7 šokumentarcev; part III - gore

Na Filmskem platnu št. 7 se je znašlo že kar nekaj bizarnih in nagravžnih zapisov, a tokrat velja še posebno opozorilo. Današnji zapis je namreč tisti, ki je in ki bo od vseh najbolj ekspliciten, ko je govora nasilju. Zatorej pozor, gore šokumentarci niso za vsakogar in marsikoga znajo zmotiti že fotografije, ki spremljajo tokratno sedmerico. S tem zapisom pa tudi zaključujem trilogijo posvečeno šokumentarcem.








Edini pravi gore šokumentarec in tisti, ki je za seboj potegnil goro posnemovalcev. Za razliko od ostalih na tokratni lestvici, so posnetki v Faces of Death (1978) v veliki meri zaigrani in uprizorjeni s pomočjo specialnih efektov (toda pozor usmrtitve živali z izjemo delikatesne opice in zgodovinski posnetki koncentracijskih taborišč so še vedno resnični). Poleg tega pa je začetnik (pod)podžanra tudi edini med sedmimi izbranci, ki je svojo turnejo doživel po kinodvoranah in ne na VHS-kah ali pa DVD-jih. Glede na letnico (in dejstvo da so praviloma zaigrani) se vam znajo prizori v primerjavi z ostalimi gore šokumentarci zdeti precej mili, a dodana vrednost izdelka tiči drugje.













Ta kultni izdelek naj bi zgolj na kinoblagajnah zaslužil okoli 35 milijonov ameriških zelencev, ogromen uspeh pa je požel tudi na medijih namenjenih domači uporabi. Nič čudnega torej, da je izvirnik dobil kar šest uradnih nadaljevanj ter dokumentarec Faces of Death: Fact orFiction? (1999), ki razpravlja, kateri izmed posnetkov v seriji so avtentični in kateri zaigrani. A pozor, Faces of Death V (1995) in Faces of Death VI (1996) sta zgolj, kompicaliji, ki vsebujeta the best off prvih štirih delov. The best off pa je tudi The Worst of Faces of Death (1987), ki je kopmilacija prvih treh delov franšize. Ne pozabite, povpraševanje je tisto, ki ustvarja trg.
 
















Traces of Death (1993)



Za razliko od zgoraj opisanih Faces of Death (1978) je velika večina tukaj prikazanih posnetkov resničnih. Posledično kompilaciji tudi primanjkuje trapastega in subtilnega humorja, ki je v zgoraj omenjenem šokumentarcu nastal, ko so njegovi ustvarjalci uprizarjali tragedije ter jih poskušali gledalcem prodati za resnične (večina jih je kot take seveda tudi sprejela). Tako se pred našimi očmi znajdejo resnične fotografije v prometnih nesrečah izmaličenih trupel, posnetki samomorov (najbolj znan je tisti ameriškega politika Roberta Budda Dwyerja, ki se pojavlja v praktično vsakem gore šokumentarcu), obdukcij, operacij, nesreč, ki so se končale s smrtnim izidom …

















Skratka v njem je moč najti prizore, ki vas bodo šokirali, zmrazili in vam obračali želodec, hkrati pa vam bodo le stežka dopustili, da bi pogled obrnili drugam. Ljudje smo po naravi radovedna bitja, po večini fascinirana nad nevsakdanjimi prizori, med katere v naši kulturi (hvala bogu) spadajo tudi množični poboji, javne usmrtitve in samomori … Dokaz za to so med drugim tudi štiri nadaljevanja, ki so sledila izvirniku. Že ta je bil precej nazoren in za ogled precej neprijeten, a Traces of Death IV: Reusrrected (1996) ter Traces of Death V: Back in Action (2000) sta pri eksplicitnosti in gravžu naredila še korak naprej, medtem ko vam ogled drugega in tretjega dela odsvetujem. 

























Pa se najprej ustavimo že pri samem naslovu, ki nam obljublja, da se bo pred našimi očmi odvrtel snuff. Seveda se naše želje že po nekaj uvodnih minutah, ko nas z nadležno popačenim glasom nagovori zamaskirani gostitelj z. 187 (številka 187 se med ameriškimi tolpami često uporablja kot koda za umor), hitro spremenijo v pepel. Pred našimi očmi se namreč znajde kompilacija smrti, nesreč, umorov, pretepov, eksekucij … večinoma posnetih oz. bolje rečeno ujetih na domače kamere, kar se odraža v izjemno slabi kvaliteti slike. Tako nemalokrat sploh ne vemo, kaj gledamo, po vrhu vsega pa je tako kot je za šokumentarce v navadi, kar nekaj posnetkov tudi zrežiranih.

















In kaj sploh je snuff? Termin se je v literaturi prvič pojavil šele leta 1971 v knjigi Eda Sandersa, The Family: The Story of Charles Manson's Dune Buggy Attack Battalion in sicer v povezavi z družino Manson, ki naj bi snemala zagrešene umore. Strogo gledano je snuff »film« ki mora izpolnjevati naslednji dve zahtevi: posnetek mora vsebovati resnični prikaz smrti oz. usmrtitve (kar tokratni gore šokumentarec tudi vsebuje), le-ta pa mora služiti zgolj namenu filmske zabave oz. filmskemu zaslužku. Veliko ljudi trdi, da so snuff filmi zgolj mit oz. urbana legenda, a sam sem mnenja, da v današnjem bolnem in brezčutnem svetu obstajajo tudi ljudje, ki dejansko snemajo omenjene izdelke.
 





















Banned from Television (1998)



Ideja, da bi skupaj zmetal tiste najbolj nazorne posnetke nasilja, ki jih ni bilo moč videti na TV-ju (čeprav to ni povsem res, ampak o tem malenkost kasneje), je dobil uslužbenec televizijske postaje Real TV Joe Francis. Ne boste verjeli, ampak še leta 1998 je bila to izredno dobičkonosna ideja, saj je Joe že pri svojih 24. letih postal milijonar. Poleg izvirnika je še istega leta skupaj spacal še dve nadaljevanji in sicer Banned from Television II (1998) ter Banned from Television III (1998). A montaža teh nagravžnih in izjemno motečih posnetkov je terjala svoj davek. Joe Francis je tako za vedno zapustil vode šokumentarcev in se raje posvetil selski dekletom. 

















Poleg Banned from TV franšize, ki skupaj ponuja preko dve uri večinoma mukotrpno nelagodnih posnetkov, je Joe Francis tudi ustanovitelj Girls gone Wild franšize. V njej lahko spremljamo radoživa dekleta, ki se večinoma pod vplivom opojnih substanc predajo užitkom življenja. V tokratni kompilaciji pa boste priča predvsem drznim policijskim pregonom, ki se po večini končajo usodno za bežečega (vse te posnetke je bilo moč videti tudi v oddaji Worlds Widest Police Videos  1998 - 2012), nasilnim ropom, eksekucijam v imenu pravičnosti, neuspelim kaskaderskim poskusom, letalskim nesrečam, zblojenim samomorilcem … in seveda za hip tudi razgaljenim dekletom in množični orgiji.

























Obstaja pet delov teh v ZDA (kao) prepovedanih filmskih posnetkov. Nič nenavadnega, saj je večina vseh posnetkov nastala zunaj Združenih držav Amerike, ostali pa so bili zagotovo prikazani na ameriških televizijah, nekatere so različne televizijske postaje prenašale celo v živo. Kar pa seriji ne gre zameriti, saj je bilo zavajanje v naslovih eden izmed glavnih adutov praktično vseh šokumentarcev. Obstaja pa druga velika pomanjkljivost, ki mi je ob ogledu padla v oči. Če pustimo ob strani dejstvo, da sem praktično že vse posnetke videl v ostalih šokomentarcih (tokratni je pač na vrsto prišel med zadnjimi), me je najbolj zmotilo dejstvo, da so med brutalne posnetke vrinjeni naključni posnetki v stilu domačih skritih kamer.
















Kako ameriško. A nič zato, kajti že prvi izmed petih Banned! In America gore šokumentarcev nam ponudi kar nekaj pretresljivih prizorov, ki vas bodo pretresli do obisti. Med njimi še posebej velja izpostaviti uvodnega, v katerem smo priča poskusom samomora (model se poskuša zažgati, vreči z mostu), ki na koncu tudi uspe (model si s šibrovko odpihne možgane) in tistega, ko človeku (predvidevam, da je bil obsojen kraje) odrežejo dlani. Sick, ampak nič kar ne bi že videli v ostalih šokumentarcih. Je pa Banned! In America franšiza, proizvedla tudi svoj podmladek in sicer Banned in America: The World's Sexiest Commercials. Prav tako precej dolgočasno.
  



















Death Scenes (1989)



Za razliko od ostalih bruhic na tokratnem seznamu je Death Scenes (1989) sestavljen zgolj iz fotografij. V njem namreč ne najdemo niti enega posnetka, a je kljub temu eden izmed najbolj razburljivih, zagotovo pa najbolj »poučen« na tokratni lestvici. Skozi celoten šokumentarec smo namreč deležni razlage, ki nazorno opisuje fotografije in njihovo ozadje oz. dogodke, ki so pripeljali do iznakaženih trupel na fotografijah. Pričujoči izdelek je namreč kompilacija fotografij, ki so bile posnete na najbolj bizarnih in krutih prizoriščih umorov, v ZDA 40. in 50. let prejšnjega stoletja. Najbolje pri vsem pa je, da so dogodki predstavljeni precej suhoparno in ne iščejo nikakršnega senzacionalizma.

















Serija poleg izvirnika vsebuje še dve nadaljevanji, ki sicer vsebujeta tudi posnetke, a se z originalom ne morata kosati. Tudi zaradi dejstva, da je tisti, ki v Death Scenes (1989) (ponekod naslovljen tudi kot Faces of Death 7) z razlagami spremlja nagnusne fotografije, sam Anton LaVey. Gospod, ki je bil svoj čas zaposlen kot fotograf na prizoriščih zločinov je najbolj znan po tem, da je leta 1966 ustanovil svojo religijo LaVeyanov satanizem oz. bolj znano in krajše zgolj satanizem. Za potrebe na nobo ustanovljene religije je spisal tudi Satanistično Biblijo in sam ne vidim bolj primernega psihopata, ki bi lahko v pričujočem šokumetarcu bolje upravil svoje delo, kot ga je LaVey. 






















Death on Arrival, Vol. 1: Animals Attacking Humans, Humans Attacking Animals (1996)

Ko živali napadejo in poškodujejo ali bog ne daj celo ubijejo človeka, okoli tega nastane cela drama. Pri tem pa se nemalokrat povsem zanemari dejstvo, da na drugi strani ljudje živali pohabljamo, mučimo in ubijamo praktično vsak dan. In to v kakšnih številkah. Prav zaradi slednje vse prevečkrat zamolčane in prezrte ugotovitve se v tokratnem sicer precej poraznem in nezanimivem šokumentarcu najde tudi svetla točka. Kot nam razkrije že sam naslov Death on Arrival, Vol. 1: Animals Attacking Humans, Humans Attacking Animals (1996) bomo priča napadom z obeh strani. Žal pa je ta pravičniška plat tudi edina pozitivna stran, ki jo ima za ponuditi tokratni izdelek.  

















Žal pa je tudi ta sestavljena zgolj iz precej identičnih posnetkov, med katerimi kraljujejo tisti, ki prikazujejo matadorja nagačene s strani podivjanih bikov. Ti napadi bikov na sodobne španske viteze in tradicionalno bežanje pred podivjanimi biki po španskih ulicah, predstavljajo približno polovico šokumetarca. V njem je poleg omenjenega moč najti še napad medveda, slona, morskih psov, kenguruja, čebel … za vsa ostala dejanja pa je odgovoren človek. In če se vpraša mene, so njegova dejanja precej bolj krvava in kruta v primerjavi z napadi živali. Poleg tega pa za seboj pušča veliko večje število iznakaženih trupel in kar je tisto najhujše, to v veliki meri počne za zabavo.  


















2 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Sick. Bruh. Ugotavljam, da te reči zelo slabo vplivajo na človeka, ki si jih ogleduje. Ali pa mogoče samo name, ker imam občutljiv želodec. (klik)

Sadako pravi ...

Se strinjam ja, tudi meni ne sede gledati takih posnetkov, so poročila povsem dovolj. Je pa res, da smo dandanes zaradi interneta navajeni oz. smo vsaj že videli veliko hujše reči in so zgornji šokumentarci precej izgubili na svoji udarnosti. So pa IMO nekdaj veljali za prave skrite biserčke med tistimi najbolj sick filmskimi obskurneži.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji