski prizori. Bilo jih je absolutno preveč in kot gledalec sem dobil občutek, da gledam fight na fight.











Ne bi imel nič proti, če bi bili spopadi podprti z všečno koreografijo, toda še enkrat več so imeli glavno besedo specialni efekti in hitri montažni rezi. Nič ne de, kajti po teh epileptičnih kadrih, so moje oči našle tolažbo na izklesanem telesu Ryana Reynoldsa Jessice Biel (jp, tista mačkica, ki je ponagajala producentom konservativne krščanske nanizanke 7th Heaven (1996 - 2007), tako da je delno razgalila svoje vroče telo za revijo Gaze, s čimer se puritanski dvoličneži nikakor niso mogli strinjati). Le-ta naokoli paradira v tesno oprijetih usnjenih hlačah, za nas pa celo skoči pod tuš. In roko na srce to je za dobršen del moške populacije tudi vrhunec filma. 
















Gospod metamorfoza. Igralec, ki je svojo slavo zgradil s pomočjo ekstremnih telesnih preobrazb, ki si sledijo praktično iz filma v film. Od okostnjaka do mišičnjaka. No, seveda je znan tudi po svoji odlični igri. Christian Bale je pač igralec, ki se povsem vživi v svoje karakterje. Tako čustveno kot tudi fizično. Za pozicijo na lestvici sta se sicer potegovala 2 filma v katerih ima glavno vlogo. Poleg dotičnega še Batman Begins (2005). Zmagovalca je odločila definicija telesa. Je že res, da ima gospod Bale kot Batman oz. Bruce Wayne kakšen kilogramček več kot Patrick Bateman, ampak za potrebe slednjega, je s svojega telesa odvrgel tudi odvečne telesne maščobe.












Tudi tokrat je šel C. Bale v razvoju in interpretaciji svojega karakterja povsem do konca. Poleg že omenjenega vizualnega izgleda je odlično ujel tudi karakter, ki si ga je v svojem bestsellerju omislila Bret Easton Ellis. Sledimo kratkemu a eksplozivnem egotripu newyorškega japija, ki svojo (seksualno) nesigurnost kompenzira z dobrinami kapitalističnega zahoda kot so drage obleke, plastične kartice, prostitutke… Da bi izpadel kar se da popoln vsak dan tudi skrbno skrbi za svoje telo. Zdrav duh v zdravem telesu pravijo. Tokrat ne bo držalo. Batemanova psiha namreč ne zdrži pritiska vsakodnevne lažne igre. Pobu se začnejo kisati možgani, kar privede do trenutka ko se mu popolnoma odpelje. Serijski metro morilec.





Ko se je v akcijskega junaka prelevil Nicholas Cage mi ni bilo najbolj pogodu, ko je kasneje svoje pretepaške veščine naokoli začel razkazovati Liam Neeson sem sprva zavijal z očmi (izkazalo se je, da povsem neupravičeno), ko pa je na nekem oddaljenem planetu začel predatorju rebra preštevati Adrian Brody, sem sklenil, da me ne more presenetiti prav nič več. Sumim, da bo naslednji akcijski superjunak postal Steve Buscemi ali pa Macaulay Culkin. Toda vseeno vse pohvale g. Brodyju za pump up, kajti prvič je nek del njegovega telesa zasenčil njegov nos. A sam se vseeno nikakor nisem mogel navaditi na njegovo akcijsko persono in na njegove odrezave enovrstičnice.











Film ima sicer izredno privlačno scenografijo, ki nam s pomočjo mešanice specialnih efektov in fizičnih setov pričara okolje tujega planeta in to kljub dejstvu, da se večina filma dogaja v povsem zemeljski džungli. Še enkrat več pa so filmski ustvarjalci dokazali, da je njihova zadnja stvar relevanten scenarij. Sama zgodba je sicer precej identična izvirniku, toda Adrian pač ni Arnold in Nimrod pač ni John. In če je izvirnik krasil predvsem suspenz in strah pred neznanim, se tokratni del poslužuje malček drugačne taktike in stavi predvsem na karto vizualnega šoka. Predatorje vidimo tako precej pogosto in tudi nasilje je precej bolj eksplicitno. Po kvaliteti nekje med AVP: Aliens Vs. Predator (2004) in Predator (1987). 




Še eden izmed filmov narejenih po Marvelovih stripih, ki ni bil dorasel pričakovanjem. Sicer stripa v katerem nastopa tokratni glavni akter Thor (Chris Hemsworth) nisem prebiral in le težko kritiško ocenim njegovo ekranizacijo v smislu, kako dobro je film poustvaril domišljijski svet junakov. Vizualno bi rekel, da so ustvarjalci vsaj kar se tiče dežele Asgard ustvarili zelo solidno delo. Film začne namreč izgubljati na svoji moči in stripovskem šarmu šele, ko je Thor izgnan na (vizualno dolgočasno) Zemljo. Na našo žalost se to zgodi že kaj kmalu po začetku filma. Na tem mestu namreč gledalec neha biti zaslepljen z vizualnimi bombončki in na dan privrejo vse hibe dotičnega celuloidnega izdelka.











Da se ne bodem ponavljal kot (pre)mnogi športni komentatorji evropskega prvenstva v nogometu na nacionalni televiziji predlagam, da si ogledate pomankljivosti, ki sem jih omenil že pri drugih dveh sci-fijih na tokratni lestvini. Manjše razočaranje pa je tudi sicer izjemno simpatična Natalie Portman, ki vse prepogosto igra po sistemu mlačno – vroče. Tokat je le še ena v vrsti brez izraznih igralcev/likov. Vse to bi ji seveda z lahkoto odpustil, če bi tako kot Chris Hemsworth natrenirala svoj seksi telešček in nam ga postavila v ogled. Toda tudi to, da Portmanova ne postavi na ogled svoje razgaljene postave ni največji kiks filma. Le-ta se skriva v glavnem negativcu, ki je tokrat tako pomehkužen, neizrazit in antipatičen, da odide v pozabo že med tem, ko se vrti odjavna špica.










Objavljeno pod |

7 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Brad Pitt v Troji, mogoče.

Sadako pravi ...

Težko bi rekel, ker se mi zdi konstantno izredno lepo izklesan.

filmoljub pravi ...

Kar pa zagotovo ne velja za debelušnega Gerarda, ki se je izklesal posebej za 300 (skupaj z nekaterimi drugimi). :D

Sadako pravi ...

Oja to pa vsekakor. Imel sem v planu pod uvodni nagovor napisat, da 300 šparam za nek drug zapis, kajti vsekakor bi si zaslužil mesto na tokratni lestvini.

Pametni pišejo...

filmoljub pravi ...

Popolnoma za podceniti ni niti Hilary v "Million Dollar Baby" in celo Rourketa v "Wrestlerju", čeprav se jima pridobitev mišične mase mogoče ni tako zelo poznala. A ja, pa vitki Hugh Jackman kot Wolverine tudi ni bil kar tako. Celo Charlie Sheen v nadaljevanju "Hot Shots! Part Deux" je bil kar spodobno nabrekel. Tom Hardy, "Bronson"? Jason Statham, od neke točke naprej (recimo franšize "Transporter")?

:D Ajd, da ne bom preveč težil.

Sadako pravi ...

Opa, I see you know your men :D

filmoljub pravi ...

Indeed I do. THIS IS SPARTA !!

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji