7 surferskih filmov

Poletje se kljub trenutnemu slabemu vremenu, ki se je zaustavilo nad Slovenijo, nezadržno bliža. Takrat se bomo ljudje posvetili tudi vodnim aktivnostim in trenutno ena izmed najbolj popularnih (tudi med Slovenci) je zagotovo surfanje.








Sicer sem sam pri sebi rekel, da za tokratno lestvico dokumentarci ne pridejo v poštev, a tokratni film je referenca med surferskimi filmi. Je tisti, po katerem se namreč ocenjujejo vsi nadaljnji, seveda le s pomočjo tega, koliko so se po kvaliteti uspeli približati tokratni mojstrovini. Poleg tega pa The Endless Summer (1966) ni čisto pravi dokumentarec, sam bi ga namreč z lahkoto uvrstil med mockumentarce (igrane dokumentarce, ki se na nek način posmehujejo in satirično obravnavajo izbrano tematiko). Še več, gre za eno izmed najboljših komedij, kateri komični ton priskrbi predvsem pripovedovalec, režiser in idejni vodja projekta, Bruce Brown.














S svojimi nonšalantnimi in pikrimi pripovednimi vložki namreč odlično dopolnjuje to zgodbo o mokrih sanjah vsakega surferja. Sanje o večnem poletju in odkrivanju popolnega vala. Na to misijo se ob spremljavi Bruca kot snemalca podata Mike Hynson in Robert August. V zasledovanju večnega poletja se iz Kalifornije odpravita na Črno celino (tu v okolici rta Dobrega upanja tudi odkrijeta popolni val), nato preko Indije v Avstralijo ter na Novo Zelandijo in od tu preko Havajev (surferski raj) nazaj v Kalifornijo. Vse to ob spremljavi izvrstne glasbene podlage (ko ob suferskih podvigih še ni bučal in kričal heavy metal) za katero so odgovorni The Sandals.





















Tisti, ki se zgoraj omenjenemu najbolj približa je tokratni kultni izdelek. Tako kot v mnogih primerih, ko je govora o filmskem kultu, je tudi Big Wednesday (1978) ob svojih prvih predvajanjih pogorel na filmskih blagajnah, raztrgala pa ga je tudi večina kritikov. Dokaj nenavadno, saj gre za izjemno simpatičen in gledljiv film o odraščanju, na katerega uspeh je stavil celo Steven Spielberg (skupaj z Georgom Lucasom in režiserjem tokratnega filma Johnom Miliusom so se namreč prijateljsko dogovorili, da si bodo enakopravno razdelili delež zasluženega denarja, ki ga bodo prinesli Star Wars (1977), Close Encounters Of Third Kind (1977) in tokratni celuloidni izdelek).












Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, katera dva sta se režala do ušes in kdo je bil bolj kislega nasmeška. Je pa zanimivo tudi tokratna zgodba, zgodba o treh prijateljih, le da se ti namesto s filmom, ukvarjajo z jahanjem valov. Spremljamo jih ravno na prehodu iz brezskrbnih dni, v tiste, ko se od njih pričakuje, da si bodo ustvarili družine in se posvetili kakšnemu resnemu delu in ne surfanju. Film je razdeljen na tri dele. V prvem se fantje še brezskrbno zabavajo in predajajo radostim mladosti (ena najbolj divjih žurk videnih na filmskem platnu), v drugem so soočeni s krutim svetom odraslih (v tem primeru vojna v Vietnamu), v tretjem pa je svet nedolžnih sanj za njih dokončno izgubljen. 




Eden tistih, ki smo jih mulci odraščajoči v poznih 80-ih in zgodnjih 90-ih videli znova in znova. Morda zato, ker smo ga imeli posnetega na VHS-ki ali pa zato, ker sta vsako leto za njegove reprize skrbela POP TV in Kanal A. Nima veze, kajti gre za kultni akcijski film (jp v tokratni lestvici bo kar nekaj kultov, saj je nenazadanje govora o surfanju), ki vedno dostavi tisto za kar je bil narejen, se pravi, 2 urici kratkočasja. Seveda ob predpostavki, da daste možgane na off, (vendar ne tako kot je to potrebno pri novodobnih skrpucalih, ko bi morali postati pravi mentalni debil, da bi jih lahko prebavili) in se ne obremenjujete z luknjastim in predvidljivim scenarijem.











Ženske imajo ob tem še bonus olajševalno okoliščino, saj v glavnih vlogah najdemo Patricka Swayzeja ter Keanuja Reevesa in to v njunih najbolj čednih letih. Poleg tega pa sta večino filma oblečena ali v tesen neopren ali pa v mahedrave surferske cunjice. Film je režirala trenutno najbolj znana ženska režiserska Kathryn Bigelow (saj veste, tista, ki je v roke prva fasala zlatega) in že takrat nakazala, da ima ogromen smisel za režiranje akcijskih sekvenc ter ustvarjanje suspenza znotraj njih. Samo poglejte kako obvlada scenaristične domislice, ki se odvijajo med over the top sekvenco, v kateri Patrick in Keanu padata (eden celo brez padala) proti zemeljski obli. 















Blue Crush (2002)



Vedno več je filmov pri katerih nam je že po nekaj začetnih kadrih jasno, kako se bo zgodba odvijala in kako se bo končala. Tudi tokratni je eden izmed njih, toda hvala (filmskemu) bogu, se vsaj na nekaterih točkah malenkost odmakne od začrtane narativne premice. Kot prvo je potrebno pohvaliti to, da za razliko od večine ostalih surf filmov, so tokrat v ospredju krotilke in ne krotilci valov, poleg tega pa je njihovo življenje predstavljeno dokaj realno. Naše 3 mične gospodične (še eden izmed razlogov, da se lažje prebijemo skozi film) so namreč okupirane s služenjem denarja in tako za razliko od ostalih (filmskih) surfarjev (ki kot kaže živijo od zraka) ne uspejo jahati valov od jutra do večera.













Poleg tega in majhnega finalnega odstopanja pa je preostanek filma precej klišejski. 3 nerazdružljive prijateljice si vsakodnevne tegobe lajšajo z deskanjem po valovih, ena izmed njih pa se celo pripravlja na veliko surfarsko tekmovanje. A ker ima za seboj travmatično izkušnjo, ki jo je skoraj stala življenja, treningi ne potekajo tako gladko kot bi morali. Poleg tega pa v njeno življenje vstopi še šarmanten moški in prioritete naše tekmovalke se v hipu zamenjajo. Toda ali so nameni simpatičnega tujca povsem iskreni? Ali bo dekle uspelo premagati svoje strahove in se zavihteti na najvišjo stopničko surfarskega tekmovanja na Havajih? Kaj mislite? 




Trenutno se dotični film s 34. milijoni ameriških zelencev nahaja na prvem mestu najbolj donosnih surferskih filmov. Po vsej verjetnosti tudi zato, ker je bil že pred izidom vržen v ameriški propagandi stroj, ki favorizira neukrotljive sanje in izpolnitev le-teh, toliko bolj če so prepredene s krščansko religijo. Nič novega, pa saj takih ameriških filmov je na stotine, boste rekli. Že res, ampak tokratni je nastal na podlagi resničnih dogodkov. Pri svojih 13-ih letih je bila Bethany Hamilton med surfanjem na Havajih napadena s strani morskega psa, ki ji je odgriznil tako rekoč celotno levo roko. A Bethany ni pustila, da bi ji to uničilo njene sanje, s pomočjo ljubeče družine in religije, je ponovno našla pot na valove.











Njena tragična zgodba je bila že pred izidom filma predstavljena v avtobiografski knjigi, dnevnem časopisju, raznih ameriških šovih… tako da se uspehu ne smemo čuditi. Bolj se lahko čudimo Bethanyjinemu optimizmu, ki je predstavljen v filmu, saj deklica kljub izgubi roke praktično nikoli ne zapade v obdobje pesimizma (najhuje kar naredi je to, da odtrga roko eni izmed svojih barbi igrač). Praktično skozi celoten film je (moteče) nasmejana. Vse lepo in prav, ampak meni je vse skupaj izgledalo precej klišejsko, zaigrano in zlagano. Bi pa izredno pohvalil resnično Bethany, ki je že kmalu po nesreči ponovno osvajala najvišja mesta na raznih surferskih tekmovanjih.














Surfer, Dude (2008)



Hollywoodski filmi lahko nekritični mladeži kaj hitro zameglijo predstave o realnem življenju. Pri tem niti ni pomembno s katero tematiko se ukvarja film, saj so filmski ustvarjalci dodobra netrenirani in znajo prav iz vsake zgodbe narediti pravljico o uspehu (ni čudno, da med mladino praktično ni moč zaznati nikakršne samokritičnosti več). Povrhu vsega pa so vse te hollywoodske zgodbe praviloma prepolne klišejev in stereotipov. Tudi tokrat je tako. Film se namreč vrti okoli easygoing surfarja (Matthew McConaughey) oz. bolje rečeno okoli stereotipa jezdeca valov. Le-ta je namreč: postaven in spiritualno zamaknjen, nima službe, konstantno zadet, ženskar, naokoli hodi bos, v kratkih hlačkah in zgoraj brez…













Seveda poskušajo filmski ustvarjalci vse to zapakirati v neko bolj sofisticirano embalažo. Kot tokrat, ko nam poskušajo to brezscenaristično »komedijo« prodati kot nekakšen film z eksistencialistično dilemo. Matthew se v filmu namreč spopada z dilemo ali se naj za dobro digitalizacije in svojega finančnega stanja proda igračarski korporaciji ali pa naj ostane zvest samemu sebi. Da bi bilo stanje negotovosti še hujše, se ta notranja borba odvija ravno v času, ko njegovo obmorsko mestece Malibu, ni deležno valov na katerih bi se lahko sprostil. Camus, Kafka, Sartre in Dostojevski se skrijejo. Predlagam, da si raje pogledate The Brice Man a.k.a. Brice De Nice (2005).  




















Pa zaključimo povsem na začetku. S filmom kateremu mnogi pripisujejo vlogo dežurnega krivca za prenos surfarske subkulture med širše množice. Poleg tega pa velja tudi za začetnika tako imenovanih beach party filmov (filmi, ki se dogajajo na sončnih ameriških plažah in v katerih poskuša simpatični parček pri svoji boljši polovici s pomočjo prišlekov vzbuditi ljubosumje, dogajanje pa je vsake toliko časa prekinjeno s pocukranim in očitnim playback prepevanjem), ki so onkraj Luže kraljevali predvsem v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Gidget (1959) je namreč postal prava uspešnica, ki je sprožila 2 uradni nadaljevanji, TV filme, TV serijo ter celo parodijo.











Glavna zvezda filma je zagotovo simpatična in nedolžna Frances (Sandra Dee), ki jo njeni surferski kolegi zbadljivo poimenujejo Gidget (girl + midget). Tako kot ničkolikokrat je bila tudi tokrat pred filmom knjiga in njen avtor Frederick Kohner je lik Gidget ustvaril po svoji hčerki Kathy. Frances je nenavadno dekle, saj za razliko od svojih sovrstnic ni pretirano obremenjena z zapeljevanjem moških in si ne pusti, da bi ji kdorkoli ukazoval kako naj se obnaša in kaj naj počne. Morda je tudi zaradi tega njenega trmastega in neuklonljivega karakterja postala 1. filmska surfarka pa čeprav je surfanje v pričujočem filmu na precej nizkem nivoju in nemalokrat prikazano celo s pomočjo nasnetega ozadja.










Objavljeno pod |

7 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Verjetno si mislil milijoni, ne milijardami pri št.5?

Drugače pa lep skupek nasvetov!

Sadako pravi ...

Vsekakor.

Thanks.

Šef pravi ...

surf nazis must die!

drugače pa me ti sploh ne zanimajo surferji :S :D

Sadako pravi ...

Endless Summer moraš nujno pogledati, če še nisi.

Sicer pa itak Surf Nazis Must Die, ampak sem ga že ponuca. Najdeš ga pod 7 Trominih bruhic.

Cosmopapi pravi ...

Dodal bi še samo Chasing Mavericks (me je kar presenetilo, zakaj ga ni že med sedem), kaj več solidnega pa najverjetneje res ne obstaja ...

Sadako pravi ...

Zato, ker je tale noviteta šla mimo mene, ampak glede na surfanje po internetu (pun intended) zgleda kar k00l za tale podžanr.

Cosmopapi pravi ...

Vzamem nazaj "več ne obstaja". Pravkar se je pojavilo v videoteki: http://www.imdb.com/title/tt1714833/

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji