7 naravnih katastrof

Slovenija se praktično vsako leto spopada z naravnimi nesrečami, ki jo prizadenejo. Letos se leto še ni dobro niti začelo, ko je udarila ena izmed najhujših v zadnjih letih in to v obliki žleda, ki je v svoj oklep ovil dobršen del naše domovine, svojo največjo moč pa tako kot ponavadi pokazal na Notranjskem. Posledice so bile vidne predvsem v elektroenergetiki, transportu in infrastrukturi. Kot da to ne bi bilo dovolj so ljudi na enem izmed najbolj prizadetih območij prizadele še poplave. Ja, ko se postavimo ob bok naravi, smo praktično nični.







Pa začnimo z naravno katastrofo, ki se je zgodila dan po božiču leta 2004. Govora je o podvodnem potresu z epicentrom malenkost zahodno od indonezijskega otoka Sumatra. Zemlja se je stresla z magnitudo 9.1 - 9.3 po rahlo modificirani Richterjevi lestvici, kar je pomenilo, da je šlo za tretji najintenzivnejši potres, ki ga je kadarkoli ujel seizmogram. Vendar resnične katastrofe v kateri je življenje izgubilo približno 230.000 ljudi (peta najhujša naravna katastrofa glede na število žrtev od leta 1900 dalje) ni povzročil sam potres, ampak smrtonosni cunami, ki je sledil le-temu. Zaradi njegovega udara je približno 100 ljudi umrlo tudi v Vzhodni Afriki (približno 6.000 kilometrov od epicentra).











Tokratni film nam tragedijo predstavi skozi oči turistov. 30 metrski cunami je namreč med drugim prizadel tudi Tajsko, kjer so svoje božične počitnice preživljali petičneži z debelimi denarnicami. Med njimi tudi družina (v resničnem življenju je šlo za špansko družino), ki jo sestavljata Maria (Naomi Watts) in Henry (Evean McGregor) ter njuni trije sinovi. Siloviti udarni val družino brutalno razdeli in posledično smo gledalci po začetnem šoku nato skozi celoten film priča njihovi želji in borbi po ponovni združitvi. Gre za odličen čustveni vrtiljak, ki ga odlikujejo predvsem odlična režija (J. A. Bayona) ter igra N. Watts ter E. McGregorja.




Le malo ljudi se zaveda, da nas lahko globalno segrevanje privede tudi v naslednjo ledeno dobo in da je ideja v tokratnem filmu v bistvu zgrajena na zelo trdnih znanstvenih temeljih. Eden izmed dejavnikov, ki uravnavajo svetovno klimo, je tudi sistem morskih tokov in za vzhodno obalo ZDA ter Zahodno Evropo je še posebej pomemben Severnoatlantski tok. Delovanje celotnega sistema je dokaj enostavno. Hladna voda zaradi višje gostote na polih potone in prične svoje potovanje proti ekvatorju, kjer se zaradi višjih temperatur segreje ter zaradi zmanjšane gostote tudi ponovno dvigne proti površju. Tu prične svoje potovanje proti poloma in krog oz. pentlja je sklenjena.











Taljenje ledu in segrevanje morske vode na polih lahko ogrozi in eventualno tudi prekine celoten sistem, kar bi se v končni fazi najbolj poznalo ravno na severni polobli, kjer bi temperature padle za kar nekaj stopinj. Seveda se po vsej verjetnosti spremembe nikakor ne bi zgodile tako hitro kot v The Day After Tomorrow (2004), a vseeno bi znale biti posledice katastrofalne. Tega se je med drugim zavedal tudi Roland Emmerich, ki nam s pomočjo izvrstnih specialnih efektov na eni strani in izjemno površinskega scenarija na drugi strani prikaže kako se New York praktično v trenutku pogrezne v novo ledeno dobo. Čudna in krhka so pota narave. 
















Večina filmov o naravnih katastrofah se lahko pohvali z izjemnimi specialnimi efekti, po drugi strani pa tega praviloma ne moremo reči za njihove scenarije in tudi Twister (1996) pri tem ni nobena izjema. Dialog večinoma poganjajo enovrstičnice ter kvazi znanstvene razlage, samo dogajanje pa nesmiselne in nagonske poteze povsem enoplastnih glavnih protagonistov. Ti so tokrat lovci na tornade, med njimi pa glede na igralsko prepoznavnost izstopajo Bill Paxton, Helen Hunt in Philip Seymour Hoffman. Njihova želja je v središče tornada spraviti njihovo raziskovalno sondo priročno imenovano Dorothy in tako pridobiti čim več pojavov o tej naravni nevšečnosti.











Tornado je vremenski pojav, ki ga je moč najti širom sveta z izjemo Antarktike (pazite, da ga ne zamenjate s tropskim ciklonom, orkanom oz. tajfunom, ki za razliko od tornada nastanejo nad morjem in ne nad kopnim, poleg tega pa so kar nekajkrat večji in nevarnejši od tornadov). Najpogosteje se pojavljajo na območju tako imenovane ulice tornadov (Teksas, Oklahoma Kansas in Nebraska), kjer se mešata hladen zrak iz vdira iz severa ter topel, ki prihaja iz juga. A začuda kljub dejstvu, da se tu pojavlja največ tornadov, ki zlahka dosegajo tisto najhujšo stopnjo F5, je tornado, ki je zahteval največ človeških življenj (približno 1.300), leta 1989 divjal po Bangladešu.




Na srečo nas vulkani v Sloveniji ne ogrožajo neposredno, saj jih v naši mali domovini ni moč najti. A po drugi strani nas lahko posledice izbruhov tistih največjih ognjenikov doletijo neposredno. V preteklosti se je namreč že dogajalo, da je izbruh ognjenika, povzročil svetovno katastrofo. Če pustimo teorije in predvidevanja ob strani (najbolj znana je tista o izbruhu vulkana na območju jezera Toba v Indoneziji, ki naj bi povzročil globalno zimo trajajočo okoli 10 let), lahko ugotovimo, da je izbruh indonezijskega vulkana Tambora leta 1815 zahteval kar okoli 92.000 življenj, poleg tega pa je skupaj še z ostalimi okoliščinami poskrbel, da je bilo leta 1816, leto brez poletja.











V ZDA je bil do sedaj najsmrtonosnejši izbruh gore oz. ognjenika Sveta Helena v Washingtonu. Le-ta se je dogodil leta 1980 in zahteval 57 življenj, za seboj pa je pustil razdejanje, ki se je merilo v milijardah ameriških zelencev. Dotični izbruh je omenjen tudi v tokratnem filmu, ki se dogaja v izmišljenem mestecu Dante's Peak, prav tako v Washingtonu. Gre za dokaj generičen film katastrofe, ki se na vse pretege oklepa predpisanega recepta (v mislih imam predvsem šablonski scenarij podprt z odličnimi specialnimi efekti), a je kljub temu povsem gledljiv in spodoben filmski izdelek. Mnogo bolj kot istega leta posneti Volcano (1997).

















Los Angeles je kalifornijsko mesto, ki ga pogosto prizadenejo potresi. Celotna Kalifornija namreč leži na potresno zelo aktivnem območju, saj tu poteka stik med tihooceansko in severnoameriško litosfersko ploščo. Ker le-ti počasi drsita ena mimo druge, se je na površju izoblikoval znani prelom San Andreas. Toda kljub pogostemu tresenju tal tokratni film ne temelji na nobenem izmed resničnih potresov, ki so se zgodili v Los Angelesu. V njem najdemo dokaj cenjeno igralsko zasedbo, s Charltonom Hestonom in Avo Gardner na čelu. Deli filma močno spominjajo na istega leta posneti The Towering Inferno (1974), ki je bil celo najdonosnejši film leta 1974.











Nasploh so v omenjenem letu večino cekinov na kino-blagajnah odnesli tako imenovani disaster filmi. Poleg omenjenih dveh se je zelo dobro namreč odrezal tudi Airport 1975 (1974). Od teh filmov katastrof pa so gledalci zahtevali kar se da izpopolnjene zvočne in predvsem vizualne efekte. Earthquake (1974) se lahko pohvali predvsem z zvočnimi efekti izpopolnjenimi s pomočjo sistema Sensurround. Sistem je temeljil na nizkofrekvenčnih zvočnikih, ki so bili v večini primerov inštalirani kar pod sedeže v dvoranah. S svojimi močnimi basi so tako poskrbeli, da so se sedeži med potresom na filmskem platnu dejansko tresli. Inovacija, ki se zaradi cene in zamudne priprave, ni obdržala prav dolgo.














Deep Impact (1998)



Leta 1998 sta bila posneta dva dokaj identična filma, ki sta nas svarila pred naravnimi katastrofami, ki prežijo na nas onkraj našega planeta. Kako jih ločiti? Če se v vas skriva vsaj malo g33ka jih boste ločili po tem, da v enem človeštvu grozi asteroid, v drugem pa komet. Če ste bolj romantična dušica boste enega enačili s sluzastim komadom Aerosmithov I Don't Want to Miss a Thing. Če ste deklina boste vedeli, da v enem nastopajo lepotci ala Bruce Willis, Ben Affleck in Steve Buscemi, v drugem pa jih ni. Če ste fante pa boste izstrelili, da v prvem nastopa seksi Tea Leoni, v drugem pa mična Liv Tyler in Ben Affleck. Deep Impact (1998) vs. Armageddon (1998).











Sicer pa med njima ni nekih poglavitnih razlik. Oba sta namreč polna gostilniške znanosti, svečanih in patriotskih nagovorov ter solzavih poslavljanj. Največjo podobnost pa je moč najti v načinu kako zemljo rešiti pred apokaliptičnim srečanjem s tujim nebesnim telesom. Vrli znastveniki se v obeh primerih odločijo, da bodo na približujoči se asteroid oz. v pričujočem primeru komet poslali ekipo, ki bo z nepridipravom obračunala kar na licu mesta. V filmu Michaela Baya so to celo delavci na morski nafti ploščadi, ki so baje najbolje izurjeni za vrtanje v asteroid, v filmu Mimi Leder pa so to izkušeni astronavti. Katerega priporočam? Kot že nakazano, ni neke bistvene razlike.  














The Core (2003)



Za konec pa še najbolj sci-fi varianta naravnih katastrof. Pa ne toliko zaradi same nevšečnosti, kajti prav lahko se zgodi, da zemljino jedro izgubi svoj elektromagnetni naboj in nas posledično prepusti na milost in nemilost sončevemu sevanju. Bolj zaradi reševanja nastale situacije. Že pri zgoraj opisanem filmu se človek povpraša o verjetnosti reševalne misije, a verjemite mi, veliko lažje je reševati zadevo nad kot pa pod zemeljskim površjem. Navsezadnje smo raziskali že dobršen del vesolja, po drugi strani pa smo precej bosi, ko je govora o raziskovanju Zemljine notranjosti. Najgloblja vrtina, ki jo je uspel izvrtati človek, je namreč globoka le malček čez 12 kilometrov.











Do tekočega zunanjega jedra, ki je razlog za Zemljino magnetno polje pa je skoraj 3.000 kilometrov. Na to dolgo in nevarno pot proti središču Zemlje se v na hitro spacanem super plovilu poda skupinica strokovnjakov. Njihova naloga je s pomočjo nuklearnih eksplozij ponovno zagnati Zemljino zunanje jedro. Za razliko od ostalih filmov na tokratni lestvici, bi za The Core (2003) le stežka rekel, da se ponaša s solidnimi specialnimi efekti, po drugi strani pa s svojim preprostim scenarijem, za njimi prav nič ne zaostaja. Z nekaterimi prizori celo spominja na cenene in cheesy B filme, kar je filmu vsekakor šteti v plus. Samo pomislite na strokovno razlago s pomarančno in dezodorantom.











Objavljeno pod |

8 komentarjev:

Paucstadt pravi ...

The Core ja, ta pa je zmagovalec :)

Šef pravi ...

pri impossible 4 zvezdice sem nehal brati

ajt čau

Sadako pravi ...

Šef, sem videl ja, da si ga označil kot the worst film of the year. Se mi zdi, da je to precej ekstremna, če ne že kar debilna oznaka, še posebej ker je podana brez kakršnekoli argumentacije z izjemo White people will be fine.

Also: filmoljub, nisem. Zna biti celo k00l zadeva.

Šef pravi ...

film je lahko tehnično brezhiben, a če je žaljiv in lažniv, si zasluži zgolj večni gnev

Sadako pravi ...

Do koga pa naj bi bil žaljiv? IMO boš odgovoril do vseh domačinov, ki jih je katastrofa dejansko prizadela.

Če je temu tako me zanima, zakaj že? Zato, ker prikazuje nesrečo, ki je prizadela turiste z debelimi denarnicami?

Šef pravi ...

Ne, ampak zato, ker prikazuje zgolj nesrečo turistov z debelimi denarnicami.

Množice Tajcev kamera zgolj tu in tam ošvrkne z establishing shoti, to si pa tako že verjetno prebral: "the sad story of a white family who lost all their luggage while having to see lots of Thai people dying in a tsunami." Pa še to ne drži povsem, ker jih nikoli ne pokaže.


"In the end, The Impossible is a sham realist's disaster movie, tackily insulting the deaths of 300,000 people by reducing the horrors of the Indian Ocean tsunami to a series of genre titillations."


(I had some friends who were vacationing in Thailand when the tsunami occurred. They were on a yacht about a mile offshore. I think the wave made their yacht bob slightly and it woke them up. They are true heroes. Where's their movie?)

fuck you, movie


Aja, pa v RL je mati izgubila nogo.

Šef pravi ...

Če folk ne bi vedel, na čem film bazira, bi dobili vtis, da je tsunami prizadel zgolj nekaj turističnih predelov.

Sadako pravi ...

Se pravi zameriš filmskim ustvarjalcem, ker so prikazali zgolj eno plat katastrofe, v tem primeru zgodbo turistov?

Meni je pa ravno ta ideja povsem na mestu in precej jasno je, da je bil to namen filma in ne neka površnost, ki se je zgolj zgodila. Tsunami je tokrat pač prikazan skozi oči turistov in tukaj ne vidim nobenega problema. Pa saj je vsakomur jasno, da bo v primeru katastrofe najprej vsak poskrbel za sebe in za svoje bližnje in se praviloma ne bo oziral na sočloveka. Misliš, da je bilo tej družinici kaj dosti mar kaj se dogaja okoli njih. Vse kar so si želeli je ponovna združitev in odhod domov iz raja, ki se je spremenil v pekel. Briga njih za 300.00 ostalih, ki so v katastrofi izgubili življenje in to ni napaka režiserja, ampak napaka človeštva oz. posledica želje po preživetju. Če mene vprašaš je film izredno realističen ravno zaradi tega dejstva, ker prikazuje zgolj mali svet premožne družinice, ki jo je iz vate odplavil tsunami. Ne vidim, kaj bi film dotičnih pridobil s prikazovanjem vseh okoliških grozot, po mojem bi kvečjemu izgubil.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji