7 košarkarskih

Športni dogodek leta v Sloveniji se je zaključil in na košarkarski tron Evrope postavil Francijo. Slovenska pričakovanja pred prvenstvom so bila visokoleteča, a sestrelil jih je ravno kasnejši prvak z izjemnim Tonyjem Parkerjem na čelu. Je bilo prvenstvo z rezultatskega vidika uspešno? Težko rečem, kajti glede na kvaliteto naše ekipe je rezultat naše ekipe precej realen, toda če... Niti ni več pomembno. Iger je konec in ljudje bodo ponovno želeli kruha. Dobro jutro Slovenija!







Michael Jordan je odgovoren, da sem kot osnovnošolec vzljubil košarko in ta ljubezen traja še danes. Zaradi njega sem celo vstajal ob 4-ih ponoči, da sem si lahko ogledal končnico v kateri je s svojo ekipo Chicago Bulls često nastopal (najbolj so mi v spominu ostale tekme proti Utah Jazzu in nesrečniku Karlu Maloneju a.k.a. Poštarju), kar 6-krat pa iz nje izšel tudi kot zmagovalec NBA-ja. Zame je Michael »Air« Jordan z lahkoto najboljši košarkar vseh časov. Poleg njegove nadzemeljske igre nam lahko kot dokaz služi tudi gromozanski seznam njegovih NBA rekordov. Po drugi strani pa sem kot mulo oboževal tudi animirane Looney Tunes karakterje. Posledično mi je dotični film izpolnil ene izmed mnogih otroških sanj.














Videti svoje junake iz realnega in imaginarnega sveta združene na velikem filmskem platnu, je bila namreč nepozabna izkušnja. Še toliko bolj, ker je šlo za zgodbo prirejeno po resničnih dogodkih. Številka 23 je namreč na veliko začudenje vseh leta 1993 svoj prostor našla visoko pod stropom chicaške dvorane, Jordan pa se je podal v svet baseballa. Na srečo ta čudna avantura ni trajala prav dolgo in že leta 1995 se je vrnil v Chicago in skupaj z ekipo osvojil 3 zaporedne naslove. Tako kot na parketu pa se je odlično znašel tudi na filmskem platnu in to celo med animiranimi liki. Razlog? Michael Jordan je pač karizmatičen a hkrati iskren človek, ki ga filmske kamere preprosto obožujejo. 




Redkokdaj se zgodi, da filmskemu izdelku prisodim najvišjo ali pa najnižjo oceno. Tudi tokrat sem bil v dilemi, ampak po ponovnem premisleku in refleksiji sem se odločil, da je dotični dokumentarec preprosto mojstrovina. Pri tem je ogromno vlogo odigrala sreča, kajti na domačih VHS posnetkih starih tudi po 15 let, je namreč zapisana zgodba trenutno najboljšega košarkarja na svetu, LeBrona Jamesa. Ampak ne gre zgolj za posnetke njegovih košarkarskih tekem iz mladih let, ampak za mnogo več. Gre za s čustvi nabit prikaz prijateljstva in zgodbe o odraščanju 4-ih oz. 5-ih najboljših prijateljev, ki so sami sebe imenovali Fab 5. Dokumentarec, ki se gleda kot najbolj napet triler in hkrati najbolj ganljiva drama.














Mladeniče iz Akrona, Ohio, je že od mladih nog povezovala ljubezen do košarke. Kot osnovnošolci so imeli prvo priložnost, da kot popolni outsiderji zbrani okoli lokalnega trenerja, očeta enega izmed četverice/peterice, osvojijo svoj prvi naslov. Ni jim uspelo. A želja po skupnem igranju košarke jih je gnala dalje. Skupaj so se vpisali na isto srednjo šolo in okoli njih se je začela graditi ena najboljših srednješolskih košarkarskih ekip. Na tej točki pa se je začel tudi strm vzpon LeBrona, ki trenutno dominira v ligi NBA. A kljub svoji slavi in prestižu nikoli ne pozabi na svoje mladostniške prijatelje. V mojih očeh je ravno zaradi pričujočega dokumentarca (pa čeprav ga je produciral sam) postal še večji človek. 




Tudi v tokratnem filmu je moč najti enega največjih arhetipov košarkarskih filmov, se pravi pomembno tekmo, ki katarzično opravi z vso napetostjo, nakopičeno tekom filma. Vendar za razliko od ostalih tekem, ima tokratna povsem drugačen pomen. V njej se namreč 1 na 1 pomerita odtujena oče (Denzel Washington) in sin (Ray Allen), na kocki pa je mnogo več kot pri ostalih generičnih tekmah pričujoče lestvice. Z njeno pomočjo poskušata oče in sin opraviti s preteklostjo, ki jima preprečuje, da bi se ponovno zbližala. Posledično bi lahko rekel, da je He Got Game (1998) prej kot film o košarki, film o skrhanih družinskih vezeh, iskanju samega sebe in odpuščanju.













Film je režiral često družbenokritični Spike Lee, ki s pomočjo svojih filmov izredno rad opozarja na problematiko črnske populacije v ZDA. Tudi tokrat ni nič drugače. Film se namreč lahko gleda tudi kot satira, ki opozarja na skrite pasti, katere prežijo na tiste najboljše srednješolske košarkarje (Spike Lee jih odlično povzame že v svojem govoru znotraj Hoop Dreams (1994)). Film torej ima družbenokritični potencial, ganljivo zgodbo ter vizionarja, ki se je vse te sestavine trudil povezati v gledljivo celoto. V dobršni meri mu je to tudi uspelo, žal pa se je uštel pri igralski zasedbi. Edini, ki je namreč kos svoji vlogi je Denzel, vsi ostali pa mu ne sežejo niti do kolen.
















Hoop Dreams (1994)



Za prenekatere filmske kritike in ljubitelje sedme umetnosti predstavlja pričujoči filmski izdelek vrhunec športnih dokumentarcev (presenetljivo ga najdemo tudi v knjigi 1001 film), a sam sem kar se tiče takih superlativov drugačnega mnenja. Zagovorniki superiornosti tega skoraj 3 urnega dokumentarca (mimogrede, posnetega materiala je bilo za okoli 250 ur, tako da kapo dol pred montažno ekipo) nas želijo prepričati, da gre za izredno avtentičen prikaz vsakodnevnih temnopoltih družin, ki živijo v getu in njihove želje po drugačnem življenju. Poleg tega pa ne pozabijo omeniti, da je košarka tu uporabljena zgolj kot zrcalo, ki odseva širšo družbeno sliko.

















Ja normalno, saj gre za dokumentarni film in ne za fikcijo, tako da jaz ne vem kaj je tukaj tako posebnega. Poleg tega pa so snemalci glavnima akterjema Arthurju in Williamu dihali za ovratnik dobrih 5 let. Nič čudnega, da se je tekom tako dolgega razpona nabralo za peščico zanimiv zgodb v katerih nastopajo marginalci, košarkarji, trenerji… Pa saj to, da mladi perspektivni košarkarji šolam ne pomenijo nič drugega kot vir za reklamo in zaslužek smo že vedeli. Tudi to, da se v getu preprodaja droga, da so plače mizerne, družine pa razbite nam ne bi smelo biti tuje. Morda pa je za mojo kritično oceno krivo zgolj dejstvo, da sem dokumentarec videl 20 let prepozno. Ne vem, presodite sami.





















White Man Can't Jump (1992)



Tudi po nešteto reprizah je White Man Can't Jump (1992) še vedno zabaven film, pravi kult 90-ih let prejšnjega stoletja. Film, ki ga s svojo izjemno energijo poganjata simpatična basketaša Woody Harrelson in Wasley Snipes. Belec in črnec, ki v želji po zaslužku, združita svoje moči pod košarkarskimi obroči. Glede na njuno barvo kože bi film z lahkoto zašel na pota moraliziranja o medrasni segregaciji in nujnosti prijateljstva med ljudmi različnih ras, a hvala bogu ne naredi tega. Namesto tega se igra raje odvija s pomočjo lahkotnejših tonov športne komedije, prežete s hudomušnim uličnim zbadanjem, tako značilnim za streetball igrišča.













Mnenja sem, da se ravno tu skriva največji plus filma. Kljub preprostemu scenariju je le-ta predvsem zaradi dialogov dovolj avtentičen, da nas gledalce z lahkoto popelje na igrišča ulične košarke Los Angelesa. Tako kot danes, so tudi takrat na košarkarskih igriščih kraljevali eksplozivni, vzdržljivi in fizično močni črnci, ki so med igro radi še malo pošminkirali s kakšno over the top potezo oz. vsaj s svojo športno opravo. Belčki so bili po njihovem mnenju dobri zgolj za podajanje iz avta ali v najboljšem primeru za metanje trojk. Vsekakor pa niso bili sposobni atraktivno izvesti tistega najpomembnejšega elementa street balla, zabijanja. White man can't dunk!
















Coach Carter (2005)



Že ob prvi sliki uvodne špice se mi je posvetilo kakšen film se bo v naslednjih 2 urah odvrtel pred mojimi očmi. Imel sem občutek, da me čaka zgodba prepolna rasnih stereotipov, športnih klišejev, prenapihnjenih govorov, prisiljenih športnih preobratov, vse to pa bo podprto z moderno R'n'B glasbeno podlago. Na filmskem platnu se je namreč izrisal logo filmskega studia MTV Films. Pričakovanja tako že na samem začetku niso bila visoka in vse svoje upanje o zadovoljivi filmski izkušnji sem položil v roke glavnega igralca Samuela L. Jakcsona. Hvala bogu me Mr. Mothefucker ni razočaral in je lastnoročno poskrbel za precej soliden filmski večer.











Samuel je pač najboljši takrat, ko mora nastopiti v vlogi zajebanih in avtoritativnih likov. Lik trenerja Carterja, ki je na prelomu tisočletja prevzel vodenje razpuščene košarkarske ekipe na srednji šoli Richmond v Kaliforniji, mu je bil posledično pisan na kožo. Težko si predstavljam katerega koli drugega igralca, ki bi storjeno delo lahko opravil boljše. Ma kaj boljše, ne predstavljam si nikogar, ki bi Jacksonu v takih vlogah segel do kolen. Posledično tudi vsi tisti prenapihnjeni govori pred tekmami in po njih ne izvenijo patetično, ampak prinesejo filmu dodatno dimenzijo in karizmo. Ne vem kakšen je bil pravi Ken Carter, ampak zagotovo ni bil tako k00l kot Ken Carter, ki ga je upodobil Samuel L. Jackson. 














Rebound: The Legend of Earl »The Goat« Manigault (1996)


Za konec pa še TV zgodba o morda najboljšem košarkarju, ki ga širši košarkarski svet na žalost ni nikoli spoznal. O the Goatu namreč naokoli krožijo številni miti, legende in tudi resnice. Naj navržem samo nekaj govoric, sami pa se odločite v katero kategorijo spadajo: po koncu kariere so Kareema Abulja-Jabbarja, da naj izbere zgolj enega košarkarja do katerega goji strahospoštovanje je izbral the Goata; s svojimi dobrimi 180 cm se je Manigault z lahkoto dotaknil zgornjega roba košarkarske table; bil je sposoben izvesti dvojno zabijanje (v eni potezi je zabil z desno roko, žogo pograbil z levo, si jo podal v desno in ponovno zabil)… Skratka Earl »The Goat« je obetal, a žal zapadel v svet druge.

















Posledično je tudi dotična filmska biografija razdeljena na dva dela. V prvem spremljamo Earlovo zagnanost, kako je kot deček vsak dan treniral košarko s pomočjo okoli gležnjev pripetih uteži (od tu naj bi tudi izviral njegov strašanski odriv), se zgradil ime s pomočjo okoliških streetball tekem in začel z resnimi treningi na srednji šoli. Tu nekje pa se prične drugi del filma, ki bolj kot o košarki govori o zasvojenosti z drogu in Earlovi izjemno hitri poti nizbrdo. Gledano v celoti oba dela delujeta, vendar med njima manjka neko vezivo, ki bi obelodanilo dogodke iz Earlove sedanjosti in jih poskušalo osmisliti s pomočjo preteklosti. Stvari so nakazane, vendar žal ne izpeljane. Tako kot košarkarska kariera the Goata.


















Objavljeno pod |

8 komentarjev:

PaucStadt pravi ...

Bravo za tako aktualnost! Kaj bi še izbral... hm, 1 na 1 mi nekako v glavi odmeva, čeprav vem, da tam košarka ni bila glavna debata (da me ne bi slučajno kdo napadel:)

Blue Chips! Zakon film, ki sem ga svoj čas zares oboževal. Približno takrat, ko sta O`Neal in Hardaway razturala v Magicih.

BigMich pravi ...

Odličen izbor, kot vedno. Jaz bi omenil še srbsko mojstrovino Nebeska udica in pa seveda nepozabni Hoosiers.

Boss pravi ...

tudi jaz sem leta '98 vstajal "zgodaj", da sem ulovil še zadnje minute tekme, je bilo potem lažje po koncu šole gledat ponovitev :) :)

Sadako pravi ...

Blue Chips je celo bil med kandidat pa je v zadnjem momentu izpadel iz lestvice, medtem ko sem Hoosiers že ponucal, ko sem govoril o 7 športnih pravljic.

Jp, obadva bi si zaslužila biti tu.

1 na 1 pa še nisem uspel pogledati, čeprav sem slišal že veliko dobrih stvari o njem.

Also: Michael "Air" Jordan :globok_priklon:
Jordanke sem nosil tako na igrišču kot izven njega. Prav čez 20k so ble če se ne motim. Mati so obolevali :D

Don Marko M pravi ...

sama amerikanizacija….res škoda, da avtor nisi postregel tudi z zadnjim filmom o košarki, katerega svetovna premiera se je dogajala ravno v času Eurobasketa in bo zagotovo požel nagrade po svetu…..
Bili smo svetovni prvaki….to je naslov filma….film je posvečen spominu na zlate čase jugoslovanske košarke…času, ko se je cel košarkarski svet tresel pred jugoslovansko reprezentanco….šolo košarke, katero še danes občudujejo in američani in rusi, pa vsi vmes…..
po stari jugo šoli je tudi Spasoje Todorović izoblikoval našega današnjega prvega zvezdnika Gorana Dragiča….in razlika od ostalih je očitna…..

Sadako pravi ...

Žal ga še nisem videl, tako da hvala za doprinos in idejo.

Si me pa spomnil, da sem med prvenstvom videl tudi izredno zanimiv dokumentarec Once Brothers, ki govori o razpadu Jugoslavije in dveh odličnih košarkaših bivše skupne države, Hrvatu Petroviću in Srbu Divacu.

Goodfella pravi ...

Iz 90-ih mi na misel pride The Basketball Diaries,
iz 80-ih pa Teen Wolf, čeprav nista toliko fokusirana na košarko.
Res je, da nista najbolj kvalitetna (Košarkarjev dnevnik je še soliden), a sta oba bila zelo uspešna.

Med bolj frišnimi je v spominu ostal The Winning Season (2009) s Samom Rockwellom.


Lebnof pravi ...

Kar dober dokumentarec je tudi The Other Dream Team, o litovski reprezentaci, ki je leta 1992 na OI v Barceloni osvojila bronasto kolajno, in je kar dober pokazatelj takratnih razmer v košarki in za železno zaveso...

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji