7 roadtripov po Ameriki

Začelo se je poletje, šole je konec in napočil je čas za masovne migracije. Čas je tako več kot primeren za pričujoči zapis, če ne štejem prihodnjetedenske statistike, zadnjega v tej sezoni. Jp, tudi avtor Filmskega platna št. 7 se počasi odpravlja na zasluženi dopust (prvič se je namreč zgodilo, da so nove objave luč sveta ugledale prav vsak ponedeljek, na kar sem sila ponosen).


Srečno in se "vidimo" prvi ponedeljek v septembru.







Eden največjih filmskih kultov vseh časov o katerem kroži nešteto zgodbic in legend (večina od njih vsebuje glavne akterje filma in prepovedane substance). Film, ki se je zgledoval po francoskemu novemu valu in je odprl pot neodvisnim filmskim ustvarjalcem. Idejni vodji projekta Peter Fonda (producent) in Denis Hopper (režiser) sta se namreč na vse pretege, a brez uspeha trudila zbrati denar, dokler se ju ni s skromnimi $ 360.000 (proračun preskromen tudi za originalno glasbo, kar se je navsezadnje izkazalo za ključen element pri uspešnosti filma)  usmililo neodvisno krilo Columbie. V zahvalo je Fonda obljubil, da bo s pomočjo filma izzval tradicionalno filmsko podobo ameriške kulture.













In to mu je s pomočjo bikerskega filma o dveh avanturistih, ki sta se odpravila iskati Ameriko in njene vrednote osnovane na želji po svobodi prvih pionirjev, tudi uspelo. Zgodba je namreč polna simbolike in tudi konkretnih dejanj (med njimi še posebej izstopa sam konec), ki namigujejo na to, da so ZDA postala država, ki se drugačnosti in z njo povezane svobode boji kot hudič križa. Zaradi enormnega finančnega uspeha je dotični izdelek sprožil pravi plaz posnemovalcev, ki so v svoje filme začeli tlačiti delinkvente in kontrakulturneže in posledično predstavlja enega izmed vrhuncev novega ameriškega filma. Vendar kljub vsemu, tokratni film nikoli ne bi postal to kar je, če v njem ne bi briljiral Jack Nicholson.

















Into The Wild (2007)



To, da je Sean Penn izvrsten igralec je znano že od njegovih prvih igralskih podvigov dalje, s tokratnim filmom pa je nakazal, da se izvrstno znajde tudi v vlogi režiserja. Uspela mu je namreč ena najboljših filmskih adaptacij knjižnih del. Veliko ljudi trdi, da je ena izmed glavnih prednosti knjig pred filmi to, da liki s pomočjo naše domišljije dejansko zaživijo in ravno to prednost je g. Penn z ekranizacijo Into The Wild romana avtorja Jona Krakauerja uspel izničiti. Ne samo glavni lik, ki ga v slogu C. Baletovih transformacij odlično upodobi Emile Hirsch, na filmskem platnu v popolnosti zaživijo tudi vsi stranski liki, ki dajejo temu roadtrip filmu poseben čar.











Poseben čar pa mu daje tudi glasba, med katero kraljuje tista Eddieja Vedderja, frontmana legendarne glasbene skupine Pearl Jam. Le-ta z zasanjano melanholijo spremlja popotovanje Chrisa McCandlessa, ki se po izjemno uspešno končanem študiju odloči, da se ne bo odpravil po zanj začrtanih poteh, ampak da bo poiskal nove, še ne prehojene. Z nahrbtnikom na rami se torej odpravi proti zastavljenemu cilju Aljaski, kjer namerava živeti kot novodobni samotar. Na svoji poti srečuje pisano paleto predvsem enako mislečih likov, ki pomagajo pri sooblikovanju njegove persone, a kljub opozorilom, ga nihče ne uspe odvrniti od njegovega cilja. Posneto po resničnih dogodkih.
  













Sideways (2004)



Road trip filmi pogosto vključujejo še ostale žanrske zvrsti in podzvrsti, med katerimi nemalokrat prevladuje tako imenovani buddy film. Tudi tokrat je tako. Na popotovanje (ki je hkrati tudi fantovščina) po ameriškem zahodu, bolj natančno od Los Angelesa do vinorodnega okoliša Kalifornije v bližini Santa Barbare, se podata dolgoletna prijatelja. Gre za izjemno prisrčna, a povsem vsakdanja lika, ki sta ju s strašanskim občutkom za subtilnost upodobila Paul Giamatti (Miles) in Thomas Haden Church (Jack). Osebi dokaj različnih karakterjev (Miles je melanholični možakar, ki se zaradi slabe izkušnje boji žensk, Jack pa je agresivni Don Juan na svojem zadnjem pohodu), ki skupaj sestavljata zaključeno celoto.













Gre za enega izmed tistih filmov, ki mu gledljivost in karizmo dajejo dodelan scenarij (prirejen po istoimenskem romanu in dobitnik Oskarja) ter odlična igralska zasedba (poleg dveh glavnih moških protagonistov (T. H. Church je bil nominiran za Zlati kipec) sta izjemna tudi ženska stranska lika, ki sta ju upodobili z nominacijo za Oskarja predlagana Virginia Madsen ter Sandra Oh). Pod taktirko režiserja Alexanderja Payneja tako pred nami zaživi ena najboljših komičnih dram novega milenija (že sam skeč z zrežirano avtomobilsko nesrečo prekaša večino novodobnih komedij), s pretanjenim grenko-sladkim priokusom, a samo za tiste z malček bolj sofisticiranim filmskim okusom. 

















Kalifornia (1993)



Soliden celovečerni prvenec režiserja glasbenih videospotov Dominica Sene o človeški obsedenosti z nasiljem, ki bi v filmski zgodovini zagotovo pustil večji pečat, če ga ne bi že naslednje leto za nekaj stopenj prekašal povsem identičen film Natural Born Killers (1994). Žal je zaradi mojstrovine Oliverja Stona, Kalifornia (1993) izpadel zgolj kot nekakšen člen v pregovoru vaja dela mojstra. Ne samo, da sta filma povsem identična, ko je govora o žanrskih vodah in osrednji tematiki, skupna jima je tudi Juliette Lewis (kot igralka in tudi kot lik). Toda tokratni je za razliko od filma iz leta 1994 posnet v bolj tradicionalnem načinu in ravno tu mu je v dobršni meri preprečilo, da bi lažje izstopil iz množice povprečnosti.











Ljudje smo fascinirani nad nasiljem, a le kadar vanj nismo vpleteni mi sami oz. naši bližnji. Tako kot Brian (David Duchovny), ki se odloči, da bo skupaj s svojo punco Carrie (Michelle Forbes) spisal turistični vodnik o lokacijah zaznamovanih z ameriškimi serijskimi morilci. Pisatelj in fotografinja se tako v iskanju svojih sanj odpravita na zahod (kako ameriško), a zaradi želje po zmanjšanju stroškov kot sopotnika v svoje vozilo vzameta neznani par (Brad Pitt & Juliette Lewis). Ne zavedata se, da sta s to gesto svoj objekt oboževanja spustila bližje, kot sta prvotno načrtovala. Brad (odličen kot vedno) je tokrat s svojim prelepim stasom upodobil množičnega morilca. 














Thelma & Louise (1991)



Za razliko od drugih filmov pričujoče lestvice v katerih večinoma nastopajo moški avanturisti, sta tokrat v ospredju ženski (Geena Davis in Susan Sarandon). Zaradi tega dejstva in samega poteka zgodbe je film sprožil nemalo polemik in močno polarizacijo. Na eni strani imamo tako zagovornike, ki trdijo, da je film britanskega režiserja Tonyja Scotta hvalnica ženski emancipaciji, na drugi strani brega pa stojijo zagovorniki nasprotne teorije, t. j. tiste o enačenju ženske z gospodinjo in slugo moški populaciji. Razlog za to brž ko ne tiči v zadnji sekvenci, ki se končna s kultnim freeze fremeom. Le-ta s svojo simboliko postavi pod vprašaj vse kar smo videli do tedaj. 











Sam sem velik ljubitelj takšne stilizacije in posledično mi je omenjeni filmski zaključek, poleg podobnega izteka v Butch Cassidy and the Sundace Kid (1969) eden najboljših. Tudi celoten film v katerem se zgodba iz začetne ležernosti in prijetne avanture, kaj kmalu sprevrže v beg pred zakonom in moškimi, je izredno gledljiv. Obe ženski protagonistki sta bili za svojo igro predlagani za Oskarja, a jima ga je speljala Jodie Foster za nastop v The Silence Of The Lambs (1991). Film je bil nominiran še v štirih drugih kategorijah, med drugim tudi v prestižnih za najboljšo fotografijo in režijo, v svoje vitrine pa je s pomočjo mešanice roatrip in on the run filma pospravil Kipec za najboljši izvirni scenarij.  














The Straight Story (1999)



Vsi, ki poznajo filmografijo Davida Lyncha, se bodo brez težav strinjali, da je The Straight Story (1991) eden izmed njegovih najbolj konvencionalnih filmov (po mojem mnenju celo najbolj). Nenazadnje nam na to namiguje že sam naslov, ki je posrečena besedna igra priimka glavnega protagonista, žanrske zvrsti in zgoraj postavljene trditve. S pričujočim filmom je g. Lynch tako dokazal, da lahko brez težav ostane znotraj žanrskih smernic in to kljub peščici zanimivih likov, ki se pojavijo na popotovanju ostarelega Alvina (Richard Farnsworth). Le-ta se po novici, da je njegovega odtujenega brata zadela kap, odpravi na enega izmed najbolj čutnih filmskih roadtripov.
 









Film je posnet po resničnih dogodkih tako da ja, Alvin Straight se je na pot pobotanja resnično podal s traktorsko kosilnico, ki naj bi po nekaterih podatkih imela končno hitrost 10 oz. 8 km/h. Z njo je prepotoval skoraj 400 kilometrov in sicer od Iowe do Wisconsina. Kot že omenjeno je ta stari in trmasti ekscentrik na poti srečal mnogo nenavadnih likov, ki poskrbijo za dinamiko. Film je tako kljub na videz počasnemu tempu izjemno zanimiv, Alvin pa nam kljub svoji začetni betežnosti brez težav hitro priraste k srcu. Poleg popotovanja pa si posebno omembo zasluži tudi sam zaključek zgodbe, ki je brez pretirane sentimentalnosti in razlage, eden izmed najbolj čustvenih. 














On The Road (2012)



Pa smo jih videli. Joškice, ki so bile odlična reklama za ta sila povprečen film. Novodobna mladina pač pada na poceni propagando in je ne zanima, da gre za ekranizacijo enega najbolj kultnih romanov postvojne ameriške pisateljske srenje, za katerega je bil odgovoren Jack Kerouac. Kritiki in poznavalci ameriške literature roman celo enačijo z glavno inspiracijo za tako imenovano beatniško generacijo (ameriški književniki 50-ih let prejšnjega stoletja katerih dela so večinoma avtobiografske narave in zaznamovana z drogami, s spolnostjo, tematizacijo religij in z življenjem na družbenem dnu. Na splošno so avtorji usmerjeni predvsem proti tradicionalnim ameriškim vrednotam in obstoječim družbenim normam).  












Gre še za enega v vrsti tistih filmov, ki kljub odlični knjižni predlogi ter zvenečim imenom filmske industrije (F. F. Coppola kot producent in Kirsten Dunst, Kristen Stewart, Steve Buscemi, Viggo Mortensen, Amy Adams…) ni uspel izpolniti svojih pričakovanj. Zgodba, ki sicer dobro ujame razvrat beatniške generacije, je vse preveč nepovezana, poleg tega pa se kaj hitro prične ponavljati. Tudi igra glavnih dveh protagonistov ni preveč prepričljiva, tako da ju z lahkoto zasenčijo stranski liki pa čeprav se le-ti v filmu pojavijo le za nekaj minut. Morda pa bi morali filmski ustvarjalci še bolj zaigrati na tisto prvo žogo in v film kot zaljubljeni parček, tako kot so sprava načrtovali, vključiti Brada Pitta in Ethana Hawka.










Objavljeno pod |

12 komentarjev:

filmoljub pravi ...

I love you, man. ❤ In a no-homo way. :D Namesto tega zadnjega bi sicer jaz izbral kaj drugega, ampak okej. Uživaj na dopustu.

Anonimni pravi ...

Away we go ti manjka...

Šef pravi ...

away we go je res super
eden od posnemovalcev easijev - two lane blacktop :)

še kakšni kralji (in kraljice) priscilla!! :D pa vanishing point ...

Sadako pravi ...

Nisem ga še gledal, tale Away We Go namreč. Dodano na to-watch listo.

Anonimni pravi ...

Ejej:D lp, ajs

Cosmopapi pravi ...

Away we go je super in bi pri meni - ob Straight Story - bil čisto pri vrhu (za njima pa tesno Sideways). Ogromno je klasik iz tega žanra in te ne bi niti našteval, bi pa dodal še nekaj (npr. kar 7 komadov:)) mojih osebnih favoritov:
- Lost in America
- Harry & Tonto
- Transamerica
- Wendy and Lucy
- Flirting With Disaster
- Smoke Signals
- A Perfect World

Ej, pacek .. kakšna je to slika pri On the Road?

Nič, lep dopust želim ...

Sadako pravi ...

Ja taka, da prišparam ljudem gledanje filma :D

Sicer pa hvala za želje in seveda tvoj seznam. Prepričan sem, da filmi ne bodo razočarali.

PaucStadt pravi ...

Zares super nabor oz. izbor. Vsi zelo dobri filmi, edino On the road bi tudi jaz zamenjal.

Je pa tovrstnih filmov res veliko in je zagotovo težko izbrati sedmerico.

ps: tudi meni Away we go nadvse simpatičen.

filmoljub pravi ...

+1 na Away We Go, obvezen ogled.

Kar pa se tiče "odlične knjižne predloge", mene Cesta pravzaprav ni ravno huronsko navdušila, je verjetno bolj rezultat nekega prelomnega časa in premika v miselnosti. Kup ljudi bluzi okrog in se ga večinoma zadeva ali pa lagodno relaksira. Ni ravno Dostojevski.

Iztok Gartner pravi ...

Uf, niska ocena za Kalifornio. Meni je ta film mojstrovina in dejansko eden najboljših filmov Brada Pitta ever.

Glede Away We Go, res je super.

Sadako pravi ...

Si se malo pošalil? Pitt ima namreč kopico odličnih filmov, ki z lahkoto posekajo Kalifornio: Snatch, 12 Monkeys, Se7en, Fight Club... če naštejem samo tiste najbolj udarne in izpustim npr. Inglorious Basterds, Killing Them Softly, The Curious Case Of Benjamin Button, The Assassination Of Jesse James...

filmoljub pravi ...

Če imaš za soigralca enega najbolj brezizraznih in medlih bukovih polen, kar jih pozna Hollywood (Davida Duchovnyja), ter igralko, ki v vseh svojih filmih igra popolnoma isti lik nevrotične in frustrirane kmetavzarke (Juliette Lewis), potem ni težko narediti nadpovprečno dobrega vtisa, čeprav je tvoj performans bolj ali manj standarden. Točno taka ocena, kakršno si zasluži.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji