7 tekem ameriškega nogometa

Tokrat namesto uvoda prilagam kar povezavo do članka na RTV-jevem portalu, ki pove marsikaj o Američanih in njihovem Super Bowlu. Še dobro, da na začetku članka piše, da gre za športni dogodek, kajti sam tega ne bi nikoli uganil.


Super Bowl: Čas za pivo, odmevne oglase in Bruna Marsa







Film, ki je verjetno najbolj znan po tem, da si je z njegovo pomočjo Sandra Bullock priigrala svojega prvega Oskarja in to kar za najboljšo glavno žensko vlogo. Zame povsem nezasluženo, saj je po mojem mnenju vse kar je naredila to, da ni zaigrala v romantični komediji in s tem pokazala, da je sposobna odigrati tudi malo bolj resno vlogo. Poleg tega pa je k njenemu zmagoslavju pripomogel ves hype, ki se je ustvaril okoli njene prve resne igre. V redu Oskar gor ali dol, navsezadnje gre za morda največjo kuhinjo na svetu, ki je vsaj pri meni izgubila relevantnost že dolgo tega. Bolj pomembno je to, da gre za zelo soliden film o ameriškem nogometu.













MILFica Sandra nas že na začetku filma poduči, da je trenutno najbolj plačana pozicija v ekipi ameriškega nogometa, pozicija (levi) tackle, saj le-ta ščiti najpomembnejšo figuro a.k.a. quarterback (na igrišču je naenkrat 11 igralcev ene ekipe, ki pa imajo ponavadi posebno ekipo za napad in posebno za obrambo). Za to pozicijo so najbolj primerni gibčni hrusti, z izostrenim občutkom za varovanje. Eden izmed bolj znanih je tudi Michael Oher (Quinton Aaron) član ekipe Baltimore Ravens, čigar zgodba je predstavljena v tokratnem filmu. Njegova nogometna kariera se prične, ko končno spozna ljubečo osebo (Sandra Bullock), ki nadomesti njegovo zadrogirano mater.




















Kljub temu, da se Friday Night Lights (2004) tako kot večina filmov o ameriškem nogometu osredotoči zgolj na nekaj glavnih karakterjev (v bistvu podrobneje spoznamo zgolj dva člana srednješolske nogometne ekipe iz teksaške Odese), izvemo kar nekaj življenjskih resnic o tem najbolj popularnem ameriškem športu. Najbolj pomembna je morda ta, da je že srednješolska zvezna liga v nekaterih zveznih državah big deal, pritiski na srednješolce pa so izjemni (»I just don't feel like I'm 17,« nam potarna eden izmed igralcev. Še večji pa so pritiski na trenerje (tokrat še enkrat več izvrstni Billy Bob Thornton), ki so izbrani, da ekipo popeljejo do zveznega naslova.











Seveda pa so trenerji na te pritiske praviloma bolje pripravljeni, kot pa na videz robustni, a znotraj krhki najstniki. Pritiski so še toliko hujši takrat, ko srednješolci svoj edini izhod iz lokalne bede, vidijo v profesionalnem igranju ameriškega nogometa (Boobie Miles, ki ga odigra Derek Luke). Gre torej za film (posnet po knjigi nastali po resničnih dogodkih, na ogled pa je tudi istoimenska serija), ki se bolj kot s čari samega športa ukvarja z njegovimi problemi in odlično zadane dandanašnje bistvo le-tega. Šport je namreč že davno tega opustil tisto zlajnano frazo, ni važno zmagati, važno je sodelovati in danes prej velja ravno obratno. Šteje zgolj zmaga.




Dekleta se ponavadi raznežijo ob romantičnih filmih, medtem ko znamo fantje kakšno solzico potočiti ob športnih izdelkih sedme umetnosti. Še posebej takrat, ko so k športu primešane še ostale sestavine naših grenko-sladkih življenj. Remember the Titans (2000) je odličen primer takšnega filma, saj tu ameriški nogomet služi zgolj kot medij, ki nas popelje skozi temno obdobje ameriškega rasizma in o titanih, ki so s pomočjo športa uspeli premostiti nesmiselno rasno segregacijo. V tej veličini pa se skriva tudi največja napaka filma, saj se le-ta boji zapustiti varne filmske okvirje in se še bolj poglobiti v nevšečnosti, ki so spremljale predvsem belo, a tudi črno prebivalstvo še dobrih 130 let po odpravi suženjstva v ZDA.











Seveda je na tem mestu potrebno omeniti, da gre za film, ki je nastal znotraj megastudia Walt Disney, zanj pa je značilno, da se življenjskih problemov dotika zgolj površinsko. A ne glede na to gre za vrhunski film v katerem navijamo predvsem za zmago zdravega razuma nad rasizmom, nogometni zadetki pa so zgolj postranskega pomena. Glavno vlogo odigrajo učenci srednje šole iz Virginije, ki jih pod svoje okrilje vzame trener Herman Boone (vedno odlični Denzel Washington). Ker gre za prvo leto, ko so člani ekipe sestavljeni tako iz belcev kot iz črncev, se znajde pred težko nalogo, kateri pa je zaradi svojih verbalnih sposobnosti in karizme z lahkoto kos. Posneto po resničnih dogodkih, kakopak. 




Ponavadi dajem prednost originalom pred rimejki, a tokrat sem se odločil drugače. Ekranizacija nesrečne zgodbe napadalca Chicago Bears iz leta 2001 se mi bolj dopade kot tista, ki je nastala 40 let pred njo, se pravi leta 1971. Sicer ne gre za nikakršne revolucionarne izboljšave, a omembe vredno je predvsem dejstvo, da je razvoj Brianove bolezni (diagnosticiran je bil z izredno redko, a ekstremno agresivno obliko raka) prikazan bolj postopoma in nas ne zadane kot strela z jasnega. Prav tako pa je malenkost bolj prikazan tudi razvoj samega prijateljstva, ki se je rodilo med temnopoltim Sayersom in belopoltim Piccolotom. K nadgradnji zagotovo pripomore tudi minutaža rimejka, ki je za 15 minut daljši od izvirnika.













Tako kot v filmu Remember the Titans (2000) je tudi tokratni film postavljen v obdobje borbe za odpravo rasne segregacije in diskriminacije, ki jo je v ZDA trpelo temnopolto prebivalstvo in tudi tu je ta bitka na nekaterih frontah vsaj navidezno dobljena s pomočjo ameriškega nogometa. O njem je sicer bore malo govora, saj sta v ospredju že omenjena bolezen ter prijateljstvo. Rad pa bi opozoril na meni največji nesmisel, ki sem ga zasledil v tem TV tearjearkerju in to je dokaj nesmiselna uporaba dveh skladb Jimija Hendrixa, ki se nikakor ne ujemata s sekvenco v kateri se pojavita. Prav očitno je namreč, da je Jimi v film porinjen na silo.

















The Longest Yard (1974)



Če sem pri zgoraj opisanem filmu preferiral rimejk pred originalom pa je tokrat situacija ravno obrnjena, čeprav mi nobeden od izdelkov ni pretirano pri srcu. Originalna verzija iz leta 1974 se tematike zapornikov, ki so na tekmo ameriškega nogometa izzvani s strani paznikov, loteva na bolj resen način kot The Longest Yard (2005), ki je čistokrvna komedija z Adamom Sandlerjem in Chrisom Rockom v glavnih vlogah. Obema filmoma pa je skupna točka Burt Reynolds, ki v originalu odigra kapetana zaporniške ekipe (v rimejku ga nadomesti infantilni Sandler), v rimejku pa njihovega glavnega trenerja (v originalu je to mesto pripadlo Michaelu Conradu).















In ravno Burt Reynolds je tisti, ki s pomočjo še nekaj igralcev poskrbi, da se je ta film sprva mišljen kot čistokrvna drama spremenil v komično dramo. Vrhunec filma je zagotovo tekma za čast in prestiž med pazniki in zaporniki, ki zavzame kar 45 minut filmskega časa. Nič hudega kajti v tekmi nastopa veliko pravih igralcev ameriškega nogometa, kar pripomore, da spremljamo eno najbolj avtentičnih tekem pričujočega seznama. Režiser Robert Aldrich se je namreč odločil, da fantom dovoli odigrati pravo tekmo, sam pa je kasneje izbral prizore, ki so ustrezali scenariju. Dokaj smela domislica, ki poskrbi, da vidimo nekaj pravomoških potez (začinjenih z dosnetimi komičnimi vložki).  


















Rudy (1993)



Večina srednješolskih igralcev ameriškega nogometa si želi, da bi svojo športno kariero lahko nadaljevali tudi na priznanih univerzah. Seveda se to posreči zgolj manjšini. Tisti najbolj drzni oz. najboljši pa sanjajo, da bi v svojem univerzitetnem obdobju postali člani tako imenovane All-American ekipe (častna ekipa, ki je sestavljena iz najboljših univerzitetnih športnikov na svojih pozicijah). Sanje mnogih, a realnost zgolj redkih. Že preboj iz srednješolske ekipe v univerzitetno, ki v svetu ameriškega nogometa nekaj pomeni, je za mnoge nedosegljiv. Posledično obstajajo tudi mladostniki, ki si želijo zgolj tega, da bi lahko zaigrali na kakšni univerzitetni tekmi.













Podobno skromne želje ima tudi glavni lik tokratnega filma Daniel Eugene »Rudy« Ruettiger (Sean Astin). Skromne želje, ki so osnovane na precej realni osnovi, saj nima Rudy niti zadovoljivih ocen, ki bi ga lahko pripeljale na univerzo, niti še bolj pomembnih fizičnih predispozicij za igralca ameriškega nogometa. A po drugi strani ima Rudy ogromno srce in neustavljivo željo po igranju za svojo najljubšo univerzitetno ekipo Fighting Irish univerze v Notre Damu. Še enkrat več zgodba posneta po resničnih dogodkih in ena izmed tistih, ki velja za najbolj navdihujočo športno pravljico z vsemi underdog to the champion klišeji, ki temu pritičejo.  
















Any Given Sunday (1999)



Režiser Oliver Stone je za pričujoči film okoli sebe nabral eminentno igralsko zasedbo z Al Pacinom in Jamiejem Foxxom na čelu (v filmu poleg omenjenih najdemo še Cameron Diaz, Dennisa Quaida, Jamesa Woodsa, Lauren Holly, LL Cool J-ja …), ki pa sta kljub vsem zvenečim imenom glavni gonili izdelka. Za ostala velika imena, z izjemo Cameron Diaz, v tem dobre dve uri in pol trajajočem filmu (režiserjeva različica je za spremembo krajša od tiste, ki je pristala v kinematografih) sploh ni časa. Časa pa ni niti za relevantne posnetke ameriškega nogometa, saj je večina športne akcije in tudi celega filma nasploh, posnete v MTV-jevskem stilu (pre)hitrih rezov.











V stilu teh hitrih in zmedenih rezov pa je tudi celotna zgodba, ki je precej nedodelana in niti predstavljati si nočem kako bi celoten film izgledal, da dobršen del bremena na svojih ramenih ne bi nosil izvrstni Al Pacino, ampak kakšen izmed karakterno šibkejših igralcev. Morda je del opravičila moč najti v tem, da je bilo to MTV-jevstvo tudi namen samega režiserja. Oliver Stone je namreč s pomočjo športnih klišejev (najbolj očitno v preobrazbi novinca v arogantno superzvezdo) in hitre montažne tehnike želel prikazati, v kakšen šov biznis se je dandanašnji sprevrgel šport. Po vsej verjetnosti je zaradi te boleče resnice tudi ostal brez pravic za »uporabo« pravega Miamijskega NFL moštva.  










5 komentarjev:

Seth pravi ...

K temu seznamu bi še sam dodal precej soliden film We Are Marshall, ki je takisto posnet po resnični zgodbi.

filmoljub pravi ...

Nigga please. Zadnjo fotko bi lahko odrezal malo nižje. sicer pa všečen film in dober prispevek. RIP Philip Seymour Hoffman.

Sadako pravi ...

Potem ljudje ne bi vedeli, zakaj tak prešeren nasmeh na obrazu Diazove :D

iztok gartner pravi ...

Come on man, mojstrovina Any Given Sunday slabše ocenjena kot dolgočasni in brezvezni The Blind Side.

Sadako pravi ...

Kakšna mojstrovina neki. Kup nepovezanega sranja, ki ga v veliki meri s svojo karizmo rešuje zgolj Pacino.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji