Partizanski vojni filmi so specifični za območje bivše Jugoslavije, ki je tudi z njihovo pomočjo predvsem v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja poveličevala vrednote NOB. Večina izmed njih ima močno populistično noto, ki močno polarizira dobro in slabo stran, a se kljub temu dejstvu med njimi najde kar nekaj, resda geografsko omejenih, filmskih klasik.

Kozara (1962)

Vsem sedmim filmom na tokratni lestvici je poleg komunistične propagande, ki glorificira partizanski boj, skupen tudi Velimir Bata Živojinović. Leta 1933 rojeni igralec srbskega rodu je namreč prava ikona jugoslovanske kinematografije in še posebej partizanskih filmov, saj je nastopil v preko 70-ih filmih s tematiko o 2. svetovni vojni. A pozor, tokrat mu šov ukrade Slovenec, saj je glavni vodja partizanov v filmu komandir Vukša, ki ga je upodobil Bert Sotlar (tudi njega najdemo v kar lepem številu partizanskih filmov). Toda kljub temu je bil Bata Živojinović tisti, ki je navdušil jugoslovanske kritike in občinstvo, saj je za svojo vlogo na puljskem festivalu prejel Zlato areno.

Eden izmed boljših jugoslovanskih partizanski filmov opisuje boje na bosanski planini Kozara, ki so jo spomladi leta 1942 s pomočjo ustašev okupirali nacisti. V svoj obroč so stisnili domačine in približno 3.000 partizanov. Le-ti so se stalno napajali iz zaledja, ki ga je predstavljalo okoli 60.000 domačinov. Najhujši spopadi, ki jih med drugim prikazuje tudi film, so se zgodili ponoči 3. julija 1942. V bitki naj bi padlo okoli 1.700 partizanov, večina domačinov pa je bila naknadno odpeljanih v koncentracijsko taborišče Jasenovac. Zaradi borbenega duha in žrtvovanja (mučeništvo, ki ga je odlično upodobil tudi film), ki se je dogajalo na Kozari so spopadi na tej bosanski planini po vojni dobili mitske razsežnosti. 

Da bi novoustanovljena vojska partizanov lahko vzpostavila vsaj navidezno ravnotežje superiornemu Luftwaffeju, je bilo potrebno ustanoviti partizansko eskadriljo, kar pa je bil izredno zahteven projekt. Opisani film predstavlja te porodne krče, ki pa so se sčasoma razvili v pravo vojno letalstvo. Na začetku poti so bili partizani primorani krasti nemška letala, saj svojih niso imeli dovolj. Kot nam prikazuje Partizanska eskadrila (1979) je šlo za sila enostavno in zabavno delo (nasploh je ravno ta polarizacija in prikazovanje nemške vojske kot nesposobne največja rak rana partizanskih filmov), a kljub temu filmu ne manjka melodramatičnih momentov. 

Mnogi pričujoči film slavijo ne le zgolj kot najboljši vojni jugoslovanski film, ampak kar kot najboljši vojni film nasploh. Je že res, da gre za najdražji jugoslovanski film, ki naj bi po nekaterih podatkih stal kar 12 milijonov ameriških zelencev in ki se zaradi števila statistov in uporabljene vojaške opreme lahko pohvali z izjemno realnimi prikazi bitk, v njem pa najdemo celo tako zveneči imeni kot sta Franco Nero in Orson Welles, a meni je celotno filmsko izkušnjo močno priskutila katastrofalna montaža. Vem, da obstaja kar nekaj verzij in da so se gledalci pogosto pritoževali nad težko sledljivostjo v mnogih izmed njih, a prepričan sem, da sem videl tisto, ki naj bi bila najbolj dovršena.

Bitka na Neretvi je zgodovinsko gledano znana kar pod nekaj imeni. Nemci so jo npr. poimenovali Fall Weiss, Jugoslovani Četrta sovražnikova ofenziva, znana pa je tudi kot bitka za ranjence. Film, ki je bil leta 1970 tudi v igri za tujejezičnega Oskarja, a je bitko izgubil proti francosko-alžirskemu Z (1969), namreč prikazuje kako so partizani pred Nemci in četniki rešili veliko število ranjencev. Številčno precej manjše partizanske sile so ranjence rešile s taktično prevaro. Josip Broz Tito je namreč dal porušiti vse mostove čez Neretvo, nato pa so partizani 3. marca 1943 prebili obroč s prehodom reke prek zasilnega mosta, zgrajenega poleg porušenega. 

Kmalu po bitki na Neretvi so sile osi ponovno poskušale zatreti jugoslovanski odpor. V približno mesec dolgem napadu so vojaki Tretjega rajha, Italijanskega kraljestva, Bolgarije in NDH v bližini reke Sutjeske (JV Bosna in Hercegovina) poskušali uničiti partizanske čete. V napadu, ki je trajal od 15. maja do 16. junija 1943 je sodelovalo kar okoli 127.000 vojakov sil osi (podprti še z okoli 300 letali), na drugi strani oz. bolje rečeno znotraj obroča pa jih je čakalo okoli 18.000 gverilskih partizanov. Kljub številčni premoči okupatorja je bila tako imenovana operacija Schawrz neuspešna, dogodki ki so se zgodili v JV Bosni in Hercegovini pa so pomenili pomemben mejnik v zgodovini takratne Jugoslavije.

A bolj kot ti zgodovinski dogodki je gledalce v kino gnalo dejstvo, da je poveljnika jugoslovanskih enot Josipa Broza Tita igral nihče drug kot Richard Burton. No, bolj odpoziral kot pa odigral, saj skozi celoten film ni zmožen sproducirait niti enega pristnega čustva povezanega s partizanstvom in to kljub dejstvu, da je šlo za eno najpomembnejši partizanskih bitk med 2. svetovno vojno, v kateri je Tito skorajda izgubil življenje. Toda glavna rak rana filma tiči nekje drugje, in sicer tudi tokrat v montaži, ki ni sposobna prikazati veličine takratnega vojaškega spopada. Namesto tega gledalci približno dve uri gledamo brezciljno maširanje in dolgočasne prelete letal. 

Boško Buha je bil 20. decembra 1952 razglašen za narodnega heroja Jugoslavije (po njem je poimenovano tudi gledališče v Beogradu). Partizanom se je po nekaj neuspelih poskusih (bil je premlad) pridružil leta 1942, ko je postal član 2. proletarske brigade NOV. Ob včlanitvi je bil Boško star približno 16 let. Že kmalu je pokazal veliko junaštvo (tudi v bitki na Sutjeski), njegova največja vrlina pa je bil pristop do sovražnikovih bunkerjev in njihovo uničevanje z ročnimi granatami. Zaradi svojih junaških dejanj, ki so bila med drugim za NOV tudi zelo pomembna, si je že za časa svojega življenja prislužil kulten status, javno pa ga je pohvalil tudi sam Josip Broz - Tito.

Vojni filmi so že tako nabiti s čustvi, če pa so v glavnih vlogah otroci pa so le-ta še toliko bolj izrazita in prav nič drugače ni tokrat. Pa čeprav večinoma samo na samem koncu filma, saj se film osredotoča predvsem na pogumna dejanja Boškota Buhe in njegove enote z mladimi partizani poimenovane Partizansko topništvo. A otroci so otroci, tudi če so na silo porinjeni v svet odraslih in tako tudi med vojno vihro ne pozabijo na razposajenost ter nagajivost. Še preradi drug drugemu kakšno zagodejo, najdejo pa tudi čas za prve simpatije in ljubezni. In ravno ti dogodki, ki so povezani z »normalnim« otroštvom, dajejo filmu poseben čar in pustijo najmočnejši pečat. 

Most a.k.a. The Bridge (1969)

Železnice, telekomunikacijski sistem, ceste ter še posebej mostovi so bili nadvse pomembne strateške točke, ki jih je bilo v vojni potrebno ubraniti ali pa uničiti. Odvisno na kateri strani sovražnikove črte se je nahajala vojska. V tokratnem filmu bosanskega režiserja Hajrudina Krvavaca, ki je med drugim poskrbel tudi za legendarna Valter brani Sarajevo (1972) ter Partizanska Eskadrila (1979), majhna skupinica partizanov dobi nalogo, da uniči strateško zelo pomemben most nekje na območju JV Jugoslavije. S tem bi nemški vojski, ki je prodirala oz. se umikala iz grške fronte preprečili ponovno zavzetje že osvobojenih območij na ozemlju Jugoslavije.

V tokratnem filmu smo priča dvojnim prevaram in izredno hitrem menjavanju vojaških uniform ter naglasov oz. jezikov, a je kljub temu scenarij precej manj zakompliciran kot pa npr. v Valter brani Sarajevo (1972). V bistvu gre za sila preprost eksploatacijski akcijski filmček, ki ga poganjajo markantni liki. Med njimi tako kot v vsakem pravem jugoslovanskem partizanskem filmu ne sme manjkati Velimir »Bata« Živojinović, potem je tu arhitekt mostu, ki je sila ponosen na svojo mojstrovino, ne manjka niti Italijan, ki je uvidel, da fašizem ni prava rešitev za njegovo državo, imamo tudi mrkega in hladnokrvnega morilca ter agenta pod krinko. Lahkotni in zabavni partizanski biserček. 

Za filmom Bitka na Neretvi (1969) je tokratni film tisti, ki je bil v Jugoslaviji najbolj znan in tudi popularen partizanski film, medtem ko je širom sveta posegel še po večji prepoznavnosti in baje gre celo za najbolj gledan film o 2. svetovni vojni na svetu. Zahvala za to gre pa gre predvsem oz. morda celo zgolj najštevilčnejši državi na svetu Kitajski. Tam je bil namreč dotični film izredno priljubljen. Celo tako, da lahko govorimo že o kultu, a ne zgolj filma, ampak tudi glavnega igralca Velimirja Bate Živojinovića. Baje so pred kratkim predstavniki filmskega centra Sarajevo s kitajsko produkcijsko hišo podpisali celo dogovor, o začetku snemanja rimejka oz. serije.