7 ameriških gej ljubezni
Pred kratkim so v Franciji izvedli prvo istospolno poroko, ki je dodobra razdelila prebivalstvo. Tudi pri nas bi se znalo v bližnji prihodnosti zgoditi kaj podobnega. Stvari se torej obračajo na bolje, a kljub temu in nenehnemu govoru o svobodi izbire, ostaja homoseksualnost velik tabu. Nič drugače ni v filmski industriji, samo poglejte letnice filmov.
PS: sprva sem nameraval narediti zgolj enkratni zapis o gejevskih filmih, a sem pri surfanju po medmrežju naletel na tale zapis mojega digitalnega kolega Cosmopapija: Top 10: ljubezen po moško (svetovni gej filmi). Cosmopapi je res prava zakladnica filmskega znanja in upam, da mi ne bo zameril, če si tokrat sposodim njegovo idejo, obljubim da ne bo zadnjič. Pričujoči filmi so torej le ameriške produkcije, v kakšnem naslednjem zapisu pa obdelam še tiste, ki niso nastali v deželi sanj.
Milk (2008)
Ni bilo prvič, da je
režiser Gus Van Sant zajadral na področje homoseksualnosti, a če je s svojim My Own Private Idaho (1991) pobiral
nominacije in tudi nekaj nagrad, na malček bolj obskurnih filmskih tekmovanjih,
je bil tokrat pripravljen za veliko ligo. Vendar roko na srce se je že pred
samim začetkom snemanja dalo čutiti, da Van Santov film pri pobiranju tistih
največjih nagrad ne bo imel težav. Tematika je bila času več kot primerna,
izbira glavnega igralca fantastična (vedno odlični Sean Penn), poleg tega pa je
biografska zgodba o gejevskem aktivistu Harveyju Milku že pobrala Oskarja in
sicer s pomočjo dokumentarca The Times Of Harvey Milk (1984).
Zgodba
govori o borbi posameznika, ki se zaradi lastnih prepričanj in represije,
katere je deležen, odloči spremeniti svet. In ko je govora o liberalnih
svoboščinah zahodnih držav, le stežka najdemo bolj primerno mesto kot je bil
San Francisco v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Tam je Harvey postal prvi
odkriti homoseksualec, ki je zasedel kakšno pomembnejše mesto med javnimi
funkcionarji v državni pisarni (le koliko je bilo tistih, ki si zaradi strahu
pred stigmatizacijo tega niso upali priznati). Posledično je Harvey dokazal, da
človek lahko doseže svoje sanje, če se je zanje pripravljen boriti z vsemi
svojimi močmi, a žal se vedno najde nekdo, ki mu te sanje zaradi lastnih
frustracij niso po godu.
Shelter (2007)
Povsem simpatičen
filmček, a žal nič več kot to. Za nekaj več mu namreč manjka drznosti, kajti to
da vidimo dva tipa pri poljubljanju oz. quickiju (seveda v filmskem smislu z
znanim montažnim rezom, ki na vrhuncu akcije preskoči na dan potem), ni
dandanašnji prav nič novega. Seveda pa na tem mestu ne mislim, da bi filmski
ustvarjalci po višjem nivoju drznosti morali poseči s pomočjo prikazovanja eksplicitnega
(nesimuliranega) seksa (za take stvari obstajajo drugi viri). V mislih imam
prikazovanje težav, ki jih geji doživljajo, ko se odločijo, da je čas prilesti
iz omare. V tokratnem filmu je namreč ta proces prikazan precej poenostavljeno.
V bistvu so vsi liki zreducirani ne klišeje in posledično jim močno primanjkuje globine in če k temu dodamo še na trenutke na najbolj prepričljivo igro, je povprečnost filma več kot očitna. A po drugi strani film rešuje dopadljiva zgodba, ki lahko služi kot nadomestilo klišejskim hollywoodskim romancam v katerih se zaljubljajo in s problemi ljubezni soočajo predstavniki nasprotnih spolov. Od muh pa ni niti solidna fotografija. Tako kot v večini romanc je tudi tokrat ta izjemno mehka in nežna, a je po drugi strani smisel za kadriranje tokrat na malenkost višji ravni kot v povprečni hollywoodski romanci. Škoda torej za nedodelane in neizrazite like, ki bi tokratni gejevski film ponesli še korak višje.
A Single Man (2009)
Drame, ki se ukvarjajo z
življenjem depresivnih ljudi in njihovimi travmami, morajo svojo kvaliteto
večinoma iskati s pomočjo izvrstnih igralcev. Dogajanja namreč ponavadi ni veliko,
vsebine so turobne, tempo pa počasen. Večino bremena tako nosijo igralci, ki
nas morajo s svojo igro prepričati oz. nas pritegniti, da začutimo njihovo bol.
V tokratnem filmu to nalogo na svoja pleča prevzame Colin Firth in jo opravi z
odliko (vloga depresivnega geja mu je prinesla nominacijo v kategoriji
najboljšega igralca, ki pa mu jo je s precej podobno vlogo speljal Jeff Bridges).
S svojo igro je namreč sposoben nositi celoten film, ki bi znal biti ob
drugačni izbiri navaden kup dolgočasja.
Celotna
zgodba je namreč predstavljena ravno z njegovega gledišča. Firth (George) igra
osamljenega geja, ki je v prometni nesreči izgubil ljubezen svojega življenja.
Posledično je njegov vsakdan prazen in brezbarven. Odloči se, da se bo s
pomočjo samomora odrešil teh muk, a še preje si bo privoščil še en dan v stilu
zadnje večerje. Pričakovali bi, da si bo tekom dneva (celoten film se s izjemo
nekaj flashbackov zgodi zgolj v enem
dnevu) dal duška, a tudi njegov zadnji dan je povsem banalen, siv in dolgočasen
z nekaj malimi iskricami. Eno izmed njih predstavlja mladi študent, ki hodi na
Georgova predavanja. Bo tej iskrici uspelo ponovno zanetiti ogenj?
I Love You Phillip Morris (2009)
Tudi o človeku, ki
prestaja doživljenjsko zaporno kazen (v našem primeru gre kar za 144 let) se da
posneti simpatičen filmček. Pri tem je zelo pomembna njegova življenjska zgodba
(težko bi bilo namreč posneti lahkoten in všečen film o množičnem posiljevalcu
in morilcu otrok) in izbira igralca, ki bo osebi vdihnil filmsko življenje.
Glenn Ficarra in John Requa sta v svojem režiserskem prvencu z obema izbirama
zadela žebljico na glavico. Odločila sta se, da bosta na filmska platna
prenesla simpatično biografijo o prevarantskem mojstru Stevenu Jayju Russellu,
kateremu bo svoje igralsko persono posodil Jim Carrey, v stransko vlogo pa sta
porinila vedno odličnega Ewana McGregorja.
Lika
se spoznata v zaporu, kamor je bil Steven (Jim Carrey) poslan zaradi finančnih
prevar, s katerimi je podpiral svoje razkošno gejevsko življenje v Miamiju. S
svojimi sposobnostmi in manipulacijo Steven hitro očara in zapelje Phillipa
(Ewan McGregor) in prične se divja zaporniška romanca [naključna sarkastična
opazka s kančkom črnega humorja ter seksizma o homoseksualcih v zaporu], ki pa
sčasoma preraste v iskreno ljubezen. A zaljubljeni parček kmalu naleti na
problem. Steven je namreč izredno impulziven. Ob izpustitvi iz zapora ne
prenese tega, da so ga ločili od njegove ljubezni in zato se na vrat na nos
odloči, da bo svojega ljubimca spravil iz zapora. Seveda tako kot zna najbolje,
s prevaro.
Prayers For Bobby (2009)
Večina bodočih staršev
si že pred rojstvom svojega otroka začrta, kako bo potekala njegova življenjska
zgodba. Na žalost poskušajo z njihovo pomočjo zdraviti svoje neuresničene želje
in cilje. Posledično postanejo otroci zlepljeno ogledalo razbitih sanj svojih
staršev, v katerih le ti vidijo svoj zadovoljni odsev. Vse lepo in prav, če
otroci pri tem uživajo in niso preokupirani s popravljanjem napak svojih
staršev. Kaj pa takrat, ko otroci na poti odraščanja ne dosegajo pričakovanj
svojih staršev oz. še huje, takrat ko s svojimi dejanji povsem skrenejo s poti,
ki so jo v svojih glavah za njih pripravili njihovi starši? O teh
nepredvidljivih dogodkih govori tokratni odlični TV film.
V
konservativni krščanski družini odraste gej in ko le-ta družinskim članom
razodene svojo spolno usmerjenost, se nekateri z njo sprijaznijo bolje drugi
slabše. Nikakor pa tega ne more sprejeti njegova mati, zagrizena katoličanka.
Na vse načine se trudi, da bi svojega sina ozdravila te hudičeve bolezni a
zaman. In ravno, ko bi sin zaradi razkritja potreboval največjo mero materinske
ljubezni, razumevanja in sočutja, se mati pred njim popolnoma zapre. Namesto
ljubezni mu v roke potiska Biblijo, ki naj bi sina spravila nazaj na prava
pota, a na koncu skesano ugotovi:« I know now why God didn’t heal Bobby. He
didn’t heal him because there was nothing wrong with him!«
Ljubezen premaga vse prepreke, ki ji stojijo na poti, je dodobra oguljena fraza. Vsi vemo, da v resničnem življenju praviloma ni tako in da se naše zgodbe večinoma ne končajo z in živela sta srečno do konca svojih dni. Samo poglejte statistiko ločitev in družinskih tragedij. Seveda pa film ni medij, ki bi se pretirano obremenjeval z resnico, še posebej ne takrat, ko je govora o romancah. Škoda, kajti gre za medij, ki ima izredno močan vpliv na posameznika in pri oblikovanju njegove identitete. Morda bi z bolj realnimi filmi (in pravljicami), ki ne izkrivljajo podobo ljubezni za svoje tržne potrebe dosegli, da bi ljudje drugače gledali na ta čudež življenja.
Gejevski
filmi so že korak bližje temu, saj odstirajo in se ne sramujejo dejstva, da
moški lahko ljubi moškega (nekaj kar sam v pravljicah še nisem zasledil) in da
tudi njuna ljubezen lahko premaga vse ovire. Tokrat je ta ovira na začetku
predvsem politične narave, saj sta glavna protagonista na nasprotnih bregovih.
Eden izmed njiju zagovarja liberalizacijo in priznanje gejev, drugi pa je
republikanec, ki piše knjigo o nevarnostih katere predstavljajo homoseksualci.
A kot pravi lucidni slovenski raper N'toko:« …največji homofobi si včasih tud
nastavjo rit.« Med njima se tako razvije romanca, ki pa ne prestane preizkusov
časa. Ne, nista živela srečno do konca svojih dni.
Latter Days (2003)
Pričujoči film je dokaz,
da so nekateri filmi o homoseksualnosti že dosegli stopnjo, na kateri so že
pošteno podobni tistim bolj konvencionalnim romantičnim komedijam, v katerih
nastopata predstavnika nasprotnega spola. Nič nenavadnega, saj naj bi imeli
glede na podatke Wikipedije na svetu približno 50 festivalov lezbičnega in
gejevskega filma (med drugim od leta 1984 tudi v Ljubljani, kar našo prestolnico
uvršča med začetnike tako imenovanih LGBT festivalov). Tisti najstarejši je leta 1977 luč sveta ugledal (ne boste verjeli) v San Franciscu. Obravnavana
filmska tematika je torej že kar nekaj let v polnem zagonu, čeprav glede na
število filmov s homoseksualno vsebino, ki prodrejo v kinematografe, to le
stežka opazimo.
Saj
poznate tisto znano štorijo, ko čeden in hedonističen fant s svojo klapo stavi,
da bo upecal na videz nedostopno in naivno punco, ki se je ravnokar preselila v
sosednjo ulico. Fant to tudi stori, a pri tem do dekline nehote razvije
ljubezenska čustva. Novonastali parček je tako srečen, a le do trenutka, ko
dekle ne izve, da jo je fant izrabil le za to, da bi se postavljal pred
prijatelji. Zveze je v trenutku konec. Fant s strtim srcem se nato prične na
vse pretege opravičevati in razlagati kako je na začetku res šlo zgolj za
potegavščino, ki pa je kasneje prerasla v nekaj več. Dekle uvidi, da je njegovo
kesanje iskreno ter ga sprejme nazaj v svoj objem. Zamenjajte dekle z latentnim
homoseksualnim mormonom in imate recept za tokratni film.
6 komentarjev:
Ob veliki ponudbi jih je kar težko izbrati le sedem. Po mojem si dobro, predvsem pa logično - razen mogoče Phillip Morris in Milk - izbral, saj v nekaterih filmih (kot npr. Philadelphia, Gods and Monsters ali Midnight in the Garden ...) ni v ospredju "ljubezen", ampak le dejstvo, da je lik gej.
Še najbolj všeč mi je A Single Man, dobre pa predvsem najdemo med indie ponudbo (kjer je mnogokrat tudi režiser/ka istospolno usmerjeni/a), kot sta Shelter in Latter Days.
Močno grozen pa sem mi je zdel ta Prayers for Bobby, ki bi ga morali obtožiti predvsem geji. TV manipuliranje na najbolj žaljiv (beri: ameriški) način.
Dodal bi še nekaj novejših (po vrstnem redu meni najljubšega): Weekend (sicer angleški), Gayby, Ciao, Gun Hill Road, Keep the Lights On ...
K mojemu seznamu (btw. hvala za besede) pa bi dodal še Contracorriente ter seveda Priest.
total eclipse z leonardom dicapriem, govori o pesnikih verlainu in rimbaudu
Hvala vam za vaš doprinos. Nekaj tistih, ki ste jih našteli je iz lestvice odpadlo, ravno zaradi dejstva, ki ga je omenil Cosmopapi, se pravi, da je v ospredju filma nekaj drugega kot npr. v Philadelphiji, kakšnega sem pa tudi že ponucal.
Mi je pa zanimivo Cosmopapi, da te je Prayers for Bobby tako razjezil. Jaz ga namreč nisem videl kot manipulacijo, ampak kot nekaj kar se resnično dogaja. Navsezadnje je film posnet po resničnih dogodkih (čeprav vemo kaj to včasih pomeni). Poznam namreč kar nekaj podobno zaplankanih ljudi kot je bila v filmu Bobbyjeva mama.
Bent http://www.imdb.com/title/tt0118698/?ref_=fn_al_tt_1
Ta bi skoraj moral biti na seznamu.
Alexander je odličen zgodovinski film
@Anonimni: nisem še gledal, ampak zna priti v poštev za takrat, ko sem bo spet spustil v podobne filmske vode, ampak s to razliko, da bom iskal geje širom sveta in ne v ZDA kot tokrat.
@Šef: dober v kakšnem smislu? Misliš to, da je avtentičen?
Objavite komentar