7 norih znanstvenikov
Zelo nenavadno se mi zdi, da filmi že od svoje splavitve znanstvenike praviloma prikazujejo v izredno slabi luči. Nenazadnje so bili prav znastveniki odgovorni za začetek filmske umetnosti. Spodaj je nekaj najbolj znanih primerov tega pljuvanja v lastno skledo.
Uspeh kultnega filma Dracula (1931) je pri studiu Universal razblinil vse dvome o tem, da bi bili filmi o pošastih lahko uspešni. Tako je bil tudi njihov naslednji projekt posnet še istega leta, ponovno zgodba o nenavadnem in nevsakdanjem bitju. Tudi tu so glavno vlogo spakature namenili B. Lugosiju, ki je svojo madžarsko faco v zgodovino grozljivk zapisal z nastopom v zgoraj omenjenem filmu. A tokrat je po tem, ko je videl, da pošast v filmu ne spregovori niti besede, vlogo odklonil. Še dobro, kajti le-ta je napravila še eno zvezdo Universalovih grozljivk, Borisa Karloffa, ki je v tokratnem filmu briljiral tako s svojo masko, še bolj pa s svojo igro.
Toda tokratna lestvica
Filmskega platna št. 7 je o norih znanstvenikih. Zagotovo vam je vsem poznan
prizor (tudi, če ga niste videli v tokratnem originalu), ko Henry Frankenstein
v svojem z elektroniko bogato založenem laboratoriju na nek nevihtni večer orgazmično
kriči »It's alive!«, za njim pa se premika ravnokar k življenju povrnjeno
sešito truplo. Vse lepo in prav, če njegov grbavi pajdaš za kreaturo ne bi
pomotoma priskrbel možgane kriminalca in tako se reanimirano truplo začne dokaj
hitro vesti agresivno, prava drama pa izbruhne na dan Henryjeve poroke, ko smo
priča tudi enemu izmed najlepših in najbolj touchy prizorov v filmu. Film, ki
je poleg vsega revolucionaliziral še samo promocijo.
Dr. Jekyll And Mr. Hyde (1931)
Sicer se nikoli nisem kaj preveč spuščal v Freudovo razlago psihe, ampak moje splošno znanje in tistih nekaj preždetih ur pri srednješolskem predmetu psihologije mi dopuščata, da vsaj malček pomodrujem o človeški osebnosti. Kot vem le-to sestavljajo id, ego in superego, vsak od teh elementov pa nadzoruje oz. pripomore k naši celostni podobi. Za razumevanje tokratnega filmskega izdelka je potrebno poznavanje zgolj osnovnih karakteristik vseh treh; id pooseblja človekove primarne nagone in se ne sprašuje kaj je prav in kaj je narobe (večinoma je zatrt in potlačen), ego skrbi za izpolnjevanje teh nagonov na nek socializiran in družbeno sprejemljiv način, superego pa je priučen in v našo osebnost popolnoma vsiljen.
Tokratni film je odličen prikaz spopada med potlačenim (id) in priučenim
(superego), ki bi ga morali pri predmetu psihologije nujno vključiti v svoj učni
načrt. Še posebej zaradi tega, ker je tokratna verzija leta 1886 spisane novele
nastala pred uvedbo rigidnega Hayesovega produkcijskega kodeksa, ki je filmskim
ustvarjalcem pošteno pristrigel peruti. Dr. Jekyll And Mr. Hyde (1931) se tako ni obremenjeval s prikazom seksualnosti,
ki je ponavadi glavni sprožilec spečega ida. Poleg tega pa je omembe vredna
tudi izjemna igra glavnega protagonista Fredrica Marcha, ki mu je zasluženo
navrgla Zlati kipec (le-tega si je sicer delil z Wallaceom Beeryjem). Ste že zmozgali
zakaj naslov Dr. Jekyll And Mr. Hyde?
Vsi deli te izredno zabavne trilogije o potovanju skozi čas vsebujejo identične scenaristične prijeme in morda gre prav tu iskati razlog, da kvaliteta filmov iz dela v del počasi a konstantno pada. Največji negativni preskok v kvaliteti je opazen ravno pri tokratnem delu, vendar ne zgolj preprosto za to, ker gre za zadnji del, ampak predvsem za to, ker so Back To The Future Part III (1990) snemali istočasno kot Back To The Future Part II (1989). 1. in 2. del sta poleg komičnih elementov vsebovala tudi zadostno število paradoksalnih elementov potovanja skozi čas, kar pa za pričujoči film ne moremo trditi. Toda kljub vsemu je tudi zadnji del povsem gledljiv in zabaven film.
Ponovno sta glavni
zvezdi Doc a.k.a. Dr. Emmett Brown ter Marty McFly ter njuna nepogrešljiva
pomočnica DeLorean. Njihova borba s spreminjanjem preteklosti in posledično
sedanjosti ter pihodnosti se tokrat odvija na klišejih polnem Divjem zahodu.
Vendar za spremembo od prejšnjih delov, ima tokrat težave z ljubeznijo in
potovanjem skozi čas Doc in ne Marty (BTW, v filmu si je Chritopher Llyod
prislužil svoj prvi in zaenkrat tudi edini filmski poljub), kar je roko na srce
še najbolj posrečen del filma. Vse ostalo je že videno v prvih dveh delih, za
povrhu vsega pa gre bolj za komičen vestern kot pa film o potovanju skozi čas.
Človek je sam svoje ironije kovač. Le kako bi lahko drugače razložili, da
je kmalu po II. svetovni vojni začel z mrzličnem izdelovanjem orožja, ki bi
lahko z lahkoto izbrisal celotno zemeljsko populacijo, z željo po ohranitvi
miru. Hladna vojna še posebej ob koncu 50-ih in na začetku 60-ih let prejšnjega
stoletja, tik pod točko vrelišča. Dobro, da nismo šli zu grunt. Vso to
brezpredmetno merjenje mišic s pomočjo jedrskega orožja in potencialno
apokaliptične posledice, je v eno najboljših filmskih satir pretvoril eden
izmed največjih, g. perfekcionist a.k.a. Stanley Kubrick. Veliko pa je k
odličnosti filma pripomogel tudi ekscentrični g. Peter Seller, ki je v
tokratnem filmu odigral kar 3 vloge.
Ravno zaradi ene izmed njegovih treh vlog (ideja je bila, da bi g. Sellers
na svoja ramena prevzel še 4. vlogo), se je Dr. Strangelove (1964) znašel na tokratni lestvici in to kljub
dejstvu, da nori znanstvenik ni osrednja figura filma. Je pa po drugi strani
njegova vloga bivšega skoraj v celoti spreobrnjenega (nagaja mu zgolj desna
roka, navajena salutiranja firerju) nacističnega doktorja tako markantna in
dovršena, da si vsekakor zasluži biti na pričujoči lestvini. Peter Sellers je s
svojo igro in smislom za humor tako navdušil g. Kubricka, da mu je le-ta
dovolil med snemanjem celo improvizirati. Neverjetno, če vemo, da je šlo za
obsesivnega perfekcionista, katerega je na snemanju zmotila že najmanjša
nenačrtovana zadevica.
Gre za drugo od treh ekranizacij istoimenskega H. G. Wellsovega romana. Prva verzija je sicer nosila malenkost drugačen naslov in sicer Island Of The Lost Souls (1932), medtem ko je zadnja oz. tretja ponovno kopirala naslov leta 1896 izdanega romana, t. j. The Island Of Dr. Mureau (1996). V vseh treh najdemo eminentna imena kot so Bela Lugosi, Burt Lancaster in Marlon Brando (slednja sta tudi upodobila norega znanstvenika Mureauja), vendar vam sam osebno v ogled priporočam zgolj prvoposneto verzijo. Ostali sta namreč nekje v domeni sivega povprečja, prva pa še vsebuje kinematografijo oz. ambient potreben za sci-fi grozljivke.
Dr. Mureau je ekscentrični znanstvenik, ki trpi za med njegovo stroko dokaj razširjenim kompleksom boga. V želji po ustvarjanju novih vrst in njihovemu razumevanju se odloči, da bo v ljudi poskušal spremeniti živali (kje ima tako početje smisel me nikar ne vprašajte). Tako smo tekom filma priča njegovim napol uspelim eksperimentom, ki jih krasi predvsem izredno slaba maska (za pusta lahko vidite boljše kostume, ki naj bi ponazarjali nekakšne človeške zveri). Ker pa je seveda takšno početje najmanj moralno ter etično sporno, poleg tega pa krši naravne zakone, se mu po robu postavi pravičniški svetlolasec, ki je za svoje ravnanje nagrajen z brhko mladenko.
Prvi del Austin Powers: International Man Of Mystery (1997) sicer ni prinesel pričakovanih zelencev v premiernem vikendu predvajanja v kinematografih, a ga je na zasluženo mesto ponesla ustna reklama. Tako je bila za tokratni del pot že lepo tlakovana in Austin Powers: The Spy Who Shagged Me (1999) je samo v svojem prvem vikendu predvajanja zaslužil več zelencev kot je znašal celotni box office njegove predhodnika (skupaj je navrgel okoli 310 milijonov ameriških dolarjev). Tudi zadnjemu delu trilogije Austin Powers In Goldmember (2002) se ni godilo nič slabše. Tako je ta tridelna parodija na filme o James Bondih s pomočjo reklame od ust do ust dosegla status kultnega.
Glavna zvezda vseh treh
delov je brez dvoma Michael Mayers, ki po zgledu svojega vzornika Petra
Sellersa, v filmu odigra več nosilnih vlog. Tako ga lahko v prvem delu
spremljamo kot tajnega agenta Austina, njegovega največjega sovražnika Dr.
Evila, v drugem delu k tej zbirki doda še Fat Bastarda, v zadnjem pa še
Goldmemberja. Najlepše pri vsem tem pa je, da je zaradi svojega oz. Austinovega
seksapila prav v vseh delih obdan z vročimi lepoticami v stilu Russa Meyerja
(ena izmed njegovi joškaric dejansko dobi nekaj minut v tokratnem filmu). Sicer
pa kot pri Back To The Future trilogiji, kvaliteta tudi tokrat pada z vsakim
nadaljevanjem.
Še ena v vrsti klasičnih Universalovih grozljivk 30-ih let prejšnjega stoletja, ko je ta studio specializiran predvsem za omenjeni žanr navrgel kar nekaj kultnih izdelkov. Povečini zaradi dejstva, da je skupaj z United Artist in studiem Columbia spadal med »male 3«, ki so se s svojo drugačnostjo poskušali zoperstavljati »velikim 5-im« (Loew's/MGM, Paramount, Fox, Warner Bros. in RKO). S tokratnim filmom tega tako imenovanega »malčka« je povezano kar nekaj zelo velikih in čislanih imen kot npr. James Whale (režiser filma), Boris Karloff (odklonil vlogo glavnega lika) ter H. G. Wells (avtor knjižne predloge, ki skupaj z Julesom Verneom in Hugom Gernsbackom velja za očeta sci-fija).
Sicer pa še ena klasična štorija o znanstveniku (podprta z
za tisti čas izjemno solidnimi specialnimi efekti), ki je želel preveč, pri
svoji želji tudi uspel, a hkrati z uspehom nase priklical tudi neizbežno
prekletstvo. Tokrat je govora o morda eni izmed najbolj skritih perverzno
voajerističnih želj (pokvarjenega) človeškega uma, t. j. biti neviden (čeprav
je po drugi strani veliko ljudi danes nevidnih oz. bolje rečeno neopaženih pa
si tega nikakor ne želijo, a to je povsem druga zgodba). Samo zamislite si
neštete možnosti, ki vam bi jih dopuščalo takšno stanje vašega telesa. Tega se
zaveda tudi tokratni lik, ki ga kmalu popade neznanska želja po bogastvu in
oblasti in mu zamegli že tako ne najbolj neomadeževan um.
8 komentarjev:
Dečki iz Brazilije bi pasal zraven,
Eternal Sunshine of the Spotless Mind tudi,
Muho si pa najbrž že ponucal kje drugje ...
Maš kar prav ja, The Fly sem že ponucal pri ogleda vrednih rimejkih oz. tistih, ki so prekosili izvirnik, The Boys From Brazil še nisem gledal in izgleda izjemno mamljivo, medtem ko na Eternal Sunshine Of The SPotless Mind nisem niti pomislil (eden izmed tistih filmov, ki sem jih videl premlad in mi posledično ni potegnil).
Odlična tematika, dober izbor. Teh filmov je res cel kup, kaj pa vem kateri meni prvi pade na pamet...
The Human Centipede morda? ;D
They saved Hitler`s Brain? :D
:facepalm:
Le kako sem lahko pozabil Dr. Heiterja :(
They saved Hitler's Brain sem pa že ponucal. Kakšna katastrofa od filma.
Počasi se kar polni bera že uporabljenih filmov :D
Saj mogoče pa ne bi bilo narobe če ponucaš že ponucan film še enkrat. Pač pogled z drugega zornega kota.
E to pa ne bo šlo, ker sem si na začetku moje blogerske poti zadal nekaj smernic (med drugim tudi o neuporabi istih filmov večkrat), ki se jih bom zaradi svoje načelnosti držal kot Janša oblasti, em pardon, pijanec plota.
Vem da imam zaradi tega velikokrat ozežkočeno delo in da bi nekateri filmi na različne lestvice pasali bolj kot drugi, ampak kaj čemo. Življenje ni potica.
Caligarisa si skuril že drugje... Ja, filmov počasi res zmanjkuje.
Ah kje, filmov pa res ne bo zmanjkalo :D
Je pa res, da bi marsikateri z lahkoto pasal na več lestvi.
Objavite komentar