7 šokumentarcev; part I - mondo

Moteče bizarni dokumentarci, ki so nastajali pod krinko širjenja obzorij, a je bil njihov resnični namen precej hitro razkrinkan. Šlo je za ceneno eksploatacijo, ki je k ogledu vabila s povečinoma nagravnžo senzacionalističnimi posnetki. V grobem bi lahko šokumentarce razdelili v tri podzvrsti, glede na tematiko s katero so se ukvarjali. Tokrat je na vrsti mondo, se pravi šokumentarci, ki so prikazovali neobičajne navade ljudi širom sveta.








Italijanski dokumentarec, ki je sprožil neustavljivi val posnemovalcev in je bil posledično odgovoren za nov podžanr imenovan preprosto mondo film (mondo v italijanskem jeziku pomeni svet). Italijanski filmski ustvarjalci so bili mojstri filmske eksploatacije in zatorej so se dobro zavedali dejstva, da se najbolje prodaja tisto kar šokira. Pretresljivim posnetkom so dodali še kanček gole kože in zmagovalna formula je bila rojena. Pustimo ob strani podatek, da so kljub obljubljanju avtentičnosti, veliko prizorov zrežirali kar sami, nekatere so ponovno uprizorili, nekatere so pokradli od drugod, pri nekaterih pa so se poslužili preprostih montažnih trikov.


















Eden izmed takih je uporabljen povsem na začetku tokratnega šokumentarca. Malega ščeneta zaprejo med druge na videz zelo agresivne pse. Kamera se oddalji in sčasoma zatemni, mi pa smo prepuščeni zgolj zvokom pasjega cviljenja. Ergo: pes je dočakal nasilno smrt. Morda. So pa nekateri prizori še kako avtentični in se jih izogibajte ako vaš trebuh ni navajen raznih krvavih prizorov povezanih z živalmi (jp, Jadranka tole ne bo zate). Kot najbolj okruten primer naj navedem množično pobijanje svinj z lesenimi palicami ter dekapitacije bikov. Vsebuje pa Mondo Cane (1962) tudi nekaj zelo duhovitih WTF?! momentov. Tisti s kontaminiranim otočjem Bikini, je še posebej posrečen. 
























Štiri leta kasneje sta dva izmed trojice, ki je splavila kultni Mondo Cane (1962), naredila še korak dlje in posnela mnogo bolj krut šokumentarec. Če sta v začetniku tokratnega podžanra G. Jacopetti in F. Prosperi (mož, ki je manjkal pri tokratnem projektu je bil P. Cavara) le poredkoma kazala posnetke nasilja in so bili ti relativno blagi, sta tokrat pripravila pravo krvavico. Pri tem pa sta vse pokole in poboje (tako ljudi kot živali) zavila v dobršno mero rasizma in tako očrnila (no pun intended) afriško postkolonialno prebivalstvo. Ponovno je nasilje povsem iztrgano izven konteksta, vendar tokrat ne služi zgolj šokiranju, ampak tudi podli stereotipizaciji.











Tokrat je zrežirane prizore mnogo težje ločiti od avtentičnih, vendar pri tem nikakor ne gre prezreti dejstva, da je snemalna ekipa s svojo prisotnostjo spodbudila veliko dogodkov, ki se drugače po vsej verjetnosti ne bi zgodili. In ko rečem dogodkov, mislim umorov. Posebej neokusen je prizor mučenja slonice, ki se kasneje izkaže za brejo, tako da Jadranka, če si že pri prejšnjem potočila kakšno solzico, tega nikakor ne glej. Se bojim da bodeš dehidrirala. Je pa zanimivo, da večina virov kot resničnega navaja prizor, ki se je meni osebno zdel zaigran in sicer prizor, ki je sledil zanzibarski revoluciji in vsebuje množični poboj muslimanov. Če imate močan želodec, preverite sami.

















Tudi Azija je znala ozkoglednim Evropejcem 70. let prejšnjega stoletja ponuditi enormno količino za njih tako bizarnih stvari. Za razliko od prejšnjih dveh pa se praktično vsi dogodki na filmske traku zdijo avtentični in ne sproducirani, a je njihov ogled za tiste s šibkejšim srcem, vseeno nepriporočljiv. Vrhunec tokratnega šokumentarca je zagotovo nazoren posnetek »lepotne« operacije. V njem se tajski she-male odloči, da se bo znebil moškega orodja, na mestu kjer je nekoč stal odvečni korenjak, pa mu/ji naredijo umetno vagino. Ustvarjanje umetnih jošk je mala malica proti ustvarjanju muce. Eksplicitno, direktno in brez posebnih učinkov.

















Svojo geografsko relevantnost želi Shocking Asia (1976) zgraditi s pomočjo uvodne špice, v kateri nam želi s pomočjo globusa in etimologije besede Azija pokazati, kako resno se je lotil raziskovanja te največje zemeljske celine (ki v bistvu to sploh ni). No, od tu gre kar se tiče relevantnih podatkov samo še navzdol, a se po drugi strani obratno sorazmerno veča delež gravža. Poleg že omenjenega posnetka spolne operacije boste priča še: čudnim hindujskim običajem, ki vključujejo prebadanje celotnega telesa (še posebej obraza) in kurjenje jezika, prehranjevalne navade Kitajcev, kurjenje trupel in njih metanje v Sveto reko, rokoborbo pritlikavcev in muzej izprijenih seksualnih japonskih razvad… Če vam ne bo dovolj, vam lahko namignem, da gre zgolj za prvi del trilogije.  






















Po vsej verjetnosti gre za šokumentarec, ki je inspiriral kasnejši podžanr, osredotočen predvsem na gravž. Povsem logično je bilo, da se bo mondo del slej kot prej povsem izčrpal. V dobrih 15 letih, odkar je luč sveta zagledal prvi mondo šokumentarec Mondo Cane (1962) so ljudje videli praktično že vse. Filmski ustvarjalci so bili tako primorani poiskati nov način šokiranja, če so želeli ponovno napolniti svoje žepe. In Italijani, mojstri eksploatacije, so rešitev našli v stopnjevanju gravža in nasilja, ki so ga prikazovali v svojih šokumentarcih. In tokratni, ki je hkrati tudi eden izmed zadnjih, je bil v svoji eksplicitnosti izredno drzen. Po njem so se zgledovale kasnejše bruhice, med katerimi je najbolj znana serija Faces Of Death (1978, 1981, 1985, 1987, 1990, 1995, 1996, 1999).




















Italijanski režiser Alfredo Castiglioni je 4 leta kasneje posnel najbolj nagravžen in brutalen mondo šokumentarec Shocking Africa a.k.a. Africa Dolce E Selvaggia (1982), ki je primeren le za tiste najbolj drzne. Kult. Po drugi strani pa vas že v tokratnem čaka gora neprijetnih prizorov, med drugim: izmaličena in gnijoča trupla, nazorna obrezovanja, boleča prebadanja raznih delov telesa, izživljanje vojakov nad ujetniki, pobijanje živali, rezanje penisov, plastična operacija, razni eksplicitni seks prizori, med njimi je še posebej neprijeten tisti, v katerem nastopa tudi jokajoči otrok… Obstaja pa problem na katerega znate naleteti ob ogledu dotičnega dokumentarca. Po temnih kotičkih interneta kroži zgolj italijanska verzija brez primernih podnapisov.  























Mondo Magic a.k.a. Magia Nuda (1975) 


Preden so se mondo filmi dokončno izpeli, so se poslužili zvite taktike filmske eksploatacije. Začeli so z reciklažo. Tako lahko najdemo povsem identične posnetke v različnih šokumentarcih, nemalokrat pa so filmski ustvarjalci v svoja dela vključili tudi posnetke, ki so jih zabeležile razne reportažne hiše. Avtor najbolj šokantnega mondo šokumentarca A. Castiglioni je npr. tokratne seksualne sekvence z lesenim dildotom, ki naj bi pripomogel k fertilnosti afriških deklet (in glede na število rojenih otrok v podsaharski Afriki svojo nalogo opravlja več kot odlično), uporabil še tri leta kasneje v zgoraj omenjenem filmu The Last Savage (1978). Seveda pri takem početju ni bil edini.

Mondo Magic (1975) se že pošteno nagiba v podžanr seksploatacijskih šokumentarcev, imenovanih tudi Sexy Nocturne. Ti so prikazovali zanimive spolne navade ljudi širom sveta in s tem izzivali zahodnjaške tabuje. Tokratni še ni povsem pravi predstavnik dotičnega podžanra, a vam bodo praktično skozi celoten ogled pred očmi bingljali dolgi afriški kurci in špičaste afriške joške. Dokumentarec naj bi sicer predstavljal kako si razna afriška in južno ameriška plemena, lajšajo vsakodnevne težave s pomočjo magije, a kaj hitro zapade v pretiravanje in zavajanje. Pri tem pa vseeno ne pozabi na bizarne prizore kot je npr. tisti v katerem predstavnik afriškega plemena liže kravjo vagino. 



Šokumentarec, ki je za stvariteljem podžanra Mondo Cane (1962), požel največ slave. Bil je pravi hit celo v Sloveniji, saj si ga je v enem letu ogledalo skoraj 53.000 Slovencev, kar je za tako obskuren film izjemen dosežek. Glavni razlog za tak uspeh gre iskati v njegovi kontroverznosti. Ja, tudi Slovenci težko odvrnemo pogled, ko se pred našimi očmi dogaja nekaj nevsakdanjega, bizarnega, šokantnega, krvavega… (najlepši dokaz za to se skriva v najbolj prodajanem slovenskem časopisu ter oddajah polnih novinarskega senzacionalizma). Tokrat je v ospredju lov v vseh možnih oblikah. Lov človeka na živali, živali na človeka in nenazadnje tudi človeka na človeka.


















Ljudje so množično drli v kinematografe predvsem zaradi dveh prizorov, ki so jih cenzorji porezali iz večine edicij in to kljub dejstvu, da je eden izmed njih zaigran, drugega pa imajo filmski zgodovinarji močno na sumu, Marcel Štefančič, jr. pa pravi, da je prizor fejk oz. da gre za reprizo resničnega dogodka. V tem drugem in hkrati najbolj znanem prizoru smo priča grozljivemu posnetku, v katerem krdelo levov pred očmi družinice, pomalica nič hudega slutečega turista. Kot kaže tip ni bil ravno najbolje poučen o naravi levov, saj se je med njih podal precej suvereno. Napaka. Tisti prvi, sfejkani prizor pa prikazuje kako se skupina plačancev izživlja nad v pragozdu živečimi domorodci. Enemu izmed njih odrežejo tiča in mu ga zatlačijo v usta. Noro.



Tudi Amerika je prišla na vrsto, čeprav ima ponuditi mnogo bolj bizarne stvari kot pa jih ponuja tokratni mondo šokumentarec. Ta je roko na srce precej blag in ne vsebuje praktično nikakršnega vizualnega gravža. Malček bolj šokanteno je nadaljevanje This Is America Part 2 (1980), v katerem je prikazana usmrtitev na električnem stolu (seveda zaigrana). Posneli pa so tudi tretji del America Exposed (1991), ki pa je že povsem zaigran in je posledično oropan vsakršnega mondo čara. V tokratnem najdemo namreč kar nekaj avtentičnih prizorov, ki pa na svoji relevantnosti izgubijo s pomočjo komentatorja. Tako kot se za mondo šokumentarec spodobi.
















Pred vašimi očmi se bodo odvrteli prizori, ki vas ne bodo prav posebej šokirali (morda bi jih zaprepadeno gledali zgolj pripadniki kakšnega kamenodobnega plemena). Rdeča nit je namreč seks. Od izdelovanja erotičnih pripomočkov, do golih tekmovanj, moških striperjev, satanističnih žrtvovanj, SM klubov, čudnih golih sekt, tetoviranja jošk, riti in tičev, podelitve porno nagrad… Ker pa gre za Ameriko, so filmski izdelovalci med vso to goloto navrgli še dirkanje z avtomobili, obsedenost s hitro prehrano, samomorilce in mormone. Jp, ZDA niso bile leta 1977 prav nič drugačne kot so danes. No, morda so bile malenkost bolj normalne, saj še niso ustvarile na tone brezmožganskih resničnostnih šovov.  
















6 komentarjev:

c1n3f1l pravi ...

V ogled predlagam še:

* The Sickest Video On Earth (prilagam linke za dolpoteg):

http://rapidshare.com/files/388930076/SickestEarth.part1.rar
http://rapidshare.com/files/388930078/SickestEarth.part2.rar
http://rapidshare.com/files/388968489/SickestEarth.part3.rar
http://rapidshare.com/files/388968495/SickestEarth.part4.rar
http://rapidshare.com/files/389101253/SickestEarth.part5.rar
http://rapidshare.com/files/389101258/SickestEarth.part6.rar
http://rapidshare.com/files/389128078/SickestEarth.part7.rar
http://rapidshare.com/files/389128081/SickestEarth.part8.rar

* Hell's Highway: The true Story Of Highway Safety Films (2003)

* Terrorists, Killers & Middle-East Wackos (2005)

Sicer pa kul in jasen izbor.

Sadako pravi ...

Tele so malo bolj gore kajne?

V tem primeru bodo morebiti prišli na vrsto, ko bom razpredal o gore šokumentarcih (part III).

Thanks za linke!

Anonimni pravi ...

O fuj. ٩(͡๏̯͡๏)۶

c1n3f1l pravi ...

Ja, malo bolj gore :) Če potrebuješ linke še za ostala dva, povej...

V branje pa predlagam tudi Sweet & Savage: The World Through The Shockumentary Film Lens :)

Link do knjige: http://rapidshare.com/files/410076769/Sweet.and.Savage.The.World.Through.The.Shockumentary.Film.Lens.2006.eBook-T3.pdf

Sadako pravi ...

YEAH!

Obožujem filmsko literaturo in tele še ni v moji zbirki :D

Šef pravi ...

do not want ... :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji