7 japonskih torture pornjakov

Na začetku novega milenija so filmski kritiki zaradi poplave predvsem ameriških (ter francoskih) filmov, ki so vsebovali eksplicitne prizore ekstremnega nasilja, mučenja, sadizma in pohabljanj, pomešane s koščki razgaljene kože mičnih deklet, skovali besedo za nov filmski podžanr imenovan torture porn oz. gorno (gore + porno). Prvi, ki je dobil omenjeno oznako je bil Hostel (2005). Kot kaže se niso zavedali, da je torture porn že preživet žanr v deželi vzhajajočega Sonca, pred katerim se lahko skrijejo vsi novodobni hollywoodski torture porn filmi.







Japonski torture porn ima svoje filmske korenine v posebnem podžanru imenovanem pinku eiga (rozasti film). Podžanru, ki pod pretvezo družbenokritične študije in art fotografije prikazuje razgaljena ženska telesa, često v podrejenih situacijah. Dejansko je nekaj filmov tega izredno prepoznavnega japonskega žanra dokaj kvalitetnih in tiste najbolj markantne predstavnike lahko najdete pod zapisom 7 rozastih filmov a.k.a. pinku eiga. Izživljanje nad ženskim telesom je iz filma v film postajalo bolj brutalno in sčasoma se je rodil tokratni podžanr. Beautiful Girl Hunter (1979) spada ravno nekam na presečišče torture porn in pinku eige.













Vsebuje namreč dobršno mero okrutnega postopanja nad ženskim telesom (uriniranje po zvezani nosečnici in pretepanje le-te, kopico posilstev (tudi s pomočjo psa), bičanje, nekrofilijo), a se po drugi strani ponaša tudi z dopadljivo fotografijo, dovršenim stilom in zasanjano atmosfero. Zaradi slednjih detajlov se tako krepko loči od tistih najbolj ekstremnih torture porn filmov, ki se ponavadi ponašajo z izredno amatersko fotografijo ter mankom stila in atmosfere. Z ogledom tokratnega filma nastalega po mangi za odrasle lahko tako ubijete 2 muhi na en mah in tako preverite, če ste se pripravljeni spustiti v svet pinku eige oz. njenega ekstremnega in eksplicitnega derivata torture porn.


Obstaja 7 delov omenjenega japonskega torture porn in morda bi lahko iz vseh sedmih delov celo sestavili enega dokaj gledljivega. Sam sem si zaradi kviza v must have knjigi za vse filmske freake Povratak Žutog titla - ukoričeni filmski zabavnik (Velimir Grgić, Marko Mihalinec), ki je sicer nadaljevanje kultnega knjižnega dela Žuti titl izpod peres istih avtorjev, za opis izbral zgoraj navedenega. Eden izmed njegovih naslovov (morda celo dobesedni prevod) je tudi Bottled Vulva: Bank Teller Noriko in tokrat naslov ne laže. V vseh sedmih delih, ki sem jih pogledal na fast forward (pa še to z gromozansko muko) smo namreč priča modelu, ki zbira vagine.

















Vendar pozor vsi psihopati, ki bi si želeli ogledati omenjeno torture porn serijo, na področju Eccentric Psycho Cinema kolekcije vlada popolna zmešnjava (velikokrat jo povezujejo s še eno bolno serijo in sicer  Femala Body Collection trilogijo) in zdi se mi, da nihče zares ne ve, kateri deli sploh spadajo v omenjeno serijo in kateri ne. Sicer pa če se že uspete dokopati do katerega izmed izdelkov (priporočam pričujočega), boste med drugim deležni počasnega ter domiselnega, a povečini dolgočasnega mučenja dekleta s strani perverznega psihopata (vedno je prisotna izredno katastrofalna igra obeh glavnih protagonistov), ki se bo po dobri urici končalo v mlaki krvi z izrezano vulvo.
 





















Guinea Pig 2 a.k.a. Ginî Piggu 2: Chiniku No Hana (1985)


Legende in miti spleteni okoli raznih filmov so najboljša reklama, predvsem za tiste ekstremno nizkoproračunske izdelke. Samo pomislite na Cannibal Holocaust (1980) ali pa na The Blair Witch Project (1999). Filma, ki sta dosegla svetovno prepoznavnost predvsem zaradi premišljene reklame. Oba filma sta namreč uporabila finto najdenega dokumentarnega posnetka, ki vsebuje smrt njegovih protagonistov. Ljudje so nasedli, ustvarjalci (ponavadi finančno krepko nagrajeni za svojo idejo s strani ovc in njihove ustne reklame) pa so morali celo na sodišču dokazovati, da so akterji, ki so nastopili v njihovih filmih, še vedno med živimi. Nič drugače ni bilo tokrat.


















Tokratnemu, drugemu izmed 6-ih japonskih torture porn delov (po prvih dveh se serija počasi spreminja v splatstick), je nasedel celo Charlie Sheen. Le-ta je namreč po ogledu poklical FBI in jim sporočil, da se je dokopal do pravega snuffa [random opazka o njegovi zadetosti]. Naj mu bo, kajti efekti so za tista leta res precej realni. Je pa zanimivo, da je zgodba o modelu (odigra ga sam režiser), ki razkosava ugrabljeno žensko, v letu izdaje pristala na TOP 10 listi najbolj gledanih filmov na Japonskem. Eden izmed mitov celo trdi, da je imel vseh 6 delov v svoji zbirki tudi serijski morilec Tsutomu Miyazaki, ki je (v tem vrstnem redu) ubijal, posiljeval in pojedel deklice stare od 4 do 7 let. Še več, enega izmed umorov naj bi Tsumoto poustvaril ravno po tokratnem filmu.  























Red Room a.k.a. Akai Misshitsu (heya): Kindan No Ôsama Geemu (1999)

Sprevržena japonska verzija novodobnih reality šovov ala Big Brother, vendar z eno bistveno razliko. Medtem, ko tekmovalci v slovenski verziji omenjenega resničnostnega šova trpijo zaradi lastne ter tudi neizvirnosti ustvarjalcev, ki se ne morejo domisliti niti ene vsaj približno zabavne aktivnosti (če ne drugega bi jim lahko ponudili neomejene količine alkohola), Japonci s tem nimajo težav. Za njih je dovolj škatla razno raznih pripomočkov in preprosta, a domiselna igra. V sobo ovito s polivinilom vstopijo štirje tekmovalci in tako kot v Big Brotherju je cilj igre tudi tu, da na koncu ostane zgolj eden. V japonskem primeru to pomeni zgolj eden preživeli.

















Poleg udeležencev in skrivnostne škatle se v sobi nahajajo tudi 4 karte. 3 izmed njih so označene s številkami od 1 - 3, ena pa nosi sliko krone. Le-ta tistemu srečnežu, ki jo izbere omogoča, da se za dva izmed udeležencev spomni izziv. Omejitev je zgolj domišljija in če izbranca izziva ne izpolnita, sta izpadla iz igre za glavno nagrado. Ideja, ki je režiserju dala proste roke, da se izživlja nad telesi glavnih akterjev, vendar sem zaradi tako brezmejne ideje pričakoval mnogo več. Dobil sem sicer posilstvo z izvijačem in žarnico, ki se pri dejanju razbije, tlačenje prižganega sušilnika las v usta, še eno »običajno« posilstvo, posilstvo s strani deklice s tičem, bruhanje, lezbično poljubljanje, pretepanje… Skratka nič takega kar še ne bi videli.
 





















Lost Paradise a.k.a. 'Shitsurakuen': Jôbafuku Onna Harakiri (1990)


Torture porn filmi so že tako namenjeni ekstremno redkemu krogu filmskih oboževalcev, ki dotične filme gledajo iz golega firbca oz. se hočejo naokoli hvalisati kako obskurno brutalni filmi so na njihovem repertoarju. Po drugi strani pa imamo tudi take, ki ob ogledu resnično uživajo in s tem zadovoljujejo svoje skrite želje in fetiše. Tokratni film je še posebej namenjen predvsem tem slednjim, saj je skoncentriran samo na eno dejanje in sicer na hara-kiri. Gre za ritualno japonsko obliko častnega samomora (sprva so se ga posluževali predvsem samuraji, kasneje pa tudi bolj moderni vojaki) pri katerem si je s pomočjo tantoja (samurajski nož) potrebno razparati lasten trebuh.

















A ker gre za japonsko verzijo torture porn, je namesto samuraja ali vojaka pri obredu prisotno dekle (na začetku sicer oblečena v vojaško uniformo), ki se pred samo izvršitvijo častnega samomora še malček razgali in gledalcem tako razkrije svoje oprsje in del spodnjih hlačk. Pripravi si nož in si ga zapiči v levi del trebuha ter zareže proti desni strani. Naslednjih 18 minut smo priča njenemu umiranju, ki je pospremljeno s spodobno količino umetne krvi. Ker pa zgolj to ne bi zadovoljilo tiste najbolj perverzne fetišiste, dekle ob umiranju, medtem ko leži v mlaki lastne krvi in drobovja, stoka in vzdihuje kot da bi igrala v kakšnem pornografskem filmu. BTW, obstaja 6 delov.
 


Tako kot pri večini torture porn filmov tudi tokrat naslov pove vse, vendar pozor, Captured For Sex 2 (1986) ni nadaljevanje Captured For Sex a.k.a. Daydream 2 a.k.a. Hakujitsumu 2 (1987) (samo poglejte letnice), ki je rimejk po nekaterih podatkih prvega japonskega porno filma Daydream a.k.a. Hakujitsumu (1964), ampak nekakšno nadaljevanje filma Captured For Sex a.k.a. Za Ikenie (1986). Jp, v obskurni eksploataciji japonski kinematografije so stvari izredno zakomplicirane in prepletene kot gordijski vozel. Ob uspehu kakšnega filma se je namreč nemalokrat zgodilo, da je s pomočjo njegove slave poskušala zaslužiti še prava mala četica ostalih filmskih ustvarjalcev.














Posledično so svoje filme naslavljali z identičnimi oz. zelo podobnimi naslovi uspešnih predhodnikov in na koncu le-tega dodali poljubno številko, češ da gre za nadaljevanje (poleg Japoncev so bili mojstri omenjene veščine tudi naši zahodni sosedje Italijani). Tokratno nadaljevanje pa je dejansko prekosilo svojega predhodnika in se ni šlepalo na račun njegove slave (le-te namreč sploh ni bilo). Gre za dokaj ekstremno prikazovanje izživljanja nad ženskim telesom pri katerem imajo glavno vlogo predvsem vroč vosek, vrv, pripomočki vseh vrst, ki so primerni za vstavljanje v predvsem spodnje odprtine ženskega telesa ter seveda dežurni psihopat.
 

















Tumbling Doll Flesh a.k.a. Niku Daruma (1998)


Za konec pa še tisti najbolj brutalen in bolan torture porn izdelek iz dežele vzhajajočega Sonca. Gre namreč za najbližji približek snuffu, se pravi (resničnemu) posnetku na katerem umorijo človeka, mit pa govori predvsem o tisti podzvrsti snuffa, v katerem ob koncu spolnega občevanja (če se le da v trenutku doživljanja (ponavadi moškega) vrhunca) umorijo žensko. Tokratni film z bootleg naslovom Psycho: The Snuff Reels zna prepričati marsikoga, saj je narejen izredno amatersko, a z za tiste čase presneto dobrimi specialnimi efekti, kar samo še doda na njegovi prepričljivosti. Ceneni kameri iz roke, resnični seks in prepričljivi igralci poskrbijo za nepozabno filmsko popotovanje.

















Zgodba je seveda zreducirana na minimum in govori o dveh profesionalnih porno zvezdah, ki ju za snemanje filmčka najameta snemalec in režiser bolnega uma. Sprva vse poteka po pričakovanjih, moški in ženska začneta seksati, zamenjata nekaj poz in vrhunec je tu. Sledi kratek premor po katerem pa se začnejo stvari zapletati. Na vrsti sta namreč bondage (japonski seks fetiš pri katerem je ženska zvezana na razno razne načine) in S&M, a režiser gre predaleč. Ženski začne v anus vtikati dildote in ko jo želi klistirati, se revica upre. Toda ne za dolgo, saj jih že v naslednjem prizoru faše s kolom po glavi in začne se tisti najbolj brutalni del filma, ki med drugim vsebuje porivanje v…


















Objavljeno pod |

10 komentarjev:

filmoljub pravi ...

:P You sick fuck. Also :avadodo: za prispevek. Našel sem še hiter pregled filmskega porno-gravža in pa tale seznam, na katerem je posebej zanimivo 12. mesto.

Sadako pravi ...

Sem videl ta seznam ja :D Ampak tisto 12. mesto je bolj torutre porn za gledalca in ne za like, ki nastopajo v "filmu".

Rado Mikolič pravi ...

Uh, meni so bili pa že Happy Tree Friends (http://www.imdb.com/title/tt0770762/) preveč...

Sadako pravi ...

Potem pa se sploh ne loti filmov na tokratni lestvici, ker so res namenjeni zelo pshiopa... pardon, specifični populaciji.

Šef pravi ...

will not watch :D

Sadako pravi ...

Priznaj, da si globoko v sebi želiš ogledati tele perverzije, a se bojiš, da ti bo ob ogledu otrdel.

Anonimni pravi ...

Še en tip filmov, ki v teoriji izgledajo zanimivo, v praksi pa nikoli ne zadovoljijo.

Sadako pravi ...

Se povsem strinjam s teboj. Pogosto pričakovanja (kako sick se bo tole slišalo) niso izpolnjena.

Saj ponavadi je tako z vsemi eksploatacijskimi izdelki, ampak hvala bogu izjeme potrjujejo pravilo.

Šef pravi ...

če bi želel ob tem drkati, ne bi gledal teh (večinoma) slabo posnetih filmov, ampak bi izbrskal kaj RL stuffa :-)

sem ugotovil, da je povsem dovolj, če pogledam kakšno epizodo snoba in izvem dovolj o filmu ter ga vidim dovolj; nekajkrat sem se spravil k ogledu podobnih filmov, sam so zares slabi in dolgočasni

Anonimni pravi ...

Dostop do eksploatacije bi morali imeti, ko smo bili mlajši. Takrat bi brez težav večina filmov izpolnila pričakovanja.
Sedaj se pa otroci v nas (vsaj v meni) navdušujejo nad idejami, v praksi pa bolj kritičnega gledalca v nas enostavno ne more prepričati praktično nobena izvedba.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji