7 disfunkcionalnih družin

Še malo zdržite in kmalu boste rešeni vseh teh prazničnih obveznosti, ko je treba nujno obiskati vse sorodnike pa naj vam bodo pri srcu ali ne.



Srečno!







Zaradi finančnih težav je ta neodvisni filmski produkt nastajal kar 5 let, a hvala bogu, da je bil dokončan, saj gre za eno najbolj iskrenih in prisrčnih novodobnih komedij. Svojo moč črpa predvsem iz všečnih karakterjev in njihovih medsebojnih vezi, ki jih odlično upodobijo glavni akterji. Tako to novodobno disfunkcionalno familijo sestavljajo konvencionalna v drugo poročena mama, ki bi storila vse za svojo družino, njen novi mož je ne ravno uspešni motivacijski govorec, sin se je do izpolnitve svojega cilja postati vojaški pilot, zavezal molku, hčerkica si želi zmagati na otroškem lepotnem tekmovanju, kljub temu, da močno izstopa od ostalih mini lutk, dedek je na heroinu, tu pa je še gej stric, ki si mu je ponesrečil samomor.
 









Ta pisana druščina, kljub temu da predstavlja sicer razširjeno družino, začne kot individualistična druščina, kjer vsak živi svoje izolirano življenje. Toda s pomočjo enega največkrat uporabljenih motivov ameriških filmov, t.j. potovanje proti zahodu ter iskanju lepšega življenja ter svobode, se njihova življenja temeljito spremenijo. Na to lahko sklepamo s pomočjo prizora v katerem vsi družno in zadovoljno skačejo na odru, ki ga obkrožajo sami neznanci. Kot bi nam ameriški filmski ustvarjalci kot že ničkolikokrat prej v najbolj ameriškem žanru, ponovno poskušali dopovedati, da je tista osnovna celica, ki vodi do sreče, družina.    
 










 

The Royal Tenenbaums (2001)



Junaki novodobnega najbolj indie izmed mainstream režiserjev Wesa Andersona nam na filmskem platnu vedno znova ponudijo celo paleto čustev. Morda še nikoli tako pestro in ambivalentno kot v tokratni mojstrovini. Zna se zgoditi, da boste ob ogledu filma večkrat zmedeni ali se ob določenemu prizoru nasmihali ali pa ob njem občutili bolečino, ki se skriva za brezizraznimi maskami filmskih protagonistov. Ekscentričnostjo likov (eden izmed zaščitnih znakov omenjenega režiserja) je namreč le navidezna krinka za bol, ki jo globoko v sebi nosijo Andersonovi karakterji. Prav vsi Tenenbaumi so namreč otok zase in so kljub svojim mladostniškim uspehom, odraščali v družini brez prave ljubezni in topline.
 









Njihov oče (Gene Hackman) je namreč že v njihovi rani mladosti zapustil topel dom in odšel živeti v hotel, žena (Anjelica Huston) pa se je zaljubila v hišnega služabnika. Njegovi trije otroci so tako kljub izjemnemu potencialu odrasli v depresivne nevrotike. Chas (Ben Stiller) je bil že kot mladec pravi borzni genij, od katerega je kradel celo lastni oče, v starosti pa je postal prezaščitniški oče samohranilec; Margot (Gwyneth Palthrow) je posvojenka, ki je bila v mladih letih izjemno nadarjena pisatlejica, kasneje pa je postala zamorjena hipijka; Richie (Luke Wilson) je bil nadarjeni teniški prvak, ki je živčni zlom doživel kar na igrišču… in če vsem tem likom dodamo še standardne Andersonove ekscentrike ala Murray & O. Wilson postane bridko-sladka zmes popolna.
 















Praktično vsi filmi se kljub prikazovanju disfunkcionalnih družin oz. prav z njihovo pomočjo trudijo, da bi nam prikazali tiste prave družinske vrednote, ki jih imamo za samoumevne ali pa smo na njih celo pozabili. Da družina funkcionira in družinski člani shajajo drug z drugim, se je treba namreč truditi praktično iz dneva v dan. Družinskih članov si namreč ne izbiramo sami, a moramo kljub temu z njimi živeti vsaj del življenja. In kaj je tisto najpomembnejše kar drži družino skupaj? Težko je izpostaviti zgolj en faktor, vendar med najpomembnejše med njih zagotovo sodi tudi tisti, ki ga še posebej izpostavlja tokratni film in to je medsebojna podpora.
 












Tokratna družina je že na prvi pogled nekonvencionalna, saj jo sestavljata dve mamici (odlični Julianne Moore in Annette Bening) in dva otroka (Josh Hutcherson in prekleto simpatična Mia Wasikowska). Družina je drugačna samo na videz, saj je v ostalih stvareh ne razlikuje kaj dosti od tako imenovanih tradicionalnih družin. Tudi oni se namreč spopadajo z vsakodnevnimi težavicami, ki tarejo večino družin. Prave težave nastopijo, ko se mladostnika odločita, da bosta poiskala darovalca sperme (Mark Ruffalo), ki je kriv za njuno spočetje. To jima tudi uspe in kaj kmalu za skupno mizo sedijo boemski darovalec, najstniška (pre)lepo vzgojena otroka ter lezbični mamici.


















Kot se za podžanr, ki govori o disfunkcionalnih družinah spodobi, imamo tudi tokrat v ospredju dokaj pisano druščino nenavadnih karakterjev. Žal pa med vsemi ni moč čutiti prepotrebne kemije, ki ponavadi poganja družinske zgodbe. Tako nekatere interakcije izpadejo mnogo bolj posrečene kot druge in to kljub igralsko dokaj močni zasedbi. Zgodba se vrti okoli umrlega dedka, ki kot pater familias post-mortem okoli sebe zbere svoje 4 otroke, njihove spremljevalce in podmladek. Ker pa gre za črno komedijo, ki se napaja predvsem s pomočjo ekscentričnosti svojih likov, ne gre vse po načrtih in pred našimi očmi se znajdejo bizarne priprave na pogreb.
 











 Pa poglejmo. Poleg pokojnika je v ospredju mlada Kate (Zooey Deschanel), ki kot kaže edina goji čustva do svojega nedavno umrlega dedka. Ob njenem boku stoji njen oče samohranilec (Hank Azaria), igralec v obskurnih B filmih in redni kadilec trave. Nadalje imamo še enega samohranilca (Ray Romano), ki mu življenje grenita razganjajoča dvojčka. Tudi hčerki preminulega imata za ponuditi kar nekaj družbeno nesprejemljivih karakternih elementov. Starejša je zavrta ukazovalna matriarhalka s prikritimi lezbičnimi nagnjenji (Debra Winger), medtem ko je druga (Kelly Preston) že prilezla iz omare in se v kratkem kani poročiti s svojo sopotnico (Famke Jansen)… Familija da te kap.  
 














Lymlife (2008)



Zgodbe v podžanru o disfunkcionalnih družinah se ponavadi vrtijo okoli kopice nenavadnih likov in nemalokrat vsebujejo obilico pikrega humorja, toda tokratni izdelek je drugačen. Ne samo, da je glavnih akterjev relativno malo (7, ampak pri tem sta všteti 2 družini), tudi humorja ni na pretek. Namesto tega nas pričaka bridka in realna drama o dandanes najpogostejši družinski hibi, t. j. varanju in posledično vsemu kar pritiče zraven. Seveda pri vsem najbolj nastradajo otroci, ki vsak na svoj način odreagirajo na povzročeno fronto. Nekateri z molkom, drugi z jezo, spet tretji pa se raje umaknejo. V tokratnem filmu smo priča vsem trem.   
 








 Zaradi obravnavane tematike je Lymlife (2008) najbolj realen prikaz disfunkcionalnih družin na tokratni lestvici, nič novega pa ne bo, če povem, da ga nosi odlična igra tako mlajše kot starejše igralske generacije. Zanimivo pa je, da je mlajša generacija igralsko tokrat močnejša in to je največji plus filma, saj je le-ta osredotočen predvsem na njihovo bolečino, ki jo občutijo, ker njihovi starši ne razmišljajo o posledicah svojih dejanj. Zelo močna je predvsem igra bratov Culkin, Roryja in Kierana (brata sicer mnogo bolj znanega Macaulayja »sam doma« Culkina), ki s seboj nosita ogromno potlačene jeze in razočaranja, medtem ko je lolitasta Emma Roberts predvsem paša za oči.
 
 



Sicer dotični film ni nič posebnega in ga nad površjem gledljivega drži predvsem vrhunska igra Annette Bening in Aleca Baldwina (slednji ima v filmu zelo malo prizorov, a so prav vsi izredno zapomnljivi). Mi je pa zanimivo predvsem to, da so v tem filmu posnetem po prodajni uspešnici spominov Augustena Buroughsa moči združili trije igralci, ki so že bili omenjeni v filmih pričujoče lestvice. Poleg že omenjenih Beningove, ki je zaigrala tudi v The Kids Are All Right (2010) ter Baldwina, ki je zaigral v Lymlife (2008), še Gwyneth Paltrow, ki sem jo omenjal že pri mojstrovini Wesa Andersona The Royal Tenenbaums (2001). Kot kaže so jim vloge članov disfunkcionalnih družin pisane na kožo.
 








V tej ekranizaciji semiavtobiografskega dela g. Buroughsa smo priča njegovi nesrečni mladosti, ki sta jo diktirala oče alkoholik in shizofrenična često depresivna mama. Po dolgotrajnih mukah in psihičnih izživljanjih se končno odločila, da bosta tej čustveni vojni naredila konec. Na vrsti je ločitev, sina pa vedno bolj odtujena mama pošlje v rejništvo k drugi družini. Vse lepo in prav, če ne bi bila le-ta po svoji disfunkcionalnosti na istem ali pa še slabšem nivoju kot njegova krušna. Poveljuje ji namreč neortodoksni v svojem svetu živeči psihiater, ki je imel člane svoje družine za poskusne zajčke pri izvajanju svojih povsem neuspešnih psihiatričnih praks.
 












City Island (2009)



V vsaki družini mora biti čim manj skrivnosti, vsaj tistih velikih skrivnosti kot npr. draga v resnici sem gej ali pa dragi otroci v resnici niso tvoji… medtem ko so male skrivnosti v določeni meri celo koristne za zdrav razvoj družine. V tem prisrčnem filmu so predstavljene tako male kot velike skrivnosti, ki pa morajo v dobro družine slej ko prej pririniti na plano. Seveda bo pot do njih polna neprijetnih naključij, prehitrih sklepanj, sumničenj… Vse skupaj pa bo kulminiralo v katarzičen zaključek. Ker gre za fikcijo je le-ta pretirano optimističen, pocukran in na skrajni meji burleske, a kaj drugega od tako lahkotnega filma, ki govori o disfunkcionalni družini niti ni bilo za pričakovati. 
 












Tisti z največ skrivnostmi in hkrati tudi z največjo med njimi je tokrat (in kot ponavadi) oče družine (Andy Garcia). Svoji familiji je namreč pozabil povedati, da se po svetu potika njegov potomec, ki ga je zaplodil še preden je spoznal svojo trenutno ženo in si z njo ustvaril 4 člansko družinico. Komedija zmešnjav se lahko prične, ko dolgo izgubljenega sina odkrije na svojem delovnem mestu v zaporu in ga brez tega, da bi vsem vpletenim razkril njegovo in tudi svojo identiteto, vzame pod svojo streho. Seveda pa imajo tudi ostali člani svoje skrivnosti. Sinkota npr. vzburja opazovanje (pre)obilnih deklin pri prehranjevanju, medtem ko si hčerkica svoj denar za študij služi v striptiz baru.
 












Objavljeno pod |

4 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Mum & Dad (2008)

Now THAT'S "disfunctional". :P

Cosmopapi pravi ...

Srečno tudi tebi, pristavim pa še svoj delež (in že spet smo pri mojem priljubljenem pod-žanru:)): http://odvisni-od-neodvisnih-filmov.blogspot.com/2012/03/top-10-disfunkcionalna-druzina.html

Cosmopapi pravi ...

Sem malo pobrskal pod letošnjim arhivom ter ugotovil, da to leto ni bil najbolj popularen. Še najboljši mi je bil Another Happy Day (vse kar rabi disfunkcionalna družina), praznični Fitzgerald Family (isto, le brez odbitih likov) in Dark Horse, najnovejše delo gospodarja tega žanra Todda Solondtza. Ej, kje pa so njegovi filmi?

Paucstadt pravi ...

Kakšen izbor za zadnji dan v letu! Naključje? :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji