7 najbolj gledanih celovečercev samostojne Slovenije

Tudi sam sem se odločil, da počastim obletnico rojstnega dneva naše preljube domovine. V stilu s trenutnim dogajanjem je tudi tokratni zapis. Kot izjemen učenec naših vrlih predstavnikov demokracije sem vzel povsem objektivne podatke in jim dodal moj subjektiven pogled, ki med drugim sliši tudi na ime vesoljna resnica.

Vse najlepše Slovenija in še na mnoga (skregana) leta!







Nemalokrat so si statistični podatki, ki prihajajo iz različnih virov, nasprotujoči in tudi tokrat je tako. Po raziskavi, ki naj bi jo opravilo Delo je tokratni film tisti, ki zaseda prvo mesto na večni lestvici gledanosti slovenskih filmov, medtem ko je glede na lestvico Cinema group d.o.o. na drugem mestu, za filmom Petelinji Zajtrk (2007). Sam se ravnam zgolj po občutku in vsem medijskem prahu, ki ga je dvignil Gremo Mi Po Svoje (2010), že pred in še bolj po ogledu. Slovenci smo pač radi sprti in priložnost za kreg najdemo v najbolj banalnih stvareh. Če ni drugega, bo tudi film povsem v redu in tako so se na medmrežju vnele burne razprave o sami kvaliteti filma. Število obiskovalcev v slovenskih kinematografih: 205.439.












Poleg tega pa se ne morem znebiti občutka, da predvsem današnja mladež išče svojo identiteto s pomočjo interneta. Povsem razumljivo je, da je v obdobju osamosvajanja potrebna določena stopnja uporništva in posledica tega je zadnje čase najbolj vidna na razno raznih forumih. Če gre za najbolj gledan slovenski film vseh časov, le-ta mladini kot kaže že a pripori ni po godu. Paradoks današnje družbe se torej skriva v reku »in je biti out«. Meni osebno je bil film kljub dejstvu, da če bi mu odvzeli Jurija Zrneca od njega ne bi ostalo praktično nič, izredno gledljiv. Všeč so mi redki lahkotni slovenski filmi, poleg tega pa je dotični prepletel moja dva najljubša mladinska filma: Poletje V Školjki (1985) in Kekec (1951).




Dotični film je iz prvega mesta izrinil komedijo Branka Durića Kajmak In Marmelada (2003). Tekom ogleda sem sam celo pozabil, da gledam slovenski film, saj se je pred mojimi očmi vrtela dokaj lahkotna romantična komedija o sicer prepovedani ljubezni, katero sem moral gledati s pomočjo podnapisov. Potem pa bam. Zadnja četrtina ni v meni pustila nobenega dvoma, da se pred menoj odvija slovenski izdelek. Posilstvo, pedofilija, samomor in umor (pijančevanje je bilo sicer prisotno že prej, toda ne v tipični slovenski izvedbi, ki poraja nasilje in trpljenje). Toda kljub tem težkim tematikam, je film pri meni pustil sled lahkotnosti. Število obiskovalcev v slovenskih kinematografih: 183.093.














Gre za izredno gledljiv režiserski prvenec Marka Naberšnika, ki je bil posnet po Feriju »moje knjige so idealni filmski scenariji« Lainščku. Tisto glavno karizmo poleg prelestne Pie Zemljič (mačka, ki se izredno rada in brez sramu razgali za zadovoljstvo širnega občestva) proizvaja Vlado Novak. Preprost mehanik zaljubljen v bivšo skupno domovino, katerega najprej očara glas in kasneje še stas hrvaške (porno) dive Severine. Film je odlično ujel preprostost življenja v ruralnem okolju, v katerega vdirajo nove ideje v podobi povzpetnežev s podlimi nameni. S pomočjo izredno mehke fotografije pa je vse skupaj zapakirano v podobo romantične nedolžnosti izgubljenih sanj. Eden izmed boljših slovenskih filmskih izdelkov. 



















V Sloveniji najbolj zažgejo preproste stereotipne komedije in če le-te med stereotipi obdelujejo kakšnega izmed narodov bivše Juge, je uspešnica zagotovljena. Đurićev Kajmak In Marmelada (2003) je s tem svojim všečnim receptom iz trona najbolj gledanih slovenskih filmov izrinil film Andreja Košaka Outsider (1997), ki je pred tem kraljeval na samem vrhu in to vse od leta 1997. S svojim bridkim humorjem je dodobra zadel malomeščansko karakterizacijo, ki jo Slovenci tako radi nadevamo čefurjem, po drugi strani pa je tudi spretno nastavil ogledalo naši družbi, ki jo zaznamujeta predvsem nedeljska goveja župca in otročje pijanske igrice na raznih obletnicah. Število obiskovalcev v slovenskih kinematografih: 155.062.















Skozi film spremljamo zapleteno love – hate romanco med Slovenko Špelo (Tanja Ribič) in Bosancem Božotom (Branko Đurić - Đuro), ki sta sicer par tudi v resničnem življenju. Ona je preprosto delavno dekle, ki se ne ozira na prigovarjanje svojih staršev o neprimernem izboru njenega partnerja, on pa je len delomrznež, ki uživa ob čohanju jajc, pitju piva in buljenju v TV ekran. Skratka tipična stereotipizacija, ki zaradi svojih nasprotij ne more obroditi sadov. Ali pač? Navsezadnje se nasprotja privlačijo kajne? Špeli in Božotu kljub vsem neprijetnim okoliščinam navsezadnje uspe postati tipična slovenska družinica. Se pravi tista z ločenimi starši. Velik plus: joške Tanje Ribič.




Preden je režiser Andrej Košak v slovenske kinematografe plasiral svoj tokratni filmski prvenec, je bil najbolj znan kot režiser TV oddaje Videošpon, katero je vodila vzhajajoča slovenska medijska zvezda Jonas Žnidaršič. Na začetku svoje kariere je torej ustvaril dve kultni zadevi, ki jih kasneje s filmoma Zvenenje V Glavi (2002) in Stanje Šoka (2012) v katerem je imel osrednjo vlogo celo Jonas, ni uspel ponoviti. Tokratni filmski hit je iz najvišjega mesta gledanosti izrinil prvi celovečerec samostojne Slovenije Babica Gre Na Jug (1991), ki je na tronu kraljeval vse od izobesitve slovenske trobojnice. Število obiskovalcev v slovenskih kinematografih: 90.954.















Film ima mnogo izsekov in stavkov, ki jih je uporniška mladina odraščajoča v zadnjih izdihljajih Jugoslavije, vzela za svoje. V mojem spominu sta največji pečat pustila dva kultna prizora. Za oba je odgovoren glavni igralec Davor Janjić, ki je v filmu izvrstno upodobil upornega »najstnika« Seada Mulahasanovića. V prvem skupaj s svojim pank bendom prepeva na strehi lokalnega bloka, drugi pa je finalni prizor v katerem se Sead končno upre svojemu partijskemu očetu. Iz njega bruhata jeza in bes, ki sta se v njem nabirala celo življenje. Prizori močno spominjajo na tiste iz filma Rebel Without A Cause (1955), seveda z balkansko/slovenskim pridihom. Trpko in zapomnljivo.


















Zadnja Večerja (2001)



Čeprav je Marcel Štefančič, jr. v knjigi Na svoji zemlji – Zgodovina slovenskega filma omenil, da film Zadnja večerja (2001) vsebuje neprekinjen 8 minutni prizor, ki bo postal klasika slovenskega filma (v njem Matjaž Javšnik in Aleksandra Balzamović s pomočjo čustvenega vlaka smrti potujeta po svojem nesrečnem življenju), sem sam prepričan, da je vsa slovenska masa, ki je omenjeni film videla, le-tega tudi že pozabila. Res da s pomočjo svojega primitivnega humorja poskrbi za nasmešek ali dva, toda na njem ni prav nič zapomnljivega. No mogoče Javšnikovo nazorno govorjenje skozi rit in pa tipičen slovenski stavek:« Najbolj, da naju ti kar skup zakoplješ. To bo res srečen konc.«













Spremljamo zgodbo o dveh pobeglih norcih in kameri. Kameri s pomočjo katere dokumentirata svoje vragolije, ki se vrtijo predvsem okoli reševanja radodarne princese. Norca kar sama upravljata s kamero, tako da je praktično celoten film posnet iz roke, kar mu na eni strani celo koristi. Ne predstavljam si namreč kako bi taka traparija od filma lahko funkcionirala drugače. Tako pa način snemanja pripomore k avtentičnosti filma in nas gledalce prepričata, da gledamo the real thing. Zaradi tega dejstva tudi dokaj hitro sprejmemo katastrofalno leseno igro, ki bi nas v kakršnem koli drugačnem načinu snemanja, kaj hitro odvrnila od ogleda.




Prvi film samostojne Slovenije, ki je sicer nastal v koprodukciji z Japonsko, je bil hkrati tudi prvi filmski hit samostojne Slovenije. Na prvem mestu gledanosti se je namreč obdržal vse do leta 1997, ko ga je s prestola izrinil Outsider (1997). Gre za nekakšno mešanico road trip muvija in filma noir, kar je nakazovalo na zelo »svež« oz. bolje rečeno drugačen pristop v slovenski kinematografiji kot smo je bili vajeni. Žal pa so ta pričakovanja ostala nekje na mrtvi točki, odličnost ter unikatnost slovenskega filma pa sta dandanašnji prej izjema kot pravilo. No tudi v prvem filmu samostojne Slovenije ni šlo brez morbidnih tem ala samamor. Hvala bogu, na komičen način. Število obiskovalcev v slovenskih kinematografih: 62.952.


















Čast, da kot glavni akterji nastopijo v tem mejniku slovenske kinematografije, ki ga je režisral Vinci Vougue Anžlovar, je doletela malega in v tistih časih še suhljatega Bojana Emeršiča, ostarelo a karizmatično Majolko Šulkje ter dolgonogo seksuljo Natašo Matjašec. Majolka igra pobeglo babico, ki ni pripravljena ostati v domu za ostarele oz. v bolnišnični oskrbi. Na svoji poti sreča prav tako pobeglega mladeniča, ki beži pred vsakodnevnimi težavami. Pridruži se jima še jazz pevka in nedolžno popotovanje enega izmed bolj nenavadnih marginalnih trojčkov slovenske kinematografije se lahko prične. Svež in dostojen mejnik.




Sicer film Janeza Burgerja, ki je znan še po filmih Ruševine (2005) ter Circus Fantasticus (2010), sedmo mesto na tokratni lestvici, a ga je združenje slovenskih filmih kritikov uvrstilo na prestižno 2. mesto najboljših petih slovenskih filmov med leti 1991 in 2011. Razlog za to gre po vsej verjetnosti iskati v artfagovstvu (slovenskih) filmskih kritikov, ki jim prihaja na izredno počasne in umetniške filme. Če so le-ti posneti v črno beli fotografiji pa ti ocenjevalci umetnosti padejo v ekstazo. Potrebujete dokaz? No, takole izgleda že omenjena lestvica: 1. Kruh In Mleko (2001), 2. V Leru (1999), 3. Oča (2010), 4. Osebna Prtljaga (2006) 5. Ekspres, Ekspres (1998). Število obiskovalcev v slovenskih kinematografih: 55.988. 
















Celuloidni izdelek za katerega je ideje za scenarij prispeval tudi glavni igralec Jan Cvitkovič (le-ta je leta 2001 izredno dobro izkoristil filmske elemente na katere tripajo slovenski filmski kritiki), odlično zadane bistvo današnjega problema slovenske študirajoče mladeži, t.j. persona večnega študenta. Je že res, da so pogoji za zaposlovanje po končanem študiju povečini izredno mizerni ter da je življenje v študentu napram ostalim alternativam izredno poceni (z izjemo mama hotela) ter da je lepo cele dneve in noči brezskrbno prežurirati, ampak… Mah nič ampak, lepo je biti študent. Vseeno pa je Dizi v filmu mnogo preveč ležeren in apatičen do resničnega sveta, ki ga čaka onkraj vrat študentskega doma. Počasen, dolgočasen film, ki ne zadane ravno bistva študentskega življenja.















7 komentarjev:

ninja pravi ...

sam vem da sem se ob zadnji večerji joku od smeha in žalosti

pa da mi je v leru carski film, brez artfagovosti
)mogoče te ni zadel ker večni študentje ne obstajajo več in mogoče si(bil) že del novejše gerneracije, ki živi drugačno študent življenje

Sadako pravi ...

Bi znalo bit tudi to ja, ker vsaj pri meni film precej pridobi na oceni, če se znam vanj vživeti ali pa mi ponudi ščepec nostalgije. Zgodbe, ki smo jih živeli se nas kakopak dotaknejo mnogo bolj kot pa tiste, ki jih le gledamo.

Iztok Gartner pravi ...

Končno še nekdo, ki mu je Zadnja večerja kurac od filma.

Tomi Tomšič pravi ...

Morda bi se tokrat prvič ne strinjal s tvojimi ocenami. Večino filmov, če ne kar vse, bi ocenil vsaj eno oceno nižje, enega ali dva celo dve. Ampak to je najbrž posledica dejstva, da so slovenski filmi postavljeni v nehvaležen položaj, ko jih primerjaš s svetovno produkcijo. Prilagodit ocenjevalno lestvico na naše razmere? Potem bi lahko vsak film ocenjeval glede na njegove razmere in izgubiš objektivno merilo (pri sicer subjektivni oceni, hehe :))

Še to. Na lestvico bi namesto Zadnje večerje in Lera nedvomno obesil Odo Prešernu in Jebi ga (razen, če ju ne tretiraš za celovečerca?). Predvsem Oda se mi je vtisnila v spomin kot eden najbolj gledljivih in zabavnih slovenskih filmov zadnjih 20 let, ne manjka pa ji niti drznosti (pijani Prešeren), ki za razliko od marsikaterega drugega drznega poizkusa, izpade precej kul, da ne rečem kar nepozabno kul.

Je to moj prispevek k razdvajanju Slovencev? ;)

jst pravi ...

Ha, meni je pa Gremo mi po svoje totalni drek. Ok, priznam, da so se mi kotički eno dvakrat zavihnili navzgor, ostalo je bila pa taka žalost in bedarija (od sanjske sekvence v nekem čudnem Dalijevskem kontekstu do popolnoma idiotske scene z razgaljenjem - wtf! Ok, razumem, da so mladci polni hormonov ... ampak scena je bila totalno brez smisla).
Zadnjo večerjo sem preskočila, ne verjamem, da si jo bom sploh kdaj ogledala.
Z ostalimi se bolj ali manj strinjam. V Leru bi osebno zamenjala z Ekspres, ekspres, ampak to je osebna preferenca. :) Petelinji zajtrk je bil itak a priori posnet, da postane uspešnica. Moj najljubši na spisku je seveda Outsider s fenomenalno igro Janjića in Sokolovića ter nepozabno glasbo Lošića, ki je kot zgleda nespregledljivi dejavnik za uspešnost slo filma (Outsider, Kajmak, Zajtrk). :)

Sadako pravi ...

Na tokratni lestvici ni bilo kaj menjati, ker je sestavljena po uradnem seznamu najbolj gledanih filmov.

@Tomi: morda sem to prilagajanje tudi ustvaril (podzavestno), še sam ne vem? Morda se mi to često dogaja, kaj pa vem. Pri ocenjevanju si dopuščam popolno mero subjektivnosti in se bolj kot po nekih objektivnih merilih ravnam po občutku. Moram pa priznati, da sem rahlo razočaran nad tvojim omiljenim tonom, ki ga uporabljaš pri nestrinjanju z drugače mislečimi. Slovenska politika je razočarana.

@jst: ja tale Gremo mi po svoje je močno razdelil slovensko javnost. Imam občutek, da je šlo za političen konstrukt. Kar pa se tistih jošk tiče bom rekel takole: če bi bila moški bi mislila drugače :p

jst pravi ...

hehe, verjetno res, ampak tako bom rekla ... Nič nimam proti joškom, ampak morajo biti v SMISELNEM kontekstu. V hribih, sploh v predelih, kjer ni kake luže za skopat, jih boš pač težko našel. :)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji