7 preddelov

Trenutno ogromno prahu dviguje film The Hobbit: An Unexpected Journey (2012). Začetek nove trilogije, ki nas bo popeljala v čas pred eno izmed najbolj znanih in uspešnih filmskih franšiz The Lord Of The Rings. Idealen trenutek, da sem tudi sam pobrskal po svojem zaprašenem filmskem podstrešju in iz njega izvlekel preddele, ki so mi najbolj ostali v spominu. Na žalost nekateri izmed njih tudi v negativnem smislu.








Pa začnimo pri tistem o katerem je bilo poleg že omenjenega preddela The Hobbit: An Unexpected Journey (2012) zadnje časa največ govora. Seveda imam v mislih težko pričakovan film Ridleyja Scotta Prometheus (2012), ki je pri gledalcih povzročil izjemno mešane občutke, kot je moč zapaziti po raznih forumih, povečini negativne. Mnogi mu očitajo, da predvsem zaradi ogromnih nejasnosti oz. lukenj v scenariju ter bledih in nedodelanih karakterjev ni vreden sci-fi opusa g. Scotta, katerega vrhunec za mnoge predstavljata Alien (1979) ter Blade Runner (1982). Sam se s tem ne morem strinjati in vem, da s tem jezim kar nekaj filmofilov. Ampak ne morem si pomagati, zame je Prometheus (2012) izredno dober film.











Je pa res, da zagotovo tudi zato, ker sem ga videl na velikem platnu v 3D verziji in film je res pravi vizualni bombonček, ki jemlje dih (toliko bolj takrat, ko pred našimi očmi v oprijetih usnjenih hlačah paradira seksi Charlize Theron). Ne moti me niti to, da film ne ponudi vseh odgovorov (kar je ponavadi še bolje), saj nas bo v kratkem obiskalo še nadaljevanje preddela niti to, da se znanstveniki ne obnašajo vedno tako kot bi od njih pričakovali. Morda pa je v končni fazi za moje navdušenje nad tem spljuvanim filmom krivo predvsem to, da nisem tako kot večina drkal že na razne napovednike in zaradi njih film povzdigoval v nebo. Nope, prišparal sem se za the real thing in ta je z lahkoto zadovoljil moje potrebe.



Od trenutno najbolj osovraženega in razočaranj polnega se selimo k najbolj znanemu sci-fi preddelu vseh časov. Le-ta je po skoraj 20-ih letih ponovno zagnal kultno znanstveno fantastično franšizo katere ime se začne na Star in konča na Wars in ki ima fanatične navdušence širom sveta. Omenjeni film je bil prvi del v trilogiji, ki se je v bistvu vrnila na sam začetek zgodbe v galaksiji daleč, daleč stran (po vsej verjetnosti ne obstaja skoraj nihče, ki ne bi tega vedel pa vseeno: najprej je bil posnet kronološko gledano novejši del trilogije, se pravi deli 4, 5 in 6, kasneje pa še starejši del, se pravi deli 1, 2 in 3). Že samo zaradi tega je postal gromozanski, čeprav…










…gre za sila povprečen film. Tudi tokrat me tako zelo ne motijo karakterji, ki so po mnenju večine izjemno enoplastni ter slabo režirani, navsezadnje smo njihove persone dodobra spoznali že v prvi trilogiji (čeprav roko na srce George Lucas bi se lahko zavedal da je slab režiser in še slabši scenarist). Moti me pretirana uporaba specialnih efektov (baje je samo približno 15 minut od dobrih dveh ur posnetih brez uporabe specialnih efektov), ki so preveč izumetničeni, tako da celoten film izgleda kot neka slabo dovršena risanka. Toda takim filmom kot je tokratni se oprosti tudi to, saj nas navsezadnje popeljejo v mladostni svet Obi-Wana Kenobija, Yode, R2-D2, C-3PO in nenazadnje Darth Vaderja. 

















Glede na to, da je bil Paranormal Activity (2007) kar se tiče pozitivne bilance med vložkom in izkupičkom do sedaj najbolj profitabilen film, se ne smemo pretirano čuditi, če so v relativno kratkem času posneli kar 3 nadaljevanja. Ne smemo pa se niti čuditi, da so bili prav vsi deli v tej še eni novodobni štanc franšizi dobičkonosni. Navsezadnje gre za pogrevanje ene in iste »zgodbe«, pri kateri so večinoma uporabljeni posnetki iz roke (izvirnik je tako stal približno 15.000 ameriških zelencev, po celem svetu pa naj bi jih pridelal približno 200 milijonov). In kaj je novega v tokratnem delu? Praktično nič, razen tega, da je serija skoraj dokončno izgubila čar, ki ga je pri meni pridelala predvsem s prvim delom. 














Le-ta je namreč še vseboval creepy atmosfero in prefinjeno stopnjevanje grozljivosti in to praktično brez uporabe BU! efektov, medtem ko nas tretji del uspe prestrašiti zgolj še z njihovo pomočjo. In medtem, ko se dokaj identična 1. in 2. dogajata skoraj istočasno (v vsakem delu spremljamo dogajanje ene izmed sester Katie & Kristi), nas nadaljevanje s pomočjo ukradenih domačih posnetkov popelje v njuno otroštvo. Vendar glej ga zlomka Katie & Kristie sta bili že v otroštvu podvrženi maltretiranju nadnaravnih hišnih pojav in pretiranemu snemanju le-teh. Kako izvirno. Je pa zanimivo to, da nam preddel razloži, od kod izvira prekletstvo, vendar je sama razlaga izredno antiklimakstična.  




















Tudi od tega preddela so ljudje pričakovali ogromno, a so po ogledu svoja gledišča večinoma zapuščali nezadovoljeni. Veliko pove že dejstvo, da je bil meni osebno najboljši odsek filma tisti kratki del, ki se je vrtel že med odjavno špico in je zgodbo nekako povezal s filmom v katerem je blestel Kurt Russell ter nam zaupal zakaj so Norvežani na začetku filma The Thing (1982) tako mrzlično preganjali štirinožnega kosmatinca. Vse ostalo je bolj meh in zeh ter pretirano odvisno od specialnih efektov. Že izvirnik TheThing From Another World (1951) posnet po romanu Who Goes There? je bil bolj napet in to kljub temu, da je bil »the thing« človek oblečen v neko kvazi vesoljsko obleko.  












OK tudi The Thing (1982) je imel kar nekaj dih jemajočih specialnih efektov, a je bil celoten point filma nekje drugje. V vseprisotni paranoji ujetih v ozke hodnike oddaljene in utesnjujoče raziskovalne postaje. Povedano drugače: oba predhodnika sta imela filmski žmoht, ki ga tokratno novodobno mtvjevsko sci-fi skrpucalo nima. Filmski ustvarjalci so namreč pozabili, da če odštejemo plehko mladež, večini filmskih sladokuscev grozo predstavlja nekaj kar je našim očem skrito in ne nekaj kar pred naše oči skače vsakih 5 minut. Le spomnite se prizora iz prve ekranizacije, ko znanstveniki s pomočjo naprav in lastne postavitve zgroženi spoznajo, da stojijo nad vesoljskim plovilom. Izvrstno.















Filmska franšiza Planet Of The Apes je svoj preddel doživela že pred tokratnim celuloidnim izdelkom in sicer z Conquest Of The Planet Of The Apes (1972), vendar se zgodbovno filma ne ujemata, poleg tega pa je novejši mnogo bolj dodelan. Nič nenavadnega boste rekli, saj gre vendar za film, ki je nastal skoraj 40 let za svojim predhodnikom in si je posledično lahko privoščil modernejšo tehnologijo pri izdelavi specialnih efektov. Je že res, da so v starejših delih franšize opice upodabljali ljudje v ne prev avtentičnih kostumih, a kot smo nič kolikokrat že videli (tudi na tokratni lestvici), posebni učinki ne morejo nositi teže celotnega filma.











Pravijo, da izjeme potrjujejo pravilo in tokratni film je izjema. CGI je namreč tako dodelan, da z lahkoto popravi dokaj mlačen vtis, ki ga pusti film. Pri tem ima glavno besedo Andy Serkis, mož ki je povezan tudi z v uvodniku omenjenim preddelom The Hobbit: An Unexpected Journey (2012). V njem namreč ponovno nastopi kot Gollum in tako kot v eni najbolj slavnih, zagotovo pa najbolj nagrajenih filmskih trilogij The Lord Of The Rings, je tudi tokrat izredno težko reči kdaj se konča igra Andyaja in kdaj se začnejo specialni efekti. Še več, šimpanz Caesar je daleč najbolj dodelan in ekspresionističen karakter v filmu. Za konec pa še namig: splača se pogledati odjavno špico do konca. 
















Tole ni prva ekranizacija romana Red Dragon, ki se kronološko gledano dogaja pred The Silence Of The Lambs (1991). Ta čast pripada vrhunsko stiliziranemu filmu Michaela Manna Manhunter (1986), toda zaradi tega ker je bil slednji izdan pred zgoraj omenjenem (BTW, gre zgolj za enega izmed 3-eh filmov, ki so prejeli zlate kipce v vseh 5-ih prestižnih kategorijah), si je naziv preddela zaslužil Red Dragon (2002). Sicer pa so prav vsi deli, ki govorijo o najbolj uglajenem serijskem morilcu zelo gledljivi filmi. Tudi tista najslabša, se pravi Hannibal (2001) in Hannibal Rising (2007), sta sprejemljiva. Prvi je sicer storil napako, ker je preveč nazoren, v drugem pa močno pogrešamo Anthonyja Hopkinsa.  










Film odlikujeta predvsem odlična fotografija (direktor fotografije je Dante Spinotti, ki je imel enako vlogo v že omenjeni prvi ekranizaciji romana Red Dragon) ter seveda izvrstna igralska zasedba, kjer krepko prednjači srh vzbujajoči Anthony Hopkins. Odličnega proti tekmeca mu priskrbi upokojeni FBI agent William Graham, ki ga upodobi nekoč meni najljubši hollywoodski igralec Edward Norton. V stranskih vlogah najdemo še vedno dovršena karakterna igralca Philipa Seymoura Hoffmana ter Emily Watson. Še najslabše se izkaže Ralph Fiennes, ki upodobi glavnega zlikovca filma, toda ob že omenjenih zvezdah in bremenu, ki mu je bilo naloženo, se da tudi to vzeti v zakup.
















Še ena izjemno znana in uspešna trilogija (svoj zaključek je doživela lansko leto), ki nas s svojim prvim delom popelje povsem na začetek tako znane zgodbe. Sicer so bile razlage o tem zakaj je Batman postal to kar je, se pravi od kod izvirata njegova fascinacija z netopirji ter želja po pravičnejšem svetu, bežno predstavljene malodane v vsakem filmu o tem meni najbolj dopadljivem stripovskem junaku. Toda za razliko od teh bežnih in površinskih predstavitev, tokratni film doda globino in smisel ter nam tako dejansko predstavi lik Batmana. Le-ta se v naših očeh pojavi v povsem novi, mnogo bolj človeški luči, k temu pa pripomoreta tako režiser C. Nolan kot tudi glavni igralec C. Bale. 










Temačna zgodba nas s flashbacki popelje v Bruceovo otroštvo, ko je kot mali pob zgrmel v jamo polno netopirjev ter pred njimi razvil fobijo (chiroptofobija), kasneje pa nam pokaže tudi, kako je kmalu zatem v uličnem ropu izgubil starše. Nadalje spoznamo njegovo urjenje in željo po razumevanju zla, ki se odvijata nekje v osrčju Tibetanske planote. Ko se dodobra netrenirani Bruce Wayne vrne v domači Gotham, je le-ta že dodobra prepreden s korupcijo in kriminalom. Mesto je potrebno očistiti te človeške nesnage in šele v drugi polovici filma se začne zgodba o zamaskiranem delivcu pravice. Le-ta je sprva precej neroden in le počasi razvija svojo superiornost. Toda ne pozabite, Batman se ni rodil Batman.










Objavljeno pod |

16 komentarjev:

Anonimni pravi ...

mladostni svet yode. hehe. dobra :D

Anonimni pravi ...

Batman Begins se težko kvalificira za preddel ... mislim valda če bi se Batman Begins pol nadaljeval v Burtonov Batman, ampak gre za svojo trilogijo, svojo zgodbo (ki se Burtonove ne dotika) in tukaj je Batman Begins pač normalni prvi del. Kot je SW IV normalni prvi del SW-ja.

Sadako pravi ...

Hm, jaz to gledam tako, da se vprašam, kateri film o Batmanu me je ponesel najdlje v njegovo zgodovino in se mi zdi, da se Batman Begins odlično kvalificira kot preddel. Še več, je preddel (zaenkrat) praktično katerega koli filma o Batmanu.

Isto pri SW.

filmoljub pravi ...

Kar se tiče šišmišovega preddela, je tudi meni BB najbolj všečen. Kar pa se tiče Ridleyjevega vrhunca, grizem pisalno mizo in brišem popljuvano slino s svojega monitorja.

jst pravi ...

Hannibal pa Wolwerine. Pa recimo prvih 20 minut tretjega Indiane Jonesa.:)

Sadako pravi ...

Sem vedel, da bo pozitivna omemba Prometheusa (2012) pereča tema.

Jebat ga.

Sem slišal toliko slabih stvari pred ogledom, da sem pričakoval ne vem kakšno katastrofo od filma, dobil pa čisto spodoben HW izdelek, ki je bil povrhu vsega prava paša za oči. Je pa res, da nisem imel zaradi vsega prebranega nikakršnih pozitivnih pričakovanj, kaj šele da bi ga v mislih primerjal z Alien ali pa Blade Runner.

filmoljub pravi ...

:D he he.

Kar pa se najboljših prequelov sploh tiče:

The Godfather Part II (1974)
X-Men: First Class (2011)
Star Trek (2009)

Šef pravi ...

godfather, najboljši prequel in sequel ever :o


first class, lol, u mad

;)


Sadako pravi ...

A jeba, veš da bi bil tukaj, če ga ne bi porabil že za 7 nadaljevanj, ki so prekosila izvirnik.

filmoljub pravi ...

Sem se nerodno izrazil. Ne "sploh" kot "ever", ampak v smislu, če se vrnem na to debato. :)

Anonimni pravi ...

Od naštetih mi je še najbolj všeč Rise of the Planet of the Apes. Pa Batman Begins recimo. Pogojno tudi Prometheus. SW in Red Dragon sta mi obupna.

Goodfella pravi ...

Še nekaj mojih predlogov:

-The Bourne Legacy (2012)
-Mou gaan dou II / Infernal Affairs 2 (2003)
-Paranormal Activity (zdi se mi, da več delov, 2?)
-Twin Peaks: Fire Walk with Me (Najbrž ne sodi zraven, ker je izvirnik serija)
-The Good,The Bad,and The Ugly? (kind off)
- Kakšen Underworld zagotovo, ne vem več kateri :)

Ob kroničnem pomanjkanju svežih idej se nam v prihodnje zagotovo obeta še veliko filmskih predzgodb :(

Nekateri so za film. pravi ...

Ta trend prequelov v zadnjih letih mi ni preveč všeč. Sem na Filmoljubovi strani, kar se tiče Prometheusa. Je pa vizualno zelo lep film, I'll give it that.

Anonimni pravi ...

prometheus bo po moje zasijal šele ko bo trilogija zaključena. js vidim še dost potenciala v njem.

Anonimni pravi ...

Prometheus bo imel v trilogiji, če bosta nadaljevanji dobri, vlogo Phantom Menace-a iz SW prequelov.

filmoljub pravi ...

Ne morem, da ne bi:

http://www.youtube.com/watch?v=RBaKqOMGPWc

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji