7 najdenih posnetkov

Seveda je že pred najbolj znanim predstavnikom The Blair Witch Project (1999) obstajal filmski podžanr oz. še bolje rečeno filmski stil, ki je buril domišljijo filmskih gledalcev, imenovan found footage. Gledalci so se ob in po ogledu predvsem spraševali ali so grozodejstva, ki so jih videli na tresočih se posnetkih resnični ali ne. V nekaterih primerih so se pretkani avtorji znašli celo na sodiščih, kjer so morali dokazati, da so snemanje preživeli vsi akterji. Odlična zastonjska reklama, ki je skupaj z nizkimi stroški produkcije, found footage filme naredila za izredno profitabilne.









Gre za nekakšno priredbo filma Godzilla (1998), ki je v dokaj neuspelem rimejku rovarila po urbanem otoku Manhattna. Tudi tokrat to newyorško območje napade zelena pošast, ki je na moč podobna zgoraj omenjeni radioaktivni spakaturi iz dežele vzhajajočega Sonca. S to razliko, da njen izvor ni pojasnjen (laično se špekulira o morskih globinah oz. območjih onstran zemeljske atmosfere), poleg tega pa je celoten film posnet v POV (point of view) stilu. Gre za precej soliden izdelek, še posebej ko se enkrat navadimo na tresoče posnetke in amaterske snemalne kote, ki več zakrivajo kot pa razkrivajo. A nič zato, deležni smo tudi posnetkov s pomočjo katerih si lahko dodobra ogledamo pošast.













Po drugi strani pa se v tej aluziji na tragični 11. september ob malo temeljitejšem razmisleku razkrije kar nekaj nesmislov, o katerih pa na tem mestu ne mislim izgubljati besed. Boj pomembno se mi zdi namreč dejstvo, da je ameriškim filmskim ustvarjalcem po dolgem času uspelo sestaviti dober monster film, ki hkrati predstavlja tudi inovacijo in mejnik omenjenega podžanra. Hvala bogu modna muha najdenih posnetkov tokrat ni bila zgolj sama sebi namen, ampak je dodana vrednost filma. Kot se za pravi film o velikanskih pošastih spodobi, se je tudi Cloverfield (2008) poklonil nekaterim največjim: King Kong (1933), The Beast from 20,000 Fanthoms (1953) in Them! (1954).



















Found footage POV filme tokratnega zapisa bi lahko glede na tematiko, ki jo obravnavajo razdelili v tri kategorije. Večina filmov na tokratni lestvici se po zgledu The Blair Witch Project (1999) ukvarja z nadnaravnimi silami, saj je (ne)prikaz le teh najbolj hvaležen za praviloma nizkoproračunske found footage POV filme, v drugo skupino spadajo izdelki v katerih nas strašijo deformirani ljudje, kjer se srhljivo vzdušje večinoma doseže s pomočjo nočnega pogleda in hitrih premikov, v tretjo skupino pa spadata zgoraj opisani in tokratni film. Ta zadnja skupina je torej sestavljena iz najdenih posnetkov, na katerih je moč opaziti velikanske pošasti.  













Najprej torej čestitke norveškim filmskim ustvarjalcem za nadvse domiselno, drzno in zabavno found footage domislico. Trollhunter (2010) namreč dostavi točno to kar obljublja, t. j. lov na trole. Ne tiste internetne, ki jih je zaradi njihove nedodelanosti ter očitnih provokacij z lahkoto opaziti (o njih imam izredno slabo mnenje, ampak o tem morda kdaj drugič), ampak na tiste »prave«, ki jih je moč najti v skandinavski mitologiji. Film gre še celo korak dlje, saj je posnet v stilu mockumentarca oz. lažnega dokumentarca, kateremu je zaradi zaključka (v njem nastopi premier Norveške) kakšen gledalec celo nasedel. Zagotovo bi bila ta številka še večja, če ne bi živeli v poplavi found footage filmov. 

















[Rec] (2007) 



Pri praktično vseh found footage filmih morajo filmski ustvarjalci najprej opravičiti dejstvo, da je film posnet iz POV perspektive. Tokrat so to dilemo rešili tako, da so v glavno vlogo postavili novinarko in njenega snemalca, ki postaneta žrtvi skrivnostne in nepojasnjene karantene. Seveda jima njuna poklicna žilica ne pusti, da bi resnica ostala skrita znotraj stavbe, želita si jo prenesti v svet. Posledično konstanto snemata dogajanje in to kljub vsem grozodejstvom, ki se dogajajo znotraj stanovanjskega bloka. Dokaj trapasto, če vprašate mene. Moj found footage posnetek bi izgledal namreč nekako takole; ob prvi grozljivi prepreki bi kamera obležala na tleh in snemala dokler ne bi zmanjkalo baterije.














Film je tako med gledalci kot tudi kritiki naletel na zelo ugoden odziv, kar je botrovalo dejstvu, da je izvirnik doživel že dve nadaljevanji, [Rec] 2 (2009) in [Rec]3 Genesis (2012), v pripravi pa je še tretje, ki bo luč sveta zagledalo letošnjega leta in bo (baje) zaključilo celotno franšizo, a to še ni vse. Uspeh filma so namreč izkoristili tudi onkraj Luže in zgolj leto po premieri španskega originala posneli rimejk Quarantine (2008) ter kasneje tudi njegovo nadaljevanje Quarantine 2: Terminal (2011). Če so vsa ta nadaljevanja in rimejka kaj prida ne vem, ker si jih še nisem pogledal, a nadaljevanja si bom zagotovo. Prvi del se je namreč tako kot večina found footage filmov končal z rajcajočim cliffhangerjem.
















Paranormal Activity 4 (2012) 



Ja še vedno jih štancajo. V bistvu je v letošnjem letu izšel že peti del v tej zaenkrat najdaljši found footage franšizi, ki se skriva pod naslovom Paranormal Activity: The Marked Ones (2014). Se pravi, da so filmski ustvarjalci v približno sedmih letih posneli kar pet delov. Kako tudi ne. Prvi del posnet za ekstremno nizko vsoto, se pravi Paranormal Activity (2007), je namreč postal najdonosnejši film vseh časov, saj je imel ROI preko 1:13.000. Poleg tega, da ostaja daleč najdonosnejši del serije pa ostaja tudi najboljši. Lahko bi rekli, da kvaliteta filmov Paranormal Activity franšize sledi vzorcu valovanja. Prvi in tretji del sta namreč precej spodobna, medtem ko sta drugi in četrti dokaj zanič.













Tokratni še posebej, saj njegova edina noviteta filmu dela medvedjo uslugo. Ustvarjalci so se namreč odločili, da bodo za dosego POV filma uporabili kamere, ki se nahajajo na prenosnih računalnikih in mobilcih (velikokrat povsem nesmiselno). Tako smo gledalci vedno povsem v središču dogajanja, kar je za nizkoproračunske grozljivke zelo slaba odločitev. Edina stvar, ki nas tako lahko prestraši so ceneni BU! efekti. Veliko bolje je bilo, ko se je ekipa v prvem delu posluževala statičnih kamer, ki so nam dogajanje kazale večinoma zgolj od daleč. Tako smo si gledalci večinoma sami ustvarjali svoj grozljivi svet in se spraševali, ali sem res videl to, kar mislim da sem. Creepy.

















The Tunnel (2011)



V začetku leta 2008 je štiri švedske mladeniče doletela obtožba, ki je poskušala zamajati svet kot ga poznamo. Fredrik NeijGottfrid Svartholm, Peter Sunde ter Carl Lundström (večna jim slava) so bili namreč obtoženi internetnega piratstva. Prvi trije so bili ustanovitelji najbolj znanega trackerja The Pirate Bay, medtem ko jim je Lundström pomagal s financiranjem njihovega projekta. Da bi bila vsa stvar še toliko hujša so bili že naslednjega leta, se pravi 2009, vsi štirje spoznani za krive in obtoženi na leto zapora ter denarno kazen v višini skoraj treh milijonov evrov. A piratiziranje je že davno tega ušlo izpod kontrole in produkcijske hiše že ugotavljajo, kako ga obrniti v svoj prid.











Zelo lep primer za to internetno dobo v katerimi živimo, je tudi The Tunnel (2011). Filmski ustvarjalci so namreč že preko medmrežja iskali finančna sredstva s katerimi bi lahko uresničili svoje sanje. S projektom so poskušali nabrati 135.000 avstralskih dolarjev, a jim ni uspelo. Nič hudega, znašli so se. Še korak dlje pa so naredili, ko so film izdali s pomočjo podjetja BitTorrent, kar je pomenilo, da so film ponudili praktično zastonj. Prav vsak, ki si lasti enega izmed p2p programov, si ga je namreč lahko povsem brezplačno in legalno prenesel z interneta. Tako si je ta avstralska found footage grozljivka pomešana s kvazi intervjuji (slabši del filma) pridobila kulten status.  














V/H/S (2012)



Podzvrst oz. stil Found footage je nadvse primeren tudi za tiste filmske ustvarjalce, ki se šele poskušajo prebiti na danes tako želeni in opevani trg. Stroški v vseh treh fazah ustvarjanja, se pravi v predprodukciji, produkciji in postprodukciji so namreč minimalni. To dejstvo je dodobra izkoristila tudi skupinica nadobudnih amaterskih filmskih zanesenjakov in nam tako pripravila prvo found footage antologijo. Le-to sestavlja relativno kratkih šest delov, kjer prvi izmed njih služi kot nekakšen resnični okvir, vsi ostali pa so vanj vkomponirani s pomočjo predvajanih video kaset. V kvaliteti samih zgodb (forma je itak pri vseh bolj ali manj enaka) se ne razlikujejo kaj dosti, kar celoten izdelek naredi za dokaj dovršeno celoto.













Nekateri izmed režiserjev so tudi zaradi njihovega sodelovanja pri pričujočem projektu, celo dobili priložnost, da se izkažejo s svojimi celovečerci, nekateri izmed njih kot npr. Ti West s svojim The Innkeepers (2011), pa so že pred tokratnim filmov izdali svoj režiserski prvenec. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so bili za hitro nadaljevanje tega na festivalu Sundance Film Festival predstavljenega filma, ki je bil v kinematografih deležen bolj malo pozornosti, odgovorni mnogo bolj uveljavljeni režiserji. V/H/S 2 (2013) so namreč pomagala sestaviti imena kot so Eduardo Sánchez in Gregg Hale, modela odgovorna za The Blair Witch Project (1999).  

















Grave Encounters (2011)



Pri predstavljeni filmski zvrsti je izrednega pomena tudi igralska zasedba. Prvo pravilo, ki se ga morajo držati vsi found footage filmi je namreč, da se v vidnejše vloge ne postavlja znanih igralcev. Le-ti bi namreč v trenutku razblinili iluzijo, da se pred nami vrtijo resnični posnetki. Poleg tega pa morajo biti igralski nastopi tudi izredno prepričljivi, ampak to tako ali tako velja za praktično vse filmske žanre. Glede na povedano se je daleč najbolje obnesel že omenjeni začetnik predstavljenega podžanra, a je imel tudi najlažje delo, saj so se dogodki v obsežnih gozdovih Marylanda dejansko zgodili in je šlo za resnične najdene posnetke, na katerih je bilo moč spremljati, kako je trojica študentov zblaznela in za vedno izginila.













Tokratna igralska zasedba je na naše zadovoljstvo kos zahtevni nalogi, nekateri izmed njih pa svoje delo opravijo celo z odliko. Tu bi v prvi vrsti rad pohvalil Seana Rogersona, ki odlično upodobi nadutega in slave željnega lovca na paranormalno (glede na razno razne oddaje, ki jih je moč najti na tujih TV kanalih, precej aktualna tematika). Le-ta se skupaj s skupinico somišljenikov oz. soustvarjalcev serije odloči, da bo raziskal govorice o paranormalnem dogajanju znotraj opuščene psihiatrične ustanove z izredno temačno polpreteklostjo. Nejeverniki se pustijo zakleniti v srhljivo stavbo …  »Welcome to where time stands still No one leaves and no one will.«  














Objavljeno pod |

10 komentarjev:

PaucStadt pravi ...

Španski REC je odličen in meni eden ljubših horrorjev. Škoda za nadaljevanja, ki so navaden pofl. Seveda ne smem pozabiti na super zabavni Trolljegeren, zares poseben film, vreden ogleda prav gotovo.

Zelo posrečen tudi Cloverfield.

filmoljub pravi ...

kreh-Karantena-kreh (2008) bruh ;P

Sadako pravi ...

Ti ne vem če. Nekdo pravi drugače :D

Also: škoda za slabša nadaljevanja, ampak vseeno jih moram pogledati in doživeti katarzo.

filmoljub pravi ...

Prej kot katarzo boš sicer doživel katar, katarakto, katatonijo, kateter (v izpušno cev) in katastrofo, ampak go ahead, make your day. Bil si opozorjen. ; /

Šef pravi ...

sovražim found footage filme, ker so postali samo izgovor, da ne rabiš posneti pravega filma, ampak nek ceneni šit

priznam pa, da so nekateri ok, npr. cloverfield ali rec

Gasper pravi ...

Pri Cloverfieldu je izvor pošasti v filmu pojasnjen, je pa stvar izredno dobro skrita. V povsem zadnjem prizoru, ko unadva sedita na nekem vrtiljaku se v ozadju vidi, kako nekaj iz neba prileti v morje.

Sadako pravi ...

V bistvu ne, ker še vedno ostaja vprašanje ali je pošast priletela iz vesolja ali jo je iz spanca v morskih globinah zbodil meteorit, ki je priletel v morje (to slednje se mi zdi, da je tista verzija, ki ima več privržencev).

filmoljub pravi ...

Ta podžanr je v resnici precej raznolik in deloma nedefiniran: ali se šteje kot found footage tisti, ki je v celoti posnet tako, ali pa amaterski posnetki samo podpirajo in mestoma pojasnjujejo zgodbo? Kje in kako se found footage prekriva z mockumentarcem? (Domnevam, da si o kultih oz. začetnikih zvrsti tipa Cannibal Holocaust govoril že v drugih lestvicah.) Pri meni so malce iz povprečja med drugim štrleli naslednji:

http://goo.gl/dXFK8A
http://goo.gl/kBfbhC
http://goo.gl/77m3Dq
http://goo.gl/T3OSpq

Sadako pravi ...

Maš prav ja. Tudi sam sem imel kar nekaj problemov kaj sploh vključiti v tokratni zapis. Najprej sem razmišljal samo o POV filmih nasplošno, ki je IMO najširša žanrska oz. še bolje stilska množica (sem bi potem npr. spadal tudi meni tako ljudi Europa Report, katerega link si pripopal tudi sam), potem imamo tu neke kvazi dokumentarce oz. mockumentarce (tu sem imel v igri Lake Mungo pa tudi kasneje morda ne najbolj posrečeno izbrani Grave Encounters spada sem notri), povsem nakoncu pa so tu POV found footage horrorji za katere sem se odločil sam.

Jp, zbrka :D

Sadako pravi ...

Also: Cannibal Holocaust se skriva pod 7 zelenih peklov. Vsekakor ga ne bi pozabil.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji