7 kriminalnih parov na begu

Filmi o parih na begu so nekaj posebnega, saj predstavljajo neko mešanico med road trip filmi, kriminalkami in romancami. V njih se na begu pred roko krivice znajde par, ki na prvo mesto postavlja svojo ljubezen in se ne obremenjuje s tem, da drvi proti tragičnemu koncu. Navsezadnje so se tako pisale tiste največje ljubezenske zgodbe.









Film posnet po resničnih dogodkih mladega kriminalnega para, ki je s svojo tolpo v obdobju velike depresije ropal banke ter pobijal tako policiste kot tudi civiliste. Zaradi svojega uporništva in predvsem dejstva, da so bili roparji bank v obdobju recesije močno priljubljeni, sta Bonnie in Clyde postala kulturni ikoni. Vendar ne takoj po svoji smrti, ko sta pri svojih 23-ih oz. 25-ih letih padla pod točo policijskih strelov, ampak šele po izidu tokratnega filma, pri katerem pa ni dosti manjkalo, da ne bi nikoli zagledal luč sveta. Šefi Warner Bros. studia nad glorificiranjem kriminalcev, pretirano uporabo seksualnih elementov ter predvsem kultnim zaključkom (krvavi slow motion balet smrti glavnih protagonistov), niso bili pretirano navdušeni.














Še dobro, da producent in igralec Warren Beaty (sprva je želel film tudi režirati) ni popustil pritiskom šefov in tudi filmskim kritikom, ki so en za drugim trgali film na koščke. Pri svojih šefih se je vrgel na kolena in izmoledoval predvajanje. Vse ostalo je zgodovina. Bonnie And Clyde (1967) je postal eden izmed prvih predstavnikov tako imenovanega filmskega gibanja novi Hollywood oz. ameriškega novega vala, ki se je zgledoval po francoskem novem valu. Nič nenavadnega torej, da mnogi filmski analitiki pravijo, da gre v bistvu za francoski novovalovski film posnet na ameriški način. Sprva je celo kazalo, da bosta film posnela ali François Truffaut ali pa Jean-Luc Godard.

















Natural Born Killers (1994)



V današnji zahodni družbi se je razpasla posebna oblika bolezni, pri kateri se ljudje kot volkovi naslajajo nad težavami drugih, ena izmed njihovih največjih potreb pa je potreba po zadostitvi lastnega firbca (samo poglejte koliko tračarskih tabloidov oz. TV oddaj se nam ponuja vsakodnevno). Bolezen oz. potreba po potešitvi je še toliko večja takrat, ko se na tapeti znajde kakšna s škandalom povezana slavna oseba. In tokratni film govori ravno o tej novodobni bolezni. Njegova primarna tematika torej ni nasilje, ampak človeška fascinacija nad le-tem. V središču te satirične analize za katero je scenarij napisal Quentin Tarantino, se znajdeta hladnokrvna morilca Mickey in Mallory Knox.














Obsedena s slavo katero jima priskrbijo mrhovinarski mediji, se prevažata po ZDA in pobijata naključne mimoidoče. Režiser Oliver Stone za prikazovanje njune nasilne zgodbe spretno uporablja različne stilske prijeme od črnobele fotografije, preko snemanja na Super 8, do animacije. S temi prijemi ohranja za tako filmsko študijo prepotreben lahkoten satiričen ton, ki nas konstantno opozarja na to, da gledamo film. Le-ta je do vrhunca absurdnosti pripeljan v prizoru v katerem se seznanimo z mukotrpno mladostjo ženskega dela kriminalnega para. V mladosti jo je psihično in fizično zlorabljal lastni oče, a vsa ta nesrečna mladost je predstavljena s pomočjo sitcoma. Domiselno.  

















Deadly Is The Female (1950)



V filmu, ki je poznan tudi pod naslovom Gun Crazy, nam je že od prvega trenutka dalje jasno, da se nahajamo na ozemlju film noirja (močno deževje, v ozadju utripajoči neonski napisi nekega hotela, senca malega dečka…). Torej nam je kot gledalcem kljub temu, da se zgodba osredotoča okoli mladega dečka obsedenega s pištolami jasno, da bo na sceno slej kot prej vstopila femme fatale, ki bo še dodatno zakomplicirala njegovo življenje. Hiter preskok v prihodnost in res sedaj odraslega, a še vedno s pištolami obsedenega fanta (John Dall), vkoraka zapeljiva Annie (Peggy Cummins). Tudi ona je precej mahnjena na strelno orožje in romanca je rojena.
















Dotični celuloidni izdelek je bil ustvarjen kot tipični B film (nizkoproračunsko dopolnilo nekemu drugemu višje letečemu filmu), a so ga filmski kritiki in navdušenci dobro desetletje po njegovi premieri ponesli do zaslužene slave. Hvalospeve mu je pel celo guru francoskega novega vala Jean-Luc Godard, kar je dodobra vidno v njegovem Á Bout De Souffle a.k.a. Breathless (1960). Ne toliko zaradi same zgodbe, ki je v obeh filmih dokaj podobna, ampak predvsem zaradi izredno inovativnega posnetka ropa ene izmed bank. Kader je namreč dolg kar 3 minute in 20 sekund in je v obdobju klasičnega Hollywooda pomenil pravo filmsko revolucijo. 






















Čeprav je film režiral Tony Scott, nam je že od prvega kadra dalje jasno, da gre v bistvu za film Quentina Tarantina. Njegov avtorski podpis je namreč viden skozi celotno zgodbo, za katero je scenarij napisal ta kultni filmski geek. In ravno prodaja tega in scenarija za zgodbo o zgoraj omenjenima Mickey in Mallory Knox, poleg njegovega celovečernega prvenca Reservoir Dogs (1992) (dobršen del njegovega prvega filmčka My Best Friend's Birthday (1987), katerega scenarij je kasneje predelal ravno v tokratno zgodbo, je na žalost zgorel pri montaži), so mu omogočili, da je lahko nadaljeval z izpolnjevanjem svojih sanj, snemanjem filma Pulp Fiction (1994).











Tokratni kriminalni par na begu sestavljata ljubitelj stripov in triple bill hongkonških kung fu filmov, ki se v težkih življenjskih situacijah posvetuje z duhom Elvisa Presleyja ter bivša prostitutka pripravljena na romanco svojega življenja. Za razliko od ostalih parov na tokratni lestvici, jo prestopnika zagodeta kriminalcem in ne kakšni državni finančni instituciji ali pa navadnim državljanom. Po spletu okoliščin se namreč v njuni lasti znajde kovček, v katerem je za približno 5 milijonov dolarjev kokaina in njuna želja je, da si z njegovo pomočjo kupita pot v lepše čase. A ker gre za Tarantinov svet ju na njuni poti čaka kar nekaj bizarno brutalnih likov (pravo malo morje zvezdnikov) ter strelski obračun ali dva.
 














Badlands (1973)



Terrence Malick velja za prav poseben kaliber med hollywoodskimi režiserji. V povprečju je posnel zgolj kak film na desetletje (dokaj prefrigana reklama) in tokratni je postavljen povsem na začetek njegove filmske kariere. Zgodbo, kateri sta se v zgoraj omenjenem filmu s pomočjo over voice pripovedovanja ženskega dela kriminalnega para in glasbe Hansa Zimmerja posvetila tako Tarantino kot Scott, sta navdahnila resnična zlodeja Charles Starkweather in Caril Ann Fugate. Najstnika (on jih je imel 18 ona 14), ki sta se med decembrom leta 1957 in januarjem 1958 odpravila na morilski pohod po Nebraski in Wyomingu in pri tem pokončala 11 ljudi.














Tudi filmski par, ki sta ga upodobila Martin Sheen in Sissy Spacek, je dokaj mlad (25 in 15) pa čeprav sta jih glavna igralca vsak štela približno desetletje več. Med njima vznikne zasanjana mladostniška romanca in skupna želja po odkrivanju sveta, zaradi česar se mladi parček niti ne zaveda kakšno bolečino in razdejanje pušča za seboj. Z njunimi dejanji pa se ne obremenjuje oz. jih ne obsoja niti režiser, saj se raje kot omenjenim grozodejstvom posveča lepoti (narave), ki obdaja bežeča delinkventa. Jp, g. Malick je že v svojem celovečernem prvencu dodobra razvil svoj avtorski podpis, v katerem mali detajli čudes narave ustvarjajo okolje, znotraj katerega postopajo smisel iščoča človeška bitja.  

















You Only Live Once (1937)



Čeprav je izraz film noir leta 1946 skoval francoski filmski kritik Nino Frank, je bilo filme, ki so bili posneti v stilu omenjenega »žanra« (še vedno potekajo burne razprave ali gre za žanr ali zgolj za kinematografski stil), moč najti tudi pred omenjeno letnico. Če se osredotočimo zgolj na formo in ne vsebino, segajo začetki film noirja v obdobje nemškega filmskega  ekspresionizma (7 predstavnikov nemškega eskpresionizma), ko je na filmskem platnu prevladovala fotografija izrazitih kontrastov (chiaroscuro) in ostrih oblik. Eden izmed najvidnejših predstavnikov omenjenega obdobja je bil na Dunaju rojeni Fritz Lang, režiser odgovoren za najbolj vidne mojstrovine nemškega studia UFA ala Metropolis (1927) in M (1931).

















Zaradi leta 1935 izdanih antisemitski Nurmberških zakonov je bil g. Lang identificiran kot Jud in to kljub dejstvu, da sta bila tako njegova mati kot tudi sam spreobrnjena v katoliško vero. Za svoje dobro se je odločil, da bo odpotoval onkraj Luže, kjer je nadaljeval svojo filmsko kariero. Sčasoma je s svojim filmskim stilom in znanjem je pripomogel k razvoju film noirja in predhodnik omenjenega žanra je tudi njegov tokratni film (poleg forme ga s film noirji povezuje tudi že vsebina, v kateri ima glavno besedo femme fatale). V njem se po spletu nesrečnih okoliščin in kriminalnega ozadja na begu pred roko zakona, znajdeta Henry Fonda in Sylvia Sidney.  





















The Getaway (1972)



Ob omembi imena Sam Packinpah večina ljubiteljev sedme umetnosti pomisli na The Wild Bunch (1969) ali pa Straw Dogs (1971), tisti malo bolj »nadrkani« pa ne pozabijo omeniti niti Bring Me The Head Of Alfredo Garcia (1974) ali pa Cross Of Iron (1977), a le redki se ob omembi tega kontroverznega režiserja spomnijo na tokratni film. Morda tudi zato, ker se mu je ob prvem ogledu odrekel celo sam režiser. Naneslo je pač, da je bil glavna zvezda filma igralec Steve McQueen in ne Sam Packinpah in tako so bile vse niti finalnega izgleda filma v igralčevih rokah, ki je sicer ohranil značilne elemente g. Packinpaha, med katerimi so najbolj prepoznavni počasni posnetki krvavih strelskih obračunov.











Poleg že omenjenega trademarka pa ima tokratni film na čigar snemanju sta se ubežna kriminalca Steve McQueen in Ali MacGraw dejansko zaljubila (tako kot približno 30 let pred njima na snemanju filma To Have And Have Not (1944) Humphrey Bogart in Lauren Bacall), še nekaj izredno zapomljivih posnetkov. Kot npr. tistega, ko sta glavna protagonista ujeta znotraj smetarskega avtomobila ali pa tistega, ko eden izmed glavnih negativcev brez težav opravi svojo potrebo ob obešencu. Takšni agresivni prizori se pogosto mešajo z prizori, ki so polni nežnosti, topline in ponovnega vzpostavljanja zaupanja, a celotna zadeva nikakor ne funkcionira tako kot smo pri Packinpahu navajeni.










Objavljeno pod |

13 komentarjev:

Šef pravi ...

uuu vključil si gun crazy in you only live once :P imo je težko uravnotežit novejše s starejšimi, moj seznam bi bil verjetno čisto drugačen razen zgoraj omenjenih 2h :D

Sadako pravi ...

Nič bit sramežljiv, kar na dan z njim.

Sicer pa nikoli ne uravnotežujem, ampak dam čisto po filingu oz. tiste filme, ki so mi najbolj ostali v spominu oz. tiste, ki si najbolj zaslužijo uvrstitev na lestvico.

Manjkata pa Butch & Cassidy :D

paucstadt pravi ...

Faye Dunnaway, mljask mljask. Tudi sicer mi je B&C naravnost sijajen film. Kultni prizori + gene hackman!

Seveda pa sem vsaj petkrat videl tudi natural born killers. Odbit in vecen kult, imho.

Šef pravi ...

butch & sundance spadata bolj med no homo romance skupaj z dennyem in alanom :D

- the 39 steps
- they live by night
- gun crazy
- wild at heart
- pierrot le fou
- this gun for hire
- bonnie and clyde

Sadako pravi ...

1,2,3,5 in 7 sem kar vedu, da boš notri stisnu, ker sem tudi jaz razmišljal o njih :D

@pauc: jp, Faye izžareva nor seksapil.

filmoljub pravi ...

Sijajna lestvica. Faye ❤ Če ne bi znal šteti do 7 in bi moral nujno pristaviti piskerček, pa bi se spomnil še na Perdita Durango, Thelma and Louise, Wild at Heart, Pierrot le fou (oboje že omenjeno), Mortelle randonnee, Monster, Heaven's Burning -- ne nujno vsi 100% striktno po omenjenih kriterijih.

Sadako pravi ...

Tole si pa s toliko varovalkami napisal kot da bi te bilo strah, da te bode kakšen bradati možak (spet) napadel.

Paucstadt pravi ...

:)

POerrot le fou, nice indeed.

Šef pravi ...

catherine denevue ali faye dunaway?

pick one; :P

Sadako pravi ...

FUUUUU...

OK, če že morem, je moj pick Katarinca.

Sadako pravi ...

Zaradi Belle De Jour :slin_slin:

Cosmopapi pravi ...

Super izbira! točna taka, kot se spodobi.
Vseeno pa še ena moja „neodvisna“ lestvica:
- Les amants criminels (Janko in Metka po Ozonovo (heh, jebi se Hansel pa Gretel), čarovnica pa Miki Manojlović. Odlična groteska!)
- Profundo carmesí (Mehiški kult. Film, ki ga je navdihnila „The Lonely Hearts Killers“ zgodba, ki je prav tako dobila še dva ZDA filma.)
- Central do Brasil (ne ravno ljubezenski par, in ne ravno gangsterja, vseeno pa baba beži pred nekimi upniki. Dve oskar nominaciji.)
- God Bless America (lanski indie hitič.)
- Der Krieger und die Kaiserin (eden boljših filmov T. Tykwerja)
- Natural Selection (on beži, ona ga hoče le združiti s svojim očetom. Vredno ogleda)
- TBS (to velja? On beži, ona je njegova talka. Fast Food triler iz Belgije.)
- Tenderness (zelo spregledano, še bolj pa podcenjeno. R. Crowe na lovu za psihopatom in njegovo „S. Spacek“)
Uf, samo Pierrot le fou ne. Novega francoskega vala ne štekam prav dobro.
je pa Mortelle randonnee zelo zanimiva izbira, čeprav se "par" nikoli (oz. le proti koncu ... se mi zdi)resnično ne zbliža oz. jo on le opazuje.

Sadako pravi ...

Globok_poklon Cosmopapi. Ne samo za vse pregledane filme, ampak, da si si potem sposoben celotno bazo videnega tudi zapomniti.

Ala ti vera.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji