7 rozastih filmov a.k.a. pinku eiga

Na začetku 60-ih let prejšnjega stoletja so na japonski filmski trg vse pogosteje začeli prodirati filmi, ki so filmski medij izrabljali zgolj zato, da so na filmskem platnu lahko prikazovali gola (predvsem ženska) telesa. Na začetku so ti filmi, ki so kasneje dobili naziv pinku eiga oz. rozasti film (najbolj sočni deli naših teles so rozasti in posledično je na Japonskem barva seksa roza in ne modra kot na zahodu) bili v domeni zgolj majhnih neodvisnih studiev, a ko so tržno nišo zavohali tudi velikani ala Nikkatsu, poti nazaj ni bilo več. Rozasti film je postal eden najbolj razpoznavnih trademarkov japonske kinematografije.





 
Blind Beast a.k.a. Môjû (1969)



Pinku eiga filmi imajo ponavadi dokaj enoličen dramaturški trikotnik, ki gre nekako takole. Spolni izprijenec ugrabi lepo dekle in prične s svojim seksualnim izživljanjem - ugrabljeno dekle se zaljubi v svojega mučitelja/ugrabitelja - skupaj dočakata (tragičen) konec. Blind Beast (1969) pri tem ni nobena izjema, a je eden izmed pinky filmov, ki je znal to do obisti prežvečeno zgodbo predstaviti na kinematografsko zelo dovršen in všečen način. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je šlo za enega izmed prvih predstavnikov tokratnega japonskega žanra, ki je bil posledično osvobojen težnje po posnemanju podžanrskih elementov.
 














Tako je uspelo ustvarjalcem filma ustvariti izredno na (prvem mestu) vizualno popotovanje. Večji del scenografije namreč sestavlja nadrealistični studio slepega umetnika, katerega krasijo stilsko dovršeni kosi posameznih delov ženskega telesa, celoten film pa je posnet s pomočjo izredno mehke fotografije, ki doda na erotičnosti in zasanjanosti filma. Prav tako pa je film potegnil kar največ kot je lahko iz že zgoraj omenjenega fabulativnega trikotnika. V njem nastopajo trije karakterji (ugrabitelj, njegova mati ter ugrabljenka) pri katerih pa je najbolj fascinantno to, da tekom filma prav vsi (nehote) nadenejo vlogo žrtve. Nazadnje naj omenim še kontroverznost, ki jo je film leta 1969 povzročil z pretresanjem (spolnih) tabujev. Klasika.
 















 
Female Inquisitor a.k.a. Gômon Kifujin (1987)


Enemu izmed naslovov tokratnega filma je tudi Rusted Body: Guts Of A Virgin III, kar je zame ena največjih skrivnosti filmskega sveta. Japonska stvaritev namreč prikazuje vse prej kaj drugega kot device. Pa poglejmo. Film nam predstavi 4 ženske: 2 izmed njih sta spolni izprijenki, ki uživata v seksualnih nasladah na vse možne načine, ena je ljubica poročenega moškega, zadnja pa je žena že omenjenega moškega (za zgodbo povsem nepomembna). Ne duha ne sluha o kakršni koli devici. Po vsej verjetnosti se mora naslov nanašati na prejšnje filme režiserja Komizuja, vendar mi stvar kljub pregledu njegove filmske kariere na IMDb-ju, ni povsem jasna. Pa nič zato, kajti film servira nekaj tako pikantnih stvari, da boste kaj hitro pozabili na obljubljeno devico.
 












Gre za zelo nazoren pinku eiga, ki je prestavljal meje v seksualni izprijenosti. Za začetek se pred našimi očmi znajdeta goli dekleti (le-ti sta goli praktično skozi celoten film) ujeti v dejanju pohote, ki med drugim vsebuje tudi drgnjenje splovila ob kot struna napeto žico. Medtem v sosednji sobi poteka mučenje, ki vsebuje puljenje nohtov, zob, tiča, konča pa se z delikatesnim serviranjem mletega mesa prašičem. Toda pozor, to je šele začetek. Kasneje boste deležni tudi mučenja s pomočjo pijanih jegulj in raznih telesnih odprtin, naprave, ki prenaša spolno stimuliranje, nekaj skupinskega seksa (kljub eksplicitnosti prikazanega v softcore varianti) ter zaključek, v katerem so udeleženi pohotnici, pohotnež in njegov tič ter vrvica. Auv!
 
















Zgolj znotraj japonske kinematografije je moč najti junakinjo, ki bo stoično prenašala brutalno izživljanje nad njenim telesom (nizkotno skupinsko posilstvo ter bičanje) zgolj zato, ker je to del njene misije. Naša tokratna junakinja hladna Rei  a.k.a. Zero woman je ena izmed takih herojinj. Kot bivša policistka, ki je zakon vzela v svoje roke in posledično pristala v zaporu, je ponovno rekrutirana, da bi osvobodila hčerko visoke politične živine in za seboj pospravila vse dokaze. Toda ker tolpo sestavljajo tisti najbolj nizkotni primerki človeške rase, je njena naloga vse prej kot lahka in punca mora pretrpeti marsikaj, da bi dosegla zastavljeni cilj.
 









Gre za enega izmed boljših (s)eksploatacijskih japonskih izdelkov, ki pa mu je na trenutke moč očitati, da ne ve kaj točno bi raje bil: seksploatacija, policijski krimič ali splatter. Nekako v tem vrstnem redu se tekom filma tudi menjajo omenjeni podžanri, morda celo preveč na silo (še posebej zadnji del, ko na sceno stopi splatter). Sicer pa je poleg mične igralke Miki Sugimoto (poleg stasa je pohvale vredna tudi njena igra) za pohvaliti tudi spremljevalno glasbo, ki odlično dopolnjuje posamezne prizore in pripomore k ustvarjanju melanholične atmosfere, na drugi strani pa se film pri podajanju zgodbe poslužuje tudi dokaj nenavadnih kotov, ki pripomorejo k poustvarjanju neuravnovešenega sveta glavnih akterjev. Nadpovprečen eksploatacijski filmski izdelek.






Nekateri psihoanalitiki menijo, da japonska obsedenost z poniževanjem žensk na raznih video medijih med katere sodi tudi filmsko platno izvira iz kastracije, ki jo je med drugo svetovno vojno doživel japonski moški. Kot vemo le-ta ni bil sposoben zaščititi svojega naroda pred katastrofo atomskih razsežnosti (na drugi strani so se zmagovalci nad na novo emancipirani ženskami znesli s pomočjo filma-noir). Od takrat naprej japonski moški svojo nadvlado nad ženskami dokazuje tudi s pomočjo filma, saj so razna izživljanja nad ženskim telesom (med njimi zagotovo prednjači posilstvo) redna tema v japonskih filmih, še posebej kadar gre za podžanr pinku eiga.
 











Tudi tokratni izdelek ni pri tem nobena izjema, vendar se za razliko od večine ostalih predstavnikov »roza« filma, tematike loteva na bolj artfagovski način. Film je posnet v črno-beli tehniki s pomočjo dopadljive fotografije (barve vsebujeta zgolj eden izmed prizorov posilstva ter kruti uboj spolnih izprijencev). Režiser Kôji Wakamtsu (za studio Nikkatsu je med leti 1963 in 1965 posnet kar 20 filmov) je za glasbeno podlago izbral na trenutke zelo najedajočo eksperimentalno jazz muziko, ki še dodatno potencira že tako morbidno ozračje. Glavna lika sta namreč večkrat skupinsko posiljena Poppo, ki je bila spočeta s pomočjo posilstva njene matere) ter Tsukio, nad katerim so se spolno izživljali lastni starši in njihovi svingerski pajdaši.
 
  


Pregledal sem že ogromno filmov in med njimi se najde tudi dobršen del precej nenavadnih filmskih izdelkov, večina njih pa ima svoje poreklo v Deželi vzhajajočega Sonca. Posledično me izprijenost in bizarnost japonskih filmov le še malokrat presenetita, a tokrat je bilo drugače. TheGlamorous Life Of Sanchiko Hanai (2003) je zagotovo najbolj čuden, a izredno domiselen pinky film, ki jih je uzrlo moje filmskih bizarnosti vajeno oko. Vanj je namreč režiser Mitsuro Meike vkomponiral politično satiro, ki s posmehom obravnava predvsem bivšega ameriškega predsednika G. W. Busha in njegove vojaške podvige, ne pozabi pa niti na Severno Korejo.
 
Prizor, ki mi bo zavedno ostal v spominu in je eden izmed najbolj zapomnljivih filmskih prizorov je, ko G. W. Bush s pomočjo telepatije nadzoruje in upravlja repliko svojega kazalca, ga zarine naši naslovni junakinji Sanchiko globoko v mednožje in jo pripelje do vrhunca. Ja, kaj takega so zmožni posneti samo Japonci. Sicer pa se zgodba vrti okoli dekleta na poziv Sanchiko Hanai, ki nekega dne sredi čela kasira metek. Toda izstrelek je kljub temu, da pristane v njenih možganih ne ubije, ampak jo naredi za super inteligentno (vedo)željnico, ki se ovlaži vsakič kadar začne kritično premlevati kakšen bolj zagoneten koncept. Skratka gre za film, ki nam hoče med drugim sporočiti sporočiti, da bi nekaterim najbolj koristil metek v čelo.
 
 
 


Gre za rimejk istoimenskega filma, ki velja za začetnika obdobja pinku iega (obdobje med tokijsko olimpijado leta 1964). Poleg tega, da je edini rimejk na tokratni lestvici, je hkrati tudi edini, ki vsebuje eksplicitne prizore nesimuliranega seksa. Žal teh prizorov ne boste deležni, če se pred vašimi očmi ne bo našla verzija, ki je bila posneta za evropski oz. bolj natančno za nizozemski trg. Ja, kljub vsej svoji spolni izprijenosti in seksualni filmski bizarnosti, so Japonci kar se tiče cenzure izredno pedantni (dovoljeno je praktično vse razen prikaz spolnih organov). Tokrat so se namesto kock in zamegljenih mozaikov, poslužili filmsko bolj dopadljive variante.
 












Sicer pa gre za predstavnika roza filma, ki se ni kaj dosti obremenjeval z zgodbo oz. se je obremenjeval še manj kot ostali. Film namreč prikazuje sanjarjenje neke mladenke, ki ga sproži anestezija ob obisku zobozdravnika. Pred nami se torej znajdejo povsem nepovezani dogodki, katerih glavna poanta je seks, a ker gre za japonsko kinematografijo je le-ta predvsem mazohistične narave. Je pa po drugi strani potrebno omeniti, da so se filmski ustvarjalci tokratnega filma mnogo bolj kot z zgodbo potrudili s fotografijo. Ta je izjemno dopadljiva in poudarja surrealni svet glavne akterke. Še več kinematografija je tako dopadljiva, da naredi Day Dream (1981), ki je praktično sestavljen zgolj iz blodnje in seksa, za gledljiv film.
 


Filmski studii se oprimejo marsikatere provokativne ideje v želji, da bi rešili svojo firmo pred propadom. Najstarejši in eden največjih japonskih filmskih studiov Nikkatsu je izredno lep primer, da v sili še hudič muhe žre. Proti koncu 60-ih let prejšnjega stoletja je bila namreč ta velika hiša, zaradi množičnega prodora televizije na filmski trg, praktično na robu propada. Tako so se šefi  te megalomanske korporacije odločili, da v svoj repertoar vključijo tudi pinku eiga, japonski podžanr s katerim so se poprej ukvarjali zgolj mali neodvisni filmski studii. Toda ta ideja se je izpela že po vsega treh letih in Nikkatsu je bil prisiljen, da zapluje v še bolj provokativne filmske vode.
 









Odločil se je, da bo ponudil bolj brutalno verzijo roza filmov, v katerih bo v ospredju predvsem s&m. V svoje vrste je zvabil kraljico pinku eiga Naomi Tami, ki je veljala za ikono v svetu filmskega sadomazohizma. Leta 1974 je tako z njeno pomočjo in s s&m filmoma v katerih je nastopila, Flowers And Snake a.k.a. Hana To Hebi (1974) in tokratnem (le-ta se nahaja na top 5 lestvici najbolj uspešnih filmov filmskega studi Nikkatsu), studio ponovno splaval na zeleno vejo. Japonci si pač ne morejo pomagati, da ne bi množično drli v kinematografe, kadar je na sporedu film, katerega celotna zgodba je sestavljena iz seksualnega mučenja in izživljanja. Le kdo si ne želi videti kapljanja vročega voska na razgaljeno žensko telo?
 









4 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Mi lahko poveš kje ti dobiš vse te neverjetno posebne filme? Na nobenem torrentu jih ni, nikjer.

Sadako pravi ...

Ko soseda Marcela Štefančiča mlajšega ni doma se vtihotapim v njegovo hišo, si na glavo poveznem njegova očala in gate ter si v miru pogledam filme iz njegove veličastne zbirke.

Anonimni pravi ...

Anonimni kolega, sicer ne vem kje jih dobiva Sadako, toda praktično vsi malo drugačni filmi so na voljo na torrent trackerju cinemageddon, si pa moraš za registracijo pridobiti povabilo.

Unknown pravi ...

Ali ima kdo invite za cinemageddon.Bi lepo prosil. Hvala
Še moj email

lapajne.j@gmail.com





Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji