7 hitroprstcev italijanskega Divjega zahoda

Špageti vesterni so predstavljali vrhunec euro-trash kinematografije. Šlo je za modifikacijo najbolj znanega hollywoodskega žanra in to kljub dejstvu, da Italijani, ki so bili odgovorni za večino špageti vesternov (od tod tudi ime), niso imeli praktično nobene tradicije, ko je govora o vesternih. Kljub temu so se odlično znašli in lansirali kar nekaj legend. Tako igralskih, kot tudi samih likov.







Pravi filmofili smo že pred poklonom Quentina Tarantina poznali nihilistični lik špageti vesternov, ki ga je v originalu iz leta 1966 upodobil mični Franco Nero. Le-ta je precej posrečeno cameo vlogo in širšo razpoznavnost dobil tudi v odličnem Django Unchainded (2012). Sicer pa se je Q. Tarantino izvirniku poklonil že v svojem prvem celovečercu Reservoir Dogs (1992) in to z brutalno sekvenco rezanja ušesa. Tudi sam Django (1966) je precej brutalen, sploh glede na letnico nastanka, in velja za enega izmed najbolj nasilnih špageti vesternov. V njem Django (Franco Nero) po ekstremno blatni, surovi, pusti in malodane apokaliptični pokrajini Divjega zahoda, naokoli vlači krsto, v kateri skriva presenečenje za grešnike, ki so mu ubili ženo.














Film je zaradi svoje stilizirane surovosti, nihilistične igre Franca Nera ter brutalnega nasilja postal ogromen hit, ki je doživel preko 30 neuradnih nadaljevanj. Režiserji špagetov so bili namreč znani po svojem šlepanju na že uveljavljenje filme in tako so v svoje naslove pogosto tlačili ime Django pa čeprav filmi z originalom niso imeli nikakršne povezave. Nemci in Avstrijci so šli celo tako daleč, da so praktično vsem naslovom filmov v katerih je nastopil Franco Nero, dodali besedo Django. Modrooki italijanski šarmer pa je v bistvu nastopil zgolj v enem in edinem uradnem nadaljevanju, Django Strikes Again a.k.a. Django 2 - Il grande ritorno (1987). 


Lik Sartane se je prvič pojavil v vesternu italijansko-nemške koprodukcije $1,000 on the Black a.k.a. Mille dollari sul nero (1966) v katerem je Gianni Garko upodobil lik generala Sartane. Film je doživel velik uspeh v Nemčiji, kar je opazil tudi italijanski producent Aldo Addobbati. Vse ostalo je zgodovina. Gre namreč za zelo znano špageti vestern franšizo, ki je za razliko od drugih doživela kar štiri uradna (in seveda kopico neuradnih) nadaljevanja. V treh izmed njih je Sartano upodobil že omenjeni Garko, v petem in hkrati tudi zadnjem uradnem nadaljevanju I Am Sartana, Trade Your Guns for a Coffin a.k.a. C'è Sartana... vendi la pistola ecomprati la bara! (1970), kjer ga je nadomestil George Hilton.











Nič hudega, če isti lik v filmu odigra drug igralec, kajti to se je v špageti vesternih dogajalo zelo pogosto. Bolj hecna zadeva postane, če si pogledamo nekatera neuradna nadaljevanja kot npr. Let's Go and Kill Sartana a.k.a. Vamos amatar Sartana (1971), kjer si pridaniči zadajo nemogočo nalogo, t. j. ubiti Sartano. Pa ne zato, ker je hitroprsti Sartana veljal za hladnokrvnega angela smrti, ki je z lahkoto desetkal ljudi, ampak bolj zato, ker Sartane v filmu sploh ni. Seveda to filmskih producentov ni motilo, važno da se v naslovu pojavi ime Sartana, množice bodo že nasedle in tudi so. Vse dokler niso spregledale tega (pre)pogosto uporabljenega trika špageti vesternov.















Sabata a.k.a. Ehi amico... c'è Sabata, hai chiuso! (1969)


Ker so nadaljevanja sicer zelo uspešnega prvenca v Sartana franšizi producenti zaupali drugim italijanskim režiserjem, ki so stali v vrsti za štancanje špagetov in ne Gianfrancotu Paroliniju a.k.a. Frank Kramer, je le-ta imel možnost, da se posveti novemu projektu. Zaradi uspešnosti njegovega prejšnjega vesterna formule ni kaj dosti spreminjal (kot da jo je sploh kdo) in tako je Sabata po opravi in karakterju na moč podoben Sartani, v obeh filmih pa najdemo tudi iste igralce (ja, reciklaža je bil eden izmed zaščitnih znakov špageti vesternov). Toda pozor, Sabato je upodobil meni drugi najljubši igralec, ki se je potikal po italijanskem oz. španskem Divjem zahodu, Lee Van Cleef.











Njegova prezenca je namreč preprosto neverjetna in prav čudi me, kako da tega z izjemo legendarnega Johna Carpenterja, ki mu je v Escape from New York (1984) namenil sicer bolj epizodno vlogo, ni opazil tudi Hollywood. Morda pa je tako tudi bolje, ker tako je imel Lee čas, da je postal ikona špageti vesternov in tokratni je eden izmed najboljših. Sicer pa je Sabata (1969) tako kot ostali uspešni predstavniki obravnavanega podžanra dobil obilico nadaljevanj, a le dve izmed njih se štejeta za uradni. Tako v Sabata trilogijo poleg pričujočega filma spadata še Adios Sabata a.k.a. Indio Black, sai che ti dico: Sei un gran figlio di... (1970) in The Return of Sabata a.k.a. È tornato Sabata...hai chiuso un'altra volta (1971).  














A Pistol for Ringo a.k.a. Una pistola per Ringo (1965)


Režiser pričujočega špageti vesterna Duccio Tessari je pogum in ideje za tokratni film nabiral pri leto poprej posneti klasiki A Fistfull of Dollars a.k.a. Per un pugno di dolari (1964), prvem delu dolarske trilogije. Pri projektu je namreč sodeloval kot (sicer neuradni) koscenarist. Za svoj glavni lik, se pravi lik Ringa, si je sposodil Moža brez imena (Clint Eastwooda) ter ga transformiral v lepega, skrbno obritega revolveraša, ki namesto viskija pije mleko. Domiselno, vendar ne ravno moja skodelica čaja, ko je govora o špageti vesternih, ki potrebujejo surove, neobrite in smrdljive mačote. Po drugi strani pa pohvale za ohranitev Ennia Morriconeje kot tistega, ki je poskrbel za glasbeno podlago. 











V filmu se Ringo (Giuliano Gemma oz. v filmu podpisan z Montgomery Wood) infiltrira v obkoljeno mehiško tolpo, z željo, da bi pomagal lokalnemu šerifu ter si tako priboril svobodo in tretjino plena, ki se nahaja v rokah banditov. A Pistol for Ringo (1965) je v Evropi postal velika uspešnica, ki je posledično dobila malo morje nadaljevanj, a zgolj eno uradno, ki ga je zaznamoval isto trio. Se pravi režiser Tessar, glavni igralec Gemma oz. Wood ter skladatelj Morriocone. Govora je o filmu z naslovom The Return of Ringo a.k.a. Il ritorno di Ringo (1965), ki pa je začuda tudi edino spodobno nadaljevanje. Vsa ostala nadaljevanja tokratnega filma so namreč precej mlačna.














Blindman (1971)



Glavni liki špageti vesternov so bili znani po svojih akrobatskih spretnostih z orožjem in ko jim je že počasi zmanjkovalo idej, so se vrnili k svojim koreninam. Znano je namreč, da so tisti prvi in hkrati najuspešnejši vesterni, ki jih je režiral Sergio Leone, v bistvu rip offi japonskih samurajskih filmov. Tudi v tokratnem filmu so se ponovno ozrli proti deželi vzhajajočega Sonca ter si sposodili lik slepega samuraja Zatôichija in ga priredili za Divji zahod. Kot namreč razkriva že naslov, je glavna oseba v tokratnem filmu slepi revolveraš (Tony Anthony), ki je tako kot večina špageti revolverašev obseden z maščevanjem. Mehiški banditi so mu namreč pljunili kar 50 deklet.











Je pa Blindman (1971) tudi unikaten, kar je za špageti vesterne prava redkost. Kljub temu, da so bili ti vesterni (praviloma) italijanske produkcije zelo brutalni pa je bilo v njih moč le redko uzreti razgaljene dekline ali pa slišati kakšno močnejšo kletvico. Tokratni primer pa je precej drugačen. Blindman nam namreč že kar hitro razloži da:« To be blind is a half a man; to be blind with no money...now that's a bitch.« Poleg tega pa smo priča skupinskemu »tuširanju« golih deklet, ki se pogosto pojavljajo v filmu. Dodatna zanimivost; v tokratnem celuloidnem izdelku vlogo glavnega negativca odigra legendarni Beatles, Ringo Starr (zaradi svojega angleškega naglasa kakopak sinhroniziran).




Konec 60-ih let prejšnjega stoletja so špageti vesterni počasi izgubljali svoj zagon, toda tokratni film je ponudil formulo za njihov ponovni in hkrati tudi poslednji vzpon. V njem je moč najti najbolj znani italijanski duo, Terenca Hilla in Buda Spencerja, ki sta poskrbela za transformacijo vesternov v bolj komične, malodane burleskne vode. Ležerni in nagajivi Hill ter buldožerski nergač Spencer sta skupaj nastopila že davnega leta 1959 v peplumu Hannibal a.k.a. Annibale (1959), a tu še kot Mario Girotti in Carlo Pedersoli (mimogrede, Bud Spencer je bil tudi prvi italijanski plavalec, ki je 100 metrov prosto preplaval pod eno minuto in sicer leta 1952 na poletnih OI v Helsinkih).











Kot Terence Hill in Bud Spencer sta pred tokratnim filmom skupaj nastopila že v treh burlesknih špagetih, a šele tokratni je bil za njiju zares prelomen, saj je v Evropi postal orjaški hit. Po drugi strani pa je italijanski dvojec postal pravi trademark in v 70. leta prejšnjega stoletja sta vstopila kot prava evropska filmska heroja in kaj kmalu sta zamenjala tudi žanr. Kot kavboja sta skupaj nastopila zgolj še v nadaljevanju tokratnega filma in sicer v Trinity is STILL My Name! a.k.a. ...continuavano a chiamarlo Trinità (1971), ki glede na večino kritik celo prekaša izvirnik. Terrence in Bud se s tem nista pretirano obremenjevala. Raje sta se podala v žanr komičnih avantur, prepolnih eksotičnih lokacij.














Keoma (1976)



Na sredini 70-ih let prejšnjega stoletja je tokratni film s pomočjo še redkih dobrih špageti vestern izdelkov ala Four of the Apocalypse a.k.a. I quattro dell'apocalisse (1975) poskušal ponovno oživiti surove elemente, ki jih je ta podžanr vseboval pred tako imenovano Trinity ero. Ni mu uspelo in tako velja Keoma (1976) (zaradi tega, ker je v njem naslovno vlogo odigral Franco Nero ponekod naslovljen kar Django Rides Again) za zadnji veliki špageti vestern. Režiral ga je Enzo G. Castellari, ki je zaradi pogoste uporabe močno stiliziranih (počasni posnetki, uporaba hipnotične glasbe in krvi) v svojih filmih (poleg špagetov je režiral tudi mnoge akcijske filme in kriminalke) znan tudi kot evropski John Woo.











Kot zanimivost naj povem, da sta oba glavna akterja tega na trenutke nadrealističnega vesterna, se pravi Franco Nero in Enzo G. Castellari, obiskala ljutomerski filmski festival Grossman. Nero tokrat upodobi molčečega in trpečega pol belca in pol rdečekožca, ki mu življenje ni prizanašalo. Nasploh je celotna atmosfera dotičnega špageti vesterna precej morbidna, celo tako močno, da nas trpeči Keoma na trenutke spominja celo na Jezusa Kristusa, kar je najbolj razvidno v sekvenci, ko zaraščenega Keomo privežejo na kolo in ga simbolično križajo. Tripy vestern v stilu Packinpahovih mojstrovin za slovo od meni tako ljubega filmskega žanra. 










6 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Ah, le leggende della mia giovinezza. Bravo, un bel' articolo, tantissime informazioni uniche -- peró io me li ricordo un altro paio di pistoleri degli spaghetti western: ma dove sono Tomas Milian e Gian Maria Volonte? E poi anche gli film Giú la testa, Minnesota Clay, Da uomo a uomo, Navajo Joe, Il mercenario, eccetera ... Il grande silenzio? ;)

Svit pravi ...

7 filmov Bud Spencerja in Terrence Hilla?

Sadako pravi ...

Google translator saves :D Sami dobri iz res ogromnega možnega nabora.

@Svit: pred nosom sem jo imel, ampak se je nisem domislil, dokler je nisi ti omenil. Hvala & dodano na seznam.

Šef pravi ...

sooo good, mljask mljask

sploh il grande silenzio :wub:

Sadako pravi ...

Ki ga ni na tem seznamu :D

Sem se bolj koncentriral na tiste, ki so za seboj potegnili številna nadaljevanja, tako uradno in še večkrat neuradna.

Je pa Il grande silenzio tudi meni eden boljših (poleg tistih, ki sem jih že uporabil in tistih, ki jih je omenil tudi filmočljub). Sploh Kinski je en tak creepy špageti psihič.

Šef pravi ...

ne na tvojem seznamu, je pa na filmoljubovem :P

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji