7 predstavnikov francoskega novega vala

Francoski novi val a.k.a. la nouvelle vague je eden izmed najbolj pomembnih obdobij ne samo francoske, ampak kar svetovne kinematografije. Filmsko gibanje je nastalo kot odpor rigidni francoski filmski sceni, ki so jo nadzorovali stari prdci. V znak protesta so francosko filmsko tržišče preplavili filmi mladih filmskih ustvarjalcev, ki so se zbirali predvsem okoli kultne filmske revije Cahiers du cinema. Njihov način podajanja filmskih zgodb je bil izredno revolucionaren (od manka scenarija in denarja, eksperimentiranja z montažo, novačenja neznanih igralcev, dokumentarističen slog...), posledice pa je bilo moč čutiti v praktično vseh svetovnih kinematografijah.









Celovečerni prvenec Claudeja Chabrola, ki pred tem ni nikoli hodil v filmsko šolo, nikoli bil asistent pri kakršnem koli filmskem projektu in ni nikoli posnel kratkometražnega filma, ponavadi velja za začetnika francoskega novega vala. Posledično gre za najbolj staromodnega predstavnika omenjenega filmskega gibanja, ki pa vseeno kaže zametke, kasneje tako znane za  la nouvelle vague. Za začetek v njem glavne vloge odigrajo mladi do takrat neznani francoski igralci kot so Gérard Blain, Bernadette Lafont in Jean-Claude Brialy, ki bodo kasneje postali ikone francoskega novega vala, prav tako pa je film v celoti posnet na lokaciji in to v dokaj dokumentarnem stilu.

















Tako kot pri večini filmov francoskega novega vala je lokacija snemanja tudi tokrat izbrana zaradi režiserjevih lastnih spominov. Chabrol je namreč leta, ko je bila Francija okupirana s strani nacistične Nemčije, preživel v Sardentu, mestecu kjer se dogaja tudi tokratni celuloidni izdelek. V njem poleg že omenjenih igralcev povečini nastopajo naturščiki, ki s svojimi dejanji in govoricami dodajo na avtentičnosti filma. Celo tako močno, da so mnogi filmski kritiki Chabrolov film videli kot nadaljevanje italijanskega filmskega neorealizma. Toda ne glede na vse, kar je Le Beau Serge (1958) napovedoval, da se utegne zgoditi v filmskem svetu Francije, je Chabrolov drugi film Les Cousins a.k.a. The Cousins (1958) v katerem povečini igrajo isti igralci, tisti, ki je dejansko napovedal prihod novega vala. 





Leta 1959 je bilo prelomno za francoski novi val. Za razliko od prejšnjih let so se na najbolj prestižnem francoskem filmskem festivalu v Cannesu znašli francoski filmi mladih ustvarjalec in ne uveljavljenih filmskih starešin. Orfeu Negro a.k.a. Black Orpheus (1959) Marcela Camusa, Hiroshima, Mon Amour a.k.a. Hiroshima, My Love (1959) Alaina Resnaisa ter naslovni Françoisa Truffauta, so naznanili spremembe, ki so se za vedno vpisale na zemljevid filmske zgodovine. In čeprav je bil za mnoge filmske kritike najbolj kvaliteten film g. Resnaisa, Zlato palmo pa je pobral film g. Camusa, je meni osebno najljubši pričujoči film, ki mi hkrati predstavlja tudi vrhunec francoskega novega vala.











Z njim je je g. Truffaut poleg mejnika v filmski industriji dosegel tudi velikansko osebno zmago, saj je z mnogimi priznanji, ki so kar deževala, dobil potrdilo, da so dokončno zmagali filmi, katere je kot filmski kritik tako mrzlično zagovarjal pri Cahiers du Cinema. Še toliko bolj ker je film v dobršni meri avtobiografski. Lik mladega delinkventa Antoineja (le-ta se pojavi še v treh Truffautovih filmih) je namreč v dobršni meri zasnovan na mladosti samega režiserja (tudi mladi Truffaut je odraščal brez očeta, pod svoje okrilje pa ga je vzel nihče drug kot slavni Andre Bazin). Na trenutke celo tako zelo, da so ga mnogi filmski poznavalci označili kar za alter ego samega režiserja. 














Hiroshima, Mon Amour a.k.a. Hiroshima, My Love (1959)


Vsake toliko časa se zgodi, da kakšna priznana svetovna klasika ni ravno po mojem okusu in tokratna je ena izmed njih. Je že res, da gre za enega izmed najbolj prelomnih filmskih izdelkov v obdobju francoskega novega vala. Montažo v filmu so pisci Cahiers Du Cinéma primerjali z montažo sovjetskega mojstra dotične branže Eisensteina. To pa je tudi edina vzporednica s preteklo kinematografijo, ki so jo pripisali režiserju filma Alainu Resnaisu. Vse ostalo so označili za čisti modernizem, ki se ne opira na nikakršno filmsko referenco. Pripovedni del so primerjali celo z deli Jamesa Joycea, Picassa in Stravinskega. Tudi prav, meni je bilo med ogledom strašansko dolgčas.  

















Začelo se je sicer dokaj obetavno s prelivanjem zgodovinskih posnetkov posledic na Hirošimo odvržene atomske bombe in ljubezenskega akta (logična posledica združitve moči režiserja filma, ki je pred tem posnel dokumentarni film koncentracijskih taboriščih in priznane francoske romanopiske Marguerite Duras). Ti uvodni kadri sicer zastavijo dokaj poetičen ton celotnemu filmu, ki govori o nesreči dveh na hitro zaljubljenih posameznikov (francoske igralke in japonskega arhitekta), a kaj ko je film tako prekleto razvlečen in ponavljajoč se. Vse prikazano in povedano bi se namreč dalo skrčiti na tretjino predvajanega časa. Ja, zgodovinska prelomnost ni vedno vse. 





















À Bout De Souffle a.k.a. Breathless (1960) 


Celovečerni prvenec Jaena-Luca Godarda je tisti, ki ga večina filmskih ljubiteljev asociira s terminom francoskega novega vala. Z njim se je režiserska in kritiška ikona francoske kinematografije popolnoma odrekla ustaljenim filmskim stalnicam in se odpravila v popolnoma nove filmske vode. V njih je g. Godard popolnoma zanemaril ustaljene filmske prijeme. Ni se oziral niti na montažo niti na fotografijo niti na scenarij… Oz. povedano drugače, vseh teh filmskih elementov se je lotil na dokaj svež in inovativen način. Z njegovo pomočjo je kar najbolj poskušal poustvariti realno življenje in filmu dodati dokumentarni pridih.

















Kljub dokaj konvencionalni zgodbi o zločincu na begu in njegovi priležnici, ki sčasoma podleže vplivu policije, mu je to tudi uspelo. Njegova glavna lika Patricia (Jean Seberg) in Micheal (Jean-Paul Belmondo, ki je s pomočjo tokratnega filma postal ena največjih zvezd francoskega novega vala) se tako ležerno sprehajata znotraj žanrskih okvirjev kriminalke in povsem prosto debatirata o povsem vsakdanjih rečeh. Pri tem uporabljata povsem vsakdanji francoski jezik in na trenutke celo sleng, kar je bilo za tiste čase v filmskih vodah nedoumljivo. Vendar se Jean-Luc Godard s tem ni obremenjeval. Vedel je namreč, da le drzne inovacije vodijo do slave. Ni se motil.  























Še enkrat več se je pokazalo, da filmi francoskega novega vala niso ravno moja najljubša skodelica čaja. Tudi tokratni film namreč velja za prelomnega, saj so ga kritiki oz. feministične kritičarke proglasile za prelomnega na področju ženske filmske emancipacije. Zaradi zgodbe o ženski, ki tekom filma spoznava sama sebe in vsekakor tudi zaradi dejstva, da je režiserka filma ženska. Agnes Varda je bila pred splavitvijo tokratnega filma znana predvsem po svojih kratkih filmčkih o raznih francoskih krajih in mestecih, kar je razvidno tudi v Cléo De 5 À 7 (1962). V njem se namreč podobno kot v Hiroshima, Mon Amour (1961) in nenazadnje vseh predstavnikih novega vala, odločilno prepletajo usode ljudi in zgodbe mest.















Vardine korenine, ki segajo v dokumentarne vode pa so razvidne tudi iz medpisov, ki jih najdemo v filmu. Le-ta je namreč sestavljen iz mnogih segmentov, prav vsak izmed njih pa se prične s časovno in imensko oznako, ki napoveduje čigavo zgodbo bomo spremljali in koliko časa bo trajala. Režiserka nam tako pričara občutek tako imenovanega realnega časa, ki pa nikakor ne drži. Poleg tega pa se nekje v ozadju oz. izven kadra poleg zgodbe o Cléo dogaja še ena. Z nekaterimi dialogi in tudi likom, ki nazadnje najbolj vpliva na našo glavno junakinjo, režiserka namiguje na enega izmed najbolj črnih madežev moderne francoske zgodovine in sicer na alžirsko osamosvojitveno vojno.  


















Tirez Sur Le Pianiste a.k.a. Shoot The Piano Player (1960) 


Kljub temu, da lahko večino Truffautovih filmov pospravimo v različne žanrske predalčke: pretežno avtobiografski filmi ala Les Quatre Cents Coups (1959), adaptacije literarnih del ala Jules Et Jim a.k.a. Jules And Jim (1962), ljubezenski filma ala La Peau Douce a.k.a. The Soft Skin (1964), filmi o kinu in gledališču ala La Nuit Américaine a.k.a. Day For Night (1973) ter detektivski filmi kot je tokratni; hitro ugotovimo, da ti predalčki med seboj niso strogo ločeni. Prav vsak izmed njegovih filmov je namreč mešanica različnih žanrov in najboljši primer je ravno pričujoči film. Le-ta je namreč na trenutke eksistencialna drama o umetniku, kasneje pa strastna romanca, ki se preko trilerja prelevi v tragedijo.











Skratka precej nekonvencionalna forma, ki pa je bila povsem v duhu francoskega novega vala. Z njo je François Truffaut poskušal prevetriti enega izmed najbolj znanih in cenjenih ameriških žanrov katerega ljubitelj je bil tudi sam, t. j. detektivski film, in to mu je seveda tudi uspelo. Pred nami se namreč odvrti zgodba o talentiranem a pasivnem pianistu (Charlie/Edouard), ki si po spletu okoliščin na svojo grbo nakoplje 2 na prvi pogled komična gangsterja. A film se na tej točki ne ustavi za dolgo, ampak nas raje popelje v Charlijevo oz. Edouardovo ljubezensko življenje, ki je sestavljeno iz dveh delov. Tragične preteklosti in romantične sedanjosti… Prava žanrska mineštra. 
















Francoska lepotica danskih korenin Anna Karina (v Francijo je z željo po boljšem življenju pripotovala pri svojih 17-ih letih) je bila Godardova filmska muza. Vanjo se je zagledal že v njenih najstniških letih, ko jo je videl v reklami za Palmolive. Želel si jo je videti v svojem najbolj znanem francosko-novovalovskem filmu À Bout De Souffle (1960), a je lepotica zaradi Godardove želje po goloti, odklonila. Godard ni odnehal in že naslednje leto mu je uspelo, da je Anna pristala v njegovem filmu Le Petit Soldat a.k.a. The Little Soldier (1960), kmalu zatem pa tudi v njegovi postelji. Poročila sta se leta 1961, imela izredno burno ljubezensko življenje, ločila pa že leta 1965.

















Leta 1963 je bilo eno izmed najbolj razburkanih v njuni zvezi. Anna in Jean-Luc sta ponovno živela ločeno, Jean-Luc je bil finančno povsem na tleh, Anna pa je poskušala napraviti samomor in ravno zaradi teh dveh nesrečnih dejstev je nastal tokratni film. Bande À Part (1964) je Godardu namreč omogočil, da si je finančno opomogel (ker denarja ni našel v domovini se je s prošnjo obrnil na ameriški studio Columbia, ki se ga je s 100.000 zelenci tudi usmilil) in ponovno pa čeprav zgolj za kratek čas osvojil srce svoje muze. Narejen na silo in pod prisilo tokratni film ostaja Godardov najbolj konvencionalen in tisti, ki tudi po njegovih besedah močno seka iz njegovega filmskega opusa. Approved by Q. Tarantino.


















20 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Naj reziser novega vala (in nasploh) manjka...

Sadako pravi ...

Rohmer al Malle, ker moj namreč je gor in to celo dvakrat.

Anonimni pravi ...

Rohmer, ja. Zame so njegovi dialogi ultimativni entertainment.

Sadako pravi ...

Callo? :D

Skratka, ti si čuden :D

filmoljub pravi ...

:ava-faking-dodo: za ta prispevek, ne glede na izbiro režiserjev. :D

bushfire pravi ...

odličen prispevek!

Cosmopapi pravi ...

Tako kot si rekel pri Shoot the Piano Player: "nekonvencionalna forma", ki se potem pokaže še v Ascenseur pour l'échafaud ali v Pierrot le fou. Prav te tri sem enkrat gledal zaporedoma in ta "novi val" me je takrat povsem zmedel, pa čeprav sem navajen drugačnosti v filmu oz. jo celo spodbujam in iščem. Potem pa še "počasen" (zgodnji) Resnais ... Ne, tudi jaz se ne najdem povsem v tem.

Šef pravi ...

saj se nihče ne najde v tem, ker filmi niso namenjeni gledalcem oz. temu, da bi gledalci ob ogledu uživali; te filme so snemali filmarji za druge filmarje :D

ampak vseeno jih je zanimivo gledati, njihov vpliv (predvsem) na holivud pa je bil ogromen

Cosmopapi pravi ...

Huh? Zakaj niso namenjeni gledalcem? In zakaj bi moral poleg filma uživati? Mogoče me le nisi razumel, zato si poglej vsaj enega od petih filmov, ki sem jih na mojem blogu nazadnje priporočal (Tepenin Ardi, O Som ao Redor, V tumane, Oh Boy, Paradies: Glaube) in opazil boš lahko ogromno podobnosti med njimi (več kot z holivudskimi, na katere so tako vplivali) in zgoraj opisanimi.
Zato mi je zanimivo, da se v enih ne najdem (mogoče pa še le nisem gledal prave), drugi pa so mi najboljši filmi leta. Da bi pa filme gledal iz veselja ... jah, že dolgo ne.

Sadako pravi ...

Meni je predvsem zanimivo to, da imajo praktično vsi filmi francoskega vala seveda po mojem osebnem mnenju na IMDb-ju previsoko oceno. In je biti arty fartsy in te fore, čeprav seveda sprejem drugačne okuse, ampak vseeno.

Sicer pa Cosmopapi :( Rutina je zajebana reč.

Cosmopapi pravi ...

Heh, kaj rutina ... najslabše plačana služba:) Na srečo, se vmes vedno najdejo primerki (kot sem jih omenil zgoraj), ki dajo temu "delu" ponovni smisel.

Šef pravi ...

"Zakaj niso namenjeni gledalcem?"

ker gre za eksperimente v formi in v samem filmskem jeziku

Anonimni pravi ...

Zakaj eksperiment v formi ne more biti namenjen gledalcem? Zakaj gledalec ne bi mogel uživati v njih?

Šef pravi ...

ker ponavadi ni rdeče niti in je ponavadi vse nekako raztrgano/razmontirano,ljudje pa imajo radi, da se usedejo pred tv/platno in se potopijo v prepričljiv filmski svet, kjer ne opazijo montaže, podiranja 4. zidu, nenavadnih skokov kamere itd.

ŠEF pravi ...

p.s. sem pa pogruntal, da se verjetno menim s callotom, tako da vzamem nazaj celoten prejšnji komentar, oz. prosim sadaka, da ga briše

Sadako pravi ...

Hej, tudi Callotova čustva nekaj veljajo :D

Anonimni pravi ...

Ljudje smo si različni in uživamo v različnih stvareh, nekoga pritegne montaža, nekoga drugega tipična generična hollywoodska zgodba, nekoga drugega pač nekaj drugega. Če tebe nekaj pač ne pritegne, to še ne pomeni, da lahko posplošuješ na vse gledalce. Sicer niti jaz nisem ne vem kako navdušen nad eksperimentiranjem v formi in med predstavniki NVja preferiram, kot sem že rekel, Rohmerja in njegove fenomenalne like in dialoge, ampak več kot jasno je, da tudi ob eksperimentih lahko uživaš, mogoče res ne tisti, ki jim je pop tv glavni vir filmov, ampak niso samo oni gledalci.

P.S. Kdo je Callo? 2x komentiram, 2x sem obtožen, da sem Callo... V glavnem, jaz definitivno nisem on.

Sadako pravi ...

Res je, različni ljudje najdejo zadovoljstvo v različnih stvareh in ni vrag, da obstajajo tudi tisti, ki tripajo na eksperimentiranje francoskega novega vala.

Sicer pa anonimni, Callo je član nekega spletnega portala katerega lastnik je B. Gorenc a.k.a. Piđama in orgazmira ob gledanju filmov francoskega novega vala in italijanskega neorealizma.

Šef pravi ...

tudi callo kar naprej trdi, da on definitivno ni on

ja, nedvomno je publika za eksperimentalne filme, ampak je precej jasno, da nisem mislil takšne publike

Anonimni pravi ...

Glede italijanskega neorealizma se nikakor ne strinjam z njim. Sicer pa Šef, kakšno publiko pa si mislil? Med casual gledalci, ki se parkrat na teden usedejo pred tv, jih verjetno ne boš našel, med tistimi, ki pa so videli nekaj več kot par sto filmov, jih je pa že kar precej.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji