7 predstavnikov nemškega ekspresionizma

Nemčija je bila po I. SV država v razsulu in ker izjemna bolečina rojeva izjemne umetnike, se je v obdobju kmalu po I. SV vse do prihoda zvoka okoli leta 1930 v Nemčiji pojavilo eno najbolj (vizualno) prepoznavnih filmskih gibanj, filmski ekspresionizem. Njegovi predstavniki so premikali meje narativnih in vizualnih zmožnosti filmskega medija in ustvarili kinematografijo visoke stilizacije za katero so značilni popačeni snemalni koti, dvojne ekspozicije, groteskna scenografija, over the top igra, močan kontrast v fotografiji... Gospd Bazin was not amused.


p.s. Vsekakor bi si mesto na lstvici zaslužila tudi ekspresionistična horror klasika Nosferatu, A Symphony Of Horror (1922), vendar sem filmu že izkazal čast med 7 ponosno krvoželjnih vampirjev.



 


Mejnike, tako tiste časovne kot tudi vsebinske, med raznimi filmskimi žanri in gibanjem je izredno težko določiti. Navsezadnje je moč mnogo filmskih elementov najti v raznih filmih. Posledično je tudi obdobje ekspresionizma v nemški kinematografiji težko postaviti znotraj strogih okvirjev. Filmski kritiki so se nekako le dogovorili in za prvi pravi nemški ekspresionistični film razglasili tokratnega, čeprav je prvine ekspresionizma moč zaznati že mnogo preje. Po vsej verjetnosti se glavni razlog za to skriva v dejstvu, da je The Cabinet Of Dr. Caligari (1920) tisti film, ki je bil komercialno izredno uspešen in je zato dobil goro posnemovalcev.


















Prvine filmskega ekspresionizma kot so nenavadni snemalni koti, izredno močni kontrasti, over the top igra, vpadljiva scenografija polna nenavadnih oblik… so tako dobile krila. Pri tem pa je zanimivo dejstvo, da je ravno »začetnik« omenjenega filmskega gibanja, vse te prvine najbolj stiliziral in jih prignal na sam rob okusnega in sprejemljivega. Zaradi nenavadne in nerealistične geometrične scenografije ni nenavadno, da je celoten film, ki so ga nekateri kritiki pogumno ter pretenciozno označili celo za prvo filmsko grozljivko, posnet znotraj studia. Pametna odločitev, ki pa je bila prej kot posledica ekspresionističnega gibanja, izpeljana zaradi finančnih ugodnosti.
 

Židom danes ne gre prav slabo in tudi tekom zgodovine so bili posamezniki omenjene nacije izredno iznajdljivi, a kot skupnost so vse do nastanka Izraela leta 1948 pretrpeli ogromno. Stigmatizacija Židov z negativnim predznakom se je namreč začela že zelo zgodaj, svojo obljubljeno deželo so med drugim morali zapustiti že za časa Nebukadnezarja II. Tudi v antiki, srednjem veku, novem veku ter sodobni zgodovini se jim ni pisalo kaj dosti bolje. Holokavst anyone? Tudi tokratni film se ukvarja z enim izmed takih obdobij in sicer nas zgodba popelje v židovski geto znotraj Prage v čas 16. Stoletja, ko cesar Rudolf II Habsburški izda dekret o izgonu Židov.  



















Navadno si narod, ki veliko pretrpi, za lažje premagovanje vsakodnevnih tegob omisli nadnaravne rešitelje in ker so Židje ogromno pretrpeli, je Golem samo eden izmed mnogih. Filmsko življenje mu je vdahnil predvsem Paul Wegener, ki je v zelo kratkem času sorežiral 3 filme o omenjenem glinastem junaku in ga hkrati v vseh treh tudi upodobil. Poleg tokratnega še v The Golem a.k.a. Der Golem (1915) ter Der Golem Und Die Tänzerin a.k.a. The Golem And The Dancing Girl (1917). Najbolj znan je kakopak pričujoča ekspresionistična mojstrovina, ki je vizualno sicer prava poslastica, a kaj ko je sam tempo zgodbe izjemno počasen celo za nemi film.



Film Georga Wilhelma Pabsta nima tako izrazite ekspresionistične scenografije kot jo imajo nekateri drugi na tokratni lestvici, a vseeno vsebuje nekatere razpoznavne elemente omenjenega obdobja. Med njimi je najbolj pomembna fotografija, ki je posneta v izredno močnem kontrastu imenovanem tudi chiaroscuro (v prevodu svetlo-temno). Tako režiser lažje izpostavlja določene karakterje ter poudarja njihove notranje borbe ter nemir. V zgodbi, ki se odvrti pred našimi očmi je za te notranje turbulence predvsem moškega dela občinstva, odgovorna hedonistična mladenka v podobi Louise Brooks. Vampica, ki jo je za potrebe filma gospod Pabst zvabil celo iz Amerike.


















Za razliko od drugih ženskih filmskih likov takratnega obdobja, je lik Lulu mnogo kompleksnejši. V večini primerov so bili namreč ženski liki v Weimarski republiki strogo polarizirani. Ženske so bile ali device ali pa seksulje. Louise je v svoji vlogi združila oboje. Težko je namreč reči, kaj je njeno vodilo v življenju in ali načrtno meša štrene moškim okoli sebe. Sam bi rekel da ne, medtem ko so bili gledalci ob premieri filma drugačnega mnenja. Kontroverzni film, ki je nastal po kontroverzni igri, tako med nemškim občestvom zaradi hipokrizije ni bil najbolje sprejet. Njegovo mesto v zgodovini svetovne kinematografije mu je zagotovil šele čas. Upravičeno.



Tudi v tistem najzgodnejšem obdobju filmske zgodovine, obdobju nemih filmov, so že obstajali rimejki. Upal bi si celo trditi, da je bila ta era kar se tiče recikliranja vedno istih zgodb, celo najbolj plodna. Ob poznavanju dejstva, da so se filmski ustvarjalci na začetku svoje poti šele priučevati filmskih tehnik, vas to ne bi smelo pretirano presenetiti. Najlažje je pač bilo pogledati že narejen film, ga preučiti in ga nato kopirati ter ga pri tem poizkusiti izboljšati. Tudi The Man Who Cheated Life (1926) je bil rimejk in sicer glede na IMDb in Wikipedijo celo bolj znanega originala The Student Of Prague (1913). V izvirnem nemškem jeziku sta imela filma identičen naslov. 


















Originala si sicer še nisem imel čast ogledati, vendar glede na podatek, da je bil posnet pred obdobjem nemškega filmskega ekspresionizma, bi rekel, da je rimejk glede na izbrano zgodbo vizualno celo bolj primeren. Le-ta namreč vsebuje kar precej prvin grozljivke in ekspresionistični stil je najbolj prikladen prav za dotični žanr. Balduin je revni študent, ki zaradi finančne stiske sprejme pogodbo s hudičem. V zameno za zajeten kupček denarja s pomočjo katerega želi postati primeren snubec za lokalno grofico, hudiču podari svoj odsev. V izjemni sekvenci, ki kljub preprostim specialnim efektom deluje nadvse creepy, iz ogledala izstopi študentov zlobni dvojnik. Film preproste zgodbe in fantastične atmosfere.




Nemčija ima neko nenavadno super regeneracijsko sposobnost. Po obeh svetovnih vojnah, ki jih je mimogrede tudi zakuhala, si je opomogla neverjetno hitro in po zelo kratkem obdobju postala še močnejša. Tako je že sredi 20. let prejšnjega stoletja Berlin veljal za enega najbolj živahnih mest, Berlinčani pa ponovno polni samozavesti. Posledično so moderna mesta začela simbolizirati oportunistične spremembe in ni trajalo prav dolgo preden je ta fascinacija z mestnim vrvežem našla pot v nemško kinematografijo. Za enega izmed najboljših teh tako imenovanih uličnih filmov (street films) je poskrbel eden izmed velike trojice nemških režiserjev rojenih v Avstriji, Joe May (druga dva sta slišala na ime Fritz Lang in G. W. Pabst).


















Asphalt (1929) je luč sveta zagledal prav ob koncu ekspresionističnih filmov Weimarske republike, ko sta svoj pohod začela zvok in mali brkati možic. Na prvi pogled je zgodba zelo podobna tisti iz The Box Of Pandora (1928). Še več. Lik glavne igralke tokratnega filma Else Krammer bi z lahkoto bil sestra lika Louise Brooks, tako vizualno kot karakterno. Ponovno imamo namreč čast opazovati seksi vampico, ki s svojimi ženskimi čari zapeljuje, omrežuje in uničuje moške karakterje. Me je pa pri dotičnem filmu najbolj presenetilo dejstvo, da so bili ponovno vsi prizori posneti v studiu. Ja, tudi tisti, ki prikazujejo vrvež mestnega življenja pa čeprav se je le-ta dejansko dogajal le nekaj minut stran. Kot kaže so filmski ekspresionisti res želeli imeti vse niti filma v svojih rokah.



Da se ne bo gospod Friedrich Wilhelm Murnau obračal v grobu, ker zaradi že omenjenega razloga na tokratni lestvici ni ekspresionistične mojstrovine Nosferatu, A Symphony Of Horror (1922), sem na seznam uvrstil drugo njegovo mojstrovino iz obravnavanega obdobja. The Last Laugh (1924) je zastrašujoče aktualen, kljub temu, da je od njegove premiere preteklo že skoraj 90 let. Prišli smo namreč do točke v razvoju kapitalizma, ko je moderen trg prenasičen s starejšimi delavci. Posledično so se ti primorani upokojevati (pustimo ob strani paradoks, da imamo premalo aktivnega prebivalstva in preveč upokojencev). Podobna usoda doleti našega tokratnega tragi junaka.


















Le-tega je več kot izvrstno upodobil Emil Jannings. Ob pomoči ekspresionistične fotografije in domiselnih snemalnih rešitev, se je g. F. W. Murnau odrekel celo mednapisom in tudi brez njih zgodba funkcionira naravnost izvrstno. Uporabljeni so zgolj enkrat pa še to povsem brez potrebe. Kajti ravno del filma, ki sledi omenjenim mednapisom loči tokratno brezčasno klasiko od tiste res brezhibne mojstrovine. Ne vem od kod potreba po tem vsiljenem srečnem koncu, ki nas pričaka zadnjih 15 minut, saj je že iz mednapisov moč razbrati, da se tudi sam režiser ni povsem strinjal s potekom dogodkov. Po vsej verjetnosti so imeli glavno besedo šefi studia UFA in tako so kot že ničkolikokrat prispevali k degradaciji (potencialne) mojstrovine.




Kmalu po začetnem obdobju Weimarske republike je UFA (Universum Film AG) začela močno konkurirati studiem onkraj Atlantika. Na tržišče je začela lansirati vedno dražje in vedno bolj sofisticirane izdelke. Eden izmed njihovih paradnih konjev je bil tudi tokratni mega filmski izdelek, eden izmed najdražjih in najbolj zahtevnih projektov svojega časa. Režiserju Fritzu Langu je bil ta rizkantni projekt, ki je skoraj pokopal UFO, zaupan zaradi uspeha, ki si ga je le-ta prislužil s svojim prejšnjim epskim izdelkom(a) Siegfried (1924) in Kriemhild's Revenge (1924) (filma sta bila sicer posneta kot celota imenovana Die Niebelungen, kasneje pa so ju zaradi epske dolžine razbili na dva dela).


















Toda ravno zgoraj omenjena visoka pričakovanja, so za dolga leta postala krvnik tega prvega pravega sci-fija po tistem prelomnem kratkometražnem A Trip To The Moon (1902). Kmalu po uradni nemški premieri v Berlinu 10. januarja 1927 so se začele razne revizije in ponovne izdaje enega največkrat »predelanih« filmov. Gledalci so se na prvo verzijo, ki je trajala skoraj 3 ure, odzvali z mešanimi občutki, kar je bil dovolj velik razlog za rdeči alarm. Vložek je bil previsok. Svoje je dodal še ameriški studio Paramount, ki je trdil, da je vsak film dolg preko dveh ur, nesprejemljiv. Na svoji ameriški premieri v New Yorku je bil film vseboval zgolj še ¾ originalnega. Vse od takrat so filmski entuziasti iskali delce in jih lepili v originalno celoto, dokler niso leta 2008 odkrili negativa v Argentini. Danes je tako ta brezčasna klasika na novo restavrirana in na las podobna viziji Fritza Langa.
 

















4 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Zanimiv timing, lih dons mam Metropolis na vrsti za ogled :)

Šef pravi ...

yaay, končno spet bolj artfagovska lestvica :P

nemci so šli po 1. svetovni vojni res v hypermode, kar se tiče umetnosti; pa kot je povedala gloria swanson, v 20ih v berlinu je bilo povsem normalno, da si videl moške oblečene v ženske, ženske oblečene v moške, geje in lezbijke in nihče ni zganjal panike (ok razen nekaj nacistov, ki so bili takrat še maloštevilni :) )

na svojih 7 bi dal verjetno tudi dr. mabusa :P

Sadako pravi ...

@Anonimni: upam, da ti je teknil.

@Šef: ja tele artfagovske zadeve pustim za na konec, ker drugač to ni ravno moja domena, dasiravno mi je vedno bolj po godu. No z izjemo tokratnega gibanja, ki mi je zaradi over the top stilizacije res njami.

filmoljub pravi ...

+1 Všečkano. 8P

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji