7 slasher rimejkov

Konec 70-ih in v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja se je iz žanra grozljivk razvil nov podžanr imenovan slasher. V njem se zamaskirani morilec igra izštevanko s hedonističnimi najstniki ter jih na domiselne načine pobija enega za drugim. Vse dokler ne naleti na finalno deklino. Slasherji so konec 80-ih let nato praktično povsem poniknili. Z njihovim oživljanjem je sprva pričel Scream (1996). Kvalitetno, a na prvi pogled dokaj neuspešno. Povsem drugačna pa je zgodba v novem tisočletju. Slasherji so s pomočjo rimejkov oživljeni, a na žalost precej nekvalitetno.   







Rimejk kultnega The Texas Chain Saw Massacre (1974) (bodite pozorni na malenkost drugačen zapis), ki je sprožil poplavo slasher rimejkov v zadnjem obdobju. Vsekakor ne zaradi filmskih kritik, ki so bile povečini zelo negativne, ampak zaradi zaslužka, ki ga je film prinesel produkcijski hiši Platinum Dunes (gre za filmski studio Michaela Baya, ki je odgovoren za prenekateri izdelek na tokratni lestvici). Filmski ustvarjalci neobremenjeni s filmsko kritiko so namreč kaj hitro ugotovili, da v kinematografe zahaja predvsem mlada ter nezahtevna publika, željna nasilja, krvi in postavnih mladostnikov. Vse to pa tokratni film z lahkoto dostavi.













No mene samo nasilje ni preveč prepričalo, saj sem v svojem življenju videl že mnogo bolj nazorne in krvave filme. Po drugi strani pa film svojo formulo o postavnih najstnikih, dodobra zapolni in izpelje s pomočjo seksi Jessice Biel (vse pohvale za nekatere snemalne kote, ki izpostavijo njene glavne atribute). Filmu gre tudi »zahvala« za trud, da je ponovno poskušal obuditi The Texas Chainsaw Massacre franšizo. Studio je namreč načrtoval nadaljevanje rimejka, ki pa so ga kasneje predelali v preddel znan kot The Texas Chainsaw Massacre: The Beginning (2006). Tega so raztrgali tako kritiki kot tudi gledalci in ideja je splavala po vodi. Zanimivost: pri obeh novodobnih skrpucalih je sodeloval tudi Tobe Hooper.
















Prom Night (2008)



V grobem obstajajo tri vrste rimejkov. Tisti, ki npr. kot Psycho (1998) Gusa Van Santa zgolj s pomočjo novih igralcev dobesedno skopirajo praktično vsak kader. Sledijo jim rimejki, ki skrbno sledijo izvirniku, a ga s pomočjo rahlih scenarističnih (in kakopak igralskih sprememb) preredijo za aktualno občinstvo. Nenazadnje pa so tu še izdelki, ki imajo z izvirnikom bolj ali manj skupen zgolj naslov in rdečo nit zgodbe. Med slednje spada tudi tokratni film, ki je kopija istoimenskega izvirnika Prom Night 1980. A omenjena scenaristična metamorfoza rimejku ni naredila praktično nobene usluge, saj filmu zaradi nje ni mogoče pripisati nikakršne izvirnosti.











Gre pač za slasher, ki se dogaja na maturantski večer, prav lahko pa bi se dogajal na kakšen drug »pomemben« dan ala noč čarovnic, petek trinajstega … Najhujše pri vsem pa je, da gre za izjemno dolgočasen, klišejski in nedodelan film, katerega izvirnik, ki mimogrede tudi ni bila ne vem kakšna mojstrovina, prekaša praktično v vseh filmskih prvinah. Poleg tega pa gre za grozljivko, ki je MPAA pripisala oznako PG -13 (starši pozor, nekateri prizori v filmu po vsej verjetnosti niso primerni za otroke mlajše od 13 let). V Prom Night (2008) tako ne pričakujte eksplicitnega nasilja in hektolitrov krvi, prav tako pa se ne boste mogli naslajati nad joškami »najstnic«. 













Friday the 13th (2009) 


Če smo povsem natančni Friday the 13th (2009) sploh ni rimejk (kljub temu, da so ga tako oglaševali), ampak bolj reboot, ki je poskušal oživiti legendarno Friday the 13th franšizo. To mu zaenkrat še ni uspelo. A po drugi strani ima tokratni film tudi precej skupnega predvsem s prvimi štirimi deli omenjene franšize in posledično sem se odločil, da ga uvrstim na tokratni seznam. Če vam bo kaj lažje, lahko pričujoči film označimo kot kompilacijski rimejk. V njem pa praktično nič novega. Jason je ponovno prikazan kot okrutni morilec, ki se zaradi neljubega dogodka iz njegovega otroštva, znaša nad hedonistično mladino. Edina razlika s predhodniki je velika količina jošk, kar pa tudi ni zanemarljivo.











Po vsej verjetnosti je ravno ta uporaba čvrstih in lepo zaobljenih ženskih atributov v navezavi z dokaj eksplicitnimi ter krvavimi prizori morije pripomogla k temu, da je ta že 12. del franšize, kljub negativnim kritikam, podrl kar nekaj finančnih rekordov. S skupnim izkupičkom okoli 100 milijonov ameriških zelencev, se je Friday the 13th (2009) zavihtel na drugo mesto, ko je govora zgolj o finančnem zaslužku znotraj franšize. Prvo mesto še vedno in tudi povsem zasluženo zaseda kultni original Friday the 13th (1980). A glede na finančni uspeh rimejka oz. reboota z lahkoto zatrdimo, da zgodba o Jasonu Voorheesu še zdaleč ni končana. 













Halloween (2007)



Ko sem slišal, da bo ena izmed mojih najljubših grozljivk doživela novodobni rimejk sem bil precej skeptičen, saj tako kot večina filmofilov, nisem ravno navdušen nad tovrstnimi filmskimi izdelki, ki jim vse prepogosto manjka inovativnosti ter dodane vrednosti. Toda že v trenutku, ko mi je internet razkril, da se bo projekta lotil Rob Zombie sem bil povsem pomirjen. Mladi režiser je bil namreč s svojimi tarantinovskimi white trash klavnicami ala House of 1000 Corpses (2003) ter The Devil's Rejects (2005) pri meni zapisan zelo visoko. Hvala bogu je tudi po ogledu rimejka Halloween (2007) ostalo tako. Zombi je namreč to zahtevno nalogo opravil z odliko.












Ohranil je namreč vse bistvene elemente filma, ki so temeljili predvsem na mističnosti zalezovalca Michaela Myersa, hkrati pa mu je s pomočjo krajše predzgodbe dodal tudi bolj človeško noto, nam gledalcem pa ponudil razlago, kaj se je s sociopatom dogajalo v njegovih mladostniških letih. Myers je tokrat tudi bolj premišljen morilec, zaradi dejstva da ga je upodobil orjak Tyler Mane, pa izgleda še precej bolj brutalno. Seveda pa pri tem ni izgubil niti kančka svoje srhljivosti. Na koncu pa bi rad omenil tudi, da je film tako kot se za Roba Zombieja spodobi prežet z erotičnim nabojem in nasiljem. Ko bi le vsi slasher rimejki izgledali takole.
 













A Nightmare on Elm Street (2010)



Kultni morilec Freddy Krueger je že v izvirniku A Nightmare on Elm Street (1984) svoje krvave uboje često pospremil s cheesy enovrstičnicami. Žal pa se je tekom let s pomočjo premnogih nadaljevanj (originalu je pred tokratnim rimejkom sledilo kar 6. oz. 7 nadaljevanj, odvisno od tega ali k A Nightmare on Elm Street franšizi štejete tudi Freddy vs. Jason (2003)), Freddy iz enega najbolj k00l slasher morilcev spremenil v navadnega klovna. Avtorji filmske priredbe (tudi tokrat je imela vmes prste Bayeva produkcijska hiša Platinum Dunes), da Kruegerja spremenijo nazaj v srhljivega morilca iz mladostniških nočnih mor oz. kolektivne podzavesti.











To jim je tudi uspelo, upali pa so se iti tudi korak dlje in Freddy je tokrat prikazan po prvotni Cravenovi zamisli, se pravi kot spolni izprijenec, ki je zlorabljal mladež v lokalni šoli. Na tem mestu vse pohvale za drznost in pogum. Je pa po drugi strani glavni lik izgubil na svojem čaru, ki si ga je zgradil predvsem s pomočjo prvega dela in tega ne moreta nadoknaditi niti krvava eksplicitnost bazirana na specialnih efektih, niti Freddyjeva kruta osebnost. A gledalcev to ni pretirano zmotilo, saj je A Nightmare on Elm Street (2010) postal film, ki je premaknil rekordno mejo, kot najbolj gledan film »polnočnih« prikazovanj. Iz trona je ne boste verjeli, izrinil še en slasher rimejk in sicer Friday the 13th (2009).













Sorority Row (2009)



Že original The House on Sorority Row (1983) ni bil ravno za prste obliznit, saj je šlo za dokaj generičen slasher, a rimejku ni uspelo doseči niti te dokaj nizko postavljene letvice. Ima generičnost in ima tudi tisto za slasherje tako značilno slabo igro. Ima pa še nekaj. Izredno mlačnega, neizrazitega in nekarizmatičnega glavnega morilca, ki svoje žrtve pobija s pomočjo spimpanega ključa za premontažo gum. Škoda, kajti zaradi antipatičnosti glavnih »igralk« sem še kako navijal zanj, da bi izumetničene princeske čim prej pospravil s filmskega platna. Res mi ni jasno kaj so imeli v mislih možje odgovorni za igralsko zasedbo, da so na kup nabrali takšno četico igralskih antitalentov [namig najdeš spodaj].











Še toliko huje, ker so ta film kjer šteje vsaka minuta, raztegnili na preko 100 minut. V njem pa je poleg nekaj klišejskih BU! elementov (tema, suspenz s pomočjo najedajoče glasbe, igralka izgleda prestrašeno in izgubljeno, prižge luč in BU!) zelo težko najti kakšno resnično srhljivo oz. grozljivo sekvenco. Tako je edina svetla točka poleg tiste standardne, ki jo je moč najti v brhkih in razgaljenih telesih mladenk, to da se ta celuloidni izdelek že nagiba v B cheesy vode, kar je razvidno predvsem iz umorov (najbolj cheesy je izvedba globokega grla s pomočjo steklenice šampanjca). A vseeno upam, da se ne uresniči tisto na kar namiguje praktično vsak slasher, t. j. nadaljevanje.  













Black Christmas (2006)



Originalni Black Christmas (1974) tako kot večina izvirnikov, ki so jih (povečini) rimejki s tokratnega seznama iznakazili, velja za kulten filmski izdelek. Še toliko bolj, ker gre za enega izmed prvih slasherjev. V njem je s pomočjo voajerskih prijemov oz. snemalnih kotov domiselno obdelana tematika, da božično obdobje za (pre)nekatere ni zgolj obdobje veselja, ampak obdobje trpljenja. Trpljenja, ki ga zaradi bleščečih se lučk in ignorance, ne opazimo oz. ga ne želimo opaziti prav pogosto. Rimejk poskuša narediti nekaj podobnega, a kaj, ko je bilo že vse povedano ter prikazano v izvirniku in to na mnogo bolj dovršen, stiliziran, srhljiv in predvsem temačen način. 











Tako se rimejk poslužuje tistega, kar se leta 1974 ni smelo oz. moglo prikazati. Pod smelo imam v mislih seveda golo kožo mladenk, pod moglo pa imam v mislih predvsem manko maske in specialnih efektov, ki dandanašnji veliko pripomorejo k eksplicitnosti žanra grozljivk. Poleg tega pa se je filmska ekipa pod vodstvom producenta Boba Clarka, ki je bil režiser izvirnika, poslužila še enega dokaj poceni trika. Da bi scenaristično vsaj malo nadgradila kultni original, so se odločili, da nam predstavijo otroštvo glavnega morilca in opravičijo njegova dejanja videna v filmu. Gre za precej bolan del filma, a njegove resnične vzporednice lahko vsake toliko zasledimo tudi v dnevnem časopisju.
 










Objavljeno pod |

25 komentarjev:

Iztok Gartner pravi ...

Friday je čista enka, Halloween maksimalno dvojka, Nightmare pa ravno tako dvojka. Nekam radodaren si za to rimejk sranje, ki žali originale in kjer bi bilo treba avtorje zakonsko peganjati, saj so storili zločin, jebemti no.

filmoljub pravi ...

Jebemti no.™ Gartnerizem strikes again.

"Hvala bogu je tudi po ogledu rimejka Halloween (2007) ostalo tako. Zombi je namreč to zahtevno nalogo opravil z odliko."

S temle se v bistvu strinjam (ostalih pa nisem videl, kolikor vem). Rob je pravi entuziast in tako se tudi loteva filmov, z dobrim občutkom. Njegov H se mi je zdel kar gledljiv. Malcolm McDowell in Brad Dourif, nice touch indeed.

Sadako pravi ...

To, da povečini žalijo izvirnike je povsem jasno in sem tudi večkrat izrazil v samem zapisu. Sem pa rimejke "ocenjeval " kot samostojne filmske izdelke, neodvisne od originalov in seveda tudi zato tako "radodarne" ocene.

Sadako pravi ...

Sicer pa mi gre bolj kot to zmrdovanje nad številčnim ocenjevanjem, ki je kakopak dokaj subjektivne narave, dejstvo, da si iztok Any Given Sunday označil za mojstrovino.

Šef pravi ...

vau, še nekomu na planetu je všeč halloween remake :D
i cannot believe it

Sadako pravi ...

Meni na spolšno zelo dogaj Zombiejev surovi stil in njegovi filmi so pri meni praviloma zapisani višje kot pa na nekaterih drugih, obče bolje poznanih filmskih straneh.

filmoljub pravi ...

You're talkin' to me? ^_^ Kot sem napisal: Zombiejev rimejk mi je bil gledljiv iz nepretenciozno zabavljaškega rock-cinema-geekovskega vidika, z zvezdniško zasedbo je lepo utelesil like (razen omenjenih so dobra poteza tudi William Forsythe, Danny Trejo, Richard Lynch in Udo Kier; medtem ko na svoje prejšnje projekte namiguje s kameo likoma Billa Moseleyja ter Leslie Easterbrook), v orjaški 2-metrski Tylerjevi postavi je dokaj logično upravičil Michaelovo neranljivost in trdoživost, tamali Daeg Faerch je tudi dokaj creepy in ima oprijemljivo patološki kontekst zaradi disfunkcionalne družine. Mislim, da je Rob za spoznanje nadgradil ter razmeroma uspešno posodobil zgodbo in to je tisto, kar se od rimejka pričakuje. Now, don't get too excited, še vedno je to nepotreben rimejk z namenom izkupička od bebave mularije, a če jih že snemajo, potem je ta eden bolj prebavljivih.

Sadako pravi ...

Podpis, je pa IMO Šef tudi na naši strani, se pravi, da mu je rimejk k00l.

filmoljub pravi ...

Jaz vem, da mu je. B)

Iztok Gartner pravi ...

Zombie je slab filmar in taki so tudi njegovi filmi. Halloween žali original. Ni čisto porazen, ampak manjka mu atmosera, manjka mu filing, manjka mu srhljivost, ki jo je imel Carpenter. Ni mi jasno, da je lahko komurkoli všeč. No ja, razen mulariji, ki nima pojma, da gre za rimejk.

Jp, stari moj, Any Given Sunday je mojstrovina. Oliver Stone at his best.

Sadako pravi ...

Poglej si Platoon, Natural Born Killers, JFK, Wall Street, Salvador ... (ne vem če poznaš(dvomim)).

filmoljub pravi ...

Ni mi jasno, da je lahko komurkoli všeč. No ja, razen mulariji, ki nima pojma, da gre za rimejk.

In to reče človek (če milijona drugih gartnerizmov, sprenevedanja in smešnih nedoslednosti niti ne omenjam), ki je recimo patetično kopijo Quarantine ocenil z 8/10. KLIK

Gartner strikes hard, again.

Iztok Gartner pravi ...

Sadako, enako dober kot tile, ki jih naštevaš. Zraven dodajam tudi U Turn, Nixon, Born on the Fourth of July in The Doors. Same mojstrovine.

filmoljub pravi ...

Platoon in NBK v isti špuri kot AGS? Itak, dragi kolega. Našteješ filme, ki jih je pač režiral Stone, in zraven napišeš "same mojstrovine", iz nekakšne načelnosti. Oh, wait, ...

Iztok Gartner pravi ...

Če ni jasno, da je Stone od Salvadorja do Any Given Sunday naštepal same enkratne filme, potem bog pomagaj.

Glede Karantene, v primerjavi s temi rimejki od Sadaka, je za Oskarja, jebemti.

Sadako pravi ...

Podpiram pravilno uporabo veznika do.

filmoljub pravi ...

Zakaj me ne čudi, da se zdaj izmotavaš in skušaš preusmeriti pozornost? Mogoče zato, ker to počneš VSAKOKRAT ko kdo opozori na tvojo nenačelnost, infantilno posploševanje in narcisistično iskanje potrditve? Komu natanko naj bi bilo jasno, da "je Stone od Salvadorja do Any Given Sunday naštepal same enkratne filme"? Meni ali vsem ali komu? In kdo pravi, da Stone ni odličen režiser? Si pozabil, o čem govorimo? Namig: dvigni oči in poglej par vrstic višje. Govorim o tem, da postavljaš filme kot Platoon ali Natural Born Killers na enak nivo kot Any Given Sunday. Lahko še jaz uporabim enako frazo kot ti? Kdor teh filmov ne loči po tematiki, globini, sporočilnosti, pa magari še po igralskih performansih, bi se moral vprašati, zakaj za vraga piše blog z nekakšnimi "recenzijami". Ker bi rad, da ga bralci (večinoma najstniki) občudujejo in pritrjujejo njegovim kulskim "mnenjem"?

Iztok Gartner pravi ...

Hočeš reči, da če nekdo pove, da mu je recimo deset filmov mojstrskih, da to pomeni, da so v njegovi glavi enaki glede zgodbe, tematike in sporočilnosti? Da so mojstrski vsak zase in na svojem področju ni možno ali kako?

Sadako pravi ...

Vsekakor je možno, sam Any Given Sunday ne spada sem oz. res me zanima kaj je tako mojstrskega na tem povprečnem in precej nedodelanem filmu.

iztok gartner pravi ...

Meni je eden najboljših športnih filmov ever. Gladiator na športnem igrišču. Ta primerjava mi je noro dobra, se pravi to, da so športniki dejansko gladiatorji, publika pa navija in od njih pričakuje klanje kot v areni z levi in v dvobojih do smrti.

Vrhunska režija, brezkompromisni, prepričljivi in odločni prizori, briljantna montaža in še boljši snemalni koti, tvorijo popolno 150 minutno adrenalinsko zabavo na igrišču, kakor tudi izven njega. Oliver Stone ragbi jemlje kot napet triler, igralce pa kot morilce in detektive. Žoga tu, žoga tam, skok na desno, skok na levo, udarec med rebra, udarec po glavi. Saving Private Ryan na nogometnem igrišču, jebemti.

Meni je to filmska perfekcija. Že dolge ne take v športnem žanru, kjer je vedno samo patetika, cuker in pravljica. Stone to sesuje in udari v jajca.

filmoljub pravi ...

obrazna palma ; /

Šef pravi ...

Take it easy, Gartner vidi toliko filmov kot mi vsi skupaj in ima precej blaga merila, so what. Nekateri se z njim strinjajo eni ne, so what :D

vsaj do prostaških zmerjanj tokrat ni prišlo no, props ali nekaj :D


Se pa tudi jaz ne morem strinjati, da je Zombie slab režiser, čeprav velikokrat brca v temo. Ampak, če mu je uspelo posneti The Devil's Rejects, potem veš, da ima v sebi "nekaj" mojstrskega, a se v taki meri še ni izkazalo. Morda se pa še kdaj bo.


Vsekakor pa Gartner > ameriški podcastarji (samooklicani eksperti in film geeki), ki gredo skozi oskarjevske nominacije in pri kategoriji tujejezičnih rečejo: didn't see any of them, just skip :D

filmoljub pravi ...

Take it easy, Gartner vidi toliko filmov kot mi vsi skupaj

I'm taking it easy, bro. Ampak kdo pravi, da Gartner vidi več filmov? Ker se sam s tem (nenehno) hvali? Ali kdo misli, da blogerji vidimo (samo) toliko filmov, kolikor jih potem opišemo?

Gartnerjeva logika je razmišljanje 3-letnega šimpanza z downovim sindromom: Kdor nekaj počne dolgo, je v tem pač strokovnjak in nesporna avtoriteta. Potemtakem bi bil jaz recimo izvedenec za kardiovaskularne dejavnosti in pljučno kapaciteto (ker že vse življenje diham) in priznani specialist za presnovne telesne aktivnosti (ker grem pač vsak dan srat).

Šef pravi ...

ja, nekaj že veš tako o dihanju, kot o sranju, mar ne? veš kdaj je sranje kul, pa kdaj ni kul, takrat greš pa še k dodatno specializirani osebi :D


also, a se res noben od vas kerlcov ne spozna kaj na forume, da bi meli nekaj na izi? ker v komentarjih se težko razvije neka debata, tematike pa so tako široke :P

Sadako pravi ...

Zombie ja zame genialec, sploh v žanrskih vodah v katerih ustvarja filme. Njegova white trash surovost začinjena s kančkom seksualnosti izjemno paše v horrorje. Moje simpatije je požel že z House of 1000 Corpses.

Sicer pa ja se strinjam, da se o okusih ponavadi ne sodi in je bolje reči so what, ampak če pa nekdo v isti koš vrže Any Given Sunday ter npr. Platoon, potem pa je potrebno kakšno pripomniti.

Tole je bil npr. moj argument, zakaj med drugim Any Given Sunday ne more biti mojstrovina:

V stilu teh hitrih in zmedenih rezov pa je tudi celotna zgodba, ki je precej nedodelana in niti predstavljati si nočem kako bi celoten film izgledal, če dobršen del bremena na svojih ramenih ne bi nosil izvrstni Al Pacino, ampak kakšen izmed karakterno šibkejših igralcev.

Poleg tega pa so tudi posnetki tekem izredno meh. Sploh pa je fora tega filma povsem drugje in ne v samih tekmah, kot si to predstavlja Gartner s svojo: Žoga tu, žoga tam, skok na desno, skok na levo, udarec med rebra, udarec po glavi. Saving Private Ryan na nogometnem igrišču, jebemti.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji