7 novodobnih francoskih ekstremov

Na začetku milenija so iz Francije začeli prihajati ekstremno brutalni filmski izdelki, ob katerih so zaradi njihove ekslicitnosti ljudje med ogledom zapuščali kinodvorane, kričali in omedlevali. Čez čas se jih je nabralo dovolj, da so filmski kritiki lahko začeli govoriti o novem filmskem gibanju. Poimenovali so ga novi francoski ekstremizem oz. cinéma du corps.




ps. Na seznamu bi moral biti tudi Inside a.k.a. À L'intérieur (2007), a je svojih 5 minut slave že dočkal, ko je bilo govora o 7 home invasion filmov; part I.





Haute Tension a.k.a. Switchblade Romance (2003)


Čeprav je filmski kritik James Quandt skovanko novi francoski ekstremizem izumil tudi s pomočjo nekaterih filmov starejših od tokratnega, je ravno Haute Tension (2003) tisti, ki vsaj pri meni velja za začetnika obravnavanega francoskega podžanra. Filmi kot sta npr. Irréversible (2002) ali pa Rape Me a.k.a. Baise-Moi (2000) sta kar se nasilja tiče izredno eksplicitna, vendar jima po drugi strani manjkajo elementi grozljivke. Sam namreč novi francoski ekstremizem pojmujem kot derivat grozljivk na katerega so vplivali predvsem eksploatacijski podžanri ala slasher, body horror, home-invasion filmi, rape & revange… Omenjena sicer imata nekaj teh elementov, vendar bolj kot v svet grozljivk spadata v svet dram oz. trilerjev.











Zaradi napisanega je tokratni film tisti, ki je pognal kolesje predstavljenega podžanra. Od začetka do konca (le-tega je sicer večina filmskih kritikov pošteno popljuvala) je film namreč prežet z eksplicitnim krvavim nasiljem. Dogajanje je postavljeno v odročno hišico na francoskem podeželju in okoliške gozdove, kar močno spominja na pokrajino iz filma The Texas Chain Saw Massacre (1974). Seveda se tukaj reference na krvave klasike iz 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja ne končajo, vendar bom omenil le še glavno junakinjo, ki deluje kot nekakšna mešanica med Jamie Lee Curtis, Lindo Hamilton in Sigourney Weaver. Precej močan začetnik podžanra, ki pa ob eksplicitnosti nekaterih kasnejših filmov izpade kot film za otroke. 














Trouble Every Day (2001)



Kot že velikokrat zapisano in še večkrat izrečeno je žanre in podžanre zelo težko postaviti znotraj fiksnih okvirjev. Tako tematskih kot tudi tistih časovnih. Malček višje sem že omenil, da različni filmski kritiki in analitiki kot začetnika novega francoskega ekstremizma pojmujejo različne filme in ni jih malo, ki na sam začetek postavljajo tokratnega. V njem namreč najdemo kar nekaj elementov tako značilnih za cinéma du corps (francosko poimenovanje za tokratni neformalni podžanr). Med njimi je najbolj očitna ta, da te francoske filmske krvavice v enaki meri izhajajo iz arthouse filmov kot tudi iz žanra grozljivk, v njih pa nastopajo odtujeni liki, ki so nezmožni komunikacije.













Poleg eksplicitnih prizorov pa je tokratni izdelek na žalost znan tudi po narativni nedovršenosti in čeprav je zgodba v bistvu dokaj enodimenzionalna in preprosta, sem se kar namučil, da sem jo v celoti doumel. Da vam morebitni ogled malček olajšam naj vam povem, da v filmu nastopata dva lika (ženska in moški) s kanibalskimi težnjami in doktor, ki to človeško hibo preučuje. Ženska je predmet preučevanja, medtem ko se moški poskuša svoje hibe ozdraviti. Vse ostalo je zgolj balast okoli te osnovne ideje in film deluje precej prazno in hladno. Zaradi obravnavane tematike je to določenim ljudem tudi ugajalo, a sam nisem med njimi. Ideja filma je namreč preveč nabita z neizrečenimi čustvi, da bi lahko delovala v tako sterilnem okolju.
















Frontiere(s) a.k.a. Frontiére(s)



Razni filmski analitiki vidijo reference, simboliko, aluzije, alegorije in podobne fancy zadeve v tako rekoč vsakem filmu. Odličen primer je kontroverzni Srpski Film (2010). Zato ni dolgo trajalo, da so tudi v francoskem novem ekstremizmu videli nekaj več. V nekaterih primerkih kot je npr. tokratni ali pa še bolj brutalni Martyrs (2008), so med drugim videli odpor do nekaterih takratnih francoskih političnih opcij. Leta 2002 se je namreč znotraj etnično močno mešane Francije v drugi krog predsedniških volitev prebil kandidat ekstremističnih desničarjev, ki je kasneje moral priznati poraz g. Chiracu. Dogodek, ki je režiserju tokratnega filma predstavljal najhujši dan v njegovem življenju.











Posledično je na začetek tokratnega filma postavil fikcijske dogodke, ki bi lahko sledili morebitni zmagi desničarskega kandidata. Film se namreč prične z nasilnimi protesti in nemiri, ki so posledica omenjene zmage. Glavni akterji so alžirski priseljenci, ki se zaradi ponesrečenega ropa znajdejo na begu pred zakonom. Zatočišče najdejo v odročnem hotelu, a tu se njihove resnične težave šele začnejo. Hotel namreč vodi krvi željna družina, kateri poveljuje sadistični naci. Pobegli mladostniki so tako eden za drugim podvrženi brutalnemu izživljanju s strani ekstremističnega desničarja. Preprosta aluzija, ki je zaradi svoje eksplicitnosti doživela burne odzive širom sveta. 















Martyrs (2008)



Daleč najbolj brutalen predstavnik novega francoskega ekstremizma s katerim bi se v svoji eksplicitnosti lahko kosal zgolj z lestvice odsotni Inside (2007). Ob dejstvu, da je obravnavani filmski slog nekaj najbolj brutalnega kar trenutno ponuja filmska industrija in da Martyrs (2008) zaradi nasilja sodi na sam vrh novih frankofonskih grozljivk, je opozorilo pred ogledom več kot na mestu. Videl sem namreč že malo morje filmov, takšnih in drugačnih. Med njimi je bilo tudi precej takih, ki bi zaradi prikazane tematike marsikateremu gledalcu lahko povzročili trajne negativne posledice in tokratni film je idealen kandidat za kaj takega. Če nimate trdnih živcev in dobrega želodca, ogled odsvetujem.













Vendar pa v tem primeru ne boste zamudili zgolj enega izmed najbolj ekstremnih in eksplicitnih predstavnikov torture porna, ampak tudi v vse prelite hektolitre krvi skrito kritiko tako imenovanega srednjega družbenega sloja (Anna). Le-ta naj bi bil namreč zaradi svoje neangažiranosti eden izmed glavnih krivcev za brutalno izživljanje višjega (aristokratski sprevrženci) nad nižjim slojem (Lucie). Poleg te družbene kritike pa se film dotakne tudi bolj duhovnih vprašanj in sicer kolikšno ceno oz. kako daleč smo pripravljeni iti ljudje, da bi dobili odgovor na enega izmed najpogosteje zastavljenih vprašanj; kaj nas čaka po smrti. Glede na film, katarza zagotovo ne. 
















The Ordeal a.k.a. Calvaire (2004)



Med potjo na enega izmed božičnih nastopov se zabavljaču ostarelih Marcu pokvari kombi. Seveda se to ne zgodi na kakšni avtocesti, ampak na zabačeni gozdni vukojebini. Na pomoč mu priskoči vaški čudak, ki ga usmeri do bližnje kmetije, na kateri živi na prvi pogled prijazni vdovec, a gledalci že čutimo, da ni vse v najlepšem redu. Do tu bi lahko rekli, da gre za povsem konvencionalno grozljivko, z vsemi pripadajočimi žanrskimi arhetipi. Vendar že nekaj minut kasneje smo priča posilstvu svinje, glavni junak jih dobi po glavi z akumulatorjem ter je s strani sprva prijaznega starčka transformiran v njegovo bivšo ženo. A tu se bizarnosti šele začnejo. 










Vsem, ki so si ta koprodukcijski izdelek (Belgija, Francija, Luksemburg) ogledali oz. si ga še bodo, je prva oz. bo prva misel ples, ki se zgodi v vaški gostilni (film ima sicer kar nekaj WTF?! momentov, ampak tale je zagotovo zmagovalni). Nekaj najbolj bizarnega kar sem uspel uzreti na filmskem platnu. Ravno zaradi takih momentov in dejstva, da se v filmu poleg odpiljenega nasilja ne dogaja kaj dosti, so se okoli filma napletle razne teorije. Od te, da v filmu praktično nastopata zgolj dve osebi, do aluzije o Jezusu Kristusu. Namige o obeh teorijah je v filmu sicer moč najti, a sam sem mnenja, da je glavni namen filma šokiranje in ne neka globlja sociološko-filozofska študija. 













Them a.k.a. Ils (2006)



Najmanj ekspliciten v prikazu nasilja, nam Them (2006) služi kot odličen dokaz, da celuloidna grozljivost ni premosorazmerna s količino prelite krvi na filmskem platnu (seveda je zadeva povsem drugačna, ko je govora o gravžu in šokiranju). S svojo srhljivo atmosfero, ki je zgrajena predvsem s pomočjo sprane in zrnaste fotografije, je ta francosko-romunski home-invasion film najmanj toliko strašen, kot ostali predstavniki novega francoskega ekstremizma na tokratni lestvici. Prav tako kot pri ostalih pa je tudi pri dotičnem moč najti simboliko oz. globlje sporočilo. Le-ta se skriva v podobi francoskega strahu pred širjenjem EU-ja in izgubo francoske identitete.











Pa poglejmo zakaj. Dogajanje je za razliko od ostalih filmov postavljeno na romunsko in ne na francosko podeželje (glavni razlog naj bi bil finančni toda…). Glavna protagonista filma Clémentino in Lucasa o katerih sicer ne vemo prav veliko, kar je zaradi poistovetenja z njuno situacijo sicer dobro, sta upodobila francoska igralca. Poleg tega pa je Clémentina še učiteljica na francoski šoli v Bukarešti. Mladi par je praktično tekom celotnega filma teroriziran s strani romunskih zlikovcev. Skratka dokazov za zgoraj omenjeno teorijo je kar nekaj, vendar priznam, če se ne bi s pomočjo interneta poglobil v raziskavo, sam nikoli ne bi prišel do takšnega zaključka.














In My Skin a.k.a. Dans Ma Peau (2002)


Za izpraznjeno mesto na lestvici, ki se je pojavilo zaradi predhodne uporabe filma Inside (2007), sta se udarila Satan a.k.a. Sheitan (2006) ter očitni zmagovalec. Za slednjega sem se odločil predvsem zaradi tega, ker sem pri prvem pogrešal tisti napeti in nelagodni občutek, ki spremlja praktično vse predstavnike novega francoskega ekstremizma. Satan (2006) se tej nelagodni atmosferi odreče s pomočjo komičnih vložkov in debilnih filmskih likov (Vincent Cassel v eni izmed najbolj bizarnih vlog). Posledično film izgubi na svoji šokantnosti in ljubiteljem malček bolj odpiljenih zadev celo predlagam, da si ga morda ogledajo na božični večer (tja je namreč postavljena večina filmskega dogajanja). 













Po drugi strani pa je In My Skin (2002) minimalističen izdelek ob katerem vam zna iti na kozlanje. V njem je namreč predstavljena obsedenost s človeško kožo. za katero iz neznanih vzrokov trpi glavna akterka. Žal pa se ta obsedenost ne odraža v npr. prekomerni čistoči ali čem podobnem. Ne, izraža se v rezanju le-te. Film ne poda nikakršnih indicev zakaj Esther po nesreči postane odvisna od maličenja lastnega telesa, prav tako pa ob zaključku ne ponudi nikakršne katarze. Tako se pred našimi očmi odvrti zgolj presneto moteča navada neuravnovešene antijunakinje, od katere pa je praktično nemogoče odvrniti pogled. Tako kot praktično pri vseh filmih tokratne lestvice. 













10 komentarjev:

Šef pravi ...

martyrs ima (imo) precej več bolj grozljivih prizorov, kot pa tega "enega izmed najbolj ekstremnih in eksplicitnih predstavnikov torture porna" , kjer se preveč izrazito vidi spandex skozi filmsko iluzijo

(če si imel to v mislih) :)

Sadako pravi ...

Nisva se najbolj razumela. Jaz sem govoril o filmu kot celoti in ne zgolj o enem prizoru.

PaucStadt pravi ...

Uf, super nabor! Nisem jih videl veliko, Martyrs je odbit do hudiča, Frontiers pa je že dolgo na listi za ogled. Samo še malo pelina naberem, da bo želodec zdržal.
Calvaire mi je bil zelo dober, Ils pa naravnost fantastičen in ga moram čimprej še enkrat pogledati.
Super lestvica.

Sadako pravi ...

Jah, saj so tudi ostali nazorni in bizarni, ampak ko si enkrat videl Martyrs in Inside, si pripravljen na vse :D

Sadako pravi ...

Ko je govora o šokantnih učinkih filma Martyrs in Inside je morda tudi fora katerega vidiš preje. Je pra treba reči, da je mene šokiral predvsem del, ki prikazuje mučenje in spreminjanje glavne junakinje v mučenico in ne tista kvazi spakatura, ki se nahaja v domišljiji njene prijateljice.

Kar pa se tiče francoskih mačk. Jp, Cécile ni švoh, ampak meni je bila na nek bizaren način noro seksi Marina de Van iz filma In My Skin.

Cosmopapi pravi ...

Verjamem, da si pred ogledom že slišal (smo ga mnogokrat omenjali na različnih blogih) o tistem plesu v Carvailu, kajti če ne, si imel podoben WTF? moment kot jaz takrat :). Ja, nepozabno.
Drugače pa me je edini prestrašil Ils, vse ostalo pa je meni - ki horor žanr ne daje pod najpriljubljenejše - hitro pozabljivo.

Cosmopapi pravi ...

Je pa zanimivo tudi to, da jih pa (čeprav so zelo priljubljeni filmi) tako veliko spet ni. Sem na svojem blogu šel skozi "Francijo", kjer sem v zadnjih letih pisal/omenil o več kot 100 francoskih filmov in le en (La meute + še 2 neomembe vredna zombi filma) bi se lahko znašel na tem seznamu.

Sadako pravi ...

Jp, res jih ni veliko. Meni pade na pamet samo še La Horde (predvidevam, da je to en izmed dveh zombie filmov, ki jih omenjaš) in pred Zapisom sem tudi jaz pričakoval, da bode širša množica za izbor.

Calvaire sem ga gledal nekaj let nazaj brez, da bi vedel veliko stvari o njem in WTF?! moment je bil povsem pristen :D

bojana pravi ...

Super pregled, me je prepričal, da si mal obzorja razširim, ker čisto nič od tega ne poznam. Skrajni čas, da začnem od gledanja filmov spet dobivat nočne more :P

Sadako pravi ...

To pa skoraj ne morem verjeti, glede na to kakšna filmofilka si. Pa OK, je tudi res, da tole ni ravno filmsko gibanje, ki bi bilo za vsakega.

So pa ogleda vredni prav vsi z lestvice (vsak na svoj način), čeprav se glede na eksplicitnost prikazanega filma precej razlikujejo, prav tako pa ne smeš pozabiti niti na odlični Inside (2007).

Pa prijetne more želim.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji