7 knjižnih ekranizacij

Merila za uvrstitev na tokratno lestvico so bila najbolj ohlapna do sedaj. Edini pogoj je namreč bil, da sem prebral tako knjižno predlogo in si ogledal tudi filmsko adaptacijo. Tukaj so torej tiste dvojice, ki so mi najbolj ostale v spominu.

PS Jp, The Lord of the Rings trilogije in Harry Potter knjižne franšize si nisem uspel prebrati.









Gre za knjižni prvenec angleškega pisatelja Williama Goldinga, ki si je svetovno razpoznavnost priboril šele tekom let. Ob izidu leta 1954 je avtorju onkraj Luže namreč uspelo prodati zgolj okoli 3.000 izvodov, a ta distopična zgodba o človeški naravi se je skozi čast prelevila v pravi kult. Dokaj zanimivo glede na to, da gre za povsem preprosto zgodbo o dečkih, ki se po strmoglavljenju letala znajdejo na samotnem otoku, kjer poskušajo vzpostaviti svoj način vladanja in družbe. Sprva prevlada demokracija, ki pa se kaj kmalu sprevrže v tiranijo. Za leto 1954 morda šokantno, a tisti, ki poznamo današnjo mladež, se razpletu dogodkov na otoku niti malo ne čudimo.

















Poleg neke obskurne filipinske verzije obstajata še dve mnogo bolj znani in sicer Lord of the Flies (1963) in Lord of the Flies (1990). Sam sem videl tisto prvo, ki naj bi bila po kratki internetni raziskavi boljša izmed dveh. A tudi ta ni nič posebnega. Pohvali se lahko z dokaj solidno črno-belo fotografijo in solidno knjižno predlogo, kar pa je praktično vse. Najbolj v nos bodejo igralci, ki so tokrat vsi po vrsti otroci z neizrazitimi in nekarizmatičnimi personami. Ko sem bral knjigo sem si jih predstavljal povsem drugače. V moji domišljiji so se namreč risali kot izjemno čustveni, impulzivni, nagajivi, goreči in hkrati strašljivi mladci, kar pa na filmskem platnu ni moč opaziti. 





















Great Expectations (1946)



V tokratnem primeru pa sem si ogledal tako novejšo različico iz leta 1998 Great Expectations (1998), kot tudi tisto starejšo, katero bom predstavil tudi v pričujočem zapisu. A kaj, ko obstaja še okoli 10 adaptacij tega tako čislanega romana Charlesa Dickensena. Toda kljub temu velja ravno verzija iz leta 1946 za tisto najbolj kvalitetno, ki je med drugim pobrala tudi dva Oskarja (za najboljšo fotografijo in scenografijo), nominirana pa je bila še v treh kategorijah (najboljši film, režijo in scenarij). Kako tudi ne, saj se je režije lotil angleški mojster filmske umetnosti David Lean, ki se je med drugim podpisal pod The Bridge on the River Kwai (1957), Lawrence of Arabia (1962), Doctor Zhivago (1965) …

















Veliko ljubiteljem njegovega izjemno kvalitetnega filmskega opusa pa bolj odgovarjajo filmi z začetka njegove kariere režiserja (pred tem se je namreč pilil v filmski montaži), ki niso tako tehnično dovršeni in spolirani kot zgoraj omenjeni celuloidni izdelek. Med tiste prve sodi tudi Great Expectation (1946), kateremu gre očitati zgolj neposrečeno izbiro igralca, ki je upodobil gospodiča Pipa. Njegova leta se namreč nikakor ne skladajo z njegovo prezenco. Po drugi strani pa je neverjetno velik plus filma to, da se filmske podobe ne tepejo s knjižnimi podobami, ki so ob branju nastale v naši domišljiji. In še zanimivost, tudi naslednji filmski Leanov projekt je bila adaptacija Dickensonovega romana, in sicer Oliverja Twista. 























Knjižni junak moje mladosti, čigar pustolovščine sem prebral tako rekoč na dušek, je prišel izpod peresa škotskega pisatelja Sira Arthurja Conana Doyla. Le-ta je poskrbel za štiri romane in 56 krajših zgodbic v katerih je nastopil londonski detektiv iz Baker Street Sherlock Holmes. Nisem povsem prepričan, ampak občutek imam, da sem prebral vse njegove štorije in to v zelo kratkem času. Tako kot Sherlock sem bil tudi sam zasvojen. Med najbolj znanimi zagonetkami s katerimi sta se spopadla Sherlock Holmes in njegov pajdaš Dr. Watson, je tudi tista z naslovom The Hound of the Baskervilles. Gre za enega izmed štirih romanov med katerimi najdemo še A Study in Scarlet, The Sign of the Four ter The Valley of Fear.

















Če se vam je zazdelo, da je prejšnja knjižna klasika s svojimi približno desetimi filmski izdelki doživela veliko filmskih adaptacij naj vam sporočim, da je tokratni roman filmska platna uzrl preko dvajsetkrat. Tokratna ekranizacija je tista, ki velja za najboljšo, njen uspeh pa je presenetil prav vse. Tako tokratni Sherlock (Basil Rathbone) in Dr. Watson (Nigel Bruce) nista bila niti najbolje plačana igralca filma, ampak sta pristala »šele« na drugem oz. četrtem mestu. A vse to se je z uspehom The Hound of the Baskervilles (1939) pošteno spremenilo, saj sta Rathbone in Bruce kot Sherlock Holmes in Dr. Watson nastopila še v 13. filmih.





















Jurassic Park (1993)



Leto 1993 je bilo za filmskega moneymakerja Stevena Speilberga fantastično. Tega leta je namreč posnel film Schindler's List (1993), ki mu je prinesel dolgo pričakovanega Oskarja za najboljšega režiserja in hkrati tudi za najboljši film (poleg tega je film zmagal še v petih kategorijah, praznih rok pa je ostal zgolj v dveh), na drugi strani pa je bil odgovoren tudi za tokratno filmsko uspešnico, ki je poleg revolucije specialnih efektov, poskrbela tudi za ogromen finančni zaslužek. Jurassic Park (1993) je namreč postal najdonosnejši film vseh časov. Morda ne boste verjeli, ampak iz prestola je izrinil ravno Spielbergov film E.T. the Extra-Terrestrial (1982). Danes ta čast pripada filmu Avatar (2009).













In ravno omenjena Spielbergova filma iz leta 1993 nam lahko služita kot lep primer režiserjevega filmskega opusa. Na eni strani imamo izredno čustvene in melodramatične filme, ki vas z lahkoto spravijo v jok, na drugi strani pa zabavne pustolovščine med katere spada tudi tokratni filmski izdelek. Mnogi filmski kritiki filmu očitajo ravno to pomanjkanje čustev in predvsem globine likov, a lahko bi vedeli, da pričujoči filmski izdelek ni bil namenjen zadovoljevanju njihovih artfagovskih kompleksov. Namenjen je bil namreč vsem ljudem oz. še bolje rečeno otrokom, ki so oboževali dinozavre. Med njimi sem bil tudi sam in Jurassic Park (1993) je s svojo vizualno podobo name naredil neizbrisljiv pečat.  

















A Clockwork Orange (1971)



Veliko je režiserjev, ki so mi zaradi svojih filmskih mojstrovin še posebej pri srcu, a na samem tronu se nahaja Stanley Kubrick. Ta v New Yorku rojeni filmski auteur, ki je večino filmskih mojstrovin ustvaril v Veliki Britaniji, je v svojem približno 50-letnem filmskem udejstvovanju,  posnel »zgolj« 13 celovečernih celuloidnih izdelkov, zgolj dva izmed njih (prva dva) Fear and Desire (1953) ter Killer's Kiss (1955) pa nista nastala po knjižni predlogi. Pravice za tokratno knjižno delo, ki je nastalo izpod peresa angleškega pisatelja Anthonyja Burgessa (mimogrede, le-ta je Kubrickovo verzijo preziral), je Kubrick odkupil od legendarnega Micka Jaggerja.














Jagger je namreč s svojimi fanti iz skupine Rolling Stones želel upodobiti bando, ki jo v filmu vodi Alex (Malcolm McDowell). Gre za distopično zgodbo v takratni bližnji prihodnosti, znotraj katere ima glavno vlogo zgoraj omenjena nasilna mladež. Njihov vsakdanjik je namreč sestavljen iz pretepanja, izživljanja nad šibkejšimi, pijančevanja, seksa, posilstev … Vse dokler njihovega vodje Alexa ne zasačijo po krutem umoru. Pošljejo ga v zapor in kasneje na dokaj kruto rehabilitacijo, s pomočjo katere nam je avtor knjige želel ponuditi vprašanje, ali so za dosego miru človeštva res dovoljene vse metode oz. koliko je vredna človeška svobodna volja in možnost izbiranja.  


















No Country for Old Men (2007)



Brata Coen sta v svoji dosedanji filmski karieri poskrbela za že kar nekaj filmskih mojstrovin med katere lahko poleg tokratne štejemo vsaj še Fargo (1996) ter The Big Lebowski (1998), če seveda govorimo zgolj o tistih najodličnejših. Morda med njunimi filmskimi oboževalci slednje dva veljata za bolj kultna dosežka od pričujočega, a No Country for Old Men (2007) je tisti, ki jima je prinesel kar štiri Zlate kipce (najboljši film, režija, prirejeni scenarij ter stranska vloga) ter bil tudi kritiško najbolj cenjen. Dobršen del tega uspeha je potrebno pripisati že izvrstnemu istoimenskemu romanu ameriškega pisatelja Cormaca McCarthyja, ki je poskrbel za zelo filmsko knjižno podlago.











Zgodba je postavljena na zahod zvezne države Teksas v začetku 80. let prejšnjega stoletja. Gre za precej pusto in neprijazno pokrajino, po kateri postopajo ravno taki ljudje. Med njimi so tudi naši trije glavni junaki: zlobni in krvoločni morilec Anton Chigurh (Javier Bardem v svoji z Oskarjem nagrajeni filmski vlogi), utrujeni in naveličani šerif Ed Tom Bell (Tommy Lee Jones) ter revni a iznajdljivi prikoličar Llewelyn Moss (Josh Brolin). Njihove poti se skozi film v stilu igre mačke z mišjo konstantno prepletajo in za seboj puščajo le trupla. Gre za dokaj krvav film, ki vas bo očaral s svojo napetostjo, igro, fotografijo in kakopak scenarijem.  














The Big Sleep (1946)



Obdobje film-noir se mora za nekaj svojih najboljših izdelkov zahvaliti pisateljem hardboiled kriminalk, med katerimi je morda najbolj znan pisatelj tokratne knjižne podlage Raymond Chandler (poleg Dashiella Hammetta in Jamesa M. Caina). Ne zgolj zaradi romanov, ki so kasneje dobili filmsko adaptacijo (The Big Sleep, Farewell, My Lovely, The Long Goodbye, The Lady in the Lake) ampak tudi zaradi številnih scenarijev (Double Indemnity, The Blue Dahlia, Stranger on a Train) po katerih so nastale mnoge film-noir uspešnice. Njegov najbolj znani knjižni lik pa je ravno Philip Marlowe, ki se je prvič pojavil že v njegovem knjižnem prvencu, po katerem je nastal tokratni film.


















Tokrat mu je svoj glas in stas posodila ikona film-noir Humphrey Bogart, ki dominira praktično v vsakem kadru, v katerem se pojavi. Njegova igra je še toliko bolj prepričljiva, ker so ga gnala resnična čustva, ki jih je gojil do svoje soigralke Lauren Bacall. Z Lauren sta se spoznala leto poprej na snemanju To Have and Have Not (1944). Še ne 20-letna Lauren je Bogarta tako očarala, da je njegov že tako trhel zakon z že tretjo ženo praktično v hipu propadel. Poročila sta se po koncu tokratnega filma. Ona jih je štela 20 on 44, njuna ljubezen pa je trajala vse do njegove prezgodnje smrti leta 1957. The Big Sleep (1946) je njuno najboljše filmsko sodelovanje.  



















Objavljeno pod |

7 komentarjev:

Band3 pravi ...

Jaz bi na svojo listo uvrstila Ime rože in Maratonca. Prvo, ker vedno tuhtam, če mi je bolj všeč knjiga ali film. Drugo ker pa me je film tako fasciniral, da sem šla brat knjigo. Ko le ne bi...

BigMich pravi ...

The Godfather? :)

Sadako pravi ...

Tukaj pride v poštev malo morje filmov, saj naj bi bilo po nekaterih podatkih kar 2 tretjini vseh filmov posnetih po knjižnih predlogah.

Mi je pa zanimivo Band3, da te je maratonec tako pritegnil, da si šla brati knjigo, pri tem pa bila celo razočarana. Ponavadi je ravno obratno.

@BigMich: klasika, itak.

filmoljub pravi ...

Jej, jej. (Jedi, jedi, Kekec) Bo treba nadoknaditi knjižni primankljaj. :P Lov na Rdeči oktober, Most na reki Kwai, Misery, Odiseja v vesolju, Strah in groza v Las Vegasu, Trainspotting, Klub golih pesti, Vesoljski bojevniki ... akham, da skrajšam seznam, ti dam kar en koristen link:

http://filmoljub.blogspot.com/2009/08/filmska-zbirka-prvinski-nagon.html

:D

Band3 pravi ...

@Sadako
Zanimivo je predvsem to, da je v scenarist tistem poflu videl potencial za velik film, ker gre za hud primerek čakalniškega ščiša.

Anonimni pravi ...

Presenečaš me z oceno za Peklensko pomarančo, meni osebno je to najljubši Kubrickov film. Za naslednjo kategorijo pa ti priporočam 7 psihadeličnih, v katero bi ravno prijala že omenjena mojstrovina.

Sadako pravi ...

Stanley Kubrick je moj no. 1 režiser, ampak peklenska pomaranča mi ni njegov najljubši izdelek, medtem ko mi je bila knjiga naravnost fantastična.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji