Kljub temu, da je suženjstvo v vseh državah sveta prepovedano z raznimi mednarodnimi in državnimi zakoni, naj bi po ocenah na svetu živelo še okoli 30 milijonov sužnjev. Seveda praviloma ne gre za vrsto suženjstva (suženjstvo je dandanes ena izmed najpogosteje zlorabljenih besed), ki jo predstavlja tokratni zapis, a kljub temu so prenekateri ljudje še danes tretirani kot lastnina in ne kot človeška bitja.

Tretji celovečerni in hkrati tudi daleč najbolj konvencionalni film angleškega režiserja Steva McQueena, je njegov obrtniško najbolj dodelani filmski izdelek, a po drugi strani v njem ljubitelji omenjenega režiserja pogrešajo njegov avtorski dotik. Morda se mu je McQueen odpovedal tudi zavoljo prestižnega Oskarja za najboljši film, katerega je prejel letos. Približno pet let za tem, ko je Oskarja za najboljši film leta prejela ženska, se je Akademija omehčala in ga izročila tudi črncu (morda tudi zato, ker je bil koproducent Brad Pitt). Mimogrede, Zlate kipce podeljuje vse od leta 1929 in zatorej brez težav rečemo, da je (bila) filmska industrija domena belih moških, a časi se kot kaže spreminjajo.

Film je poleg omenjene nagrade prejel še Oskarja za najboljšo scenaristično adaptacijo (kot predloga so služili spomini Solomona Northupa, ki je grozote suženjstva doživel na lastni koži) ter Kipec za žensko stransko vlogo v kateri je blestela Lupita Nyong'o. O izvrstnosti filma pa priča še šest drugih nominacij med katerimi se najde tudi kakšna take, ki bi se lahko brez težav pretvorila tudi v nagrado, a konkurenca je bila letos v Hollywoodu po nekajletni suši ponovno precej zaostrena. V mislih imam predvsem oba moška člana igralske zasedbe, se pravi Chiwetela Ejioforja, ki je bil nominiran v kategoriji za najboljšo moško glavno vlogo, kot tudi Michaela Fassbenderja, ki je bil nominiran za svojo stransko vlogo. 

Takoj za najnovejšim in trenutno tudi najbolj opevanim filmskim izdelkom o črnskem suženjstvu pa se odpravimo na dolgo popotovanje in sicer v obdobje filmske zgodovine, ko črnci še niso smeli nastopati v vidnejših vlogah. Namesto njih so glavne vloge odigrali belci, katerim so s pomočjo ličenja počrnili obraze. Tako so s pomočjo tehnike, priročno in enostavno imenovane blackface, črnsko prebivalstvo spremenili v prave karikature. V tokratnem filmu pa so šli še dlje. Praktično vsi sužnji z izjemo strica Toma (črnec) in Topsy (blackface) so namreč postali sumljivo svetle polti in to ne glede na dejstvo, da so praktično vsi poznali zgodbo o Koči strica Toma.

Le-ta je namreč bil najbolj prodajan roman (njegova avtorica je bila Hariett Beecher Stowe) in druga najbolj prodajana knjiga 19. stoletja, ki je zaostala zgolj za večno klasiko Biblijo. Tokratna filmska verzija pa je bila tudi zadnja, ki je bila posneta še v tako imenovanem nemem obdobju. Pri filmu je potrebno izpostaviti soliden začetek ter soliden konec, vmes pa film precej izgubi na svoji ostrini. Čeprav sem bolj ljubitelj režiserjevih različic in ostalih podaljšanih verzij, pa tokrat v ogled raje predlagam skrajšano verzijo, ki je izšla leta 1958 (kot da sploh kdo še gleda neme filme). S svojo kino edicijo in slabima dvema urama, je Uncle Tom's Cabin (1927) očitno predolg.

Leta 1839 so se Mendeji, sužnji zajeti v Sierra Leone na španski ladji La Amistad, ki je sužnje prevažala v okolici Kube, uspeli osvoboditi svojih okov. V hitri akciji so zavzeli ladjo in pobili celotno posadko z izjemo dveh zvitih pomorščakov. Le-ta sta sužnjem obljubila, da jih bosta odpeljala nazaj v Afriko, a ladja je po nekaj tedenski plovbi pristala na vzhodni obali ZDA. K sreči je šlo za severni del, ki se je leta 1839 že pošteno zavzemal za odpravo suženjstva na območju celotnih Združenih držav Amerike, sužnjem pa je bilo v prid tudi dejstvo, da je vrsta mednarodnih pogodb že prepovedala trgovanje v tako imenovani atlantski trgovini s sužnji.

Če bi se dogodek zgodil samo kako leto poprej ali pa če bi pristali ob obalah južnih držav, ki se suženjstvu niso hotele odreči, bi bila njihova zgodba povsem drugačna. Tako pa so bili deležni sojenja, na katerem so zagovorniki sužnjev (moči so združili Matthew McConaughey, Morgan Freeman in Anthony Hopkins) poskušali dokazati, da gre za svobodno rojene ljudi, ki so bili ugrabljeni, z uporom pa so samo poskušali ubraniti svojo svobodo. Tako je praktično celoten film bolj kot ne v znamenju bitke na sodišču, a tisti najmočnejši in najbolj markantni deli se vseeno zgodijo izven sodnih dvoran. Pri njih imata glavno besedo predvsem Djimon Hounsou ter že omenjeni Anthony Hopkins.

Roots (1977)

Leta 1967 je izšla morda najbolj znana knjiga, ki opisuje življenje afriških sužnjev znotraj ZDA. Alex Haley je na papir prelil zgodbo svojih prednikov, ki se v romanu začenja nekje na sredini 18. stoletja, konča pa že po ameriški državljanski vojni. Po izdaji je sicer prišlo do spora, v katerem je bil pisatelj Haley s strani kar dveh »sodelavcev« obtožen plagiatorstva, kar je konec koncev izven sodnih dvoran tudi priznal (nekaj strani naj bi bilo sposojenih iz romana Harolda Courlanderja z naslovom The African). Je pa bilo njegovo delo s pomočjo tokratne mini-serije deležno ogromno reklame, saj je le-ta izšla le leto po izidu njegovega romana, s svojo uspešnostjo pa je pripomogla tudi k prepoznavnosti knjižnega dela.

Serija je bila namreč nominirana kar za 37 nagrad Emmy, domov pa jih je odnesla devet. A zame je serija malenkost preveč razvlečena, saj že osnovnih šest delov traja približno devet ur in če vam to ni dovolj lahko dodate še nadaljevanje, ki opisuje zadnjih sedem poglavij v romanu in je naslovljeno Roots: The Next Generations (1979), kar vam bo navrglo še preko dodatnih 10 ur. A kljub tej epski dolžini, so preskoki med zgodbami, ki sledijo potomcem legendarnega Kunta Kinte, preveč agresivni. Sam sem namreč le stežka sledil likom in nemalokrat se je zgodilo, da sem pomešal kdo je kdo in v kakšnem odnosu so do neukrotljivega sužnja.

Obdobje ameriškega suženjstva nudi obilico odličnega materiala za filmsko eksploatacijo. Tu je izživljanje nad sužnji v psihični in fizični obliki, tu so golota, kri, kletvice, mučenje, pretepi … Dejstvo, ki se ga je dodobra zavedal tudi Richard Fleischer, režiser tokratnega filma. A ravno to, da se je s pomočjo eksplicitnih prizorov, ki vsebujejo nasilje in goloto upal prikazati bolno izživljanje belih veleposestnikov nad svojimi sužnji, ga je pri večini kritikov stalo pozitivnega mnenja o filmu. Sam pa imam o videnem povsem nasprotno mišljenje in se še kako zavedam dejstva, da so se stvari, ki jih je moč videti v tokratnem filmu, dejansko dogajale. Vizualna filmska provokacija je tokrat povsem upravičena.

Lastniki sužnjev so le-te namreč videli preprosto kot surovino, blago oz. v najboljšem primeru kot živali in ne kot ljudi. Posledično so se nad njimi izživljali na vse mogoče načine, kajti ko je govora o izprijenosti, človeška domišljija ne pozna meja. To na svoji koži izkusijo tudi sužnji ostarelega posestnika Warrena Maxwella (James Mason v eni izmed svojih manj spoštovanih filmskih vlog), ki do sužnjev ne čuti praktično nobenega sočutja. Malenkost bolj človeški je njegov sin, ki se celo zaljubi v eno izmed svojih črnih ljubic, kar pa seveda ni po godu njegovi ženi. Posledično si tudi ta omisli svojega črnega ljubimca in zaplet, ki ne more ponuditi srečnega konca je na dlani.

Tudi tokratni film je adaptacija knjižnega dela in sicer s Pulitzerjevo nagrado nagrajenega romana Toni Morisson, ki nosi povsem identični naslov. Gre za dokaj moreče delo, ki v zgodovinsko obdobje ameriškega suženjstva okoli državljanske vojne, vpleta elemente nadnaravnega. Poleg nekdanje sužnje Sethe (Oprah Winfrey) in sužnja Paula D-ja (Danny Glover) je tako tu še Beloved (Thandie Newton), ki predstavlja reinkarnacijo umorjene hčerke zgoraj omenjene Sethe. Sicer pa je tudi sama hiša v kateri prebiva omenjena trojica polna neprijetnih nadnaravnih pojavov, ki kot kaže niso zadovoljni s tistim, kar se je dogodilo v preteklosti.

In preteklost do glavnih protagonistov ter še posebej do Sethe (njen lik temelji na resnični sužnji Margaret Garner) res ni bila prizanesljiva. Kot sužnji ji je namreč leta 1856 iz Kentuckyja uspelo prebežati v severno državo Ohio in tako za hip okusiti svobodo. Toda po dekretu iz leta 1850, ki je južnim sužnjelastnikom dajal pravico, da si prebegle sužnje prisvojijo nazaj, je bilo njenega upanja na novo življenje hitro konec. A zaradi dejstva, da je že okusila zrak svobode, se srce ni pustilo kar tako zlahka vkleniti in Sethe je v deliriju storila nekaj nezaslišanega in dvignila roko nad lastno rodbino. Včasih je bila smrt pač veliko prijaznejša, kot pa življenje v suženjstvu.

Povsem na koncu pa je čas, da nam svoje videnje ameriškega suženjstva predstavi še Quentin Tarantino. Kot se za njega spodobi, gre za pravi miks in hkrati posvetilo eksploatacijskim filmom njegove mladosti, med katerimi se najde tudi na tokratni lestvici omenjeni Mandingo  (1975). Nič nenavadnega oz. novega za poznavalce filmskega opusa VHS g33ka. Tarantino je pač mojster filmske kompilacije in tokrat je izjemno uspešno združil najbolj ameriški filmski žanr (sicer serviran na italijanski način) in enega izmed najbolj črnih madežev ameriške zgodovine. Rezultat pa je (nepresenetljivo) najbolj zabaven film o ameriškem suženjstvu. 

Ne verjamem, da bi lahko kaj podobnega uspelo kateremu koli drugemu režiserju. Tarantino pač ustvarja svoj filmski svet katerega temelje tako kot tokrat predstavljajo njegovi izvirni scenariji (za pričujoči film je v omenjeni kategoriji prejel svoj drugi Zlati kipec). Te hiperaktivne in blebetave, nemalokrat izjemno nasilne zgodbe, v veliki meri dopolnjujejo oz. bolje rečeno izpolnjujejo izvrstni igralci, med katerimi je tokrat potrebno izpostaviti predvsem v Tarantinovih filmih vedno odlična Samuela L. Jacksona in Christopherja Waltza, ki glavnemu akterju Jamieju Foxxu ukradeta celoten šov (delno tudi namenoma, saj je lik Jamieja kljub vsemu suženj pa čeprav v Tarantinovem svetu).